intervju: Katarina Kokalj

Katarina je nežno in senzibilno dekle. To je razvidno iz njenih besed, še bolj pa iz njenih fotografij. Na njih se vedno nekaj lesketa - morda so to oči naključne deklice na potovanju po daljnih krajih, ocean ali milni mehurčki. Igra se s svetlobo in toni. Ti so zamolkli, kar daje ujetim podobam še dodatno magijo in žar. Igra se s kompozicijo in v objektiv ujema drobne okruške svojega življenja. Uživajte v njenih odgovorih, še bolj  v fotografijah, pokukajte pa tudi na njen blog.

Kdo si?

Sem Katarina. Pred več kot petimi leti sem odkrila neverjetno sredstvo za sproščanje svoje domišljije in od takrat svoj čas najraje posvečam fotografiji. Moj svet, je prav smešen prostor idej kjer ustvarjam majhne zgodbe vsakdanjika in jih s pritiskom na sprožilec spreminjam v pisane in črno-bele fotografije. Sem večna samotarka, težko verjamem, da dolgčas v resnici sploh obstaja. Trenutno sem še študentka fotografije, na IAM-u, v Ljubljani.

Kako ponavadi poteka tvoj dan?

Moj dan se začne okoli 7h, z že ustaljeno borbo, jaz vs. budilka. Zjutraj obvezna kava, dopoldne skočim v službo in če je na urniku, potem me popoldne čaka še faks. Če čas ni krut z mano, grem vmes še na kavo, rajši dve. Proste popoldneve in vikende šparam za potepanja kar tako ali pa si ustvarim mini studio in fotkam vse kar mi prekriža pot. Zvečer se ponavadi kje potepam, rada grem na kakšno razstavo ali v kino.

Kako si zašla v fotografske vode in na kakšen način je fotografija spremenila tvoj vsakdan?

Na zelo smešen način.:) Pri 17ih sem doživela eno tistih nesrečnih ljubezni, ki se kar vleče v neskončnost in nikakor ne vidi konca. Stvari sem vzela v svoje roke (dobesedno) in počela vse kar se je početi dalo. Med drugim se mi je v rokah znašel nič hudega sluteč fotoaparat in postal uboga žrtev mojega časa… Vzela sem beneško masko, jo posula s sladkorjem, ovila okoli črne rute in fotkala prav hecne fotke, brez pomena. Po skoraj šestih letih še vedno fotkam… Masko so zamenjali gumbi, barvice in skodelice kave. Danes fotografijo študiram, dobivam zanimive ponudbe, doma pa se mi končno ne čudijo več. :)

Kako bi opisala svoj stil fotografiranja? kakšno opremo pri svojem delu uporabljaš?

Črpam iz drobnih trenutkov, ki jih sestavljam v zamrznjene zgodbe. Brez-namenske zgodbe, ki so najboljši približek mojih nenehnih (z)mešanih občutkov. Večkrat že vnaprej postavljam scene z motivi običajnih predmetov, momentov in ljudi. Eksperimentiranje je stalnica. Nisem tehnološki frik, zato še vedno uporabljam Canon 350d. Za postprodukcijo uporabljam program lightroom in photoshop.

Kaj/kdo te inspirira?

Vse kar je vidno, pa hkrati tiho in skrito je moja inspiracija. Od morja, pšenice, starih knjig, urinih kazalcev, trepalnic, škornjev v dežju, spranih kavbojk, neskončnih pogledov, … Vse kar se ne da razložiti z besedami in se lažje pretvori v fotografije. Veliko inspiracij spotoma pobiram tudi na spletu, v revijah in knjigah…

Kaj še drugače rada počneš?

Za kreativnost potrebuješ kar nekaj časa, zato svojega kar precej posvečam fotografiji. Drugače pa rada pozabim na čas, se potepam, tavam kar tako, brez cilja… Imam grdo navado – če se le da, spim tudi čez dan, sicer pa sem najbolj vesela, če imam dovolj časa, da v miru urejam fotografije, poslušam muziko, plešem po stanovanju, rišem čudne bejbe in se sproščam po svoje. Zame je življenje kljub vsakodnevnim obveznostim ena super sprostitev.

Tvoja najljubša spletna mesta?

Največ časa brskam po Deviantartu in Flickr-u. Hellwomen, Borrisov  in Jennie Penni  so tisti ki jih najraje klikam.

Načrti in želje za prihodnost?

Želje? Šla bi na drug konec sveta, nekam v tople kraje, spala čez dan, lovila ribe in se spotikala ob palme… :)