SLIDER





i n t e r v j u
Prikaz objav z oznako i n t e r v j u. Pokaži vse objave

INTERVJU: PETRA GREEN / ROOM39

petek, 1. marec 2013

Aaaa, po letu in pol se vračajo Pepermintovi vprašalniki! Prvi marčevski dan se zdi pravšnji za ta lep dogodek, kajne? In vesela sem, da lahko novo sezono odprem s Petro in njenim ROOM39. Petrino delo spremljam že nekaj časa in sem jo vseskozi imela v mislih za tale projekt. Sestavljala sem kolaže z njenimi blazinami in skodelicami z metalik luskicami, štrikanimi motivi, natisnjenimi na blago pouštrčki z neon obrobami ... Pa kar ni bilo dovolj. Zanimalo me je več, recimo to, kaj se skriva v ozadju, kakšna je njena zgodba in kakšen je recept za uspeh v ostri konkurenci, ki vlada v čudežni deželi produktnega oblikovanja. Nenazadnje izdelke Room39 pogosto izbirajo uredniki dekorja priznanih revij (britanska Elle Decoration, denimo), za svojo pa so jo vzeli tudi blogerji. Vas zanima, kako se lotiti posla v ostri konkurenci, kakšrna veje v panogi izdelkov za dom? Verjamete, da je delati zase sicer osvobajajoče, pa vendar tudi zelo smaotarsko? In ... se tudi vam zdi, da je imeti studio v kolibi na koncu angleškega vrta prav fensi in glamurozno? Berite dalje :)

Kako te je pot zanesla v London in kaj si počela pred tem? 

London kot možnost se je pojavila na obzorju potem ko sem spoznala Andija - mojega moža. Pred tem sem bila na kar dobri karierni poti: oblikovala sem spodje perilo za Komet Metlika in delala v okviru oblikovalskega kolektiva V.o.o.d.o.o., v katerem so delovali še Zoran Garevski, Nataša Peršuh, Jelena Proković in Helena Sebanc. Ampak ljubezen in izziv sta me odpeljala v tujino...

Kako si zašla v oblikovanje?

Ne nakljucno! Od malih nog sem vedela da bom ustvarjala, ko bom velika. Moj zgled iz otroških let je bil Leonardo da Vinci: izumitelj in umetnik; kreator! Ker pa nisem bila nikoli pretirano akademično sposobna, sem se usmerila bolj k oblikovanju kot izumiteljstvu.

 ... in kako je nastal Room39?

Dovolj mi je bilo mode! S tem ne mislim oblikovanja oblačil oz. spodnjega perila, temveč mode kot modne industrije in 'scene' - njene sezonskosti, površinskosti, potratnosti, neetičnosti... Vse od selitve v London sem delala kot oblikovalka za dobavitelja velikim trgovskim hišam in po rojstvu prvega otroka sem vse težje tolerirala plati industrij, ki so me že od začetka žulile. Pri product dizajnu ni te konstantne nenasitne potrebe po novostih in sledenja trendom. Poleg tega sem čutila, da kreativno stagniram in da nisem management material. Pustila sem dobro plačano službo, da sem lahko sledila svoji 'pravi' poti. Brez podpore moža to seveda ne bi bilo mogoče.

Kaj je tisto, po čemer prepoznamo slog Room39, kaj želite s svojimi izdelki ponuditi kupcem?

Z besedami težko definiram svoj stil, ker mi je preblizu in izhaja iz notranjega vzgiba in ne predeterminiranega koncepta. Kar mene najbolj privlači v delu drugih oblikovalcev so svežina barv, kontrasti, humor, univerzalnost in nek element presenečenja. Upam, da tudi moje delo to odraža.
Med nami je najbrž veliko takih, ki smo vaj na neki točki sanjarili o podobnem delu. Kakšne so stopničke do uresničenih sanj oziroma z bolj kapitalističnimi besedami - kako se lotiti posla in svoj hobi spremeniti v poklic?

Pri ustanavljanju lastne blagovne znamke  se je treba zavedati, da se prvih nekaj let samo vlaga. Nikar ne smemo pričakovati, da si lahko v roku šestih mesecev že lahko začnemo izplačevati plačo!  Zato je potrebno za osnovno preživetje poskrbeti kako drugače. Pomembno je, da se vsak cent vlaga preudarno, nujno pa je tudi delati na promociji od vsega začetka.

Spletna predstavitvena stran je nepogrešljiv pripomoček, pri tem mora njen izgled slediti estetiki proizvodov. Ni zmotno vložiti v oblikovanje identitete oziroma poiskati strokovni nasvet, če se oblikovanja lotime sami.
Delati 'zase' je tudi zelo samotarsko in ni primerno za tiste, ki potrebujejo konstantno potrditev iz okolice, da je to kar počnejo dobro in vredno. Če je tvoje delo resnično originalno, ne bo takoj razumljeno. Seveda, če minevajo leta in še vedno ni pozitivnega odziva ... potem je res mogoče čas, da se vprašaš ali sploh imaš publiko.

V spodbudo lahko rečem, da je povsem okej začeti iz malega. Večina velikih product dizajnerjev je začela z enim ali dvema izdelkoma, a je bila ta  izveden mojstrsko! 

Konkurenca v svetu izdelkov za dom je huda, najbrž še toliko bolj na trgu, kakršen je britanski. Kako izstopati in opozoriti nase?

Z eno besedo: originalnost! Večina, čeprav talentiranih oblikovalcev, raje sledi temu, kar je trenutno 'in' kot pa da se vprašajo, kaj bi pravzaprav radi oblikovali. Tako imamo cele četice trendy blagovnih znamk a la Donna Wilson, Anorak, Mini Moderns ...
Kako poteka tvoj dan?  Oblikuješ sama ali imaš sodelavce?

