SLIDER





a r t i s t
Prikaz objav z oznako a r t i s t. Pokaži vse objave

A CLASSIC MORNING MAIL.

sreda, 5. januar 2011

zgodnjedopoldanski mejl
od: katja za: nina subject: AAAA.
NINA, kaj ti morm dat, da mi dovoliš, da objavim tale plakatič na pepermintu? tako zelo je lep. se recimo javim, da grem do okoljskega centra po mula vrečko.
ninin plakat za koncert a classic education + spock studios, ki se bo  kmalu zgodil v metelkovski menzi pri koritu. zaradi takih plakatov se gre na koncert, čeprav nimaš pojma, kdo in kaj igra.

5: the Miha Artnak

nedelja, 2. januar 2011

Ne le, da umetnik in oblikovalec Miha Artnak nima najljubše barve, tudi najljubših/najboljših 5 za Pepermintovo rubriko težko izbere. Njegov podaljšan seznam tako sestavljajo tisti ljudje, ki so, kot sam pravi, močno vplivali nanj in na okolje, v katerem živi. "Seveda sem pozabil jih omeniti še mnogo. Zdelo pa se mi je pomembno povedati, da so vzorniki lahko tudi na naših tleh." Miha je soustanovitelj in član kolektiva ZEK, pred kratkim pa je z Lovko na lovce, ki je svoje plastične lovke stegovala po centru Ljubljane, skupaj s somišljeniki opozarjal na nepremišljeno in prekomerno uporabo plastičnih vrečk in lončkov. Več o njegovih delih in projektih si lahko preberete tule
  • Tomaž Lavrič je res vzornik že od zgodnjih let, SK8 F8 stripov, Ratmana in Rdečega alarma. Vse, kar ustvari, je umetnost. Zaradi njega bolj diham Ljubljano.
  • Kipi Janeza Boljke so me prav tako v rosnih letih vedno impresionirali zaradi razumevanja oblik in materialov. Bik, pa nosorog. A si nor?
  • Za Mikija Mustra ne vem, če potrebuje pojasnilo. Moje otroštvo.
  • ZEK skupina je skozi leta pokazala talente posameznikov in skupinskega dela. Cenim čisto vse člane. So mi kot bratje. Eden od njih celo je moj brat.
  • Angel Palka je najbolj talentiran in vztrajen glasbenik, kar sem jih kdaj spoznal. Man in Red. Moč intuitivnega razuma. M.I.R.
  • Hinka Smrekarja sem prvič zasledil pri taroku in od takrat naprej postal oboževalec njegovega ustvarjanja.
  • NSK sem spoznal, ko je obdobje vladavine že minilo in se je že pojavilo novo. Njihov koncept in vsebina sta v ponos slovenski umetnosti. Sta tudi dejstvo, da se da, če se hoče. Vzporedno s tem gre tudi slovenski pank, ki je avtohtona glasbena zapuščina. Predvsem občudujem to obdobje.
  • Almirja Jusoviča sem videl šele v filmu To ni hec. Še nikoli me ni kateri od slovenskih športnikov tako impresioniral, da sem nemudoma moral videti še njegove ostale rezultate.
  • Ekologi brez meja pa so pokazali Slovencem, da se v ključnih trenutkih lahko zedinimo brez politikov in denarja za nek višji cilj. Cenim Slovence, ki so prebujeni.

M U L A M U N D U S

torek, 30. november 2010

Nova kolekcija MULA vrečk iz blaga je že na voljo! Imenuje se Mulamundus, motivi pa so različno poimenovani. Diamant, Ikebana in Živalce. Novost, ki odlikuje novo kolekcijo, pa so tudi vrečke v mini različici Mula Tutifruti, ki so namenjene sadju in zelenjavi. Diamant, moj boš!:)
Za naročila in ostale drobnarije kliknite tule.

intervju: Klemen Ilovar

sreda, 3. november 2010

Klemen Ilovar je študent Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Fotograf. Njegove fotografije so tihe in močne. Brezbarvno barvne. Seveda ne vse. Portreti so tudi živahni in polni čustev, rišejo vsa življenjska obdobja človeka, od mladosti do starosti, da se vidi vsaka guba smeha in vsaka guba življenjskih skrbi. Naj vas Klemnov izbor fotografij za ta intervju ne zavede, naj vas prepričajo njegovi odgovori. Če mi ne verjamete, poglejte njegovo spletno stran.

