SLIDER





U3 = 6. trienale sodobne umetnosti

torek, 29. junij 2010

Od 15. junija pa kar do 5. septembra Moderna galerija gosti trienale sodobne umetnosti. Šesti zapovrstjo. Njegov kustos je Charles Esche, sicer direktor muzeja moderne umetnosti v nizozemskem Eindhovnu ter urednik in ustanovitelj publikacije in organizacije Afterall, ki se posveča raziskovanju sodobne umetnosti.

Trienale poteka pod geslom Ideja za življenje, njegov podnaslov pa je Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji. Ne, podatkov še ni dovolj.

Pretipkano (in ne kopipejstano, ne vem zakaj zapisujem to nepomembnost:) iz spletne strani Galerije, se letošnji bienale posveča temu, kako umetniki različnih generacij danes razmišljajo o realnosti in realizmu. Njihova dela po eni strani upodabljajo realnost (kot v realizmu), po drugi strani pa se neposredno vključujejo v aktivnosti in odnose v realnem svetu. Razstava postavlja v ospredje umetniške pristope, ki predlagajo nove poglede na zgodovino, okolje, politična in družbena vprašanja, razmišljajo pa tudi o intimnih odnosih s skupnostjo, z družino in s prijatelji. Na splošno se dela ne osredotočajo na notranje življenje umetnikov, temveč na njihove odnose do zunanjih okoliščin.

Lušna novica je tudi ta, da se tekom trienala  piše tudi U3 blog, čez celotno poletje pa se bo zvrstilo tudi mnogo spremljevalnih dogodkov, ki so zelo zanimivi in vsekakor vredni udejstvovanja. Čekitaut!
 foto: blog U3

s k r i t o.

torek, 22. junij 2010

včasih imaš srečo in izveš za prostore, za katere morda ne bi nikoli vedel, pa četudi bi hodil mimo vsak dan, mimo debelih zidov, pogledoval navzgor proti uri ali grajskemu stolpu. in prav tam, globoko pod grajskim gričem, pod drevesi in zemljo, se skriva tale magičen kraj.
reče se mu tunel in v njem se kdaj pa kdaj zgodi predstava. čakam na ponovitev, morda pa že kaj prej pokukam v to čudo.

v isti stavbi, vendar čisto pri vrhu, pa je tole. zgleda kot ena šolska telovadnica, ima pa veliko bolj  poetično ime: oder pod zvezdami.
tudi vi veste za kakšne take skrite kotičke?

