SLIDER





intervju: PETER PERUNOVIČ

ponedeljek, 21. marec 2011

Po štirih dekletih v pepermintovem intervjuju spet gostim predstavnika moškega spola. In kjer so moški, ponavadi tudi šport ni daleč, kar tokratni intervjuvanec potrjuje. :) Peter Perunovič (www | blog) je športni entuziast, na šport in adrenalin pa ga veže tudi fotografija, saj ni redko, da se v gozdove na razrite proge ali v zasnežene gore odpravi s fotografsko opremo. Rezultat? Fenomenalne fotke, na katerih so ujeti skoki, triki, ostri ovinki, popolna skoncentriranost pa tudi zabava. Z urbano ali naravno kuliso, ki ju Peter v objektiv lovi, tudi ko ne gre za šport - na potovanjih in doma.
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem Peter Perunovič, fotograf, drugače studiram arhitekturo in živim v Mariboru.  Trenutno v dvaindvajsetem letu hoje po svetu počnem to kar mi je všeč, se trudim ustvarjati dobre fotografije in pri tem uživati.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Odvisno od dneva.  Lahko vam tako povem:  se zbudim, grem na zajtrk, nato na kavico na sonce, s prijatelji na kosilo, še malo počivat, potem mogoče malo bordat in zvečer na pijačo.
Vendar to ni pretirano zanimiva zgodba. Zato bom opisal bolj produktiven dan, ko se je treba zgodaj zbuditi, kaj pojest in se z avtom odpraviti na lokacijo še po temi, nato velikokrat nadaljevati peš po globokem snegu ali blatu v gore, kjer se pripravi objekt za fotošuting, ki se odvija ob najprimernejši svetlobi. Seveda, veselje ob nošenju kilogramov fotografske opreme je nepopisno, vendar se za dobro fotografijo največkrat izplača. Posebno poglavje je slikanje bordanja v mestu, ki se ponavadi zavleče do jutra...
KAKO SE JE ZAČELA IN RAZVILA TVOJA ZGODBA S FOTOGRAFIJO?
Fotoaparati so me od nekdaj fascinirali, vendar sem se s fotografijo resneje začel ukvarjat pred parimi leti, ko zaradi poskodbe nekaj casa nisem mogel  bordati in sem imel preveč prostega časa. Prvi resen fotoaparat sem si kupil leta 2007. Takrat sem veliko slikal gorsko kolesarjenje in BMX, šele kasneje sem se preusmeril bolj na bordanje, portrete, lifestyle. Ampak še vedno se kdaj pa kdaj poleti odpravim tudi  v strmine slikat kolesarjenje.
BI ZNAL OPISATI  SVOJ FOTOGRAFSKI STIL? MU OSTAJAŠ ZVEST ALI GA PRILAGAJAŠ PROJEKTOM?
To je precej težko vprašanje. Če bi moral opisati svoj stil, bi šlo nekako takole: gre za fotografije s poudarkom na zgodbi in iskanju zanimivih kompozicij, mešanju naravne svetlobe z umetno. Ampak samokritike so eno veliko nakladanje, skritizirat te mora nekdo drug, ki je boljši od tebe...
MOTIVI TVOJIH FOTOGRAFIJ SO RAZLIČNI, PREVLADUJE PA ŠPORTNA FOTOGRAFIJA, KJER STA V OSPREDJU GIBANJE IN DINAMIKA. BI REKEL, DA JE ŠPORTNA FOTOGRAFIJA ENA TEŽJIH FOTO DISCIPLIN? V ČEM SE RAZLIKUJE OD STATIČNE PORTRETNE ALI POKRAJINSKE FOTOGRAFIJE?
Definitivno gre predvsem pri fotografiji akcijskih športov za eno zahtevnejših smeri fotografije, saj se večinoma ne dokumentira dogajanja, ampak ustvarja, producira zgodbo, vzporednice je najlažje vleči z advertising fotografijo, le da se odvija v težjih pogojih. Gre torej za kombinacijo pokrajinske fotografije z lovljenjem pravega trenutra športa in osvetljavo studijske fotografije… V pol metra svežega snega.
DELA KATERIH FOTOGRAFOV ŠE POSEBEJ OBČUDUJEŠ?
David LaChapelle, Embry Rucker, Vincent LaForet, od domačih je treba omeniti Sama Vidica in Jako Babnika. Če dodam še režiserje - Guy Ritchie, Quentin Tarantino, Wes Anderson...
DELIŠ Z NAMI SVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI?
Največ časa je na mojem računalniku odprt facebook, ki mu sledi youtube, brez tega pač ne gre, haha. Drugače so zanimive strani še Contemporist, BrandNew, Gizmodo, The Daily Show, tv.blinkx in stran, ki ji na internetu ni para, peterperunovic.com.
KAJ ŠE SICER RAD POČENJAŠ?
Sem velik privrženec spanja, vanj vložim velik delež svojega časa. Zadnje čase sem se precej navdušil nad srfanjem na valovih, tako da bo to poletje zopet na vrsti Indonezija, če bo le čas. Pozimi bordam, smučam, občasno hodim v šolo. Druženje z prijatelji, kavice, zabava,... samo najboljše. 
NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST?
Uživat, čim več slikat... Mogoče posneti film?

