SLIDER





intervju: Ana Razpotnik Donati

petek, 30. julij 2010

Na faksu so nas učili, da se novinar v intervjuju ne sme izpovedovati. Res, koga pa zanima, kako je novinar spil že tretji zanič kapučino, medtem ko je čakal na intervjuvanca ali kako je le-ta pohvalil njegov kajpavem šal. :) Ampak jaz nisem novinarka in to ni tazaresen intervju. Zato bom subjektivna. Torej, ko so bile moje mlajše (imam tudi eno starejšo:) sestre še mlajše, toliko mlajše, da so v mali šoli in prvih razredih OŠ naročale Cicibana, sem izrezovala ven tanajlepše ilustracije. In pri tanajlepših je vedno pisalo Ana Razpotnik Donati. In ko sem se odločila, da poskusim srečo in moji najljubši ilustratorki pošljem povabilo za tole hecno reč, ki ji pravim Pepermintov intervju, sem morala kar globoko vdihnit, da sem to tudi zares storila. Saj veste, rešpekt, pomešan z občudovanjem rezultira v hecni tremi. In tu so - odgovori in izbor njenih ilustracij.  Ne vem, če bi znala opisati svet, ki se odpre pred tabo, ko imaš v naročju slikanico, ki jo je ilustrirala Ana. Čudovite, pogosto presenetljive kombinacije barv in tehnik, prisrčna bitja, neverjetni karakterji, ki jih razbiraš z obrazov, hudomušnost, vzdušje... Enostavno lepo na tist poseben, čaroben način. Izvolite, spoznajte Ano.
Kdo si in kaj počneš?
Sem Ana. Mama. Žena. Ilustratorka. Slovenka, živeča na šestem paru vezalk na italijanskem škornju. Ljubiteljica vsega lepega za pogledat, vsega dobrega za pojest ter vsega prijetnega za slišat. Ljubiteljica štirinožnih bitij  (lahko so tudi večnožna, vendar obvezno s krili), skrivna opazovalka ptic in predvsem ‘nora’ na barve.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Moji dnevi so precej podobni drug drugemu kar se zadeva mojih aktivnosti… Razlikuje se samo tisto kar je na moji delovni mizi in s tem povezane misli. Na srečo živim v prečudovitem okolju, kjer sem obdana z oljkami, poleti s polji sončnic ter predvsem z magično svetlobo, ki nas občasno dobesedno poboža. Zaradi vsega tega se večkrat počutim kot da sem na počitnicah. In zaradi tega tudi težko oddidem na počitnice. Kombinacija narave dela in pa okolje zahtevata več kot odlično disciplino (kar se zadeva delovnega urnika, ki je enak tistemu v vrtcu…), če želim da so rezultati tudi vidni (beri, da skočijo iz glave na papir). Torej zjutraj, takoj ko se nahranijo vsa živa bitja (z mano vred) in nekatera oddidejo po svojih opravkih, začnem z delom. Rišem, rišem… radiram, barvam, perem čopiče, stiskam barvne tube, trgam lepilni trak itd. Popoldne sem pa samo mama... z vsemi neumnostmi in igrarijami ki spadajo zraven. Dnevi se končajo z obveznim nočnim pasjim sprehodom (v poletnem času z lovlenjem kresničk), da se misli dneva počasi v miru posedejo na svoja mesta.
In zjutraj? Kot da včerajšnjega dneva ni bilo... vse spet znova odprto za vse novo.
Kako si sploh začela z ilustracijo, kako te je potegnilo v svet zgodb, pesmic in knjig?
Potegnilo me je že v otroštvu, ko sem dojela, da to lepo v knjigah je delo nekoga. In se mi je zdelo blazno fino in da bi to počela tudi sama... ko bom velika. Vedno sem knjigo bolj gledala kot brala, teksta je bilo vedno preveč zraven. In danes se mi včasih zdi še vedno tako.
Bi znala razložiti, kako se razvije ilustratorjev individualni slog? Kaj je značilno zate kot avtorico?
Ne bi znala razložiti, kako se razvije individualni slog in kaj je značilno zame. Lahko samo razložim, kaj so moji cilji oz. kaj se trudim doseči v svojem delu in če to potem nakazuje moj slog oz. moje značilnosti, v redu. Na prvem mestu se trudim, da so slike prijazne, pozitivne, zelo sem zadovoljna če mi uspe v sliko vključiti tudi humor in da je slika jasna,enostavna, lahko ’berljiva’... Potem pa so tu še barve, ki jih obožujem. Če bi se dalo, bi pobarvala vse - drevesa, hiše, oblake,...

