SLIDER





INTERVJU: PRIMOŽ ZORKO

sobota, 2. april 2011

Tole je moj najdlje zacahnan intervju! Oziroma intervju, ki sem si ga želela na pepermint spraviti že odkar sem nekega dne na enem od stojal z letaki našla eno super vabilo za vpis v poletno surfersko šolo.  Primoža, ki je bil napisan kot oblikovalec letaka, sem takoj poguglala, naletela pa na Coming soon spletno stran. Eh. In potem sem nekaj mesecev nazaj spet poskusila srečo in našla njegov blog. Si navdušeno ogledala še več njegovih del in mu takoj pisala. Primož, ki sicer študira arhitekturo, je kot oblikovalec samouk leta 2010 s svojim plakatom I AM NOT LABELS zmagal na mednarodnem natečaju Ten images of Ithaca. Plakat SOON IT MIGHT BE TOO LATE s polarnim medvedom, ki joče krvave solze, pa je tako ali tako genialno. emocionalno in sporočilno močno delo, ki opozarja na nezadržne ekološke spremembe. Naj bo dovolj za uvod, preberite intervju in spoznajte Primoža Zorka.
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Primož Zorko, študent arhitekture, v fazi popolnega preskoka v svet grafike in ilustracije in morda še česa, hobi fotograf, ljubitelj lepega, surferski odvisnik, rekorder v številu obiskov tega bloga, oboževalec tipke cmd (tudi shift mi je ljuba) in amaterski žurer.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Nekega tipičnega poteka dneva pri meni ni, če že, gre za obdobja, ko zaradi okoliščin dnevi izgledajo podobno, a se zna že naslednji dan zgoditi preskok v novo "obdobje".
Trenutno je, glede na obilico naročil v preteklih tednih in s tem povezanega nočnega dela, moj dan zamaknjen za nekaj ur. Zvečer, oz. ponoči ne morem zaspati in delam, zjutraj pa spim malenkost dlje. 
Morda obredni deli vsakdana so skodelica čaja ali kave v družbi punce, pregled emailov in nekaterih spletnih mest (še posebej rad preverim svoj blog, če sem slučajno objavil kaj novega, pa sem nad ugotovitvijo največkrat razočaran), malo ali več ustvarjanja, vse ostalo pa so že spremenljivke. Tudi razmerja naštetih aktivnosti lahko zelo variirajo, kak dan delam od jutra do jutra, drugič večino časa preživim zunaj.  Edino čaja nikoli ne pijem cel dan.
Fleksibilno torej. Mislim, da bi bilo dobro začeti delati v kakem od oblikovalskih studijev, poleg glavnih razlogov tudi zato, ker bi na taka vprašanja lažje odgovoril, pa še bolj organiziran bi deloval. Pa ne da nisem (ali vsaj rad verjamem, da je tako).
KAKO IN KDAJ SI SE ZAČEL UKVARJATI Z GRAFIČNIM OBLIKOVANJEM, KAJ TE JE POVLEKLO V TA SVET?
Spomnim se, da sem že zgodaj rad risal in nasploh ustvarjal, a si grafičnega oblikovanja, ilustracije, vizualnih komunikacij nisem predstavljal kot možne kariere. Odločil sem se za študij arhitekture, a sem iz leta v leto, predvsem pa po nekaj delovnih izkušnjah v arhitekturnih birojih, prišel do spoznanja, da arhitektura ni tisto pravo. Zato sem se začel počasi, a vztrajno  lotevati grafično oblikovalskih nalog.
Kaj točno me je povleklo v ta svet ne bi vedel, vedno pa sem rad pogledal grafike in ilustracije, streetart, ali zgolj oglas, ki so bili narejeni tako kvalitetno, da so v meni zbudili čustva, zanimanje, navdušen sem bil (in sem) nad izdelki, ki so le z vizualnim outputom prenašali sporočilo učinkoviteje, kot bi ga lahko nekdo z besedami. Isto sem želel tudi sam in ugotovil, da pri procesu ter še posebej ob pogledu na rezultat neznansko uživam.
BI ZNAL OMEJITI/OPISATI SVOJ KREATIVNI SLOG ALI GA ŠE PREIZKUŠAŠ IN IŠČEŠ?
Kar se sloga tiče, bi raje videl, da ga, če že, opredeljujejo in analizirajo drugi (morda bom sicer takrat želel obratno). Ne bi se rad oprijel določenega sloga, saj vsak brief glede na idejo, ki jo želimo z vizualijo sporočiti, narekuje uporabo specifičnega sloga, in pa ker uživam v uporabi različnih/novih medijev, postopkov kreacije, stilov in so zato tudi rezultati lahko povsem različni. Sem v (večni) fazi učenja in eksperimentiranja in verjamem da se bo moj stil, estetika še spreminjala.
