nedelja, 04. marec 2012

GROWING UP

growing up

Spoznala sem, da je eden najbolj očitnih indikatorjev tazaresnega odraščanja to, da za svoje sprejmeš reči, za katere si še pred nekaj meseci trdil, da niso v tvojem življenjskem polju. Polju všečnosti, če želite. Vedno sem bila punca, ki ni nikoli zares pripadala kakšnemu od subkulturnih slogov, morda prav zato, ker nisem nikoli skrivala, da sta oklepaja, ki zajemata meni všečne stvari, zelo daleč narazen. In nato sem bila vedno mičknu ponosna. Ker najbrž ne veste, o čem sploh tipkam, naj ponazorim s primeri. Še nikoli si denimo nisem zavrtela Nirvanine diskografije, ker mi pač ni všeč, po drugi strani pa brez kakšnih večjih težav priznam, da bi znala zapeti marsikakšen refren skladbic vseh možnih domačih pevk. Naglas povem, da mi je zelo (!) všeč par komadov Jana Plestenjaka, obenem pa v avtu kdaj ugasnem radio in celo pot od LJ do doma na ves glas pojem stare stare slovenske popevke. Na svojo fejsbuk škarpo lepim jutub povezave na vse možne skladbe, itak vsi vejo, da sem bolj radio (ampak val202) punca, ki predvsem razvija močno pripadnost in nostalgijo. Zato je zame glasba, to mi daje in to mi pomeni. Nima veze, kakšen je žanr, samo da me zahakla, sej se razumemo, ne. Zdej pa k tistim še signifikantnejšim znakom, ki kažejo na moje odraščanje. OLIVE! Najbolj nagravžna stvar, zaradi katere sem lahko na krožniku pustila tudi tretjino pice, če sem le zaslutila njihov okus. Zdej grem v trgovino in si kupim cel kozarec. Ne da so mi najbolj okusna reč na svetu, ampak njihov okus mi je postal zanimiv. Enako je s parmezanom. Tistim v kosu. Prikupila mi ga je Nina, za kar sem ji močno hvaležna. In, in, in, zadeva, ki me je res presenetila. Noro so mi postali všeč PISTOL BOOTS. Jp, tisti škornji, ki jih je v Štokholmu nosila vsaka tatretja punca, jaz pa v Acne trgovini kar nisem in nisem pokapirala njihove lepote. Zdej jih hočem imet, čeprav je zunaj napol pomlad (in čeprav ne bodo original, ampak še malo lepši približek:). To, dragi moji, je lakmusov papirček mojega odraščanja. No, pa to, da vedno bolj čutim, kaj imam rada, kaj želim početi in da sem ful hepi, da sem ponosna nase in da so name ponosni moji najljubši ljudje, da sem pridna in delovna in samostojna. Hm, ampak ta bilanca nima nobene veze z mojo 26-ko, prsežem. Samo nedelja je in jaz sem še v postelji in mir imam in priprta vrata na balkon. Kul sem. Da to kažem s kolažem cunj, jah, to je pa Pepermintova Katja.

8 komentarji:

Anonimni pravi ...

Veš, tudi iskrenost čisto banalne vrste (kot je ta o Janu Plestenjaku) zahteva odraslost.

Verjamem namreč, da si, če ostanemo pri tem primeru, veliko superkul in alter on artish wannabe ljudi požvižgava kakšno njegovo, ko so na samem, za NIČ na svetu pa tega ne bi mirno in glasno priznali. Kot da se s tem raven kompetence zniža ali kaj. V bistvu je Jan Plestenjak izvrsten primer. Veliko boljši od oliv :-)

Če praznuješ, pa še vse najboljše! Radi te imamo, tvoji bralci.

Primož

Anonimni pravi ...

olive zmagajo :)

Garbo pravi ...

Olive, ja. Poznam to zgodbo. Niti pod razno jih nisem jedla. Potem sem jih enkrat poskusila v martiniju. Ostalo je zgodovina. Morda je pa to res del odraščanja... ;) Iz Stockholma sem pa prinesla skoraj točno take čevlje. Zdaj mi je žal, da nisem dvojih. :)

Tamaras Blend pravi ...

A imaš rojstni dan? Če ja, vse najboljše!
Sicer je pa outfit čisto po mojem okusu.

matilda pravi ...

olive in parmezan! definitvno se bližaš tridesetim;)
vse najboljše!!!

k a t j a pravi ...

nimam še rojstnega dneva. še mal, še mal :) in matilda, ne bližam se tridesetim, ojoj ojoj ojoj, sliš se groznu.

matilda pravi ...

sploh ni groznooo, boš vidla;)
ampak, do takrat pa imaš še nekaj časa, da se bojiš;D

grega pravi ...

olivz, mm :)
jaz jih jem zadrzano, da mi slucajno ne bi zopet postale ne-vsec.
outfit je kul.. razen torbice za 5.4k$ :)

LinkWithin

Related Posts Plugin for WordPress, Blogger...