SLIDER





p e p e r m i n t k i
Prikaz objav z oznako p e p e r m i n t k i. Pokaži vse objave

AAAA!

četrtek, 23. februar 2012

Srce mi plapola. Pred našim blokom je bela zvončkasta preproga in toplo je za anorak in kofe na balkonu (ta naš balkon bo sicer kmalu potrebno malo polepšat, upam, da se cimri strinjata). Pomlad je moj najljubši letni čas in ko pride malo prekmalu (pa tudi če potem spet zamete enkrat marca), sem sploh hepihepi. Rodila sem se, ko so cveteli zvončki in najbrž me zato čisto vrže, ko jih prvil v letu zagledam. Če je pa to sredi Ljubljane in blokovskega naselja, pa sploh. LOVE!

KULT

petek, 10. februar 2012

Moje najljubše tedensko čtivo. Nekaj listov, napolnjenih z zanimivo vsebino, za uvod v konec tedna. Kult je moja Sobotna, ki je pač ne dobim vedno v roke, ker sem doma na vasi, trgovina je daleč, poštar pa ob sobotah ne nosi :) V Kultu je vsega ravno prav, le kdaj zavijem z očmi pri kaoprikritooglasnih prispevkih.  Medtem pa se kar ne morem navaditi na urnik mojega ohinsploh najljubšega domačega čtiva - Ambienta. Naročnina bi rešila moje nenehno ogledovanje trafik, kjer od decembra gledam isto naslovko, potem pa - ko končno le pride nova - to ugotovim nekje na sredi meseca.

Sicer pa, če sem čisto iskrena, vedno manj verjamem v papir. In v besedo - vedno bolj.

ČEZ GOZD

nedelja, 29. januar 2012

Domov vodi več poti. Včeraj zjutraj sem peljala mimo smerokazov in s prvo vozila v najslabšo možno cesto, ki iz Borovnice vodi do minimajhne vasice Pokojišče. Nekje na sredini najbolj strmega klanca mi je postalo žal, da sem asfalt zamenjala za makadam. Ampak višje ko sem vozila, bolj je sijalo sonce in tisti bežni pogledi levo med gole krošnje dreves in meglo v dolini in žarke, ki so se prebijali skoznjo ... Uf. Ko sem končno (sicer le za 5 minut) zapeljala na asfalt, mi je odleglo. Od tam gre le še proti domu. Čez širni gozd, pa vendar. Mimo Laza, naše piknik rezidence, mimo Brejnic in nato levo, proti Dobcu. In tam, kmalu zatem, ko zaviješ levo, je na desni gozdarska koča. Na levi je balinišče, za baliniščem dolina. Pri koči sem ustavila avto in si drznila stopiti iz njega za eno fotko. Medvedi spijo, a ne. In ko sem vozila naprej in se bližala domači vasi, sem sredi gozdne ceste zagledala očijev traktor. Sem bila tako vesela, da sem zategnila ročno in mu povedala, kakšno trapasto odločitev sem naredila. Hm, ampak ko gledam tole slikco, se mi sploh ne zdi več trapasta. Na mrzlo, jasno, s soncem obsijano zimsko jutro, se ena punca v enmu avtu pelje proti domu. Čez gozd.

NAČRT RAZISKAVE "LOKEV"

ponedeljek, 23. januar 2012

Vsaka resna raziskovalna odprava potrebuje svoj načrt. In zemljevid področja, po katerem se bo odprava gibala. In z načrtovanjem je potrebno začeti dovolj zgodaj, da se vse do potankosti premisli in pripravi. In to smo storili tudi mi. Jaz in moji bratrančki in sestrične. Raziskovali bomo našo Lokev, ki leži ravno prav daleč od vasi, da je tam že skoraj divjina. In medvedi. In to. V Lokvi so žabe, kačji pastirji, pri njej pijejo srne in še marsikaj. Pozimi pa Lokev zamrzne in prav to je na sprehodu prejšnjo nedeljo sprožilo vprašanja, na katera je velika sestrična Katja bolj šlampasto odgovorila. "A kje so žabe?" In mrestu je rekla "mrošt", ajej. In potem ni bilo več poti nazaj, Katja je začela z razlago in obljubila, da bomo preučili Lokev. Tako kot pravi raziskovalci. In naredila bo delovne zvezke za vse. Prvič bomo šli na raziskovalni izlet za Veliko noč. Vid bo prinesel ribiško mrežo, Nika pa pipec in ruzak. In imeli bomo malico in vse, kar bi morebiti potrebovali. Otroci so bili navdušeni. Tako navdušeni, da bi šli najraje kar takoj po vse potrebno. Katjo je malo zaskrbelo. "Najprej moramo narisati načrt." In smo ga. Evo ga, zgoraj je, sicer malo popljuvan s solato naše papige, ampak grafitno na belem je zarisan. Načrt naše vasi, s smermi neba in vsemi pomembnejšimi točkami in objekti. Zdaj ga mora Katja samo še "odfotokopirat" in si sposodit knjige v "knjiženci". In se napiflat vse o ekosistemu, kakršen je mini mlakca. Spomladi pa pričnemo s prvo odpravo na Lokev.