Kako poteka ustvarjalni proces, ko dobiš naročilo za ilustracijo zgodbice? Kako knjižni junaki dobivajo svoje obrazke?
Začetek dela se mi zdi po eni strani najtežji (še posebno ko gre za knjigo) hkrati pa najbolj spontan. Preberem tekst. Ga spravim v zadnji del možganov, meljem, meljem (skeniram, skeniram), dokler se mi ne prikaže slika (print). Dokler ne vidim celote oziroma ni jasno to kar naj bi narisala, ne morem začeti. Potem pa stvari stečejo bolj gladko in je tu le še vprašanje ur, ki jih proces zahteva. Zelo tehničen opis, a ne?
Kaj še drugače rada počenjaš, ko ne rišeš?
Glede na vse vloge, ki jih imam, mi za tisto dodatno redkokdaj ostane čas… Za tisto zraven štejem vse kar me sprošča in mi hkrati daje kakšne nove ideje ali zgolj motivacijo. Včasih je to ustvarjanje ogromnih ‘vrtnih palčkov’ – ki to niso, vrtnarjenje je obvezno na tem seznamu (še posebej spomladi), šivanje raznih, predvsem neobveznih stvari... Predvsem vse tisto, pri čemer me ne priganja čas.
Načrti in želje za prihodnost? Se obeta kakšen nov zanimiv projekt, ki se ga še posebej veseliš?
Načrte imam vedno. Želja še več. Ker pa prinese vsakodnevni tok življenja svoje, se prepustim temu…nerada govorim o načrtih, raje o rezultatih. Načrte in želje skrivnostno čuvam in raje presenetim z rezultatom le teh. Veselim se pa vsega novega. Če je še drugačno, pa še toliko bolj.

Ana, najlepša hvala za sodelovanje!

embalaža: žganjekuha budič

četrtek, 22. julij 2010

ne, tole niso objave za otroke. samo kaj, ko so pa flaške tako lepe! in steklenice + etikete žganjekuhe budič so nekaj posebnega, tako kot včeraj objavljene. le poglejte.

za oblikovanje so poskrbeli pri kontrastiki.

{tudi tole via eva sardina}

princeska zvezdana

menda je zadnjič v knjigarno prišel starejši par. spraševala sta, če imamo princesko zvezdano. da jo imata doma in ne vesta letnice izida. nimamo je, princeske. najbrž je zelozelo redka bukvica in priznam, bolj ko jo gledam, bolj si jo želim, jaz, stripoljubka. princeska zvezdana je namreč strip. malce nenavaden, saj letnica slovenske izdaje datira v leto 1928, ko se najbrž izraz strip še ni uporabljal. njen avtor je, po mojem raziskovanju, gerard theodor rotman.

embalaža: kmetija štekar

sreda, 21. julij 2010

uf, kdaj že mi je eva poslala linka do dveh lepih strani (hvala!). domačih, slovenskih. z izdelki domače izdelave. s fino embalažo, seveda. danes končno objavljam prvo, jutri bo na vrsti druga.

tole so šnopčki (žgane pijače) KMETIJE ŠTEKAR.

čedno, kajne? pa s tem ne nagovarjam h konzumaciji alkohola, da se ne bomo narobe razumeli. :)  oblikovanje embalaže in celostne grafične podobe je delo tomaža plahute.