intervju: Dišeče dobre vile

ponedeljek, 21. junij 2010

Hm, sem kolebala, ali naj za dvopičje zgoraj v naslovu napišem imeni in priimek ustvarjalk ali ime, ki je zaščitni znak njunega ustvarjanja. Za kaj sem se odločila, vidite, njuni imeni pa bom zapisala zdajle. Viktorija in Mankica Kranjec sta mama in hči, ki skupaj preživljata čas ob ustvarjanju njunih vilinskih bitij, na potovanjih po eksotičnih deželah ali v malce bližjih evropskih mesih, kjer iščeta prelepo blago in ostale dodatke, ki jih nato spremenita v ljubke in čarobne male stvarce. Najdete ju (in njune izdelke) na blogu Dišeče dobre vile ali na FB, vsako soboto pa tudi na s prav posebnimi slaščicami okrašeni stojnici, kje drugje kot na Art marketu. 
Kdo sta?
Sva Mankica in Viktorija Kranjec, hčerka in mama, ki sta si že na videz tako podobni, da ju pogosto ljudje vprašajo, če sta sestri.
Mankica: Tudi razumeva se tako dobro! Poleg tega, da jih ustvarjava, se nekako tudi (v)živiva v vilinske sanje, saj sva obkroženi z vilinskimi bitjeci, ki vsak dan nastajajo izpod najinih rok. Ustvarjava Dišeče dobre Vile, Srečne Kokoške, unikaten nakit in mnoge druge izdelke, ki začarajo. Prav vsak izdelek je brezhibno izdelan unikat in je najino avtorsko delo. Vsakemu ustvarjanju je posvečeno veliko časa in truda, ker pa je ideja tako maksimalno dodelana in inovativna ter edinstvena, imajo izdelki tudi certifikat.
Kako ponavadi poteka vajin dan?
Mankica: Zanimivo je, da se obe ukvarjava s povsem drugačnimi stvarmi. Jaz delam kot novinarka in fotoreporterka, kar predstavlja velik del mojega vsakdana, medtem ko se mami ukvarja z drugimi stvarmi. In četudi se včasih tudi cel dan ne vidiva, se najin dan združi največkrat zvečer, ko se vsedeva za mizo, pripraviva perlice, trakove, blago, volne, šivanke in cvirne. Takrat začneva ustvarjati.
Viktorija: In takrat je tudi čas, ko se lahko pogovarjava o dogodkih preteklih dni in tuhatava o novih idejah. Najin proces ustvarjanja je sestavljen iz tesnega sodelovanja, saj je vsaka od naju ‘specializirana’ za posamezen del izdelka, ki nastaja. Jaz pripravim oblekico, zašijem krilce, Mankica naredi laske in obrazek, zvije nogice, nato pa Vila spet pride v moje roke – v lase ji prilepim rožice ali pentljice, na rokico ji z žičko pritrdim ime … Ena brez druge torej ne moreva.
Kako sta zašli v ustvarjalne vode in na kakšen način so Dišeče dobre Vile spremenile vajin vsakdan?
Mankica: Huh, tega je že davno! Zdi se mi, da jaz ustvarjam že od rojstva. Moja babi je bila vzgojitejica in nekako spontano se je ljubezen do ustvarjanja prenesla tudi name. Že kot otrok sem z veseljem ustvarjala ogrlice iz testenin, rezala papir in lepila čestitke, kasneje sem delala zapestnice iz bunkic, v prvem razredu osnovne šole sem se celo vpisala na tečaj šivanja … vse to je bil naraven proces, ki vse od otroških dni še vedno ostaja del mene in hvaležna sem, da sem poleg vsega še podedovala nekaj umetniške žilice tako z mamičine, kot tudi očijeve družine.
Viktorija: Spomnim se, da je moja mama vedno ustvarjala in tudi mene je začelo zanimati vse, kar je bilo v zvezi z barvami, ročnimi spretnostmi in šivanjem. Očitno sem Mankico nevede usmerjala v ustvarjalno smer in njej je to bilo všeč. Da pa sva izdelke začeli delati ne več le zase, je bilo čisto naključje. Pred več kot destimi leti sva se sprehajali po centru Ljubljane in stojnice umetnikov, za katere sva kasneje izvedeli, da so postavljene v okviru projekta Art market, so naju pritegnile z raznolikimi izdelki, ki so jih umetniki takrat ponujali. Spoznali sva se z vodjo projekta Davidom Matejem Goljatom in prijavili sva se na razpis za sodelovanje. Bili sva izbrani in tako se je začelo najino sodelovanje pri projektu ljubljanska Umetniška tržnica, ki poteka vsako soboto na Bregu, kjer sodelujeva letos že najino jubilejno deseto leto!
Kako bi opisali svoj stil ustvarjanja?
Mankica: To je za naju precej težko vprašanje, saj je stil pri tej vrsti izdelkov zelo težko opisati. Vsekakor pa gre pri nama za edinstveno in povsem samosvoje kombiniranje barv, materialov in oblik, saj želiva izdelkom dati ključno razlikovalno vrednost. Stil torej sproti spreminjava, dopolnjujeva in nadgrajujeva.
Kakšne materiale pri svojem delu uporabljata?
Viktorija: V najini omari, ki sva jo kupili za to, da vanjo lahko spraviva vse, kar je povezano z ustvarjanjem vilink, se znajdejo materiali vseh vrst. Od svile, bombaža, pa do papirnatih rožic in perlic iz kamna, stekla, pa tudi porcelana in recikliranih pločevink za kokoške. Ker želiva ustvariti izdelek, ki bo karseda dobro narejen in da bo z njim naš kupec zadovoljen, uporabljava izključno kvalitetne in dražje materiale. V vseh teh letih ustvarjanja sva se srečali z najrazličnejšimi vzorci, vrstami tkanin in volne, kupili veliko materiala, ki ga nato nisva mogli uporabiti, toda po vseh the letih zdaj že veva, kašna vrsta blaga pride v poštev, kako debela mora biti žica za nogice in rokice Vil, pa tudi, katera volna je najprimernejša za pričeske, ki jih Vile imajo.
Mankica: Ker je pri nas trg še vedno zelo majhen, se le redko na slovenskih prodajnih policah pojavi tisto, kar bi midve lahko uporabili za ustvarjanje, zato vse kupujeva v tujini. Pri nas je izjemno težko dobiti lepo blago s pravimi vzorčki, ki bo hkrati tudi prave debeline. Naravne ročno barvane volne se tukaj ne dobi, zato je vse treba iskati izven naših meja, kjer je ponudba bolj raznolika.
Kakšno je vajino vodilo?
Viktorija: Drživa se vodila, da je vsak izdelek treba narediti z dušo. Namen izdelkov, ki nastanejo izpod najinih rok pa je predvsem osrečevati ljudi. Svoje skrite želje menda Vilam šepetajo tisti najmlajši, ko si želijo v šoli lepe ocene, pa tudi študentje, ki šepetajo, da si želijo študijske počitnice, nič drugače pa ni niti s tistimi malo starejšimi, ki si pogosto zaželijo že odgovorov in izpolnitev nekoliko odgovornejših želja in šepetajo ob večerih, kako fino bi bilo, če bi se jim izpolnilo ...
Mankica: V domove ljudi bi radi z najinimi izdelki prinesli srečo, veselje, radost in upanje. Zelo sva veseli, ko slišiva, da Vile dejansko ljudem prinesejo srečo, ko nama ljudje rečejo, da je videti in čutiti, da so izdelki narejeni z dušo in da skoraj zares živijo! To je nekaj najlepšega, kar je mogoče slišati!
Kakšnim ljudem so vajine stvaritve namenjene?
Mankica: Ljudem, ki cenijo ročno delo in so za kakovost pripravljeni odšteti nekaj evrov več. Izdelki so namenjeni za okrasitev notranjega interiera modernega stanovanja ali pa le zato, da prinesejo srečo. Ti izdelki namreč nimajo le materialne vrednosti, temveč tudi simbolno.

