SLIDER





MIMOODS

ponedeljek, 27. februar 2012

MIMOODS KNITS sta Špela in Andreas, Slovenka in Nizozemec, ki ju je zaštrikala ljubezen, ta pa je pletla in pletla in spletla še blagovno znamko pletenin. Posipam se s pepelom, če bo Špela morda prebrala tole objavo, saj sem jo že davno tega prosila za sodelovanje pri Pepermintovem vprašalniku in pred dnevi me je (spet:) doletelo, da da vprašanj nisem nikoli odposlala. A tole enostavno moram deliti. Fotografije jesensko-zimskega lookbooka, ki jih je posnel Ciril Jazbec z ekipo. Zimska pravljica. Tukaj pa si lahko ogledate še making-of-video.


MAČICE IN SLEPICE

nedelja, 26. februar 2012

Najbrž je bilo lani prav ta čas, ko sem se podala na isto pot. Iskat mačice. Ko sem jih nabrala, v gozdičku našega otroštva, tam, kjer so pač vedno rasle, točno vem, kaj sem naredila. Odšla po poti in šla k mami in atu. Spomnim se, da smo se pogovarjali, kje še rastejo mačice v Dobcu in vem, da je ata povedal za en kraj, kjer so včasih rasle in vem, da sem rekla, da bom šla naslednje leto pogledat tja. Nisem šla, pozabila sem, kje je že bilo. Ampak leto je naokoli in naokoli je tudi dober mesec, odkar našega ata ni več. Nič nisem pisala o tem, nočem pisati o žalosti ... ampak če kaj, upam, da iz mojega bloga lahko začutite, kako rada sem doma, obkrožena z ljudmi, ki me imajo radi. In imam jaz rada njih. Od zmeraj in za zmeraj.

Kuhinja pri mami in atu je najbrž že od mojega najzgodnejšega otroštva moj najljubši kraj na svetu. In tam sem se vedno počutila kot otrok, kot vnučka. Tam sem spekla svoje prve buhteljčke, pila citronko s cukrom in najboljši čaj kar jih je, tam sem se kot minijaz skrivala v kotu pod klopjo, kot šolarka hodila intervjuvat mamo in ata, kako so živeli včasih, poslušala mamin brezmejni svet zgodbic, štorasto pometala tla, se bala luknje na tleh (in kevdra spodaj), kot velika punca pa hodila čitat Kmečki glas in z atom tret orehe (tega ata res ni rad počel, ker je slabo videl in naskrivaj sem pobirala luščine iz sklede z orehovimi jedrci:). In čeprav sem stara 25 in sem nadvse srečna, da mi je dano imeti stare starše pri teh letih, je bilo izgubiti ata najhujša stvar v mojem življenju. 

Ampak prepričana sem, da me je imel ata (tako kot vse nas) nadvse rad in vedel, da sem pridna punca. In jaz ne bi mogla biti bolj hvaležna in ponosna, da sem del družine, ki sta jo ustvarila z našo mamo. Del tako velike in tako povezane družine. In vsako leto bom še v snegu poiskala prve mačice in jih nesla atu na grob. Na lepem kraju je, ob njem je nizek zidek in jaz se kar zapeljem tja do majhne cerkvice in pokopališča v sosednji vasi in se malo pomenim z njim.

RECIKLIRANA ALMIRASADAR

petek, 24. februar 2012

Almira Sadar se je domislila krasnega projekta. Osem mladih oblikovalcev je povabila, da si iz njenih preteklih kolekcij izberejo nekaj kosov, nato pa jim dala tri tedne časa, da iz njih naredijo nekaj novega, nekaj njihovega. Nastala je fenomenalna fuzija tako zelo "Almira" vzorcev in materialov in svežih, novih in presenetljivih vizij mladih modnih oblikovalcev. Ana Jelinič, Ana Hribar, Aleksandra Brlan, Ajda Metlikovič, Arijana Gadžijev, Karmen Sedeljšak, Petja Zorec in Peter Movrin so izziv z navdušenjem sprejeli in danes, na otvoritvi prodajne razstave, jih je bilo prav zanimivo opazovati, kako klepetajo in si ogledujejo nastale kose. In Almira? Bila je zelo ponosna.

AAAA!

četrtek, 23. februar 2012

Srce mi plapola. Pred našim blokom je bela zvončkasta preproga in toplo je za anorak in kofe na balkonu (ta naš balkon bo sicer kmalu potrebno malo polepšat, upam, da se cimri strinjata). Pomlad je moj najljubši letni čas in ko pride malo prekmalu (pa tudi če potem spet zamete enkrat marca), sem sploh hepihepi. Rodila sem se, ko so cveteli zvončki in najbrž me zato čisto vrže, ko jih prvil v letu zagledam. Če je pa to sredi Ljubljane in blokovskega naselja, pa sploh. LOVE!