Srčno upam, da imate tudi vi kakšen načrt, ker drugače bo dolgčas.

ČETRTEK

ponedeljek, 16. januar 2012


*pozabljena objava za nikoli pozabljen ponedeljek*
/jutri pa štartamo blogerski teden z bazilikinim žrebom in novim gostom v rubriki 5/

Četrtek je bil nekdaj moj najljubši dan v tednu. To je bil dan za ejtis, dan za badminton. Zadnje čase do četrtka nimam posebnega odnosa. Okej, lažem, saj imamo sproščene četrtke (ki jih moramo obvezno nehat špricat!). Ta četrtek je bil zame prost dan, ki sem ga vseeno splanirala do zadnje minute. Postanek na delu vsaj za eno konkretno dozo smeha, malica/kosilo v Guštu, sprehod po mestu, ko zaradi sonca nisem videla meter pred sabo, pa me je vseeno tako zelo zeblo v roke, da sem morala fotkat z rokavicami na njih. Tako zimo imam rada, a kaj, ko se bo kmalu sprevrgla v sivo, mokro in ledeno. In ko bo sredi marca naletaval sneg, bom priklikala nazaj na to objavo in se spomnila tega četrtka. Tudi zaradi takih reči imam Pepermint.


POČITNCE!

sobota, 7. januar 2012


Spet sem šla malo ležat v travo nad našo mini vas. Trava, kjer jeseni rastejo marele, trava, po kateri sem eno poletje vsak večer tekla do češnje na koncu travnika (levi zgornji kot prve fotke), trava, ki je moje zavetje, ko ga vsake toliko potrebujem. Prisežem, da je ta trava vedno topla, tudi novembra in januarja. Je pa res, da poleti nikoli ne legam vanjo. Kače pa to. Pod to travo je pašnik, na pašniku sta konja. Iz dimnikov se kadi in sestrične mi stečejo v objem. Moje punce z lunce. Ne dovolijo mi, da jih slikam in potem one slikajo mene. Zdaj grem pa kaj sladkega speč in zamesit testo za pico. Počitnce!

VDIHIZDIH

torek, 13. december 2011

Prejšnji teden nisem imela niti minute za vdih-izdih, zato sta ta dva dneva, ko lahko poležujem do poldneva, kar fajn. Poležujem z računalnikom v naročju, seveda, ker jaz vedno nekaj klikam in tipkam. Ampak včeraj, ja, včeraj je bil tak dan za en hiter sprehod pred službenim sestankom. Osem stopinj, čisto rahlo pršenje dežja, ravno toliko, da se predramiš in da lička pordečijo. Večer prej sem, ko sem odhajala iz mesta, začutila čudno željo po teku. Tekla nisem že od začetka oktobra in tisti hip bi vse dala za superge in anorak. V plaču do kolen in s torbo je tek nekaj najtežjega na svetu. Mogoče grem pa danes en điro. Dihat :)

I V J E

ponedeljek, 21. november 2011

Ko sem se v soboto peljala z vlakom iz ljubljanske megle, sem brala Ambient in poskušala ne gledat prijaznega angleškega pobiča, ki mi je pomagal spravit težak kufer na poličko, imel asos plašč in krasen pulover in je zaspal nekje pri Preserju. Potem sem končno lahko obrnila list v Ambientu in mirno prebrala dve strani. Ker potem je vlak zapeljal skozi Borovnico in tam je en viadukt, veste, kjer gre spodaj tudi ena pot, pri kateri vedno pomislim, da če bi šla zdej po tisti poti in ne z vlakom, bi bila doma 2x hitreje. Ampak sem hitro nehala o tem razmišljat, ker potem se je začela pravljica. Ne, isti Anglež ni bil vključen vanjo, če se je kdo vprašal. Vsa drevesa od Borovnice pa do Logatca so bila odeta v ivje in ivje je najlepši vremenski pojav, kar jih je. Kar živčna sem postala, ker nisem vedela, kakšno vreme je pri nas doma. V Logatcu se je namreč megla poslovila, z njo pa tudi ivje in ko sem končno prišla domov, je bila tam skoraj pomlad. Sonce! Ah. To, da ni ivja, me ni prav nič motilo, seveda. No, do nedeljskega jutra. En pogled skozi okno je bil dovolj.  Arči in rdeča pelerina v rokah. Za po tleh, da se Katja lahko uleže in ždi tam na travi, oviti v slano in fotka in je srečna.