Kdo si in kaj počneš?
Sem Klemen Ilovar, študent akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Ukvarjam se s fotografijo, poleg tega pa raziskujem in se navdušujem nad grafičnim oblikovanjem. Sem ljubitelj kvalitete, estetike in iskrenosti. Upam in stremim k temu, da moje delo vsebuje vse troje in prav tako to pričakujem od drugih.

Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Na žalost jutra niso moja svetla točka. Ko me alarm komaj spravi iz postelje imam le malo časa za umivanje zob in konkreten zajtrk. Srečo imam, da živim le kakšnih sto metrov stran od akademije. Zadnje čase mi urnik ne dopušča veliko prostega časa. Sem zelo leteč in komaj čakam da se rahlo umirim. Poleg študija delam kot urednik fotografije pri Tribuni, fotografiram in delam na projektih. Ko se le najde čas, si pogledam film ali pa se odpravim na košarko ali badminton. Večere večinoma preživim  za računalnikom, kjer delam na fotkah istočasno pa pregledujem emaile, bloge in nasplošno čekiram internet.
 Kako si zašel v svet fotografije in oblikovanja?
V ta svet sem zašel dokaj neromantično. Po končani osnovni šoli sem med počitnicami delal in si prislužil dobro polovico za nakup mojega prvega fotoaparata. Mislim, da se mi je želja po njem porajala, ko sem pregledoval nek reklamni katalog na družinskem pikniku ob hrustljanju svežih kruhkov in dodobra zapečenih čevapčičev. Pravzaprav se kar dobro spomnim tega trenutka, hehe. Kot mladi neuk sem iskal znanja in nasvete na internetnih portalih, kasneje pa sem učenje prestavil tudi v uradno ustanovo v Križankah (SŠOF). Tam pa sem se začel ukvarjati tudi z oblikovanjem.
 Bi znal omejiti/opisati svoj kreativni slog ali se še preizkušaš in iščeš?
Iskal in preizkušal se bom vedno. Vsaj upam tako. Če se zapreš v udobni in domači krog rešitev in načina dela ,te to kmalu omeji in govora o (dobri) kreativi je konec. To je tudi en izmed razlogov zakaj se poskušam ukvarjati z različnimi mediji. Z začetkom študija sem začel tudi risati. Nov izrazni prostor ti omogoča rast na vseh področjih ustvarjanja. Slogovno me verjetno zaznamuje minimalizem. Težnja k redu in estetika praznine.
 Kaj te navdihuje?
Navdihujejo me preproste stvari. Vsakdanje malenkosti, dejanja in detajli. Navdihujejo me tudi kompleksne stvari. Strukture, glasba, teorije in močne ideje. Ponavadi in največkrat pa me navdahne okolje v katerem sem in ljudje okoli mene.
 In kaj še drugače rad počneš?
Zelo rad se zamotim s kakšno stvarjo, ki mi prevzame misli in jo moram izdelati s svojimi rokami. Veliko delam na računalniku, verjetno so zato pretežno vsi moji hobiji bolj fizične in trenutne narave. Rad predelujem in sestavljam stara kolesa. Nazadnje sem si sestavil fixied gear kolo. Zadnje čase me tudi noro zanima knjigovezništvo in delam zvezke. Dobrih sedem let se ukvarjam z improvizacijskim gledališčom. Super so mi osnovne in prvinske stvari, zato se rad vračam v temnico in sestavljam kolaže. In kliše za konec, rad potujem, se ukvarjam s športom in  gledam dobre filme.