DAN LUTK

Le kako je boljše obeležiti svetovni dan lutk kot z obiskom lutkovne predstave? Lutkovno gledališče obiskujem praktično vsak dan, predstave pa bolj malo. :/ Vem, vem. Se bom poboljšala. Se mi zdi pa kar fajn privilegij videti lutke od blizu, ko se recimo miška iz Bobka in barčice malce polomi ali pa me v bekstejđu preseneti opica, ki visi s stropa. Štiri muzikante znam tudi že skorajda na pamet, hostese iz gledališča pa Sapramš (kot ljubkovalno rečemo Sapramiški) straši še v spanju. :)
Ampak danes zvečer grem pa na lutke in to na miniaturne lutke! V mini dvorano Kulturnico na Židovski stezi. Doktor Faust je prav posebna lutkovna predstava. Prvič je bila uprizorjena leta 1938, pobudnik zanjo pa je bil oče slovenskega lutkarstva, Milan Klemenčič. Klemenčič se je nad marionetami navdušil še kot otrok v Gorici, nato pa je študiral slikarstvo in ves čas študija zahajal v znamenita lutkovna gledališča v Italiji in Nemčiji. Leta 1910 je na svojem domu v Šturjah pri Ajdovščini odprl vrata svojega Malega marionetnega gledališča. Oder tega gledališča je bil velik vsega 40x23 centimetrov, lutke pa so bile velike le 10 centimetrov. Po vojni se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča, prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča v tedanji Kraljevini SHS.  
Gledališče je delovalo med leti 1920 in 1924, nato pa je moralo zaradi finančnih razlogov zapreti svoja vrata. Kar deset let je razočarani Klemenčič potreboval, da se je spet vrnil k svoji ljubezni. Leta 1936 je kar v svoji dnevni sobi dvignil zastor gledališča Miniaturne lutke. Naenkrat si je lahko predstavo v tako majhnem prostoru ogledalo le 30 ljudi. V tem obdobju je nastala tudi predstava Doktor Faust. Sceno in lutke je kajpada naredil Klemenčič sam. In uiii, prav te male marionete grem gledat danes.
vir fotografij: LGL

TODAY IS THE FIRST DAY OF THE REST OF YOUR LIFE.

sobota, 19. marec 2011

morda pa podelitev diplomske listine pol leta po dejanski diplomi le ni tako slaba ideja :). študijska vnema na podiplomcu je namreč popustila in čisto prav bodo prišli vsi ti slavnostni nagovori, da se malo zbrihtam in si zastavim nove cilje ter odnesem od tega zadnjega leta študija največ, kar lahko. samo če pogledam v razpredelnice v rdeči mapi in se spomnim na vse izpite, ki sem jih že naredila,... se bom pa še malo zbrcala in se končno spravila tipkat kakšno seminarsko. mojo okensko polico pa spet krasi lep šopek, tokrat od mami.
kreša je pa tudi že pognala. hitro, ne?

ADC + YOUNG GUNS

četrtek, 17. marec 2011

ADC (Art Directors Cut) je neprofitna članska organizacija s sedežem v NY. Že od leta 1920 dalje razpisuje natečaj za izbor najboljših oglaševalskih in oblikovalskih rešitev. Na razstavi, ki je trenutno na ogled v galeriji Jakopič, je predstavljenih 75 nagrajenih del v kategorijah tiskanih in TV oglasov, interaktivnega oblikovanja, celostnih grafičnih podob, fotografije, embalaže, ilustracije, plakatov in oglaševalskih akcij. Meni so bile najbolj všeč Mlade pištole, torej tisti del razstave, na katerem so predstavljeni mladi oblikovalci. Med njimi sem našla tudi nekaj tistih, ki jim (in njihovemu delu) sledim že dlje časa. Na ogled do 10. aprila, vstop je prost. 
gemma correll
lotta nieminen
Obljubljeni intervju (res, kaj sploh obljubljam, ker potem vedno nekaj pride vmes:) je zaradi mini tehničnih ovir prestavljen, jutri pa se lahko tudi vi pridružite blogerskemu molku ali prispevate po svojih močeh za pomoč Japonski.