OKTOBER

torek, 18. oktober 2011

Oktober je mesec z najlepšim imenom. In to so ene trave v Tivoliju, ki sem jih včeraj opazila na poti domov in sem šla malo v mokro listje in od jutra še ne posušeno roso/slano stopicat in fotkat to travčico. To ni žalostna trava. Žalostna bo jutri, ko bo dž oziroma jaz kar sumim sneg. Sneg bo kmalu, to pa zato, ker jst še nimam zimskega plašča v omari.

ELLE, DRUGIČ

četrtek, 6. oktober 2011

Glede na to, da sem tole v zadnjih petnajstih minutah objavila že na vseh možnih spletnih kanalih, skorajda moram še tule, ker je pač pepermintič glavni krivec za objavo v Elle Decoration, s katero sem se že važila. Zdaj je intervju v dolgi verziji (res ne znam biti kratka:) in z vsemi slikcami na voljo še na spletu. Saj ne, da ga morate prebrati, le zame je to nov in hecen filing - ko gledam kolaže svojih fotk še kje drugje kot tule. In najlepša hvala Poloni, ki se je sploh spomnila name in nasploh vsem v dizajn oddelku Elle, da so se tako zelo potrudili.

POGRINJKANJE: ZLATA IN VIJOLIČNA

torek, 27. september 2011

Še pred jabolčno sem spekla zavihano pito s figami. Med peko sem razmišljala o postavitvi in barvah in pred očmi se mi je kar zlatilo. Ampak kje naj staknem kakšno zlato dekoracijo (razen v škatli z božičnimi okraski)? In sem se spomnila na zlato barvo v spreju, s katero sem že zlatila raznorazne listke. In sem se lotila. Spet k sosedovim po majhna piškava jabolka (teh res ni škoda), v škarpo po mini netresek in odcvetel ameriški slamnik. Pa še pest orehov, ki so se sušili na rešti. Ročice sem si pametno zaščitila z rokavicami, drugače bi bila še zdaj zlata od spreja. Barva se na soncu posuši endvatri. Med fotkanjem so prišli obiski in eno skodrano žlobudralo se je nastavljalo pred objektiv, se mi obešalo za vrat in spraševalo, če so zlata jabolka za pojest. Vem, težko je razložiti, zakaj čepim pred hišo in postavljam vse te stvari na leseno gajbo, potem moram pa vse pospravit in je to to. Pita je bila pa res fina :)

KAMERE IN PEPERMINT IN JAZ

četrtek, 22. september 2011

 
Obkljukana je še ena želja s seznama reči, ki jih želim v življenju doseči - kvačkati na nacionalni televiziji! :) Zdaj je, kar je, nisem ravno prvovrsten retorik, pač sem izrekla najmanj 15x in notranjskega naglasa nikdar ne bom povsem zakamuflirala. Kamera je grozna pošast - ko gledaš vanjo, sproti pozabljaš, kaj govoriš. Oblekla bi lahko kaj drugega kot obično črno majco in se na pamet naučila same brihtne odgovore. Pa so prišli fantje, zasedli mojo malo študentsko sobico z vsemi možnimi mašinami (in žirafastim mikrofonom) in je padla klapa. Danes je bil prispevek na televižnu in priznam, da je hecno gledat in poslušat samo sebe. Kaj hecno, obupno:) Hvala Izaku in fantom iz ekipe VIZUALIST, Rožletu, Gašperju in Žigi, ki jim je bila všeč moja polkadot šalčka in so bili nasploh super družba. Nujno počekirajte njihovo spletno stran in seveda glejte novo glasbeno oddajo na nacionalki, ki se imenuje VIDEOZID. Tako, zdaj imam pa že same sebe dovolj :)

NEKO POPOLDNE V RASTLINJAKU

ponedeljek, 19. september 2011

Pet deklet in en rastlinjak. No, še za cel avto pripomočkov, par vreč z vsemi možnimi malimi in velikimi nujnostmi, cel šop hendmejd pompomov in še in še. Seveda smo marsikaj tudi pozabile. Bilo je hektično, bilo je vroče in nasmejano. Kaj smo počele? Zavezane smo k molčečnosti, zato naj fotke izdajo več oziroma ravno prav, da boste na trnih. Poglejte še k Evi in Klari, ki sta začeli s teaserji, morda pa kaj pokažeta tudi Zulejka in Ana.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.