Tipičnega dneva ni, ker vse usklajujem okrog otrok. Ko so v šoli/vrtcu delam, ko pridejo domov pa utegnem kvečjemu kak email napisat. Občasno mi pri delu na sejmu ali tiskanju prototipov pomaga kak študent, sicer pa vse delam sama, tako da prilagodim delovnik trenutnim potrebam. Rada bi vpeljala malo več reda, a mi trenutno mi to še ne uspeva.

Studio sem pred kratkin preselila v 'fancy' kolibo na koncu vrta, kar mi omogoča delo, ko otroci spijo ... nič kaj glamurozno!
Bomo lahko izdelke Room39 kdaj občudovali in kupovali v kakšni od trgovinic v Sloveniji? Kakšne stike imaš s slovenskimi kupci in novinarji, se ti zdi, da te poznajo?

Seveda delam na tem, da bi del kolekcije ponudila tudi na slovenskem trgu, upam, da bom v drugi polovici leta to tudi uresničila.

Ne, mislim, da se me nihče več ne spominja. Kar ni nujno slabo, temveč je to priložnost, da se predstavim v povsem novi luči.
Zagotovo je med Pepermintovimi bralci kakšen radovednež, nadobudni oblikovalec, ki ga zanima, če je mogoče od blizu videti, kako je delati v tej obrti. Si dobila že kakšno prošnjo za internship? :)

Ja kar nekaj, a ker nimam standardnega 8-urnega delovnika je trenutno malo težko vpeljat študente v moj način dela. Trenutno potrebujem PR intern, poznas koga? :)

In še za konec ... Tvojih top5 priporočil za obisk v Londonu.

Prvih 5 ki mi jih pride na pamet:
National Portrait Gallery
Victoria and Albert museum
Tate Britain
Hyde Park
Kenwood House na Hampstead Heathu

Room39 lahko spremljate tudi na FB, kjer boste izvedeli vse novosti, sodelovali pri izbiri barv novih produktov in seveda prvi izvedeli, kdaj bomo lahko Petrine izdelke kupovali tudi pri nas.

INTERVJU: JANJA VIDEC

ponedeljek, 10. oktober 2011

Janja Videc je eno najvidnejših mladih imen slovenskega modnega prizorišča. Letošnjo pomlad je svojo kolekcijo predstavila tudi na avstrijskih modnih dnevih ob Vrbskem jezeru (spomin nanje si lahko osvežite pri Ani:), kjer je s temnimi silhuetami navdušila zbrano občinstvo in modne strokovnjake. Janja dobro ve, kaj želi doseči in kaj za to potrebuje. Dodelan koncept vsake kolekcije pospremi z fotografijami v slogu, ki njeno vizijo še poudari. Moda je njeno življenje, njen vsakdan je tesno prepleten z ustvarjanjem in razmišljanjem o njej. Janja je v svojih odgovorih premišljena in svoje misli začrta tako jasno kot linije svojih krojev.


KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem ena izmed tistih oseb, ki se ji zdi vprašanje kdo si, eno izmed najtežjih sploh. Ker me odgovori, kot so naštevanje raznoraznih hobijev ter nekaj značajskih lastnosti na tovrstna vprašanja nikoli niso zadovoljili, bo najbolje, da sem kratka in jedrnata. Sem Janja Videc in se ukvarjam z modnim oblikovanjem :)
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Pri meni je to precej pogojeno z določenim obdobjem v življenju. Kadar sem v obdobju navdiha, ko se recimo ukvarjam z kakšnim projektom ali oblikovanjem nove kolekcije, so vse moje misli usmerjene v določen cilj, posledično tudi ves moj dan. Takrat se izoliram od okolice, ustvarjam od jutra do večera, pa tudi ponoči, pozabim na spanje, včasih celo na hrano in kljub stresu, ki je prisoten v takšnih dneh, lahko rečem, da sem takrat najbolj srečna. Poleg ustvarjalnih dni, obstajajo tudi leni dnevi, ko spim do dvanajstih, se nato brezciljno potikam po mestu in ne naredim popolnoma nič produktivnega. Pa dnevi rezervirani za pomembne osebe, depresivni dnevi, dnevi načrtovanja,... Kakorkoli, ne maram rutine, raje grem iz ene skrajnosti v drugo, kot da bi  vsak moj dan potekal po ustaljenem principu. Rada dolgo spim in zares zaživim šele pozno zvečer.


MODNO OBLIKOVANJE - KAKO SI ZAŠLA V TA SVET, JE BILA TO TVOJA OTROŠKA ŽELJA?
Že kot otrok sem neprestano nekaj ustvarjala, med drugim sem počečkala vse stene, ki so mi bile na dosegu rok in že takrat sem si predstavljala, da se bom nekoč ukvarjala z umetnostjo, čeprav ta želja še ni bila povsem izoblikovana. Na začetku je bilo vse skupaj zelo spontano, svet mode sem dojemala kot zabavo in se nato v določenem trenutku zavedla, da bi se s tem lahko ukvarjala vse življenje. Konec koncev je to svet, kjer je pretiravanje dovoljeno, pričakovano, pravzaprav celo dobrodošlo.

SE TI ZDI, DA LJUBLJANSKA FAKULTETA NUDI DOVOLJ ZNANJA ALI JE NUJNO PONJ TUDI V TUJINO?
Pri oblikovanju oblačil ne obstajajo nekakšna pravila, ki se jih naučiš, nato pa ustvarjaš v skladu z njimi. Če bi bilo tako, bi zelo hitro postalo dolgočasno. Seveda je pomembno poznavanje ozadja mode, njene zgodovine, krojev in podobno, vendar je bistven element tvoja lastna interpretacija, koncept ter kreativna rešitev. Od vsakega posameznika je odvisno, kako se bo razvil na tem področju, ne glede na to, ali bo to v sklopu ljubljanske, ali katerekoli druge fakultete. Pomembno je, da si v vsakem trenutku dojemljiv za nove ideje in da znaš povezovati pretekle vzroke in posledice s trenutnim dogajanjem v družbi ter posledično tudi v modi. Je pa res, da ti da tujina neko širino, neko novo izkušnjo in predvsem nek nov, drugačen pogled na ustvarjanje.


