SLIDER





plakatki: kino otok

ponedeljek, 30. avgust 2010

zunaj je november, kar naenkrat je ura skoraj pet, meni pa se je danes zgodilo že svašta. zdaj pa sem najbrž tretjič v svojem življenju živčna, da bolj ne bi mogla biti. ne, lažem, živčna sem bila že zjutraj, ko nisem znala oštevilčiti strani v wordu 07. vsekakor stvar, ki jo moram naštudirati preden se lotim številčenja strani v diplomi. ampak ne bom spet o diplomi. zabarikadirala se bom v zaroto molka, seveda manj strašno od te, o kateri pišem v diplomi. ampak od zdaj naprej o diplomi nič več ne govorim, dokler ne dobim v roke potrdila o diplomiranju.
zdej pa o plakatih. naravnost čudovit prizor me je čakal, ko sem iz dežja pritekla v varno zavetje grde veže mojega študentskega doma in sem otresala čistnov polkadot dežnik po grdih stopnicah, zavila na drugo rundo šteng in zagledala tole, kar vidite zgoraj. to je dila za plakate, na njej so ponavadi same grozote, danes pa je poleg ene grozote (levo spodaj) tudi ena lepota (desno zgoraj).  
nadčeden plakatek za kino otok (nujen klik, čeprav so malce šalabajzersko dopisali letošnje datume kar čez lanski header:). ponoči bom šla dol in ga ukradla. pa nobenmu povedat!
iiii. sonce, morje, ribice, toplota.

oblikovalki sta, če pravilno sklepam s spletne strani festivala, maja rebov in špela drašler. aja, ne, to so lanski podatki. če kdo ve, naj prosim pove, da popravim morebitno krivico.

sm ribnčan urban, po ceumu svejtu znan!

nedelja, 29. avgust 2010

ribnica je tam nekje na meji med notranjsko in dolenjsko. kaj pa vem, te pokrajine so tako hecno brezmejne, da človek res ne ve, kam spada. jaz sem recimo notranjka, s tapravih notranjskih hribov, ampak nimam nič skupnega z ribničani (seveda pa še manj s postojnci, ha!). zavijamo že, ampak vsak po svoje. notranjska bo zame vedno dežela okoli cerkniškega jezera, po eni strani jo omejuje avtocesta pri uncu, na severu je meja klanec do rakitne, na vzhodu rob bloške planote, na jugu javorniki (morda še rakov škocjan), na jugovzhodu pa seveda snežnik.
šit, spet pametujem, hotela sem pa samo napisati eno objavo o suhi robi. zadnjič sem opisovala mojo ljubezen do lesenih izdelkov in se spraševala, zakaj ribničani ne spromovirajo svoje tradicije tudi s kakšno spletno trgovino. prijazni komentator me je opomnil, da taka trgovina že obstaja, zato se čutim dolžno, da vam jo predstavim. imenuje se, kakopak, ribničan, na njej pa najdete vse od izdelkov za v kuhinjo, do navijaških rekvizitov, rožnih vencev in celo pasti za polhe, podgane in miši (proti!).

plakatki.

petek, 27. avgust 2010

kako sem vesela, ko vidim kakšen lep plakat. srce me boli, ko je vse nekaj polepljeno in zalimano in je samo en hiter ošinek z očmi dovolj, da vem, da me to, na kar plakat opozarja, ne zanima. če je plakat lep, menim, so ga naročili zanimivi ljudje, ki delajo zanimive evente in imajo toliko soli v glavi, da ga (plakat) dajo delat prav tako zanimivim oblikovalcem.
plakatič za vilenico (tud www je luštna!)

par mesecev nazaj sta mi bila kul dva plakata za koncerte v kinušiška, pa sem poslala ene 3 mejle dotičnim, kdo jih je hišni dizajner, pa ni nihče nič javil. še več, 2 mejla sploh nista delala oz. sej veste, ko vam napiše nazaj, da ne obstaja tak mejl. ja dobro, kaj potem dajete kontakte na uradno spletno stran? no, saj se ne jezim, samo opažam. :)
plakatič za likovne besede

nč, zdejle bom odklopila kabel za internet, se presedla za sosednjo mizo in brž natipkala par strani diplome, da bom zvečer lahko šla malo ven, na luft. veste kaj, resda moram pohitet in res spet pišem skoraj zadnji moment, ampak iz izkušenj vam povem, da tako najbolje funkcioniram in tako najbolje napišem. če se nimam fajn med faksom, potem je vse brezveze. in taktika: zdej delam, pol se bom pa imela fajn! pri meni ne prime. tako sem tele plakate pofotkala na poti iz knjižnice, kjer sem že zarana iskala ene bedne revije, ki jih seveda ni bilo na policah. eh, pa kaj. izi. sej so počitnce oz. najpametnejši izraz tega poletja: "jebeš, sej si na morju!" :)

okna.