DIY: broška + trak za v lase

petek, 2. julij 2010

tako, danes vas bom naučila, kako se naredi rožico iz blaga. ha, najprej pa moram tole kategorijo iz DIY preimenovati v ročne spretnosti z gospico kati ali kaj podobnega. kot ponavadi, me je zadnjič, med finalom eurosonga, če smo natančni, prijela mrzlica izrezovanja krogcev iz blaga. ja, včasih me kaj takega prime, pa ne vem, zakaj točno bi rabila precejšnje število krogcev iz blaga, pa ajde, nekaj se bomo že spomnili, saj to je pa ja lastnost kreativnih ljudi, anede. aja, da nadaljujem, do danes me je mrzlica že zapustila. rožastih brošk sem se že naveličala. morda pa navdušim koga med vami, da si jo ureže, zašije in pripne na poletno majčko ali povezne trak čez lase.
no, nujno moram od blizu pokazati tole tihožije cvirnov.
tole so okvirne reči, ki jih potrebujemo za izdelavo broške/traku. sveto sem bila prepričana, da sem pofotkala tudi elastični trak, ampak očitno ga nisem. :) če želite cvet iz blaga nositi v laseh tako kot je prikazano na fotomodelu, najbolj blond članu moje družine, potrebujete torej še obično elastiko iz blaga, ki se jo da zelo poceniti dobiti v trgovini z blagom (belo pa celo v mečkatorju). pa se lotimo dela:
krogec iz blaga prepognimo po četrtinah. skozenj potegnemo en šiv. dodamo nov zvitek, pa še enega in še enega. cvetke sproti prilagajamo nastali obliki, tako da na koncu tvori karseda čeden cvet. zadaj prišijemo še zaponko, pa smo! imamo broško. če cvet prišijemo na elastični trak, pa imamo headband.
naj opozorim, tole početje je zelo adiktivno. zelo. kako zelo? recimo toliko:
pa to sploh še niso vse. veselo na delo in uživajte. :) pa poročajte, če si upate nositi takele rože v laseh, moje sestre, še posebej model, so bile odločno proti takim stvorom na glavi.

U3 = 6. trienale sodobne umetnosti

torek, 29. junij 2010

Od 15. junija pa kar do 5. septembra Moderna galerija gosti trienale sodobne umetnosti. Šesti zapovrstjo. Njegov kustos je Charles Esche, sicer direktor muzeja moderne umetnosti v nizozemskem Eindhovnu ter urednik in ustanovitelj publikacije in organizacije Afterall, ki se posveča raziskovanju sodobne umetnosti.

Trienale poteka pod geslom Ideja za življenje, njegov podnaslov pa je Realizem in realno v sodobni umetnosti v Sloveniji. Ne, podatkov še ni dovolj.

Pretipkano (in ne kopipejstano, ne vem zakaj zapisujem to nepomembnost:) iz spletne strani Galerije, se letošnji bienale posveča temu, kako umetniki različnih generacij danes razmišljajo o realnosti in realizmu. Njihova dela po eni strani upodabljajo realnost (kot v realizmu), po drugi strani pa se neposredno vključujejo v aktivnosti in odnose v realnem svetu. Razstava postavlja v ospredje umetniške pristope, ki predlagajo nove poglede na zgodovino, okolje, politična in družbena vprašanja, razmišljajo pa tudi o intimnih odnosih s skupnostjo, z družino in s prijatelji. Na splošno se dela ne osredotočajo na notranje življenje umetnikov, temveč na njihove odnose do zunanjih okoliščin.

