še en lep dan je bil za mano včeraj, ko sem zaspala z leptopom v naročju (in moram zato danes spet pogledat, kaj je ušpičil
castle). zjutraj na djob v eno knjigarnico, popoldne posedat na retro zice pred drugo. tisti konec ljubljane od nuka dol proti bregu postaja eden meni ljubših. v kavarni lp piješ kavo in grizljaš sirček, medtem ko mimo vozijo bicikli in opazuješ pisane pikice ljudi na vrhu grajskega stolpa, se meniš o koncertih, ki prihajajo in podobnih pomembnih malenkostih, pa dneva takrat niti ni še konec.
kot sem že tolikokrat povedala, ljubljano imam rada. tudi zato, ker vem, da sem doma v čisto drugem svetu, med drevesi in hribi in ovinkastimi klanci, grčavimi jablanami in rdečim šipkom. še malo, pa bom tam. spet bom šla na moj gobarski pohod (tokrat s košaro), pogledat mamo in ata (firbcat v atov čebeljnak), morda zložila kakšno skladovnico drv in kaj finega pojedla.