SLIDER





O B I S K | VBG

četrtek, 31. marec 2011


včeraj je bil obiski tajm. in bil je dan, ko sem prvič letos skoraj omedlela na troli zaradi vročine. prvič sem se peljala v podutik/koseze in seveda falila postajo in nato pešačila čez obvoznico (samo za sekundo sem poškilila dol na tiste brzeče avte in je bilo dovolj strašno), da sem prišla do destinacije prvega obiska. to je tam, kjer imajo na hodniku papigo marjana, ki je sicer iste vrste ptič (nimfa) kot naš lojzi, le da je veliko bolj tih primerek. to je tudi tam, kjer imajo veliko lepih in dobrih knjig na policah in pokupčkanih veliko finih revij po vseh možnih mestih. in po stenah so nalepljeni letaki in plakati, ki so jih oblikovali tukaj in nasploh je zelo fino.
tukaj domuje studio VBG in čeprav šefeta ni bilo v pisarni, prisegam, da je urhova pridno delala in skoraj nič klepetala.

5: Jure Lavrin

torek, 29. marec 2011

Jure zna marsikaj. Recimo bobnati, kar počne v parih bendih (We can't sleep at night, Vortex Magnolia, Nina Bulatovix). Animira, barva in lakira na blogu Barve&Laki. Med njegove talente lahko preverjeno in brez dileme uvrstimo tudi kuhanje, peko in vse, kar sodi zraven. Vsake toliko pa spremeni identiteto in v Gromki vrti muziko kot Brian Emo. Naslednjič že ta četrtek, zato bo Juretov seznam nekaterih njemu nepogrešljivih reči kar fina uvertura.
Jure (tisti zadaj v grmovju:) z bratom Markom tvori glasbeni tandem Vortex Magnolia

  • Curaprox zobne ščetke. Prej se mi nikoli ni ljubilo po novo ščetko, četudi sem jo že krvavo potreboval. Sedaj je vse drugače; brez obotavljanja grem - ko potrebujem novo - v bližnjo drogerijo. Ponavadi kupim kar tri v paketu, ceneje je, pa še doma te vedno čakata dve novi zverini, pripravljeni na uporabo. Vsaka s svojimi 3960 ščetinami. Kakšna moč in udobje!
  • Prosena kaša. Ker sprva izgleda kot da ne bo nič iz nje. A bolj se z njo ukvarjaš, več svojega bogastva pokaže. Čeprav jo imam neizmerno rad, jo na koncu neusmiljeno pojem.
  • WINAMP. Predvajalnik za glasbo. Menjajo se letni časi, menjajo se modni kroji in ljudje, ki pišejo o svojih petih najljubših nadomestkih za resnično življenje. Menjajo se punce, katere imaš rad, menjajo se najljubši položaji, menjajo se lasje na glavi. Menja se denar, menjajo se smeri, v katere drvi ta svet. Menjajo se naslovi, kjer živiš, še email naslovi se menjajo. Predvajalnik za glasbo pa ostaja isti. 
  • Protihrupni čepki za ušesa.  Igram bobne in pred kratkim sem postal lastnik, mojima sluhovodoma prilagojene, zaščite za sluh. Hrup je manjši, brnenja v ušesih po vaji ni več, zbranost je poskočila. Nauka sta dva. Kdor ima rad svoje telo, se poizkusi zaščititi pred škodljivimi vplivi. Drugi nauk govori o odnosu do glasbe. Ni mi več všeč, če je glasba zgolj hrup, konzumiranje, brnenje. Muzika mora biti tudi pozorno poslušanje, razmišljanje, uživljane v sporočilo soljudi, učenje od drugih.
  • Yogi Tea, blagovna znamka čajev. Ker jim gre dobro od rok mešanje začimb, ker imajo umirjene embalaže, ki se podaju k čaju, imajo pa tudi dobre pisce, ki se potrudijo zapisati na ovoj nebuloze tipa Serving Your Spirit, čeprav oni vejo in mi vemo, da tega nihče ne jemlje resno ter da je višji pomen lari fari keš keš. A če se že držiš žanra, bodi pri tem dober.
Za konec pesem See/Saw, avtor je Jay Reatard, v lanskem letu umrli genijalec. Njegova muzika se dobro poda k tej spletni strani – ker tu se zbirajo lepe stvari, a včasih človek od tega znori.

Hvala Katji za povabilo, naj ji blog raste kot podivjana ovijalka:)
Jure, hvala tebi!
 