LAHKO OPIŠEŠ SVOJ USTVARJALNI PROCES OD NALOGE, PREK IDEJE DO IZVEDBE?
Kreativni proces variira glede na specifičnost naloge, ali delam za naročnika, natečaj ali osebni projekt. V grobem - po prejetem briefu začnem z analizami in brainstormingom in beleženjem prebliskov (slabih in boljših), skodelica kave, morda sprehod ali pogovor s tretjo osebo (nenamišljeno) in nazaj k skicirki, saj se mi, ko "ne razmišljam" največkrat utrnejo najboljše ideje. Potem iz množice idej izberem ali spredem meni (ali stranki) najbolšo. Nato skodelica čaja, zatem pa največkrat list papirja in svinčnik. Nastale krace so potem osnova za digitalno ilustracijo ali del nje. Če ne krace, morda fotografija. Ali samo črke. Odvisno od posameznega projekta. Z barvami se ponavadi ukvarjam na koncu.
KOGA V SVETU OBLIKOVANJA NAJBOLJ OBČUDUJEŠ IN ZAKAJ?
Nimam določene osebe, za katero bi lahko rekel, da jo najbolj občudujem kar se njenega dela tiče. Velikorat večjo pozornost temu, kdo je kaj naredil, posvečam izdelku samemu, zato bi morda lažje naštel ali našteval projekte, ki so me impresionirali, a jih je preveč in se zato ne spomnim niti enega. No, je pa vseeno veliko tudi kreativcev, ki me navdušujejo s konsistenco kvalitete svojega ustvarjanja. Taki so na primer Emil Kozak, Jasper Goodall, James Joyce, The Zonders, Mark Weaver, Gianluca Fallone, Filip Bojović/A3format in drugi, v domačem prostoru za moje pojme odlično delajo Pop-up studio, The Zek Crew in Multipraktik kolektiv, potem Nenad Cizl, David Fartek, Branislav Milošević, Mina Fina in še bi lahko našteval. Dosti je takih. Upam, da se v prihodnosti ponudi priložnost sodelovanja s katerimi od njih.
TVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI?
designboom.com - klasika. Kako neizvirno.
tumblr.com - blogerska platforma, na kateri se v množici blogov nekje skriva tudi moj.
pepermint.si - odkril sem ga šele pred kratkim, povezava pa je že dnevno aktivna med ostalimi bookmarki v brskalniku
photodonuts.com - foto krofki.
ffffound.com - zaradi adiktivne moči te strani, se jo trudim obiskati kar se da malokrat
surfline.com - brez pregleda dogajanja v svetu surfanja in sanjanja o valovih na drugem koncu sveta ne gre.
KAJ ŠE SICER RAD POČENJAŠ V ŽIVLJENJU?
Iz dneva v dan sem bolj zaljubljen v dizajn, ilustracijo, ustvarjanje, tako da bi tudi to lahko označil za neke vrste hobi. Fotografija je druga aktivnost, ki mi krajša čas, še posebej obožujem upravljanje z analognimi fotoaparati zaradi drugačnega pristopa in občutkov, ki jih ponuja ta oblika fotografije. Obožujem trenutek, ko domov prinesem razvit in skeniran film in od vsega pričakovanja in tresočih rok komaj vtaknem CD v režo na laptopu. Da ne omenjam, kako že na ulici med hojo pregledujem negative usmerjene proti soncu, na nevarnosti prometa pa kratkomalo pozabim. Zadnje čase se vračam k izdelavi custom superg, a zaradi obilice drugega dela, zaenkrat v manjši meri, kot bi želel. Potem pa je tu še ena aktivnost, ki je na prvi pogled malo težje združljiva z delom in življenjem v mestu kot je Ljubljana, to je surfanje na valovih, brez česar si prav tako ne predstavljam svojega življenja. Ni ga lepšega kot uživati v moči in lepoti narave v obliki valov, sonca, dežja, sončnih zahodov, toplih krajev itd., če pa k temu dodaš še občutke, ki jih dobiš ob vožnji po valu, je zasvojenost povsem opravičljiva. 
NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST?
Delati kar imam rad in to delati dobro.
(p.s.:Ter na vprašanja v intervjujih odgovarjati s krajšimi odgovori)