Lušna novica je tudi ta, da se tekom trienala  piše tudi U3 blog, čez celotno poletje pa se bo zvrstilo tudi mnogo spremljevalnih dogodkov, ki so zelo zanimivi in vsekakor vredni udejstvovanja. Čekitaut!
 foto: blog U3

s k r i t o.

torek, 22. junij 2010

včasih imaš srečo in izveš za prostore, za katere morda ne bi nikoli vedel, pa četudi bi hodil mimo vsak dan, mimo debelih zidov, pogledoval navzgor proti uri ali grajskemu stolpu. in prav tam, globoko pod grajskim gričem, pod drevesi in zemljo, se skriva tale magičen kraj.
reče se mu tunel in v njem se kdaj pa kdaj zgodi predstava. čakam na ponovitev, morda pa že kaj prej pokukam v to čudo.

v isti stavbi, vendar čisto pri vrhu, pa je tole. zgleda kot ena šolska telovadnica, ima pa veliko bolj  poetično ime: oder pod zvezdami.
tudi vi veste za kakšne take skrite kotičke?

intervju: Dišeče dobre vile

ponedeljek, 21. junij 2010

Hm, sem kolebala, ali naj za dvopičje zgoraj v naslovu napišem imeni in priimek ustvarjalk ali ime, ki je zaščitni znak njunega ustvarjanja. Za kaj sem se odločila, vidite, njuni imeni pa bom zapisala zdajle. Viktorija in Mankica Kranjec sta mama in hči, ki skupaj preživljata čas ob ustvarjanju njunih vilinskih bitij, na potovanjih po eksotičnih deželah ali v malce bližjih evropskih mesih, kjer iščeta prelepo blago in ostale dodatke, ki jih nato spremenita v ljubke in čarobne male stvarce. Najdete ju (in njune izdelke) na blogu Dišeče dobre vile ali na FB, vsako soboto pa tudi na s prav posebnimi slaščicami okrašeni stojnici, kje drugje kot na Art marketu. 
Kdo sta?
Sva Mankica in Viktorija Kranjec, hčerka in mama, ki sta si že na videz tako podobni, da ju pogosto ljudje vprašajo, če sta sestri.
Mankica: Tudi razumeva se tako dobro! Poleg tega, da jih ustvarjava, se nekako tudi (v)živiva v vilinske sanje, saj sva obkroženi z vilinskimi bitjeci, ki vsak dan nastajajo izpod najinih rok. Ustvarjava Dišeče dobre Vile, Srečne Kokoške, unikaten nakit in mnoge druge izdelke, ki začarajo. Prav vsak izdelek je brezhibno izdelan unikat in je najino avtorsko delo. Vsakemu ustvarjanju je posvečeno veliko časa in truda, ker pa je ideja tako maksimalno dodelana in inovativna ter edinstvena, imajo izdelki tudi certifikat.
Kako ponavadi poteka vajin dan?
Mankica: Zanimivo je, da se obe ukvarjava s povsem drugačnimi stvarmi. Jaz delam kot novinarka in fotoreporterka, kar predstavlja velik del mojega vsakdana, medtem ko se mami ukvarja z drugimi stvarmi. In četudi se včasih tudi cel dan ne vidiva, se najin dan združi največkrat zvečer, ko se vsedeva za mizo, pripraviva perlice, trakove, blago, volne, šivanke in cvirne. Takrat začneva ustvarjati.
Viktorija: In takrat je tudi čas, ko se lahko pogovarjava o dogodkih preteklih dni in tuhatava o novih idejah. Najin proces ustvarjanja je sestavljen iz tesnega sodelovanja, saj je vsaka od naju ‘specializirana’ za posamezen del izdelka, ki nastaja. Jaz pripravim oblekico, zašijem krilce, Mankica naredi laske in obrazek, zvije nogice, nato pa Vila spet pride v moje roke – v lase ji prilepim rožice ali pentljice, na rokico ji z žičko pritrdim ime … Ena brez druge torej ne moreva.
Kako sta zašli v ustvarjalne vode in na kakšen način so Dišeče dobre Vile spremenile vajin vsakdan?
Mankica: Huh, tega je že davno! Zdi se mi, da jaz ustvarjam že od rojstva. Moja babi je bila vzgojitejica in nekako spontano se je ljubezen do ustvarjanja prenesla tudi name. Že kot otrok sem z veseljem ustvarjala ogrlice iz testenin, rezala papir in lepila čestitke, kasneje sem delala zapestnice iz bunkic, v prvem razredu osnovne šole sem se celo vpisala na tečaj šivanja … vse to je bil naraven proces, ki vse od otroških dni še vedno ostaja del mene in hvaležna sem, da sem poleg vsega še podedovala nekaj umetniške žilice tako z mamičine, kot tudi očijeve družine.