JE TO RES POMLAD?

ponedeljek, 28. marec 2011

ko sem v soboto popoldne prišla domov, sem oblekla moj sprehajalni anorak, se pokrila s kapo (bril je skorajda topel pomladni veter) in z desnico (super paše tja:) prijela fotoaparat. ko sem z našega vrta hodila proti moji standardni sprehajalni poti, sem kar poskakovala in juhuhujala. pomlad sem čakala tako komaj, da je težko razložiti, sploh ljudem, ki pri zimi ne vidijo nič slabega (jaz pa nič dobrega, heh). sprehod je bil dolg, šla sem tja, kamor si leta nisem upala zaradi medvedov, ležala sem na preperelem listju in fotografirala iz čričkove perspektive in srce mi je prhutalo in bila sem povsem srečna. vas odpeljem s sabo...
ljubljana, beat that! :)

B E K S T E J Đ

torek, 22. marec 2011

Ali lepo po slovensko - zaodrje. Po včerajšnji krasni marionetni predstavi so nas lutkarji povabili v zaodrje. Kako fino, da sem čisto po slučaju imela v torbi Arčija, ne? :) Tako lahko tudi vam pokažem, kaj vse se skriva za tistim mini okencem.
Tole je konstrukcija, na kateri se menjujejo scene. Tisti pravokotnik čisto na koncu je okence, na drugi strani pa smo bili gledalci. Predstavljajte si štiri odrasle ljudi, kako se eno uro tiščijo tukaj, z marionetami v rokah, hkrati pa menjujejo prizore, so lučkarji in še kaj. 
Najboljši moment v predstavi je bil, ko želi hudič barantati za Gašperčkovo dušo, ta pa reče, da je nima, ker mu je mojster Klemenčič ni naredil. :) Marionete iz te predstave sicer niso originalne, z mavčnimi odlitki so jih replicirali, saj so originalne pač preveč dragocene. Nekatere stvari pa so še vedno točno tiste, ki jih je desetletja nazaj naredil in uporabljal mojster Klemenčič. Recimo Viva kartonast tulec, ki ga uporabljajo kot zvočnik. V bekstejđu je prašno, reflektorji so močni, igralci pa imajo čisto posebne glasove. Ah, fino doživetje.

intervju: PETER PERUNOVIČ

ponedeljek, 21. marec 2011

Po štirih dekletih v pepermintovem intervjuju spet gostim predstavnika moškega spola. In kjer so moški, ponavadi tudi šport ni daleč, kar tokratni intervjuvanec potrjuje. :) Peter Perunovič (www | blog) je športni entuziast, na šport in adrenalin pa ga veže tudi fotografija, saj ni redko, da se v gozdove na razrite proge ali v zasnežene gore odpravi s fotografsko opremo. Rezultat? Fenomenalne fotke, na katerih so ujeti skoki, triki, ostri ovinki, popolna skoncentriranost pa tudi zabava. Z urbano ali naravno kuliso, ki ju Peter v objektiv lovi, tudi ko ne gre za šport - na potovanjih in doma.
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem Peter Perunovič, fotograf, drugače studiram arhitekturo in živim v Mariboru.  Trenutno v dvaindvajsetem letu hoje po svetu počnem to kar mi je všeč, se trudim ustvarjati dobre fotografije in pri tem uživati.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Odvisno od dneva.  Lahko vam tako povem:  se zbudim, grem na zajtrk, nato na kavico na sonce, s prijatelji na kosilo, še malo počivat, potem mogoče malo bordat in zvečer na pijačo.
Vendar to ni pretirano zanimiva zgodba. Zato bom opisal bolj produktiven dan, ko se je treba zgodaj zbuditi, kaj pojest in se z avtom odpraviti na lokacijo še po temi, nato velikokrat nadaljevati peš po globokem snegu ali blatu v gore, kjer se pripravi objekt za fotošuting, ki se odvija ob najprimernejši svetlobi. Seveda, veselje ob nošenju kilogramov fotografske opreme je nepopisno, vendar se za dobro fotografijo največkrat izplača. Posebno poglavje je slikanje bordanja v mestu, ki se ponavadi zavleče do jutra...
KAKO SE JE ZAČELA IN RAZVILA TVOJA ZGODBA S FOTOGRAFIJO?
Fotoaparati so me od nekdaj fascinirali, vendar sem se s fotografijo resneje začel ukvarjat pred parimi leti, ko zaradi poskodbe nekaj casa nisem mogel  bordati in sem imel preveč prostega časa. Prvi resen fotoaparat sem si kupil leta 2007. Takrat sem veliko slikal gorsko kolesarjenje in BMX, šele kasneje sem se preusmeril bolj na bordanje, portrete, lifestyle. Ampak še vedno se kdaj pa kdaj poleti odpravim tudi  v strmine slikat kolesarjenje.
BI ZNAL OPISATI  SVOJ FOTOGRAFSKI STIL? MU OSTAJAŠ ZVEST ALI GA PRILAGAJAŠ PROJEKTOM?
To je precej težko vprašanje. Če bi moral opisati svoj stil, bi šlo nekako takole: gre za fotografije s poudarkom na zgodbi in iskanju zanimivih kompozicij, mešanju naravne svetlobe z umetno. Ampak samokritike so eno veliko nakladanje, skritizirat te mora nekdo drug, ki je boljši od tebe...
MOTIVI TVOJIH FOTOGRAFIJ SO RAZLIČNI, PREVLADUJE PA ŠPORTNA FOTOGRAFIJA, KJER STA V OSPREDJU GIBANJE IN DINAMIKA. BI REKEL, DA JE ŠPORTNA FOTOGRAFIJA ENA TEŽJIH FOTO DISCIPLIN? V ČEM SE RAZLIKUJE OD STATIČNE PORTRETNE ALI POKRAJINSKE FOTOGRAFIJE?
Definitivno gre predvsem pri fotografiji akcijskih športov za eno zahtevnejših smeri fotografije, saj se večinoma ne dokumentira dogajanja, ampak ustvarja, producira zgodbo, vzporednice je najlažje vleči z advertising fotografijo, le da se odvija v težjih pogojih. Gre torej za kombinacijo pokrajinske fotografije z lovljenjem pravega trenutra športa in osvetljavo studijske fotografije… V pol metra svežega snega.
DELA KATERIH FOTOGRAFOV ŠE POSEBEJ OBČUDUJEŠ?
David LaChapelle, Embry Rucker, Vincent LaForet, od domačih je treba omeniti Sama Vidica in Jako Babnika. Če dodam še režiserje - Guy Ritchie, Quentin Tarantino, Wes Anderson...
DELIŠ Z NAMI SVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI?
Največ časa je na mojem računalniku odprt facebook, ki mu sledi youtube, brez tega pač ne gre, haha. Drugače so zanimive strani še Contemporist, BrandNew, Gizmodo, The Daily Show, tv.blinkx in stran, ki ji na internetu ni para, peterperunovic.com.
KAJ ŠE SICER RAD POČENJAŠ?
Sem velik privrženec spanja, vanj vložim velik delež svojega časa. Zadnje čase sem se precej navdušil nad srfanjem na valovih, tako da bo to poletje zopet na vrsti Indonezija, če bo le čas. Pozimi bordam, smučam, občasno hodim v šolo. Druženje z prijatelji, kavice, zabava,... samo najboljše. 
NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST?
Uživat, čim več slikat... Mogoče posneti film?