KAKO BI OPISALA ŽENSKO, KI NOSI TVOJE KOSE?
To je ženska, ki se ne zadovolji z malenkostmi, saj v življenju hoče nekaj več. Ženska, ki se zaveda svoje erotične plati in se je ne boji izpostaviti. Ženska ki v sebi združuje navidez nezdružljivo, včasih je skrivnostna, igriva, na trenutke romantična, zapeljiva, neposredna...

KAKO KOT ŠTUDENTKA MODNEGA OBLIKOVANJA GLEDAŠ NA FENOMEN MODNIH BLOGOV?
Moda je odraz družbe, v kateri živimo, modni blogerji pa le vprašanje časa. V osnovi se mi zdi  tovrsten način podajanja mnenja super, že zato, ker se s tem tvori neka kritična masa ljudi. Problem je bolj v tem, da se tega loteva vse preveč oseb, ki so prepričane, da imajo dovolj znanja in talenta za tovrstne podvige, pa temu še zdaleč ni tako.  Berem pa predvsem domače modne bloge.

KATERA IMENA IZ SVETA MODE NAJBOLJ CENIŠ IN OBČUDUJEŠ?
Dojemanje estetike se pri vsakem človeku, ki se s tem ukvarja, s časom spreminja, nadgrajuje, poglablja in išče nove smernice, vsekakor pa je pogojeno tudi s tem, kaj posameznika v določenem obdobju inspirira. V tem trenutku mi je najbliže estetika oblikovalcev kot so Riccardo Tisci, Sarah Burton, Georgina Chapman in Keren Craig, sicer pa občudujem tudi Garetha Pugha, Iris van Herpen, Johna Galliana, oblikovalski tim Viktor&Rolf in vse kar je ustvaril Alexander McQueen. 
KAJ ŠE SICER POČNEŠ - KO ODMISLIŠ KROJENJE, ŠIVANJE, NAČRTOVANJE?
Takrat krojim, šivam in načrtujem oblačila zase :). Pravzaprav le redkokdaj zares odmislim svoje delo, saj gre za način razmišljanja, ko neprestano iščeš nek navdih, tudi kadar počneš nekaj povsem banalnega, kar na prvi pogled nima nobene zveze s kreativo. Poleg tega se ideje in inspiracija  velikokrat pojavljajo ravno takrat, ko jih najmanj pričakuješ. Sicer pa v času, ki mi preostane,  najraje berem, skiciram, delam jogo, da izničim prenasičenost misli, pišem nepomembnosti, ki jih seveda obdržim zase, pogledam kakšen kvaliteten film, s prijatelji razglabljam o raznoraznih smislih in nesmislih, preizkušam torte, spim,...

NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST?
Ustvarjati in se razvijati na vseh področjih, kot oblikovalka in kot človek. Vztrajati pri svojih načelih. Iskati lepoto v majhnih stvareh. Pridobiti čimveč pomembnih izkušenj. Se vsak dan naučiti nekaj novega. Živeti v prepričanju, da je vse mogoče. In diplomirati :)
fotografije so delo Matjaža Komela

INTERVJU: PIA KLANČAR

sreda, 14. september 2011

Dober dan, čas je za nov pepermintov vprašalnik! Tokrat ga je izpolnjevala Pia, ki me je očarala s prvim setom fotk veri ingliš para na dvorišču velikega dvorca. Seveda sem jo morala povprašati za intervju in zdaj je pred vami. Vabljeni k branju, da spoznate fotografinjo, ki se še posebej rada posveča bodočim družinicam:), ne pozabite pa si ogledati še njenega preostalega dela na njeni spletni strani.

KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem preprosto Pia – še vedno precej naivni in deloholični kozorog, fotografinja in učiteljica. 
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Nimam običajnega dne. Srečo imam, da se lahko zbudim, ko me zbudita mož ali pes, oz. se tam do 9h zbudim sama. Sploh nisem jutranji človek in odkar pijem manj kave se to zelo pozna. Potem pa imam ritual... pregledam, če se je na svetu zgodilo kaj pomembnega, spijem pol litra vode, si naredim zeleni smuti (bojda se besedo sedaj zapisuje tako), v mislih naredim tibetanske vaje in se zakopljem v kup elektronske pošte, Twitter, Facebook, Google +, bloge … Potem pa je zelo odvisno od dneva – slikam, se učim, prebiram, brskam in preizkušam, kofetkam ali raziskujem nove lokacije za fotografiranje čez vikend.
FOTOGRAFIJA. KAKO IN KDAJ SI SPOZNALA, DA BI RADA FOTOGRAFIRALA TUDI TAKO ZARES, NE SAMO ZASE?
Hm, kaj pa vem, nekako me je kar potegnilo notri. Že od nekdaj sledim svoji intuiciji in pustim, da me življenje pelje tja, “kamor mi je namenjeno” in tako me je peljalo tudi sem. 15 let nazaj sem od dedka dobila svoj prvi pravi veliki fotoaparat, svojega prvega Nikona. Bila je ljubezen na prvi pogled in še danes mi je ob pogledu nanj toplo pri srcu. Sledilo je več kot 10 let avtomatike. Bila sem tako kuuul, ker sem znala prestavit gumbke in nastavit na portret, ali rožico... haha. Potem se je začelo postopno raziskovanje. Želela sem najti povezavo med ljudmi (med odnosi in zgodbami navadnih ljudi) in med izdelki, ki sem jih ustvarjala. Šla sem od ene stvari k drugi, a nikakor nisem mogla vpostaviti take povezave, kot sem jo želala, nikakor nisem bila dovolj zadovoljna s čimer koli. Želela sem iti globlje. Nato je zanosila moja prijateljica Alenka. Mislim, da se je takrat moje življenje postavilo na glavo. Odkrila sem, kako zelo mi je všeč, da lahko na drugačen način odkrivam človeško naravo in čudež življenja, hkrati pa sem od vsepovsod dobila pozitivne odzive na moje fotografije. Od takrat sem sicer rabila še kakšno leto, da sem se popolnoma prepustila, ampak sedaj sem tu. Vsega tega seveda ne bi bilo, če ne bi imela brezpogojne podpore moža, ki mi, ne samo stoji ob strain, ampak tudi pomaga pri fotografiji. Vedno, ko grem na slikanje, je Tine namreč moj drugi fotograf in moj pomočnik. 
SI FOTOGRAFSKI SAMOUK?
Na tem področju nimam formalne izobrazbe, izkoristim pa vsako priložnost za učenje doma in v tujini. Če bi le lahko, bi se vpisala tudi na študij fotografije, a v tem trenutku za to nimam možnosti. Večino časa tako prebiram knjige, bloge, nasvete, se izobražujem na internetnih seminarjih, tu in tam pa se udeležim kakšnega tudi v živo. Verjetno zato tudi kronično pomanjkanje vitamina D in gibanja...