DIY: NIČ VEČ ENOBARVNA MAJČKA

Vsako sredo gre v objavo en moj DIY. Včasih me prehiti čas in tako v torek še vedno nimam pojma, kaj bodo bralci lahko videli naslednje jutro. Če imam krompir (dobesedno in v prenesenem pomenu), se v parih minutah nečesa spomnim in potem sem hepi, če mi uspe vse pfootkat, ko je še svetlo. Enobarvne majčke imamo skoraj vsi v omari in če smo se jih naveličali (lih v tem je fora, jaz imam prav rada belo in sivo majčko, ampak kaj vse žrtvujem za spodbujanje ročnih del:) jih lahko  v pol urice spremenimo. S staro dobro znanko, ki je obenem nadvse zanesljiva - štampiljko iz krompirja + izbrano barvo za poslikavo tekstila, ki stane okoli 2 evriča in pol. Ko poštempljamo želen vzorček, počakamo, da se barva posuši, nato pa motiv prelikamo. Ok, jaz nisem še likala, mislim, da se vidi :)

Kaj naj rečem, zdaj mi ni več žal moje najljubše sive majčke. Ima prou kul poslikavo!

ODSEVI

četrtek, 16. februar 2012

Danes sem bila na štirih razstavah. Tako, v urci in pol. Tole, ODSEVI, pregledno razstavo študentov stekla in keramike na Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (2006-2012), ki je do 7. marca na ogled v mestni hiši v Ljubljani, sem podrobno pofotkala, saj so motivi in izdelki precej zanimivi. Marsikdaj tudi nerazložljivi, a steklo in glina sta kljub temu materiala, ki omogočata neverjetne prijeme. Najbolj so me fascinirale špičke (fotki 3 in 4) in leseno-steklena žarnica. Priporočam ogled, spotoma si lahko v sosednji sobi ogledate originalne ilustracije Lile Prap.

KULT

petek, 10. februar 2012

Moje najljubše tedensko čtivo. Nekaj listov, napolnjenih z zanimivo vsebino, za uvod v konec tedna. Kult je moja Sobotna, ki je pač ne dobim vedno v roke, ker sem doma na vasi, trgovina je daleč, poštar pa ob sobotah ne nosi :) V Kultu je vsega ravno prav, le kdaj zavijem z očmi pri kaoprikritooglasnih prispevkih.  Medtem pa se kar ne morem navaditi na urnik mojega ohinsploh najljubšega domačega čtiva - Ambienta. Naročnina bi rešila moje nenehno ogledovanje trafik, kjer od decembra gledam isto naslovko, potem pa - ko končno le pride nova - to ugotovim nekje na sredi meseca.

Sicer pa, če sem čisto iskrena, vedno manj verjamem v papir. In v besedo - vedno bolj.

BRATINOV

četrtek, 09. februar 2012

Ko prebereš uvod v blog, ki ga piše Bratinov Miha, veš, da te čaka ena slastno doživetje fotografij in skomin. 

Hrana je čista ljubezen. Je način življenja in druženja.  Ob njej spoznavamo nove ljudi in se družimo s tistimi, ki jih poznamo že dolgo. Lahko je komplicirana ali preprosta, draga ali poceni.  Pomembno je, da je iskrena.

Priznam, jaz o hrani ne razmišljam na tak način, tako premišljeno in hkrati strastno. Hm, kadar hrepenim po kruhu z medom, ki kaplja skozi na krožnik ali pa o šejku iz domačih jagod ali pa o ... Mogoče pa znam. Ampak v teh nekaj skopih zapisih in teh nekaj čudovitih fotografijah, ki so se do danes nabrali in nabrale pri Bratinovemu, se čuti ta gušt in preprosto veselje po kulinariki. In da bo vse skupaj še boljše, okusnejše in bolj pristno, kmalu prihaja prvi izmed filmčkov, v katerih bo Bratinov pripravil nekaj za pod zob. Za kamero in montažo bo poskrbel Samo Premrn. Ne dvomim, da bo Bratinov Cuisine nekaj finega za pogledat. Za prolog si lahko ogledate tale čudovit dan, ki ga je v vinogradu vinogradništva Pasji rep posnel Samo. 

© PEPERMINT • Theme by Maira G.