Najljubša spletna mesta?
Se menjajo, po večini veliko brskam.To pa so neka osnovna:
Načrti in želje za prihodnost?
Kar čimveč izvleči iz študija in aktivno delati, poleg tega pa uživati v študentskem življenju (Work hard, play hard?). Velika želja je živeti vsaj kakšno leto ali dve v tujini. Čimprej pa bi se rad preselil na svoje… Želje so res velike…

m i m i k r i j a

torek, 5. oktober 2010

razstava 3D modne fotografije matjaža tančiča v kinu šiška. a must see.
danes je bil en tak blogerski družabno kulturni večer. otvoritveni maraton smo začeli v kinu šiška, nakar smo dekleta zapustile fanta v trenču in se odpeljale še do izpostave narodnega muzeja na metelkovi. o tej drugi otvoritvi jutri. na matjaževi je bilo zanimivo, njegove fotografije so že običajno neverjetne, v 3D pa so sploh nekaj posebnega. gledati fotografije skozi 3D očalca in hkrati procesirati optično iluzijo... čisto nova (pre) izkušnja. absolutno priporočam. več o matjažu na njegovi spletni strani, blogu ali (važička:) pepermintovem intervjuju. razstava je v kameri kina šiška na ogled do 14.oktobra.

intervju: Meta Wraber

petek, 20. avgust 2010

Meta Wraber in njen metamundus, vizualni portfolio, blog, metasvet, na katerem te ob vsakem vstopu pozdravi ena taka fina muzika in vsakič nova doza akvarelnih vinjet. Frišna Meti pravi Wrabčica, se mi zdi tako simpatično, no. :) Vedno sem mislila in še vedno tako mislim, pa čeprav so ure likovnega pouka že zdavnaj za mano, da je akvarel nekaj najbolj težkega, kar v kiovnem svetu sploh obstaja. Vodo težko nadziramo, Meta jo očitno z lahkoto, saj z njo (in barvami) čara takele krasote. Vabljeni k branju in natipkajte no kakšno mnenjce. Mislim, da ob temle intervjuju to ne bo težko.
Kdo si in kaj počneš?
Po izobrazbi sem oblikovalka vizualnih komunikacij, v srcu ilustratorka, v resnici pa nekako oboje skupaj s primesmi vsega kar paše zraven. Fotkam, pišem, skiciram, zbiram in lepim v blokce, pišem blog. Kadar grem po svetu, odprem oči, da najdem kakršnekoli motive za ustvarjanje. Rišem odkar vem zase. Analogno pa blogam že od osnovne šole. Doma imam kupe dnevnikov, ki zgledajo nekako tako, kot moje objave na blogu. Nežne, sentimentalne, razpoloženjske … dolgo sem oklevala, da dnevnike iz papirja položim v splet in delim svoj skrivni svet.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Sem frilensarka, kar pomeni, da sem sama svoj šef. Toje hkrati lepo in naporno. Vsak dan je drugačen, težko govorim o rutini ali navadah, kaj šele dobrih navadah. Še kadar imam projekt, za katerega vem, da bo trajal na primer dva meseca, težko rečem ali bom ta dan naredila 5 ilustracij ali 11 ali eno. Ne gre tolko za navdih, kot za zbranost in osredotočenost. Temu rečem zen v roki in težko ga je imeti vsak dan v enaki meri. Najraje delam zjutraj, takrat je svetloba za risanje najprimernejša. A zjutraj rada tudi tekam, delam jogo, ponavadi ne gre vse naenkrat! Lepo je delati tudi ponoči, ko vlada tišina in poseben mir, ne zvonijo telefoni…kakor, da bi čas tekel počasneje.
Kaj te je potegnilo v svet risarij in sliakrij? Kako se je vse supaj začelo?
Začelo se je preden sem vedla zase in za svoje sposobnosti…”Zakaj vedno rišeš samo punčke?”, izrezovanje oblekic, porisati vsak prazen prostor med črtami v zvezku. Nadaljevalo se je s tečaji pri Eki Vogelnik, kjer sem prvič narisala figuro in dojela pojem abstraktnega, ko sem iz žice in papirja izdelala bodečo nežo. Potem sem bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer sem bila kot gimnazijka sicer prikrajšana za občutek za “eksekucijo” (uporaba olfa noža, ufff lepilo v spreju, milimetri pomembni za končen vtis…), vendar sem začela razvijati in utrjevati svojo ljubezen do ilustracije.
Kaj te inspirira, kaj najpogosteje upodabljaš?
Navdihujejo me rože, problemi, lepe obleke in čevlji, Sigur Ros, The Phoenix Foundation, Pierre Bonnard, Elizabeth Peyton, Milton Glaser, Alexey Brodovitch, ilustratorji Kitty Crowther (dobitnica letošnje Alme - Astrid Lindgren Memorial Award), Laura Carlin, Suzana Bricelj …fotke Francesce Woodman, Ryana Mcginley-a, Richarda Avedona, moje prjatlce, drevesa, zelenjava, kuharske knjige, Pablo Neruda,...
Materiali in tehnike, ki so ti najljubši?
To je vendar zelo očitno: akvareli! Moj number one. Rišem tudi s tuši, svinčniki, ampak glavni so akvarelni bonbončki in pregrešno drag ročno izdelan, debel akvarelni papir, ki je že neporisan fetiš. Potrebujem tudi posebne čopiče, ki jih lahko v trgovini izbiram ure in ure vsakič znova. Točno vem, kakšni morajo biti! Nato sledi skener, za skenerjem računalnik, zatem pa dober tiskar.
V katere smeri te vleče tvoje ustvarjanje? Kje vse lahko vidimo tvoja dela?
Ne obremenjujem se z opredeljevanjem kdo ali kaj sem, sem prepoznavna kot ilustratorka ali oblikovalka, ali kakšen je moj stil, saj se vse te zvrsti pri meni med sabo prepletajo, kar se mi zdi velika prednost. Delam celostne podobe (Sushimama, Sisi, Krilca, Lili in Roza…), oblikujem cd ovitke, knjige, plakate, embalažo, celo lutke sem že oblikovala. Ilustriram knjige, ukvarjam se z otroško ilustracijo (Ciciban, Zmajček), risala sem hrano za Odprto kuhinjo…V večini primerov je v ospredju ilustracija, a to ne zato, ker bi na vsak način želela vsiliti svoje in se izogniti načrtovanju mrež in popravljanju tipografije. Pomembno je, da izrazim najboljše in najiskrenejše v sebi. Vedno rada povem Glaserjevo misel, da je ustvarjanje mišljenje. Kar zame pomeni, da je za uspešen rezultat dobro biti širokih nazorov, previdno poslušati in nato prevesti vse informacije, zaznave in svoje razumevanje v likovno govorico. Ustvarjanje ni samo trenutni navdih, ampak proces, ki polega časa terja premišljevanje ter seveda dober odnos z naročnikom.
Deliš z nami svoja najljubša spletna mesta, če jih imaš?
Le territoire des sens, Of paper and things, Style files, Oh Joy!, Camilla Engman, Heather Smith Jones, Jak and Jil, Lolita, Mojčin vizualni blog, Frišno novo jutro.
Kaj še sicer rada počneš?
Imam srečo, da to kar rada počnem, v glavnem počnem tako v prostem času, kot profesionalno. Verjetno sem dovolj vztrajala in gojila željo v vseh trenutkih, situacijah in obdobjih. Nikoli si nisem mogla zamisliti, da bi lahko počela za preživetje, kaj drugega. Sicer pa sem zelo družabno bitje, imam veliko prijateljev in rada imam družbo, zato včasih pogrešam vrvež delovnega okolja, pol ure za malico, seminarje…no, sicer pa se sama odpravim na primer v Bologno na sejem otroških, ali Dunaj na kakšno razstavo…ah, nič mi ne manjka!