BI LAHKO REKLA, DA IMAŠ SVOJ STIL FOTOGRAFIJE? KAKŠNO VZDUŠJE ŽELIŠ PRIČARATI S SVOJIMI FOTKAMI?
Moj stil ni toliko povezan s tem, kaj želim pričarati s fotografijami, ampak je bolj povezan z ustvarjanjem časa in prostora, kjer lahko odkrivamo naravo in povezanost teh, ki jih slikam. Slikam “navadne” ljudi, si za njih vzamem čas, z njimi govorim in jih poslušam. Ker gradim na odnosih bolj kot na poziranju, z mnogimi ostanemo v stikih še dolgo po slikanju ali pa celo postanemo prijatelji.  Vem, sliši se tako abstraktno, a v resnici ni. Fotografije so v prvi vrsti namenjene njim. Če  ob tem uspem nagovoriti tudi druge, toliko bolje. Manj abstraktno doživljam svoj stil, kot topel, preprost, čist, s poudarkom na zgodbah - na odnosih.
ZAGOTOVO IMAŠ POSEBNO LISTO FOTOGRAFOV/USTVARJALCEV, KI JI ŠE POSEBEJ OBČUDUJEŠ? BI JO DELILA Z NAMI? :)
Ja, seveda! En kup ljudi mi je blizu in jih spremljam dnevno. Večinoma so to ljudje, ki imajo posebne življenjske zgodbe, ki me navdihujejo samo zato, ker so taki, kot so. Tu jih je le nekaj, ki me naudušujejo v zadnjem času... Mark Wallace – Zaradi neverjetnega smisla za organiziranost in zaradi njegovega pogleda na življenje – sprejemaj odločitve, kot da imaš le še teden dni do smrti. Jasmine Star–  Ker me njene izjave  vedno nasmejijo, njene fotografije pa mi polepšajo dan. Zack Arias – Ker sem ob njem dojela, da vsak pač ni fotograf in se v tem ustvarjalnem svetu ne počutim več “ogrožene”. Penny De Los Santos – Ker sploh nisem nadarjena za slikanje hrane, ampak si ob njenih fotografijah želim, da bi bila. Navdušuje me resničnost življenja, ki jo lahko skoraj okusim.

KAJ ŠE SICER RADA POČENJAŠ, KO NE FOTOGRAFIRAŠ?
Če ne fotografiram, obdelujem slik ali se tako ali drugače pripravljam na naslednje slikanje, se ukvarjam s Čarobnim svetom, na vsake toliko napišem kakšno objavo za Nalino, potujem in razmišljam, kako rada bi se preselila v tujino, ali pa preprosto delam nič. Slednjega na srečo sicer bolj malo – nikoli nisem znala ločiti osebnega in poslovnega in sem srečna, da lahko živim svoje delo. 
NAČRTI IN ŽELJE ZA (FOTOGRAFSKO) PRIHODNOST?
Uh, imam toliko želja! Največja je vsekakor to, da bi se s fotografijo lahko ukvarjala prav vsak dan svojega življenja, da bi se razvijala in uživala sleherni trenutek (mislim, da se bo sem vrinilo tudi poučevanje, a še ne vem kako). Vsekakor si želim več časa posvetiti blogu  in Facebooku, želim si, da bi svoje znanje lahko nadgradila tudi s formalno izobrazbo in da lahko fotografirala tudi v tujini.  Tiho in zelo počasi se s Tinetom spogledujeva tudi s fotografiranjem porok.