 Kaj še drugače radi počneta (hobiji)?
Mankica: Joj, mene raje vprašajte, česa ne počnem! :) Zanima me toliko različnih stvari, da si včasih želim, da bi moj dan imel vsaj 30 ur! Moje novinarsko delo je na srečo hkrati tudi moj hobi, saj je tesno povezano s fotografijo, glasbo, filmi, umetnostjo, oblikovanjem in potovanji.
Viktorija: Mankica je omenila potovanja, ki naju obe izpopolnjujejo. Zelo radi se z nahrbtnikom na rami odpraviva v daljne dežele, kjer raziskujeva predvsem neturistične poti, se srečujeva z lokalnimi prebivalci, jeva hrano, ki jo pripravljajo na ulici. Največkrat naju pot odnese v daljno Azijo, sicer pa nama ni tuja niti Amerika ali pa Evropa.
Mankica: Svet je velik, a ko enkrat prestopiš meje domače deželice, vidiš, da ni nedosegljiv in to je tisti čar, ki ga dela tako imenitnega!
Vajina najljubša spletna mesta?
Viktorija: Po spletu brskava vsak dan in vedno najdeva nove in nove spletne strani, ki naju navdušijo. Obe se zanimava za vse, kar je povezano s potovanji, modo in kulturo bivanja, medtem ko Mankica še posebej rada pobrska po straneh, povezanih s fotografijo in ulično umetnostjo.
Načrti in želje za prihodnost?
Viktorija: Da bi razigrane, oblečene v mavrične vzorce, okrašene z raznovrstnimi cvetlicami in pentljicami ter pričeskami veselih barv in ovite v dišeče vonje razveseljevale in osrečevale ljudi še naprej.
Mankica: Huh, načrtov je veliko, tudi želja je zelo veliko. A cilje je treba dosegati postopoma. Vsekakor pa si želiva z najinimi izdelki osrečiti čim več ljudi, Vile pa nekoč popeljati tudi v širni svet – na tuje prodajne police in tuje časopise in revije.