Načrti in želje za prihodnost...
Naj navedem Fellinijevo misel; “There is no end. There is no beginning. There is only the passion of life.”

intervju: Ana Razpotnik Donati

petek, 30. julij 2010

Na faksu so nas učili, da se novinar v intervjuju ne sme izpovedovati. Res, koga pa zanima, kako je novinar spil že tretji zanič kapučino, medtem ko je čakal na intervjuvanca ali kako je le-ta pohvalil njegov kajpavem šal. :) Ampak jaz nisem novinarka in to ni tazaresen intervju. Zato bom subjektivna. Torej, ko so bile moje mlajše (imam tudi eno starejšo:) sestre še mlajše, toliko mlajše, da so v mali šoli in prvih razredih OŠ naročale Cicibana, sem izrezovala ven tanajlepše ilustracije. In pri tanajlepših je vedno pisalo Ana Razpotnik Donati. In ko sem se odločila, da poskusim srečo in moji najljubši ilustratorki pošljem povabilo za tole hecno reč, ki ji pravim Pepermintov intervju, sem morala kar globoko vdihnit, da sem to tudi zares storila. Saj veste, rešpekt, pomešan z občudovanjem rezultira v hecni tremi. In tu so - odgovori in izbor njenih ilustracij.  Ne vem, če bi znala opisati svet, ki se odpre pred tabo, ko imaš v naročju slikanico, ki jo je ilustrirala Ana. Čudovite, pogosto presenetljive kombinacije barv in tehnik, prisrčna bitja, neverjetni karakterji, ki jih razbiraš z obrazov, hudomušnost, vzdušje... Enostavno lepo na tist poseben, čaroben način. Izvolite, spoznajte Ano.
Kdo si in kaj počneš?
Sem Ana. Mama. Žena. Ilustratorka. Slovenka, živeča na šestem paru vezalk na italijanskem škornju. Ljubiteljica vsega lepega za pogledat, vsega dobrega za pojest ter vsega prijetnega za slišat. Ljubiteljica štirinožnih bitij  (lahko so tudi večnožna, vendar obvezno s krili), skrivna opazovalka ptic in predvsem ‘nora’ na barve.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Moji dnevi so precej podobni drug drugemu kar se zadeva mojih aktivnosti… Razlikuje se samo tisto kar je na moji delovni mizi in s tem povezane misli. Na srečo živim v prečudovitem okolju, kjer sem obdana z oljkami, poleti s polji sončnic ter predvsem z magično svetlobo, ki nas občasno dobesedno poboža. Zaradi vsega tega se večkrat počutim kot da sem na počitnicah. In zaradi tega tudi težko oddidem na počitnice. Kombinacija narave dela in pa okolje zahtevata več kot odlično disciplino (kar se zadeva delovnega urnika, ki je enak tistemu v vrtcu…), če želim da so rezultati tudi vidni (beri, da skočijo iz glave na papir). Torej zjutraj, takoj ko se nahranijo vsa živa bitja (z mano vred) in nekatera oddidejo po svojih opravkih, začnem z delom. Rišem, rišem… radiram, barvam, perem čopiče, stiskam barvne tube, trgam lepilni trak itd. Popoldne sem pa samo mama... z vsemi neumnostmi in igrarijami ki spadajo zraven. Dnevi se končajo z obveznim nočnim pasjim sprehodom (v poletnem času z lovlenjem kresničk), da se misli dneva počasi v miru posedejo na svoja mesta.
In zjutraj? Kot da včerajšnjega dneva ni bilo... vse spet znova odprto za vse novo.
Kako si sploh začela z ilustracijo, kako te je potegnilo v svet zgodb, pesmic in knjig?
Potegnilo me je že v otroštvu, ko sem dojela, da to lepo v knjigah je delo nekoga. In se mi je zdelo blazno fino in da bi to počela tudi sama... ko bom velika. Vedno sem knjigo bolj gledala kot brala, teksta je bilo vedno preveč zraven. In danes se mi včasih zdi še vedno tako.
Bi znala razložiti, kako se razvije ilustratorjev individualni slog? Kaj je značilno zate kot avtorico?
Ne bi znala razložiti, kako se razvije individualni slog in kaj je značilno zame. Lahko samo razložim, kaj so moji cilji oz. kaj se trudim doseči v svojem delu in če to potem nakazuje moj slog oz. moje značilnosti, v redu. Na prvem mestu se trudim, da so slike prijazne, pozitivne, zelo sem zadovoljna če mi uspe v sliko vključiti tudi humor in da je slika jasna,enostavna, lahko ’berljiva’... Potem pa so tu še barve, ki jih obožujem. Če bi se dalo, bi pobarvala vse - drevesa, hiše, oblake,...