ALEX STEINWEISS: mojster ovitkov

četrtek, 31. marec 2011

Med moje najljubše umetnike tega sveta lahko od včeraj prištejem tudi Alexa Steinweissa. Ob takih "odkritjih" si vedno očitam butastost in nerazgledanost, ker vsa ta fenomenalna likovna dela obstajajo že skoraj stoletje, jaz pa nič ne vem o njih. Včeraj sem se šla malo naslajat nad knjigami v Konzorcij in tam je bila - ogromna, težka, ohinsploh lepa (in ohinsploh draga) monografija tega pionirja oblikovanja ploščnih ovitkov. LPjk. Preden je Steinweiss leta 1938 pri triindvajsetih letih oblikoval prvi ovitek, so bile plošče ovite v navaden poštarski (tisti rjav, no) papir. The rest is history.

O B I S K | VBG


včeraj je bil obiski tajm. in bil je dan, ko sem prvič letos skoraj omedlela na troli zaradi vročine. prvič sem se peljala v podutik/koseze in seveda falila postajo in nato pešačila čez obvoznico (samo za sekundo sem poškilila dol na tiste brzeče avte in je bilo dovolj strašno), da sem prišla do destinacije prvega obiska. to je tam, kjer imajo na hodniku papigo marjana, ki je sicer iste vrste ptič (nimfa) kot naš lojzi, le da je veliko bolj tih primerek. to je tudi tam, kjer imajo veliko lepih in dobrih knjig na policah in pokupčkanih veliko finih revij po vseh možnih mestih. in po stenah so nalepljeni letaki in plakati, ki so jih oblikovali tukaj in nasploh je zelo fino.
tukaj domuje studio VBG in čeprav šefeta ni bilo v pisarni, prisegam, da je urhova pridno delala in skoraj nič klepetala.

5: Jure Lavrin

torek, 29. marec 2011

Jure zna marsikaj. Recimo bobnati, kar počne v parih bendih (We can't sleep at night, Vortex Magnolia, Nina Bulatovix). Animira, barva in lakira na blogu Barve&Laki. Med njegove talente lahko preverjeno in brez dileme uvrstimo tudi kuhanje, peko in vse, kar sodi zraven. Vsake toliko pa spremeni identiteto in v Gromki vrti muziko kot Brian Emo. Naslednjič že ta četrtek, zato bo Juretov seznam nekaterih njemu nepogrešljivih reči kar fina uvertura.
Jure (tisti zadaj v grmovju:) z bratom Markom tvori glasbeni tandem Vortex Magnolia

