Meta Wraber in njen metamundus, vizualni portfolio, blog, metasvet, na katerem te ob vsakem vstopu pozdravi ena taka fina muzika in vsakič nova doza akvarelnih vinjet. Frišna Meti pravi Wrabčica, se mi zdi tako simpatično, no. :) Vedno sem mislila in še vedno tako mislim, pa čeprav so ure likovnega pouka že zdavnaj za mano, da je akvarel nekaj najbolj težkega, kar v kiovnem svetu sploh obstaja. Vodo težko nadziramo, Meta jo očitno z lahkoto, saj z njo (in barvami) čara takele krasote. Vabljeni k branju in natipkajte no kakšno mnenjce. Mislim, da ob temle intervjuju to ne bo težko. Kdo si in kaj počneš?
Po izobrazbi sem oblikovalka vizualnih komunikacij, v srcu ilustratorka, v resnici pa nekako oboje skupaj s primesmi vsega kar paše zraven. Fotkam, pišem, skiciram, zbiram in lepim v blokce, pišem blog. Kadar grem po svetu, odprem oči, da najdem kakršnekoli motive za ustvarjanje. Rišem odkar vem zase. Analogno pa blogam že od osnovne šole. Doma imam kupe dnevnikov, ki zgledajo nekako tako, kot moje objave na blogu. Nežne, sentimentalne, razpoloženjske … dolgo sem oklevala, da dnevnike iz papirja položim v splet in delim svoj skrivni svet.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Sem frilensarka, kar pomeni, da sem sama svoj šef. Toje hkrati lepo in naporno. Vsak dan je drugačen, težko govorim o rutini ali navadah, kaj šele dobrih navadah. Še kadar imam projekt, za katerega vem, da bo trajal na primer dva meseca, težko rečem ali bom ta dan naredila 5 ilustracij ali 11 ali eno. Ne gre tolko za navdih, kot za zbranost in osredotočenost. Temu rečem zen v roki in težko ga je imeti vsak dan v enaki meri. Najraje delam zjutraj, takrat je svetloba za risanje najprimernejša. A zjutraj rada tudi tekam, delam jogo, ponavadi ne gre vse naenkrat! Lepo je delati tudi ponoči, ko vlada tišina in poseben mir, ne zvonijo telefoni…kakor, da bi čas tekel počasneje.
Kaj te je potegnilo v svet risarij in sliakrij? Kako se je vse supaj začelo?
Začelo se je preden sem vedla zase in za svoje sposobnosti…”Zakaj vedno rišeš samo punčke?”, izrezovanje oblekic, porisati vsak prazen prostor med črtami v zvezku. Nadaljevalo se je s tečaji pri Eki Vogelnik, kjer sem prvič narisala figuro in dojela pojem abstraktnega, ko sem iz žice in papirja izdelala bodečo nežo. Potem sem bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer sem bila kot gimnazijka sicer prikrajšana za občutek za “eksekucijo” (uporaba olfa noža, ufff lepilo v spreju, milimetri pomembni za končen vtis…), vendar sem začela razvijati in utrjevati svojo ljubezen do ilustracije.
Kaj te inspirira, kaj najpogosteje upodabljaš?
Navdihujejo me rože, problemi, lepe obleke in čevlji, Sigur Ros, The Phoenix Foundation, Pierre Bonnard, Elizabeth Peyton, Milton Glaser, Alexey Brodovitch, ilustratorji Kitty Crowther (dobitnica letošnje Alme - Astrid Lindgren Memorial Award), Laura Carlin, Suzana Bricelj …fotke Francesce Woodman, Ryana Mcginley-a, Richarda Avedona, moje prjatlce, drevesa, zelenjava, kuharske knjige, Pablo Neruda,...
Materiali in tehnike, ki so ti najljubši?
To je vendar zelo očitno: akvareli! Moj number one. Rišem tudi s tuši, svinčniki, ampak glavni so akvarelni bonbončki in pregrešno drag ročno izdelan, debel akvarelni papir, ki je že neporisan fetiš. Potrebujem tudi posebne čopiče, ki jih lahko v trgovini izbiram ure in ure vsakič znova. Točno vem, kakšni morajo biti! Nato sledi skener, za skenerjem računalnik, zatem pa dober tiskar.
V katere smeri te vleče tvoje ustvarjanje? Kje vse lahko vidimo tvoja dela?
Ne obremenjujem se z opredeljevanjem kdo ali kaj sem, sem prepoznavna kot ilustratorka ali oblikovalka, ali kakšen je moj stil, saj se vse te zvrsti pri meni med sabo prepletajo, kar se mi zdi velika prednost. Delam celostne podobe (
Sushimama,
Sisi,
Krilca, Lili in Roza…), oblikujem cd ovitke, knjige, plakate, embalažo, celo lutke sem že oblikovala. Ilustriram knjige, ukvarjam se z otroško ilustracijo (Ciciban, Zmajček), risala sem hrano za Odprto kuhinjo…V večini primerov je v ospredju ilustracija, a to ne zato, ker bi na vsak način želela vsiliti svoje in se izogniti načrtovanju mrež in popravljanju tipografije. Pomembno je, da izrazim najboljše in najiskrenejše v sebi. Vedno rada povem Glaserjevo misel, da je ustvarjanje mišljenje. Kar zame pomeni, da je za uspešen rezultat dobro biti širokih nazorov, previdno poslušati in nato prevesti vse informacije, zaznave in svoje razumevanje v likovno govorico. Ustvarjanje ni samo trenutni navdih, ampak proces, ki polega časa terja premišljevanje ter seveda dober odnos z naročnikom.
,
Of paper and things,
Style files,
Oh Joy!,
Camilla Engman,
Heather Smith Jones,
Jak and Jil,
Lolita,
Mojčin vizualni blog,
Frišno novo jutro.
Kaj še sicer rada počneš?
Imam srečo, da to kar rada počnem, v glavnem počnem tako v prostem času, kot profesionalno. Verjetno sem dovolj vztrajala in gojila željo v vseh trenutkih, situacijah in obdobjih. Nikoli si nisem mogla zamisliti, da bi lahko počela za preživetje, kaj drugega. Sicer pa sem zelo družabno bitje, imam veliko prijateljev in rada imam družbo, zato včasih pogrešam vrvež delovnega okolja, pol ure za malico, seminarje…no, sicer pa se sama odpravim na primer v Bologno na sejem otroških, ali Dunaj na kakšno razstavo…ah, nič mi ne manjka!
Načrti in želje za prihodnost...
Naj navedem Fellinijevo misel; “There is no end. There is no beginning. There is only the passion of life.”