DAN LUTK

Le kako je boljše obeležiti svetovni dan lutk kot z obiskom lutkovne predstave? Lutkovno gledališče obiskujem praktično vsak dan, predstave pa bolj malo. :/ Vem, vem. Se bom poboljšala. Se mi zdi pa kar fajn privilegij videti lutke od blizu, ko se recimo miška iz Bobka in barčice malce polomi ali pa me v bekstejđu preseneti opica, ki visi s stropa. Štiri muzikante znam tudi že skorajda na pamet, hostese iz gledališča pa Sapramš (kot ljubkovalno rečemo Sapramiški) straši še v spanju. :)
Ampak danes zvečer grem pa na lutke in to na miniaturne lutke! V mini dvorano Kulturnico na Židovski stezi. Doktor Faust je prav posebna lutkovna predstava. Prvič je bila uprizorjena leta 1938, pobudnik zanjo pa je bil oče slovenskega lutkarstva, Milan Klemenčič. Klemenčič se je nad marionetami navdušil še kot otrok v Gorici, nato pa je študiral slikarstvo in ves čas študija zahajal v znamenita lutkovna gledališča v Italiji in Nemčiji. Leta 1910 je na svojem domu v Šturjah pri Ajdovščini odprl vrata svojega Malega marionetnega gledališča. Oder tega gledališča je bil velik vsega 40x23 centimetrov, lutke pa so bile velike le 10 centimetrov. Po vojni se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je postal vodja Slovenskega marionetnega gledališča, prvega (pol)poklicnega lutkovnega gledališča v tedanji Kraljevini SHS.  
Gledališče je delovalo med leti 1920 in 1924, nato pa je moralo zaradi finančnih razlogov zapreti svoja vrata. Kar deset let je razočarani Klemenčič potreboval, da se je spet vrnil k svoji ljubezni. Leta 1936 je kar v svoji dnevni sobi dvignil zastor gledališča Miniaturne lutke. Naenkrat si je lahko predstavo v tako majhnem prostoru ogledalo le 30 ljudi. V tem obdobju je nastala tudi predstava Doktor Faust. Sceno in lutke je kajpada naredil Klemenčič sam. In uiii, prav te male marionete grem gledat danes.
vir fotografij: LGL

TODAY IS THE FIRST DAY OF THE REST OF YOUR LIFE.

sobota, 19. marec 2011

morda pa podelitev diplomske listine pol leta po dejanski diplomi le ni tako slaba ideja :). študijska vnema na podiplomcu je namreč popustila in čisto prav bodo prišli vsi ti slavnostni nagovori, da se malo zbrihtam in si zastavim nove cilje ter odnesem od tega zadnjega leta študija največ, kar lahko. samo če pogledam v razpredelnice v rdeči mapi in se spomnim na vse izpite, ki sem jih že naredila,... se bom pa še malo zbrcala in se končno spravila tipkat kakšno seminarsko. mojo okensko polico pa spet krasi lep šopek, tokrat od mami.
kreša je pa tudi že pognala. hitro, ne?
© PEPERMINT • Theme by Maira G.