Kako poteka ustvarjalni proces, ko dobiš naročilo za ilustracijo zgodbice? Kako knjižni junaki dobivajo svoje obrazke?
Začetek dela se mi zdi po eni strani najtežji (še posebno ko gre za knjigo) hkrati pa najbolj spontan. Preberem tekst. Ga spravim v zadnji del možganov, meljem, meljem (skeniram, skeniram), dokler se mi ne prikaže slika (print). Dokler ne vidim celote oziroma ni jasno to kar naj bi narisala, ne morem začeti. Potem pa stvari stečejo bolj gladko in je tu le še vprašanje ur, ki jih proces zahteva. Zelo tehničen opis, a ne?
Kaj še drugače rada počenjaš, ko ne rišeš?
Glede na vse vloge, ki jih imam, mi za tisto dodatno redkokdaj ostane čas… Za tisto zraven štejem vse kar me sprošča in mi hkrati daje kakšne nove ideje ali zgolj motivacijo. Včasih je to ustvarjanje ogromnih ‘vrtnih palčkov’ – ki to niso, vrtnarjenje je obvezno na tem seznamu (še posebej spomladi), šivanje raznih, predvsem neobveznih stvari... Predvsem vse tisto, pri čemer me ne priganja čas.
Načrti in želje za prihodnost? Se obeta kakšen nov zanimiv projekt, ki se ga še posebej veseliš?
Načrte imam vedno. Želja še več. Ker pa prinese vsakodnevni tok življenja svoje, se prepustim temu…nerada govorim o načrtih, raje o rezultatih. Načrte in želje skrivnostno čuvam in raje presenetim z rezultatom le teh. Veselim se pa vsega novega. Če je še drugačno, pa še toliko bolj.

Ana, najlepša hvala za sodelovanje!