Viktorija: Spomnim se, da je moja mama vedno ustvarjala in tudi mene je začelo zanimati vse, kar je bilo v zvezi z barvami, ročnimi spretnostmi in šivanjem. Očitno sem Mankico nevede usmerjala v ustvarjalno smer in njej je to bilo všeč. Da pa sva izdelke začeli delati ne več le zase, je bilo čisto naključje. Pred več kot destimi leti sva se sprehajali po centru Ljubljane in stojnice umetnikov, za katere sva kasneje izvedeli, da so postavljene v okviru projekta Art market, so naju pritegnile z raznolikimi izdelki, ki so jih umetniki takrat ponujali. Spoznali sva se z vodjo projekta Davidom Matejem Goljatom in prijavili sva se na razpis za sodelovanje. Bili sva izbrani in tako se je začelo najino sodelovanje pri projektu ljubljanska Umetniška tržnica, ki poteka vsako soboto na Bregu, kjer sodelujeva letos že najino jubilejno deseto leto!
Kako bi opisali svoj stil ustvarjanja?
Mankica: To je za naju precej težko vprašanje, saj je stil pri tej vrsti izdelkov zelo težko opisati. Vsekakor pa gre pri nama za edinstveno in povsem samosvoje kombiniranje barv, materialov in oblik, saj želiva izdelkom dati ključno razlikovalno vrednost. Stil torej sproti spreminjava, dopolnjujeva in nadgrajujeva.
Kakšne materiale pri svojem delu uporabljata?
Viktorija: V najini omari, ki sva jo kupili za to, da vanjo lahko spraviva vse, kar je povezano z ustvarjanjem vilink, se znajdejo materiali vseh vrst. Od svile, bombaža, pa do papirnatih rožic in perlic iz kamna, stekla, pa tudi porcelana in recikliranih pločevink za kokoške. Ker želiva ustvariti izdelek, ki bo karseda dobro narejen in da bo z njim naš kupec zadovoljen, uporabljava izključno kvalitetne in dražje materiale. V vseh teh letih ustvarjanja sva se srečali z najrazličnejšimi vzorci, vrstami tkanin in volne, kupili veliko materiala, ki ga nato nisva mogli uporabiti, toda po vseh the letih zdaj že veva, kašna vrsta blaga pride v poštev, kako debela mora biti žica za nogice in rokice Vil, pa tudi, katera volna je najprimernejša za pričeske, ki jih Vile imajo.
Mankica: Ker je pri nas trg še vedno zelo majhen, se le redko na slovenskih prodajnih policah pojavi tisto, kar bi midve lahko uporabili za ustvarjanje, zato vse kupujeva v tujini. Pri nas je izjemno težko dobiti lepo blago s pravimi vzorčki, ki bo hkrati tudi prave debeline. Naravne ročno barvane volne se tukaj ne dobi, zato je vse treba iskati izven naših meja, kjer je ponudba bolj raznolika.
Kakšno je vajino vodilo?
Viktorija: Drživa se vodila, da je vsak izdelek treba narediti z dušo. Namen izdelkov, ki nastanejo izpod najinih rok pa je predvsem osrečevati ljudi. Svoje skrite želje menda Vilam šepetajo tisti najmlajši, ko si želijo v šoli lepe ocene, pa tudi študentje, ki šepetajo, da si želijo študijske počitnice, nič drugače pa ni niti s tistimi malo starejšimi, ki si pogosto zaželijo že odgovorov in izpolnitev nekoliko odgovornejših želja in šepetajo ob večerih, kako fino bi bilo, če bi se jim izpolnilo ...
Mankica: V domove ljudi bi radi z najinimi izdelki prinesli srečo, veselje, radost in upanje. Zelo sva veseli, ko slišiva, da Vile dejansko ljudem prinesejo srečo, ko nama ljudje rečejo, da je videti in čutiti, da so izdelki narejeni z dušo in da skoraj zares živijo! To je nekaj najlepšega, kar je mogoče slišati!
Kakšnim ljudem so vajine stvaritve namenjene?
Mankica: Ljudem, ki cenijo ročno delo in so za kakovost pripravljeni odšteti nekaj evrov več. Izdelki so namenjeni za okrasitev notranjega interiera modernega stanovanja ali pa le zato, da prinesejo srečo. Ti izdelki namreč nimajo le materialne vrednosti, temveč tudi simbolno.