INTERVJU: TEJA KLEČ | TEJAIDEJA

četrtek, 11. avgust 2011

Teja. Teja Ideja. Tista oblikovalka, ki ji natipkane besede tečejo prav tako podmazano kot računalniška miška. Vse pepermintove intervjuje sem navdušeno prebrala, a pri Tejinem sem se najbolj naglas smejala. Zabavna in nadvse duhovita je, prav takšna pa so tudi njena vizualna dela. Za slikovno dopolnilo intervjuja je izbrala predvsem dela, ki so bila zavrnjena in so obležala v predalu. A niso kul? Je zaljubljenka v glasbo (le preberite in kliknite njene predloge), v črke in čokolado in, se mi zdi, zelo močno tudi v življenje. Bi rekla, da se njeni sodelavci izvrstno zabavajo v njeni družbi. Draga Teja, štrikat te bom pa še pred zimo naučila jaz, v zahvalo za ta super intervju!
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem špeglarca iz Ljubljane, ki jo je mama celo otroštvo v zadregi opravičevala prijateljem in znancem. Naša rada riše, je rekla, ker sem se ob prvi priliki zatekla k barvicam in papirju, da mi ne bi bilo treba poslušati dolgočasnih pogovorov velikih tet z nalakiranimi nohti. Zdaj si nohte lakiram tudi sama, še zmeraj pa se ne morem otresti nadležne zmerljivke, da rada rišem. Jaz namreč ne rišem, ampak načrtujem in oblikujem sporočila ali izdelke, ki nagovarjajo tisto publiko, ki bi jo moji naročniki želeli nagovorit. Recimo, da sem nekakšen Cirano DeBergerac, ki zna z besedo in sliko očarati izbrance svojih naročnikov.
Majica z borosano je nastala v Armadi. Naredili smo serijo borosan z različnimi vzorci.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Vsako jutro se zbudim in si dovolim samo še pet minut. Vržem se na finto in drnjoham vsaj še deset minut. Po prvi kavi komaj čakam kosilo. Kosilo je vedno začinjeno z dobro družbo Luksovcev in kdaj pa kdaj še s kakšnim ščepcem Tomata, Romana, Milanke... Takoj po kosilu z našo Luks Ivono napletava, kaj vse bi se dalo početi zvečer. Pozimi me sicer ne vleče ven. Pozimi zvečer končam na svojem najbolj udobnem kavču. Vsako zimo si rečem, da se bom naučila štrikat.
OBLIKOVANJE - KAKO SI ZAŠLA V TA SVET IN KAKO JE POSTALO TVOJ POKLIC?
Ker sem nekje na pol poti ugotovila, da ne bom operna solistka, sem kolebala med literaturo in oblikovanjem. Po srednji šoli za oblikovanje, so me ovenčali z nazivom grafična oblikovalka in ker so se vsi meni dragi sošolci vpisali na likovno akademijo, se mi je zdelo najbolj naravno, da se podam kam drugam. Kaj bo svetu toliko oblikovalcev, sem si rekla. Ker me je vleklo k filmu in gledališču, sem se vpisala na dramaturgijo. Besede so mi od nekdaj šle z jezika, se zlahka odtisnile na papir in vtisnile v spomin bralcev. Srednješolski sošolci so mojo besedno veščino radi ponucali v svojih kreacijah in z njimi sem ohranila stik v času študija.

Postalo mi je malo mar za naše gledališče in pri našem filmu je bilo premalo prostora, a sem se vseeno trudila ostati pri literaturi. Prevajala sem leposlovje in ker je to zelo samotno opravilo, sem zvečer potrebo po družbi potešila kot kelnarca v Saxu. Vmes sem oblikovala ovitke za kasete (ja, kasete), ki so jih kompilirali fantje znani kot Radyoyo. Pa nisem oblikovala samo kaset, tudi letake in plakate, ki so vabili na njihove dogodke, pa majice, obeske za ključe in ja, kasneje še cdje ...

In potem so me lepega dne poklicali na Armado, da bi nadomeščala Katjo, medtem, ko je šla nekam na počitnice. Mi smo se na Armadi vse dni šli počitnice, kdaj celo za vikend. Včasih pa smo z ljubljanskih Prul skočili v Beograd al na Švedsko. Med tem pa ušpičili vraga in pol. In zato sem se naposled odločila, da bom oblikovalka, ko bom velika. Priložnostno tudi tekstopiska. In to takšna, ki si izmisli, načrtuje in oblikuje blagovne znamke. Danes to počnem v najboljši družbi bande, ki se ji reče Luks. Na Luksu je glih tko fino kot na najbolj razburljivih počitnicah.
Zavrnjen predlog plakata (zgoraj) in vrečka  za Sejem akademske knjige. Slogan "Sejem knjige, žanjem misli! " je delo briljantne teksopiske Saše Eržen.
KAKO BI OPISALA SVOJ KREATIVNI SLOG? ČEMU OSTAJAŠ ZVESTA NE GLEDE NA NAROČNIKA IN PROJEKT?
Ne glede na naročnika ostajam brezpogojno zvesta naročniku. Tako je zapisano v kodeksu naše stroke. Moj poklic je disciplina, ki se poslužuje likovne govorice za izražanje sporočil naših naročnikov, ki so usmerjena k njihovim odjemalcem. Ni prostora za afnarijo. Vedno moramo izražat naročnika. Sebe izražajo pa umetniki. Kar je gotovo zapisano v njihovem kodeksu. Oblikovanje vidnih sporočil namreč ni umetniška panoga. Je prej obrt. Drži pa, da se v izdelkih in načinu pripovedi prepozna oblikovalčev rokopis. Prepoznati nas je mogoče, četudi kdaj pod izdelek nismo podpisani. Mene najbrž prepoznaš po barvni paleti, zaobljenih oblikah in po tem, da ne glede na sporočilo, od gledalca zahtevam, da se nasmehne.
Triptih ilustracija je  nastala na Luksu kot zafrkancija za lastno dušo in za krancljanje prazne stene.
KOGA V SVETU DIZAJNA NAJBOLJ OBČUDUJEŠ IN ZAKAJ?
Uf! Takih je pa malo morje. Kljub temu pa bo moj odgovor za moje kolege najbrž dolgočasno predvidljiv. Ne morem se naprimer nagledati mojstrovin Saula Bassa, Paula Randa, Erika Spiekermanna in Massima Vignellija. Pa izdelkov prima črkoriske in zbadljivo zabavne grafične esejistke Jessice Hische prav tako ne. Da o svoji zatrapanosti v Franka Chimera in Nicholasa Feltona sploh ne zgubljam besed. Pri vseh, poleg likovne veščine, neskončno občudujem njihov pogled na svet, ki ga podajajo vsak na svoj način v različnih oblikah. Franka v njegovih razmišljanjih spremljam na njegovem blogu in predavanjih. Jessica pa vedno znova preseneti s kakšno uporabno zadevo  ali zbadljivim izdelkom.