intervju: Dišeče dobre vile

ponedeljek, 21. junij 2010

Hm, sem kolebala, ali naj za dvopičje zgoraj v naslovu napišem imeni in priimek ustvarjalk ali ime, ki je zaščitni znak njunega ustvarjanja. Za kaj sem se odločila, vidite, njuni imeni pa bom zapisala zdajle. Viktorija in Mankica Kranjec sta mama in hči, ki skupaj preživljata čas ob ustvarjanju njunih vilinskih bitij, na potovanjih po eksotičnih deželah ali v malce bližjih evropskih mesih, kjer iščeta prelepo blago in ostale dodatke, ki jih nato spremenita v ljubke in čarobne male stvarce. Najdete ju (in njune izdelke) na blogu Dišeče dobre vile ali na FB, vsako soboto pa tudi na s prav posebnimi slaščicami okrašeni stojnici, kje drugje kot na Art marketu. 
Kdo sta?
Sva Mankica in Viktorija Kranjec, hčerka in mama, ki sta si že na videz tako podobni, da ju pogosto ljudje vprašajo, če sta sestri.
Mankica: Tudi razumeva se tako dobro! Poleg tega, da jih ustvarjava, se nekako tudi (v)živiva v vilinske sanje, saj sva obkroženi z vilinskimi bitjeci, ki vsak dan nastajajo izpod najinih rok. Ustvarjava Dišeče dobre Vile, Srečne Kokoške, unikaten nakit in mnoge druge izdelke, ki začarajo. Prav vsak izdelek je brezhibno izdelan unikat in je najino avtorsko delo. Vsakemu ustvarjanju je posvečeno veliko časa in truda, ker pa je ideja tako maksimalno dodelana in inovativna ter edinstvena, imajo izdelki tudi certifikat.
Kako ponavadi poteka vajin dan?
Mankica: Zanimivo je, da se obe ukvarjava s povsem drugačnimi stvarmi. Jaz delam kot novinarka in fotoreporterka, kar predstavlja velik del mojega vsakdana, medtem ko se mami ukvarja z drugimi stvarmi. In četudi se včasih tudi cel dan ne vidiva, se najin dan združi največkrat zvečer, ko se vsedeva za mizo, pripraviva perlice, trakove, blago, volne, šivanke in cvirne. Takrat začneva ustvarjati.
Viktorija: In takrat je tudi čas, ko se lahko pogovarjava o dogodkih preteklih dni in tuhatava o novih idejah. Najin proces ustvarjanja je sestavljen iz tesnega sodelovanja, saj je vsaka od naju ‘specializirana’ za posamezen del izdelka, ki nastaja. Jaz pripravim oblekico, zašijem krilce, Mankica naredi laske in obrazek, zvije nogice, nato pa Vila spet pride v moje roke – v lase ji prilepim rožice ali pentljice, na rokico ji z žičko pritrdim ime … Ena brez druge torej ne moreva.
Kako sta zašli v ustvarjalne vode in na kakšen način so Dišeče dobre Vile spremenile vajin vsakdan?
Mankica: Huh, tega je že davno! Zdi se mi, da jaz ustvarjam že od rojstva. Moja babi je bila vzgojitejica in nekako spontano se je ljubezen do ustvarjanja prenesla tudi name. Že kot otrok sem z veseljem ustvarjala ogrlice iz testenin, rezala papir in lepila čestitke, kasneje sem delala zapestnice iz bunkic, v prvem razredu osnovne šole sem se celo vpisala na tečaj šivanja … vse to je bil naraven proces, ki vse od otroških dni še vedno ostaja del mene in hvaležna sem, da sem poleg vsega še podedovala nekaj umetniške žilice tako z mamičine, kot tudi očijeve družine.