 Kaj še drugače radi počneta (hobiji)?
Mankica: Joj, mene raje vprašajte, česa ne počnem! :) Zanima me toliko različnih stvari, da si včasih želim, da bi moj dan imel vsaj 30 ur! Moje novinarsko delo je na srečo hkrati tudi moj hobi, saj je tesno povezano s fotografijo, glasbo, filmi, umetnostjo, oblikovanjem in potovanji.
Viktorija: Mankica je omenila potovanja, ki naju obe izpopolnjujejo. Zelo radi se z nahrbtnikom na rami odpraviva v daljne dežele, kjer raziskujeva predvsem neturistične poti, se srečujeva z lokalnimi prebivalci, jeva hrano, ki jo pripravljajo na ulici. Največkrat naju pot odnese v daljno Azijo, sicer pa nama ni tuja niti Amerika ali pa Evropa.
Mankica: Svet je velik, a ko enkrat prestopiš meje domače deželice, vidiš, da ni nedosegljiv in to je tisti čar, ki ga dela tako imenitnega!
Vajina najljubša spletna mesta?
Viktorija: Po spletu brskava vsak dan in vedno najdeva nove in nove spletne strani, ki naju navdušijo. Obe se zanimava za vse, kar je povezano s potovanji, modo in kulturo bivanja, medtem ko Mankica še posebej rada pobrska po straneh, povezanih s fotografijo in ulično umetnostjo.
Načrti in želje za prihodnost?
Viktorija: Da bi razigrane, oblečene v mavrične vzorce, okrašene z raznovrstnimi cvetlicami in pentljicami ter pričeskami veselih barv in ovite v dišeče vonje razveseljevale in osrečevale ljudi še naprej.
Mankica: Huh, načrtov je veliko, tudi želja je zelo veliko. A cilje je treba dosegati postopoma. Vsekakor pa si želiva z najinimi izdelki osrečiti čim več ljudi, Vile pa nekoč popeljati tudi v širni svet – na tuje prodajne police in tuje časopise in revije.

Hm, jaz mislim, da vama bo ob toliko vilinske družbe tudi to uspelo! ;)

v i n i l k e #3

ponedeljek, 14. junij 2010

ah, tile mladci, ki me gledajo z ovitkov vinilk... priznam, nikoli nisem zares posvojila njihove muzike (bolj kot ne me dolgočasi), niti vse hvale in fame, ki še zdaj veje okoli njih. prav tako nikoli nisem bila človek, ki bi svojo identiteto gradil in snoval okoli reči in (pop) kulture iz preteklosti. jaz sem tisto, kar se mi je zgodilo, odkar sem na svetu in sem kar zadovoljna s tem, čeprav je tudi bilo mnogo hudega, kar se glasbe in mode tiče. :) pa kaj, cought in the act so del mene, the beatles pa pač ne.
*****
pa še druga, z najbrž eno najbolj znanih fotk iz sveta muzike. le koliko bi zaslužila, če bi jo dala na e-bay? :)
brskanje po vinilkah pa slej ko prej prinese tudi kakšen biserček iz sedemdesetih. recimo plošče s posvetili, pa zapiski vrstnega reda pesmi za kakšen žur v gasilnem domu v sosednji vasi, kdaj pa kakšno besedilo, zapisano na list, iztrgan iz bloka kakšne plive ali pač veterinarske postaje.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.