Doma je prav tako cel kup soborcev, ki jih občudujoče gledam. Če jih naštejem, tvegam, da kakšnega po krivici pozabim. Rada sem delala z Darkom Miladinovićem, rada imam Tomata, všeč mi je, ko vidim kaj od mojstrov iz Grupe Ee, pa kako razmišljata Ilovar Stritar mi je blizu in kar skuhajo v Gigotu je vedno dobro, pa Jan, ki sedi v Kabinetu 01 mi je zelo ljub. In takšno neverjetno srečo imam, da za okroglo mizo v Luksu sedim s Primožem. Primož Pislak je inženirsko preudaren, ko načrtuje, ko se loti pripovedi, jo poda s pestrimi likovnim izrazom in je mojster perfektne izvedbe. V Luksu sem zato, ker smo uigrana tolpa, v našem brlogu nam je res lepo in složno se trudimo delat tako, da je najbolj prav.
Joj, kdo manjka? Gotovo kdo manjka. Brez zamere.
Plakat za Broja in Kradljive brisač pa je realiziran. Za muzkontarje je super delat, ker so najbolj hvaležni naročniki.
INTERNET - NUJNO ZLO ALI ZABAVA? TVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI, BREZ OGLEDA KATERIH NE MINE TVOJ DAN?
Internet je hitra cesta do informacij. Za firbca, kot sem jaz je to raj in sploh si ne predstavljam, da ga ne bi bilo. Spet bi morala plačevat članarino v NUKu in kupovat debele leksikone. Mislim, da se bo čas kmalu delil na čas pred in po internetu. Je pa jasno odvisno v katero zajčjo luknjo se poženeš. Na internetu me s poti do znanja vedno zanese še na čajanko.

Na čajanko dnevno zavijem k tebi, pa k Swissmiss in k Jani Orsolic. Prebiram kar zapiše že omenjeni Frank Chimero, preverim kaj so izbrali in zapisali na medijski platformi, ki se ji reče Good ter koga priporočajo pri Form Fifty Five. Na facebooku pa me moji prijatelji The Guardian, The New York Times in NPR zamotijo z novicami in zanimivostmi iz sveta, ki se bojda vrti, čeprav se meni vedno bolj zdi, da se sploh nikamor ne premakne.
Skica naslovnice knjige Paula Austerja je nastala na Luksu kot eden od predlogov rešitve, pa smo se na koncu odločili za bolj primernega in je ta ostal v predalu.
MUZIKA - KAJ POSLUŠAŠ, DELIŠ Z NAMI KAKŠNE MP3 NAMIGE?
Z veseljem delim! Najraje se pogovarjam o muziki in filmih. A ste videli oziroma slišali tole: Aloe Blacc in godalci, odlični aranžmaji in brezhibna izvedba. Al pa Raphaela Saadiqa za čist majhno mizo. Trenutno je moj favorit Michael Kiwanuka in prima je vse kar nastane pri založbi Wah Wah 45s, vključno z ovitki albumov. Dnevno poslušam Radio Nula, Colourful Radio in kar ponudi Gilles Peterson. V studiu za dobro razpoloženje poskrbijo z izborom na La Radio De Sebb. Takemu izboru Luksov Simon reče - Tejina muzika.

Poslušam čisto vse zvrsti. Med očete dobre glasbe štejem: Bacha, Paula Simona, Stevieja Wonderja, Sergia Mendesa, Felo Kutija in med najboljše storytellerje Toma Waits pa Franka Zappo. Plešem na funk, drum ‘n’ bass, hip hop, reggae, obsedim na jazz in soul, zaspim ob dubu. Pop zleze vame, čeprav ne prižgem ne tvja ne radia. Znam čisto vsa besedila na pamet. Od vseh komadov na tem svetu. Resno! Moja mama se je zato, ko sem bla še osnovnošolka, večkrat znala pridušat: ko bi bla še za matematko tko temeljita, in zraven zavila z očmi.

U, to moram nujno delit z vami. Če mate radi muziko boste užival ob nadaljevanki Treme. Sem ravno pogledala obe sezoni. Prima! Pa v Kino Šiška na čim več koncertov pejte. Pa na Drugo godbo. In na Jazz. Pa ob torkih v klub Cankarjevega doma. In na dogodke kjer sukajo naši domači funk DJji. Jst grem na čist vse.
KAJ ŠE SICER RADA POČENJAŠ V ŽIVLJENJU?
Rada mam črke in čokolado. Rada grem v svet. Rada berem. Rada gledam dobre nadaljevanke. Rada plešem, pojem in jem. Rada se smejim, še raje vidim, da se ljudje smejijo meni... Rada mam vse, kar majo radi mladi.

PRIHODNOST SKOZI SANJSKI KALEJDOSKOP...
Če bo dovolj vode in zraka za vse in se bomo lahko v miru dogovorili glede vsega, bo super. V idealnem primeru bi želela nazaj še blagovno menjavo. No, pa sem splonkala govor finalistkam izborov za miss. Samo za svojo rit pa si želim, da bi končno dobila kolo, ki mu ne bo treba flikat zračnic, lonček, ki je vedno poln kaše, princa, ki hoče samo eno Pepelko in pa beležko, ki ji ne zmanjka idej.