Hm, jaz mislim, da vama bo ob toliko vilinske družbe tudi to uspelo! ;)

v i n i l k e #3

ponedeljek, 14. junij 2010

ah, tile mladci, ki me gledajo z ovitkov vinilk... priznam, nikoli nisem zares posvojila njihove muzike (bolj kot ne me dolgočasi), niti vse hvale in fame, ki še zdaj veje okoli njih. prav tako nikoli nisem bila človek, ki bi svojo identiteto gradil in snoval okoli reči in (pop) kulture iz preteklosti. jaz sem tisto, kar se mi je zgodilo, odkar sem na svetu in sem kar zadovoljna s tem, čeprav je tudi bilo mnogo hudega, kar se glasbe in mode tiče. :) pa kaj, cought in the act so del mene, the beatles pa pač ne.
*****
pa še druga, z najbrž eno najbolj znanih fotk iz sveta muzike. le koliko bi zaslužila, če bi jo dala na e-bay? :)
brskanje po vinilkah pa slej ko prej prinese tudi kakšen biserček iz sedemdesetih. recimo plošče s posvetili, pa zapiski vrstnega reda pesmi za kakšen žur v gasilnem domu v sosednji vasi, kdaj pa kakšno besedilo, zapisano na list, iztrgan iz bloka kakšne plive ali pač veterinarske postaje.

v i n i l k e #2

četrtek, 10. junij 2010

ne, nisem pozabila na obljubljeno serijo ovitkov gramofonskih plošč. tako zabavni so, nekateri pa pravi mali kultni kosi za na poličko postavit. da bi le imeli še kakšno od MJ, v okvir bi jo dala (majkemi, bi na tem mestu dodala ena blogerka:). ta vikend moram obvezno prebrskati še škatlo s tamalimi ploščki. s čim naj vam torej postrežem danes? 
ste že uganili?
jp, tole so kiss in njihov cover za album ploščo unmasked. všeč mi je, ker je narisan, kot je tudi sicer večina papirnatega materiala tega benda. jst pa strip... you know the story. :)
tale je pa tako 80's. girl school. sem prav poiskala en komadič, da se seznanim z ženskim prispevkom k "moški" muziki. :)