Viktorija: Spomnim se, da je moja mama vedno ustvarjala in tudi mene je začelo zanimati vse, kar je bilo v zvezi z barvami, ročnimi spretnostmi in šivanjem. Očitno sem Mankico nevede usmerjala v ustvarjalno smer in njej je to bilo všeč. Da pa sva izdelke začeli delati ne več le zase, je bilo čisto naključje. Pred več kot destimi leti sva se sprehajali po centru Ljubljane in stojnice umetnikov, za katere sva kasneje izvedeli, da so postavljene v okviru projekta Art market, so naju pritegnile z raznolikimi izdelki, ki so jih umetniki takrat ponujali. Spoznali sva se z vodjo projekta Davidom Matejem Goljatom in prijavili sva se na razpis za sodelovanje. Bili sva izbrani in tako se je začelo najino sodelovanje pri projektu ljubljanska Umetniška tržnica, ki poteka vsako soboto na Bregu, kjer sodelujeva letos že najino jubilejno deseto leto!
Kako bi opisali svoj stil ustvarjanja?
Mankica: To je za naju precej težko vprašanje, saj je stil pri tej vrsti izdelkov zelo težko opisati. Vsekakor pa gre pri nama za edinstveno in povsem samosvoje kombiniranje barv, materialov in oblik, saj želiva izdelkom dati ključno razlikovalno vrednost. Stil torej sproti spreminjava, dopolnjujeva in nadgrajujeva.
Kakšne materiale pri svojem delu uporabljata?
Viktorija: V najini omari, ki sva jo kupili za to, da vanjo lahko spraviva vse, kar je povezano z ustvarjanjem vilink, se znajdejo materiali vseh vrst. Od svile, bombaža, pa do papirnatih rožic in perlic iz kamna, stekla, pa tudi porcelana in recikliranih pločevink za kokoške. Ker želiva ustvariti izdelek, ki bo karseda dobro narejen in da bo z njim naš kupec zadovoljen, uporabljava izključno kvalitetne in dražje materiale. V vseh teh letih ustvarjanja sva se srečali z najrazličnejšimi vzorci, vrstami tkanin in volne, kupili veliko materiala, ki ga nato nisva mogli uporabiti, toda po vseh the letih zdaj že veva, kašna vrsta blaga pride v poštev, kako debela mora biti žica za nogice in rokice Vil, pa tudi, katera volna je najprimernejša za pričeske, ki jih Vile imajo.
Mankica: Ker je pri nas trg še vedno zelo majhen, se le redko na slovenskih prodajnih policah pojavi tisto, kar bi midve lahko uporabili za ustvarjanje, zato vse kupujeva v tujini. Pri nas je izjemno težko dobiti lepo blago s pravimi vzorčki, ki bo hkrati tudi prave debeline. Naravne ročno barvane volne se tukaj ne dobi, zato je vse treba iskati izven naših meja, kjer je ponudba bolj raznolika.
Kakšno je vajino vodilo?
Viktorija: Drživa se vodila, da je vsak izdelek treba narediti z dušo. Namen izdelkov, ki nastanejo izpod najinih rok pa je predvsem osrečevati ljudi. Svoje skrite želje menda Vilam šepetajo tisti najmlajši, ko si želijo v šoli lepe ocene, pa tudi študentje, ki šepetajo, da si želijo študijske počitnice, nič drugače pa ni niti s tistimi malo starejšimi, ki si pogosto zaželijo že odgovorov in izpolnitev nekoliko odgovornejših želja in šepetajo ob večerih, kako fino bi bilo, če bi se jim izpolnilo ...
Mankica: V domove ljudi bi radi z najinimi izdelki prinesli srečo, veselje, radost in upanje. Zelo sva veseli, ko slišiva, da Vile dejansko ljudem prinesejo srečo, ko nama ljudje rečejo, da je videti in čutiti, da so izdelki narejeni z dušo in da skoraj zares živijo! To je nekaj najlepšega, kar je mogoče slišati!
Kakšnim ljudem so vajine stvaritve namenjene?
Mankica: Ljudem, ki cenijo ročno delo in so za kakovost pripravljeni odšteti nekaj evrov več. Izdelki so namenjeni za okrasitev notranjega interiera modernega stanovanja ali pa le zato, da prinesejo srečo. Ti izdelki namreč nimajo le materialne vrednosti, temveč tudi simbolno.