INTERVJU: DAVID PAIGE

sobota, 11. junij 2011

Davida (blog + FB) sem ujela v pravem trenutku, na enega redkih dni brezdelja v ta teden precej deževnem Milanu. Get me busy, je bil njegov odgovor na moje vabilo k reševanju pepermintovega vprašalnika. In to sem tudi storila. Fant ima dvaindvajset let in točno ve, kaj hoče in kaj zmore. Več, boljše, lepše. Njegov medij je fotografija, sredstvo izražanja modna zgodba. Je tisti, ki skupaj z ekipo iz navadnega dekleta naredi fotomodel. Ujame pogled, držo, izraz in jih naredi večne. Samozavest in strast do tega, kar počne (v morda najbolj kaotični in rivalski modni prestolnici sveta) kar vreta iz njegovih besed, dinamičnost in nepredvidljivost njegovega poklica začarata in očarata. Dragi moji, v čast mi je - David Paige.
KDO SI IN KAJ POČNEŠ? 
David, naše gore list alias Paige ;) Generacija 88, ''z glavo v oblakih, z nogami na tleh'' naj bi bil opis mlade študentke s FDV-ja. Všeč mi je! Kdo sem? Govori se da fotograf. Po definiciji drži, povedo naj pa drugi. Entuziaist nad vsem lepim in čudnim, novim in starim. Običajen dvaindvajsetletnik, ki svoj prostor pod soncem, pardon dežjem... še vedno išče ;) Trenutno razmišljam o vremenu za soboto in se sprašujem s čim za vraga sem se zameril tistemu zgoraj, da pošilja nalive že sedmi dan zapored. Med drugim histerično iščem cigareto in se trudim predstaviti v najbolj realni luči, brez difuzorjev in približano kolikor se le da.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Moj dan, uff. Iz dneva v dan drugače. Danes recimo takole: prva budilka zazvoni ob 7.30, nekje do devete ure, ko se oglasi že desetič zapored, se po zombijevsko privlečem do kuhinje in pristavim kavo, še napol v snu ''šlatam'' za macbookom in suvereno vpišem (cmd-space-safari)ENTER, (cmd-t-gma)ENTER, (cmd-t-fa)ENTER, (cmd-t-fas)ENTER, (cmd-t-the)ENTER... bližnjice do začetka vsakega mojega dneva - gmail, facebook, fashiongonerogue, the beat. Vse poznate, the beat pa je lokalni kanadski radio (Vancouver), ki sem ga enostavno vzljubil in ne morem brez že dve leti, odkar sem prišel nazaj. Po petih minutah brundanja na zadnje komade se kava magično pripravi sama in pristane na moji mizi, sledi ji cigareta in vremenska napoved. Dež, krep! Večer prej si napišem things to do na belo kuverto (dolga zgodba). Vzamem ''must'' stvari: ipada, ipoda, slušalke, italijanski in slovenski telefon, evriće za piće, kompozite punc za jobe, ki so na listi trenutno, in že sem zunaj. Trenutno delam le za eno agencijo, kjer me držijo dovolj zaposlenega in zainteresiranega, da niti ne razmišljam še o čem drugem, tko da se večkrat na teden ustavljam na raznih meetings over lunch. Ki so večinoma totalno brezpredmetni in zgolj klic po socialnem udejstvovanju, namreč vsi informacije že dobim prek telefona in mejla. Je pa dobro za zdravje in smešen začetek opoldneva! Dolga zgodba na kratko, v drugem delu dneva doktoriram iz iskanja lokacij, trenutnih eventov in nasploh vseh stvari, ki bi jih bilo super ponucat za vse trenutne jobe. Večer kot vsak, se konča v luštni milanski sobici, s cigareto, kulijem in belo kuverto ter premajhno posteljo :)
KDAJ SI SE ZAVEDEL, DA JE FOTOGRAFIJA TISTO, KAR ŽELIŠ POČETI? SI SAMOUK ALI SE V TEJ SMERI TUDI ŠOLAŠ?
En lep sončn dan, zbudu sm se vs zaspan in začeu fotkat tjavendan *bi rekel če bi znal rimat naprej..hej!* :D
Pa da vidImo... Zavedel mislim, da sem se takrat, ko sem začel dobivati prve pozitivne feedbacke od ljudi katerih mnenje cenim. Lahko rečem, da sem samouk, hlastam za vsem neznanim in polnim svoj bazenček informacij. Šola v tej smeri - definitivno, želim, vem, moram. Vendar ne v naši državici. Vse skupaj se je začelo v Kanadi. Januarja 2008 mi je Maria Ruiz Isaac prvič potisnila fotoaparat v roke in me opazovala kaj počnem z njim, ni potrebe, da razlagam, da mi glede nastavitev nič ni bilo jasno. Ampak njen namen je bil popolnoma drugačen, sama se ukvarja s fotografijo že od desetega leta naprej in vedno je trdila, da tehnično znanje pride kasneje (logično). Važno je oko in najbolj ključnega pomena je opažanje in tista personificirana percepcija. Vem samo, da sem tisti dan z njenim Canonom ravnal kot z mitraljezom, niti slučajno nisem imel predstave, kakšen nadzor nad sliko ponuja tale podaljšek očesa. Tistih milijon nastavitev in vse mogoče, zame nič od tega ni bilo relevantno - moja duša je bla prodana v momentu. Fotografijo sm vzel za svojo in vedel sem, da si želim to početi, takrat nisem razmišljal ali se hočem s tem preživljati ali bo to kvečjemu le nov hobi, na vsak način sm hotel vedeti več in soustvarjati, moja glava je bila kar naenkrat kot ogromna  črna luknja, ki je začela vase vleči vse informacije, googlat, brat, gledat, poizkušat. Vem, vem, dolgočasno in klišejsko. Nekje konec 2009 je sledil prvi ''resni'' DSLR fotoaparat (Olympus e3) in začel sem resneje stopati na pot, ki sem si jo zastavil. V tem času sem ugotovil, da vse, kar me je prej zanimalo, nima za burek proti novemu hobiju.
Ne gre za izražanje samega sebe skozi slike in ni nekega globljega pomena ter neke velike filozofije za tem, da obožujem fotografiranje. Enostavno ljubim vse, kar je lepo in všeč mi je če imam nadzor nad motivom. Svoje fotografije rad primerjam s svojim risanjem, že pri trinajstih letih je moja domišljija pokala po šivih, ko sem imel pred seboj prazn list papirja in svinčnik. Tisti občutek, ko nekako veš, da je vse, kar narediš, vse kar bo! Nič drugega kot - tvoji izdelkih so ti. Banalno, vseeno pa drži kot pribito. Dve leti kasneje sem tu, v Milanu in dejansko delam tisto, kar me najbolj veseli, najbrž ni potrebe, da opisujem, koliko mi to pomeni :) Zastrašujoč in pijan občutek. Mnogo fotografov v tem biznisu ima največji problem z egom in premostitvijo karakternih blokad, le realna pričakovanja dajejo realne rezultate. Dejstva naj govorijo sama zase in ne maram samohvale.
MODNA FOTOGRAFIJA. KAKO SI SE ZNAŠEL V TEM SVETU IN PO KAKŠNEM KLJUČU SI IZBRAL RAVNO MILANO?
Mislim, da vse izvira iz nekih manekenskih začetkov, ki sem jim v puberteti posvečal nekaj pozornosti, dokler se nisem pogledal v ogledalo, haha. Kasneje so me navduševale raznorazne kampanje in fotografije z naslovnic. Ne bom govoril, da sem vedno vedel, kaj bom počel. Enostavno sem bil nekako vržen v to in prišlo je kot strela z jasnega. Tu sem in tu ostajam :) Za moj odhod v Milano si lasti zasluge majhen skupek ljudi, ki je vse moje ''ne vem'' in ''ma ni še cajt'' gladko zatrl in ja, poskusit ni greh. Če odideš z nekimi realnimi pričakovanji, si lahko na koncu samo presenečen. Sedaj vidim, da je bilo tako prav in da če bi z odhodom čakal, bi odlašal bogve do kdaj. Sem take sorte, da me je včasih treba enostavno nekam vreči, da splavam proti toku :)
KAKO POTEKA DELO MODNEGA FOTOGRAFA - KOLIKO LJUDI PRAVZAPRAV "STOJI" ZA ENIM FOTOŠUTINGOM IN KAKO POMEMBNA JE PRI TEM LOKACIJA?
Moje delo trenutno poteka tako, da mi Elite Model Management (naročnik, za katerega trenutno delam), najprej pošlje requeste testov za tekoči teden. V obliki paketa dobim na mejl večino ažurnih fotk, ki jih je punca do sedaj posnela in na podlagi tega si enostavno ustvarim neko predstavo in zasnovo o njej. Začne se rojevati ideja in nato se je potrebno uskladiti z vizažistko in stilistko, običajno over a cup of coffee.  Ključni del je, da vsak opravi svoje delo v najboljši možni meri. Odnos z ekipo je res ključni dejavnik. Trenutno sodelujem z nadarjeno francosko vizažistko in dvema stilistkama, ki čira čarata!
Priprave na shooting so relativno kratke, saj običajno datume postavljamo za maksimalno tri dni vnaprej. Včasih se zgodi, da fotkamo dve punci v enem dnevu, včasih štiri na teden. Vedno znova presenečajo. Pričakuje pa se,  da vse fotografije ohranjajo enak nivo kvalitete in seveda vsakič drugo vzdušje in zgodbo. Konkurenca v Milanu je nepredstavljiva in 95% newcomerjev je pripravljenih delati zastonj zavoljo svojega portfelja. V agencijskem smislu si torej zelo zelo lahko zamenljiv, ker je tam zunaj miljion ljudi, ki čakajo na svojo priložnost in so pripravljeni delati zastonj. Ravno zaradi tega dejavnika priznam, da sem pod nekim konstantim stresom, ki pa me le dodatno motivira. Si ali pa nisi, priložnost je le ena in razočaranje je hitro tu. Kar delam zdaj, je kot dan in noč v primerjavi s tem, kar sem počel v Sloveniji - malo časa, velike zahteve, stokrat hitrejša frekvenca, v glavnem,  za zašvicat! :P
TVOJ FOTOGRAFSKI STIL, OPIŠI GA.
Težko vprašanje, na katerega bi mogoče moral odgovoriti nekdo, ki gleda na moje delo bolj objektivno kot jaz sam. Mislim da svoj stil še vedno iščem, ogromno eksperimentiram in vedno znova iščem nove izzive.