torek, 24. avgust 2010

windows on the world frederica beigbederja je ena redkih knjig, ki so name pustile zelo močan vtis. ne toliko zaradi nevemkakšne literarne vrednosti, ampak zaradi tistega pristnega, prvinskega občutka, da si tam nekje, v enem od stolpov wtc-ja, tistega 11. septembra. zelo kontroverzno pisanje, pa tudi polno čustev in samospraševanja. no, tale okna nimajo nobene povezave s temi ljubljanskimi. včasih imam samo občutek, da moram kaj napisati.
tole sem fotografirala enega sobotnega jutra, ko okna antikvariata na ciril-metodovem trgu še ni zamenjalo panoramsko.

intervju: Meta Wraber

petek, 20. avgust 2010

Meta Wraber in njen metamundus, vizualni portfolio, blog, metasvet, na katerem te ob vsakem vstopu pozdravi ena taka fina muzika in vsakič nova doza akvarelnih vinjet. Frišna Meti pravi Wrabčica, se mi zdi tako simpatično, no. :) Vedno sem mislila in še vedno tako mislim, pa čeprav so ure likovnega pouka že zdavnaj za mano, da je akvarel nekaj najbolj težkega, kar v kiovnem svetu sploh obstaja. Vodo težko nadziramo, Meta jo očitno z lahkoto, saj z njo (in barvami) čara takele krasote. Vabljeni k branju in natipkajte no kakšno mnenjce. Mislim, da ob temle intervjuju to ne bo težko.
Kdo si in kaj počneš?
Po izobrazbi sem oblikovalka vizualnih komunikacij, v srcu ilustratorka, v resnici pa nekako oboje skupaj s primesmi vsega kar paše zraven. Fotkam, pišem, skiciram, zbiram in lepim v blokce, pišem blog. Kadar grem po svetu, odprem oči, da najdem kakršnekoli motive za ustvarjanje. Rišem odkar vem zase. Analogno pa blogam že od osnovne šole. Doma imam kupe dnevnikov, ki zgledajo nekako tako, kot moje objave na blogu. Nežne, sentimentalne, razpoloženjske … dolgo sem oklevala, da dnevnike iz papirja položim v splet in delim svoj skrivni svet.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Sem frilensarka, kar pomeni, da sem sama svoj šef. Toje hkrati lepo in naporno. Vsak dan je drugačen, težko govorim o rutini ali navadah, kaj šele dobrih navadah. Še kadar imam projekt, za katerega vem, da bo trajal na primer dva meseca, težko rečem ali bom ta dan naredila 5 ilustracij ali 11 ali eno. Ne gre tolko za navdih, kot za zbranost in osredotočenost. Temu rečem zen v roki in težko ga je imeti vsak dan v enaki meri. Najraje delam zjutraj, takrat je svetloba za risanje najprimernejša. A zjutraj rada tudi tekam, delam jogo, ponavadi ne gre vse naenkrat! Lepo je delati tudi ponoči, ko vlada tišina in poseben mir, ne zvonijo telefoni…kakor, da bi čas tekel počasneje.
Kaj te je potegnilo v svet risarij in sliakrij? Kako se je vse supaj začelo?
Začelo se je preden sem vedla zase in za svoje sposobnosti…”Zakaj vedno rišeš samo punčke?”, izrezovanje oblekic, porisati vsak prazen prostor med črtami v zvezku. Nadaljevalo se je s tečaji pri Eki Vogelnik, kjer sem prvič narisala figuro in dojela pojem abstraktnega, ko sem iz žice in papirja izdelala bodečo nežo. Potem sem bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer sem bila kot gimnazijka sicer prikrajšana za občutek za “eksekucijo” (uporaba olfa noža, ufff lepilo v spreju, milimetri pomembni za končen vtis…), vendar sem začela razvijati in utrjevati svojo ljubezen do ilustracije.
Kaj te inspirira, kaj najpogosteje upodabljaš?
Navdihujejo me rože, problemi, lepe obleke in čevlji, Sigur Ros, The Phoenix Foundation, Pierre Bonnard, Elizabeth Peyton, Milton Glaser, Alexey Brodovitch, ilustratorji Kitty Crowther (dobitnica letošnje Alme - Astrid Lindgren Memorial Award), Laura Carlin, Suzana Bricelj …fotke Francesce Woodman, Ryana Mcginley-a, Richarda Avedona, moje prjatlce, drevesa, zelenjava, kuharske knjige, Pablo Neruda,...
Materiali in tehnike, ki so ti najljubši?
To je vendar zelo očitno: akvareli! Moj number one. Rišem tudi s tuši, svinčniki, ampak glavni so akvarelni bonbončki in pregrešno drag ročno izdelan, debel akvarelni papir, ki je že neporisan fetiš. Potrebujem tudi posebne čopiče, ki jih lahko v trgovini izbiram ure in ure vsakič znova. Točno vem, kakšni morajo biti! Nato sledi skener, za skenerjem računalnik, zatem pa dober tiskar.
V katere smeri te vleče tvoje ustvarjanje? Kje vse lahko vidimo tvoja dela?
Ne obremenjujem se z opredeljevanjem kdo ali kaj sem, sem prepoznavna kot ilustratorka ali oblikovalka, ali kakšen je moj stil, saj se vse te zvrsti pri meni med sabo prepletajo, kar se mi zdi velika prednost. Delam celostne podobe (Sushimama, Sisi, Krilca, Lili in Roza…), oblikujem cd ovitke, knjige, plakate, embalažo, celo lutke sem že oblikovala. Ilustriram knjige, ukvarjam se z otroško ilustracijo (Ciciban, Zmajček), risala sem hrano za Odprto kuhinjo…V večini primerov je v ospredju ilustracija, a to ne zato, ker bi na vsak način želela vsiliti svoje in se izogniti načrtovanju mrež in popravljanju tipografije. Pomembno je, da izrazim najboljše in najiskrenejše v sebi. Vedno rada povem Glaserjevo misel, da je ustvarjanje mišljenje. Kar zame pomeni, da je za uspešen rezultat dobro biti širokih nazorov, previdno poslušati in nato prevesti vse informacije, zaznave in svoje razumevanje v likovno govorico. Ustvarjanje ni samo trenutni navdih, ampak proces, ki polega časa terja premišljevanje ter seveda dober odnos z naročnikom.
Deliš z nami svoja najljubša spletna mesta, če jih imaš?
Le territoire des sens, Of paper and things, Style files, Oh Joy!, Camilla Engman, Heather Smith Jones, Jak and Jil, Lolita, Mojčin vizualni blog, Frišno novo jutro.
Kaj še sicer rada počneš?
Imam srečo, da to kar rada počnem, v glavnem počnem tako v prostem času, kot profesionalno. Verjetno sem dovolj vztrajala in gojila željo v vseh trenutkih, situacijah in obdobjih. Nikoli si nisem mogla zamisliti, da bi lahko počela za preživetje, kaj drugega. Sicer pa sem zelo družabno bitje, imam veliko prijateljev in rada imam družbo, zato včasih pogrešam vrvež delovnega okolja, pol ure za malico, seminarje…no, sicer pa se sama odpravim na primer v Bologno na sejem otroških, ali Dunaj na kakšno razstavo…ah, nič mi ne manjka!