BI KOFE?

petek, 11. marec 2011

bi-ko-fe je lokal, katerega ime slišim najbrž največkrat. večinoma na delu, ko lutkarji pri sosednjem računalniku razlagajo obiskovalcem lutkovnih predstav, kje se nahaja kulturnica, mala dvorana na židovski stezi. "veste, kje je bi-ko-fe? no, nasproti." :) bi-ko-fe so pred kratkim prenovili. bolje rečeno, osvežili. luškan je! najbolj od vsega (ja, bolj tudi od modrih, rumenih in škrlatnih sedežev) pa mi je všeč lakiluk na moški toaleti. kdor ga je naslikal, mu pošiljam lupčka. lakiluk is my hero.
morda je čas za pepermintovo rubriko  kje najraje posedamo? :)

INTERVJU: MINA ŽABNIKAR | MINA FINA

ponedeljek, 7. marec 2011

Kar nekaj dni sem kolebala, kako spisati uvodnik k vprašalniku, ki ga je izpolnila Mina.  Napisati ali ne? Koga sploh zanimajo moji otroški spomini na Mino v moji sobi pred posterjem Spice Girls ali na gugalnici na maminem vrtu?  Spomnim se enega zvezka, porisanega z njeno pisavo, velike tiskane črke z odebeljeno piko na koncu vsake črte. Naslednje šolsko leto sem tudi sama tako krancljala naslove, šolarka. In sem zrasla jaz in je Mina postala Mina Fina. In po vseh teh letih je  še vedno ena mojih najljubših umetnic. Ali kako se reče tem ljudem, ki delajo vse sorte vizualnih reči in vse so tako lepe in se krušijo kot konica barvice na male drobce med nas, ogledovalce in občudovalce... Okruške greste lahko pobirat že jutri (in vse do 27.marca) v Kino Šiška na Minino Razstavo za risbe in video.
Kdo si in kaj počneš?
Moj standardni odgovor na to se glasi takole: Mina Fina se zbuja z dobrimi nameni, vendar vedno znova pristane pri kosu torte. Rada riše vsakdanje stvari in si zapisuje neumnosti. V prostem času dela kot grafična oblikovalka. 
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Zelo rada se zbujam zgodaj. Verjetno zato, ker je zajtrk postal moj najljubši obrok dneva. Nato nujno pospravim posteljo, ker razmetana postelja pa res ne vodi nikamor. Dan se ponavadi prilagaja tekočim projektom in ostalim kapricam. Dopoldneve večinoma preživim doma, nato pa me zanese v studio na Rimski. Najboljša stvar studia so sodelavci iz grupe Ee. Pogovor in  drugo kritično oko res pomagata pri konstruktivnem delovnem procesu. Da delo ni samo monolog z ekranom. Zelo so priročni tudi za kave in kosila. Perfekten dan bi imel lepo razmerje med delom in druženjem.  
Kako in kdaj si se začela ukvarjati z oblikovanjem, ilustracijo, vizualizacijami... kaj te je povleklo v ta svet?
Malo zgodovinskega orisa: "oblikovanje" se je začelo z 2. letnikom srednje šole po prepisu na Oblikovno in se potem kar nekako nadaljevalo v sedanjost. Zelo neplanirano se je razvilo v stalno "freelance" službo. Posvečam se predvsem vprašanjem iz knjižnega in revijalnega preloma. Z VJ-anjem sem se srečala v začetku Akademije. Kakor se reče "gor sem rasla" pri kolektivu Codeep-i. Za vse sta kriva Martin Bricelj in Ozren Škondrič. Če pomislim, da se s tem ukvarjam že 10-12 let, me res zvije. Moj abstraktno-barvni-video-svet  je prišel do izraza in se nekako profiliral pri Smetnjaku. Pri tem podivjanem krdelu sem že več kot tri leta. Z veseljem pa delam na črno tudi pri Sindikatu. Z ilustracijo in risanjem je drugačna pesem, ker me spremlja od malih nog. Včasih bolj, včasih manj izrazito. Pred približno štirimi leti, ko sem RES spoznala, da me konvencionalno delo v oblikovalski branži ne izpolnjuje in ne zadostuje, se je začel resen premik k osebnim projektom. Eden prvih takih, ki je nastal iz tega hrepenenja, je recimo I see darkness when I close my eyes
Bi znala omejiti/opisati svoj kreativni slog ali je to nikoli končana zgodba?
Moje delo zelo lepo sovpada z različnimi stranmi mojih zanimanj. Naj ponazorim:
  • Oblikovanje za red, grid, sistematizacijo.
  • VJ-anje za eksperiment, abstraktno ne-urejenost, spoznavanje tehnologije in družbe.
  • Risanje za spontanost, čustvenost, nadomestek dnevnika.
 Vse skupaj pa je seveda nikoli končana zgodba. Več kot znaš, manj znaš.
Tvoje najljubše spletne strani?
Kaj še sicer rada počneš v življenju?
Med vožnjo rada poslušam klasiko, da izpostavim dramatičnost dolgočasne rutine ustavi - spelji. Na tej postaji se napovedovalci slišijo tako pomirjujoče. Pomirja me tudi spanje. Rada se zaljubljam. Se mi zdi, da je to zelo podobno kuhanju. V kuhinji so najpomembnejši dobri ostri noži in začimbe. Finta vsega pa je v nonšalantnem redu.
Načrti in želje za prihodnost?
Prihodnost, prihodnost ... Všeč mi je ta neznanka. Nisem človek, ki veliko planira  vnaprej. Velika želja je, da bi lahko svoj čas posvečala samo svojim projektom in stvarem, ki me resnično zanimajo. Verjetno je to kar standardna želja. Vendar se je že par let ne naveličam.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.