KDO SO TISTA IMENA IZ SVETA FOTOGRAFIJE, KI TE S SVOJIMI DELI PUŠČAJO BREZ BESED?
Kalle Gustafsson (pikice…) in potem sem brez besed, ne? :D
SANJSKI NAROČNIK, SANJSKI MODEL, SANJSKA LOKACIJA?
Hehe, začnem kar po abecednem redu ali? Sanjati je dovoljeno, mogoče kdaj.. Mogoče pa le ;) Neskončen  seznam... Anna Jagodzinska, Valerija Kelava pa še bi se jih našlo..Sanjska lokacija; vsaka naslednja v katero se trenutno zapičim, hvalabogu da so sanje vedno le en dan proč! :D

TVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI, BREZ KATERIH DAN ENOSTAVNO NE MINE? 
Recimo da zanje čase najbolj pridno obiskujem Fashion Gone Rogue, sicer pa opažam, da mi vedno bolj sede fizično listat stvari. Če pa že to ne, pa vsaj swipeat namišljene ipad mag-e.
 NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST?
Soustvarjati in še naprej mešati štrene Italijanom tole poletje, če se reeees dovolj potrudim, jim mogoče enkrat za vselej vbijem v glavo, da smo njhovi sosedi. Sad but true. Ferragosta = fotoaparat in jaz biti enemies for a while. Medtem pa upam, da uresničim svoj mali veliki projekt, ki ga planiram že dlje, ampak je zaradi komplicirane izvedbe res mogoč samo v Sloveniji - z veliko dobre volje in naklonjeno ekipo. Septembra ciljam na kak backstage na FW. Sanjati je dovoljeno. (again) Naslednje leto pa me mika Pariz, Pariz in Pariz... Milano je lepa izhodiščna točka in tu sem v relativno kratkem času dobil vpogled v celo kolesje modne industrije. Izkušnje, ki si jih nabiram tu, so zame neprecenljive. Skratka, potovati, fotkati, spoznavati folk in biti spontan, predvsem pa si nabrati še veliko kilometrine in ne preveč filozofirati! :D Pustimo se presenetiti! Lajf je bonboniera al kaj nej rečem, that's it!
      © PEPERMINT • Theme by Maira G.