Načrti in želje za prihodnost...
Naj navedem Fellinijevo misel; “There is no end. There is no beginning. There is only the passion of life.”

v e r i š c a.

nedelja, 08. avgust 2010

sobota na artmarketu.

bila sem na obisku pri dveh najbolj pisanih stojnicah na lepih novih tlakovcih pod velikim drevesom. drevesa pa šuštarski most nima, a ne? :) kako fajn je posedati tam, klepetati in opazovati dogajanje, na eni strani žive meje promenada za sobotne sprehode meščanov in turistov, na drugi pa ljubljanica in na njej ladjice s poskočno glasbo. človek kar ne bi šel domov, čeprav mora (študiozno brati članke za diplomo, kajpak!).

1. festival črk

sobota, 07. avgust 2010

v ljubljani se že cel mesec (natančneje od 8. julija) odvija naš prvi festival črk. mimo galerije kresija hodim vsak dan, si ogledujem napis zgoraj in zastave nad vhodom, pa sem šele danes, dan pred zaprtjem festivala, dejansko vstopila (no, prej je bila tiskarna za vogalom na mačkovi). in mi je res žal, da sem zamudila mesec dni zanimivega dogajanja, še posebej pa delavnic. ampak jeseni bodo menda spet, zato sem se že prijavila na e-novice. posebna poročila za pepermint seveda sledijo.
namen festivala je s prikazom tiska, vodenimi ogledi, delavnicami, predavanji in primeri dobrega oblikovanja obuditi in promovirati tehniko visokega tiska (knjigotisk) in obuditi z njo povezana znanja, pravijo na spletni strani. in koliko zanimivih reči se najde v galeriji! moj en semester grafike ni bil pol toliko zanimiv kot 10 minut v tem prostoru!
če boste jutri kaj v ljubljani, toplo priporočam obisk vsem, ki jih zanima tipografija, tisk, tehnika, papir ipd. če ne drugega, vas bodo črke le ponovno očarale, če ne začarale.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.