 Kaj še drugače radi počneta (hobiji)?
Mankica: Joj, mene raje vprašajte, česa ne počnem! :) Zanima me toliko različnih stvari, da si včasih želim, da bi moj dan imel vsaj 30 ur! Moje novinarsko delo je na srečo hkrati tudi moj hobi, saj je tesno povezano s fotografijo, glasbo, filmi, umetnostjo, oblikovanjem in potovanji.
Viktorija: Mankica je omenila potovanja, ki naju obe izpopolnjujejo. Zelo radi se z nahrbtnikom na rami odpraviva v daljne dežele, kjer raziskujeva predvsem neturistične poti, se srečujeva z lokalnimi prebivalci, jeva hrano, ki jo pripravljajo na ulici. Največkrat naju pot odnese v daljno Azijo, sicer pa nama ni tuja niti Amerika ali pa Evropa.
Mankica: Svet je velik, a ko enkrat prestopiš meje domače deželice, vidiš, da ni nedosegljiv in to je tisti čar, ki ga dela tako imenitnega!
Vajina najljubša spletna mesta?
Viktorija: Po spletu brskava vsak dan in vedno najdeva nove in nove spletne strani, ki naju navdušijo. Obe se zanimava za vse, kar je povezano s potovanji, modo in kulturo bivanja, medtem ko Mankica še posebej rada pobrska po straneh, povezanih s fotografijo in ulično umetnostjo.
Načrti in želje za prihodnost?
Viktorija: Da bi razigrane, oblečene v mavrične vzorce, okrašene z raznovrstnimi cvetlicami in pentljicami ter pričeskami veselih barv in ovite v dišeče vonje razveseljevale in osrečevale ljudi še naprej.
Mankica: Huh, načrtov je veliko, tudi želja je zelo veliko. A cilje je treba dosegati postopoma. Vsekakor pa si želiva z najinimi izdelki osrečiti čim več ljudi, Vile pa nekoč popeljati tudi v širni svet – na tuje prodajne police in tuje časopise in revije.

Hm, jaz mislim, da vama bo ob toliko vilinske družbe tudi to uspelo! ;)
© PEPERMINT • Theme by Maira G.