  • Curaprox zobne ščetke. Prej se mi nikoli ni ljubilo po novo ščetko, četudi sem jo že krvavo potreboval. Sedaj je vse drugače; brez obotavljanja grem - ko potrebujem novo - v bližnjo drogerijo. Ponavadi kupim kar tri v paketu, ceneje je, pa še doma te vedno čakata dve novi zverini, pripravljeni na uporabo. Vsaka s svojimi 3960 ščetinami. Kakšna moč in udobje!
  • Prosena kaša. Ker sprva izgleda kot da ne bo nič iz nje. A bolj se z njo ukvarjaš, več svojega bogastva pokaže. Čeprav jo imam neizmerno rad, jo na koncu neusmiljeno pojem.
  • WINAMP. Predvajalnik za glasbo. Menjajo se letni časi, menjajo se modni kroji in ljudje, ki pišejo o svojih petih najljubših nadomestkih za resnično življenje. Menjajo se punce, katere imaš rad, menjajo se najljubši položaji, menjajo se lasje na glavi. Menja se denar, menjajo se smeri, v katere drvi ta svet. Menjajo se naslovi, kjer živiš, še email naslovi se menjajo. Predvajalnik za glasbo pa ostaja isti. 
  • Protihrupni čepki za ušesa.  Igram bobne in pred kratkim sem postal lastnik, mojima sluhovodoma prilagojene, zaščite za sluh. Hrup je manjši, brnenja v ušesih po vaji ni več, zbranost je poskočila. Nauka sta dva. Kdor ima rad svoje telo, se poizkusi zaščititi pred škodljivimi vplivi. Drugi nauk govori o odnosu do glasbe. Ni mi več všeč, če je glasba zgolj hrup, konzumiranje, brnenje. Muzika mora biti tudi pozorno poslušanje, razmišljanje, uživljane v sporočilo soljudi, učenje od drugih.
  • Yogi Tea, blagovna znamka čajev. Ker jim gre dobro od rok mešanje začimb, ker imajo umirjene embalaže, ki se podaju k čaju, imajo pa tudi dobre pisce, ki se potrudijo zapisati na ovoj nebuloze tipa Serving Your Spirit, čeprav oni vejo in mi vemo, da tega nihče ne jemlje resno ter da je višji pomen lari fari keš keš. A če se že držiš žanra, bodi pri tem dober.
Za konec pesem See/Saw, avtor je Jay Reatard, v lanskem letu umrli genijalec. Njegova muzika se dobro poda k tej spletni strani – ker tu se zbirajo lepe stvari, a včasih človek od tega znori.

Hvala Katji za povabilo, naj ji blog raste kot podivjana ovijalka:)
Jure, hvala tebi!
 

JE TO RES POMLAD?

ponedeljek, 28. marec 2011

ko sem v soboto popoldne prišla domov, sem oblekla moj sprehajalni anorak, se pokrila s kapo (bril je skorajda topel pomladni veter) in z desnico (super paše tja:) prijela fotoaparat. ko sem z našega vrta hodila proti moji standardni sprehajalni poti, sem kar poskakovala in juhuhujala. pomlad sem čakala tako komaj, da je težko razložiti, sploh ljudem, ki pri zimi ne vidijo nič slabega (jaz pa nič dobrega, heh). sprehod je bil dolg, šla sem tja, kamor si leta nisem upala zaradi medvedov, ležala sem na preperelem listju in fotografirala iz čričkove perspektive in srce mi je prhutalo in bila sem povsem srečna. vas odpeljem s sabo...
ljubljana, beat that! :)

B E K S T E J Đ

torek, 22. marec 2011

Ali lepo po slovensko - zaodrje. Po včerajšnji krasni marionetni predstavi so nas lutkarji povabili v zaodrje. Kako fino, da sem čisto po slučaju imela v torbi Arčija, ne? :) Tako lahko tudi vam pokažem, kaj vse se skriva za tistim mini okencem.
Tole je konstrukcija, na kateri se menjujejo scene. Tisti pravokotnik čisto na koncu je okence, na drugi strani pa smo bili gledalci. Predstavljajte si štiri odrasle ljudi, kako se eno uro tiščijo tukaj, z marionetami v rokah, hkrati pa menjujejo prizore, so lučkarji in še kaj. 
Najboljši moment v predstavi je bil, ko želi hudič barantati za Gašperčkovo dušo, ta pa reče, da je nima, ker mu je mojster Klemenčič ni naredil. :) Marionete iz te predstave sicer niso originalne, z mavčnimi odlitki so jih replicirali, saj so originalne pač preveč dragocene. Nekatere stvari pa so še vedno točno tiste, ki jih je desetletja nazaj naredil in uporabljal mojster Klemenčič. Recimo Viva kartonast tulec, ki ga uporabljajo kot zvočnik. V bekstejđu je prašno, reflektorji so močni, igralci pa imajo čisto posebne glasove. Ah, fino doživetje.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.