INTERVJU: HANA KARIM

ponedeljek, 07. junij 2010

Keramika. Čudovit in zapleten medij za kreativno izražanje, ki presega bolj vsakdanje materiale in hobije. Hana iz gline že sedem let oblikuje in žge nenavaden nakit zanimivih struktur, oblik in barv. Je vsestransko dekle, poleg keramike jo mika tudi svet grafičnega oblikovanja in ilustracije za otroke, kdaj pa kdaj pa vodi tudi kakšno delavnico ali tečaj izdelovanja keramičnih izdelkov. Naj vas tale mini intervju popelje v svet keramike, čeprav verjamem, da boste težko odmaknili pogled od prelepih izdelkov na fotografijah.
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem Hana in trenutno končujem drugi letnik študija likovne pedagogike v Ljubljani. Kruh služim kot grafična oblikovalka, med drugim pa je ena mojih večjih kreativnih strasti oblikovanje keramičnega nakita.
KAKO OBIČAJNO POTEKA TVOJ DAN?
Ja, moram reči, da sem pretežno jutranji človek, tako da je moj dan rutiniziran samo v tem času, kasneje pa kar je, je. Je pa tudi res, da negativni posegi v mojo jutranjo rutino pustijo posledice skozi ves dan, tako da brez sitnarjenja pred kavo!
KERAMIKA... KDAJ IN KAKO SE JE ZAČELA ČAROVNIJA MED VAMA?
V stik s keramiko sem prišla preko moje mame Silve (njene stvaritve si lahko ogledate tu), ki me je prva navdušila tako za keramiko kot nakit. Sprva sem nakit že nekje v osnovni šoli oblikovala iz fimo mase, kasneje pa mi prav nenaravnost tega medija ni več ustrezala in sem se našla v glini. Ta omogoča veliko več možnosti ustvarjanja, predvsem pa me navdušuje njena naključnost in nepredvidljivost. Najlepši občutek je, ko hodiva z mamo nestrpno pogledovat keramično peč in čakava na dovolj nizko temperaturo, nato pa – waw – končno odpreva tista vrata in pogledava, kaj je nastalo. Nikoli ni prav tako, kot si si zamislil, vendar je ravno v tem čar!
LAHKO NAM, LAIKOM, OPIŠEŠ DELOVNI PROCES, ORODJA IN MATERIALE, KI JIH PRI SVOJEM DELU UPORABLJAŠ?
Torej, izdelovanje keramike zahteva tudi kar nekaj tehničnega predznanja. Verjetno je ključnega pomena pri vsem skupaj peč. Ta mora biti dovolj močna, da se segreje na temperaturo, ki je potrebna, da se izdelki primerno spečejo. Moj postopek izdelovanja nakita izgleda nekako takole: najprej si skriciram različne kose – večinoma broške in ogrlice – nato se kakšnega lepega sobotnega jutra usedem za mizo na našem vrtu in mečkam, gnetem, kaj tudi razdrem in naredim kaj novega ven. Ker so moji izdelki precej majhni in tanki, ne zahtevajo dolge dobe sušenja, se pa zgodi, da se lahko večji kosi že ob napačnem sušenju uvijejo ali celo popokajo, lahko pa se razletijo tudi med pečenjem, če niso dovolj suhi. Potem sledi prva peka, za katero mora peč doseči nekoliko čez 1000 stopinj Celzija. Nato izdelke pobarvam z glazurami – te kupujem večinoma v tujini, ker je izbira tam veliko večja, predvsem pa te glazure ne vsebujejo svinca in niso strupene. Izdelki gredo še enkrat v peč – tokrat na višjo temperaturo, nato pa sledi le še oblikovanje nakita v celoto. Broškam dodam priponko, pri ogrlicah pa ne zanemarjam dejstva, da je izbira prave vrvice pomemben del nakita samega.
KJE NAJDEŠ INSPIRACIJO ZA USTVARJANJE IN KAKO LE-TO PRENESEŠ NA KERAMIKO?
Skozi ustvarjanje sem si izoblikovala nekakšen oseben izraz. Zvesta ostajam predvsem navidezni naključnosti oblik, ki prehajajo iz mnogodetajlnih strukturiranih površin v izčiščene gladke površine. Posebej raziskujem odtise črt in vključujem relief. Kombiniram več različnih oblik, ki skupaj predstavljajo celoto. Rada puščam navidez naključne špranje med posameznimi elementi – s tem skušam doseči oblikovno prvinskost in naravnost. Slednjo skušam uloviti tudi v barvah, saj pogosto uporabljam odtenke sive, črne in bele; dodajam pa raznovrstne odtenke modre barve, predvsem mi je pri srcu turkizna. Pogosto uporabljam glazure, katere med pečenjem na visoki temperaturi razvijejo posebne efekte, kar je zopet ena od naključnosti, ki spremljajo oblikovanje keramike.
DELIŠ Z NAMI SVOJA NAJLJUBŠA SPLETNA MESTA?
Vsak dan pregledam ista in še raje kakšno novo – rada pregledam novosti na enemu mojih najljubših blogov (poleg Peperminta, hehe) The Sartorialist, nekaj kreativnih postaj, kot sta Behance.net in DesignBoom.com, pa še kaj bi se našlo…
TUDI TEBE KAJ VLEČE V BLOGERSKE VODE, MORDA K ODPRTJU SPLETNE TRGOVINICE? KJE SO SICER NA VOLJO TVOJI IZDELKI - ZA OGLED IN NAKUP? :)
Načrtujem odprtje spletne trgovinice, za enkrat pa se predstavljam bolj kot ne na svoji Facebook strani, moj spletni portfolio pa si boste lahko v kratkem ogledali tudi tule.
ŠE KLIŠE ZA KONEC: NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST?
Nisem preveč od planiranja, tako da se bom pustila presenetit. Bi pa še naprej rada počela precej iste stvari, ker že sedaj kar uživam.

Hana, veliko uspehov pri vsem, kar počneš in najlepša hvala za sodelovanje!

knjiga v modi.

petek, 04. junij 2010

in sva šla zadnjič z ekoasom v kinošiška na zloglasno modno revijo  o knjigi (a čemu zloglasno? preberite njegovo objavo in komentarje nanjo:). o reviji je bilo povedanega že dovolj, zatorej bom pokazala fotke z razstave tekstilnih knjig, ki je bila na ogled v pritličju, trenutno pa je nekaj kosov z razstave na levi izložbeni strani maxija. razstave nisem čisto razumela, ma ajde, nismo vsi za vse.
ja, še vedno se delam, da pepermint dela. no, ni res. tale blogpavza vnaša nove dimenzije časa v moj dan. ta presežek bi lahko namenila učenju, ker sem kar malo pozabila, da sem študentka. vsaka stvar je za nekaj dobra.

© PEPERMINT • Theme by Maira G.