mačice. nežna polhkasta reč, do katere sem dobesedno splezala v vetru in mrazu. ponje sem se odpravila že slaba dva meseca nazaj. v naši vasi, ki nima nobenega potoka, je mačice kar težko najti. že od otroštva sem imela na spominskem zemljevidu dve lokaciji, kjer rastejo. prvo so (vsaj tako sem mislila) posekali že pred leti, druga pa je zrasla v visoko drevo s še višjimi vejami. jaz pa v cepetavo preklinjanje tam nekje na makedamski poti na koncu vasi. ampak včeraj, na moj rojstni dan, sem si zadala, da najdem vsaj eno vejico mačic, pa če me vrag! in evo jih, lepotice. seveda sem šla na teren ravno tisto uro, ko se je sicer lep in sončen dan sprevrgel v oblačnega in vetrovnega. ampak tu so, z menoj v ljubljani, da mi lepšajo ta teden. našla sem jih tam, kjer so vedno bile, le da so se skrivale pred mano. že dolgodolgo nisem plezala po drevesu, ampak včeraj sem. ha!
jutri pa pokažem še en prečudovit šopek.
5 komentarji:
razmišljam, kje je pravica, da imaste na notranjskem prej mačice kot mi!
Krasne so!
in tud vaza.
@ninalena: samo to je res čudno! :) pa pri nas so bile že januarja, samo da jih nisem dosegla! samo to niso vrbove, ampak ene druge.
@tinka, vaza je en mini glinen lonček, ki sem ga rešila pred smetmi, ko sem eno poletje delala na vrtnariji. krasen summer job je bil, lonček je lep spomin nanj. :)
lepa fotka
Objavite komentar