SLIDER





INTERVJU: TEJA KLEČ | TEJAIDEJA

četrtek, 11. avgust 2011

Teja. Teja Ideja. Tista oblikovalka, ki ji natipkane besede tečejo prav tako podmazano kot računalniška miška. Vse pepermintove intervjuje sem navdušeno prebrala, a pri Tejinem sem se najbolj naglas smejala. Zabavna in nadvse duhovita je, prav takšna pa so tudi njena vizualna dela. Za slikovno dopolnilo intervjuja je izbrala predvsem dela, ki so bila zavrnjena in so obležala v predalu. A niso kul? Je zaljubljenka v glasbo (le preberite in kliknite njene predloge), v črke in čokolado in, se mi zdi, zelo močno tudi v življenje. Bi rekla, da se njeni sodelavci izvrstno zabavajo v njeni družbi. Draga Teja, štrikat te bom pa še pred zimo naučila jaz, v zahvalo za ta super intervju!
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem špeglarca iz Ljubljane, ki jo je mama celo otroštvo v zadregi opravičevala prijateljem in znancem. Naša rada riše, je rekla, ker sem se ob prvi priliki zatekla k barvicam in papirju, da mi ne bi bilo treba poslušati dolgočasnih pogovorov velikih tet z nalakiranimi nohti. Zdaj si nohte lakiram tudi sama, še zmeraj pa se ne morem otresti nadležne zmerljivke, da rada rišem. Jaz namreč ne rišem, ampak načrtujem in oblikujem sporočila ali izdelke, ki nagovarjajo tisto publiko, ki bi jo moji naročniki želeli nagovorit. Recimo, da sem nekakšen Cirano DeBergerac, ki zna z besedo in sliko očarati izbrance svojih naročnikov.
Majica z borosano je nastala v Armadi. Naredili smo serijo borosan z različnimi vzorci.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Vsako jutro se zbudim in si dovolim samo še pet minut. Vržem se na finto in drnjoham vsaj še deset minut. Po prvi kavi komaj čakam kosilo. Kosilo je vedno začinjeno z dobro družbo Luksovcev in kdaj pa kdaj še s kakšnim ščepcem Tomata, Romana, Milanke... Takoj po kosilu z našo Luks Ivono napletava, kaj vse bi se dalo početi zvečer. Pozimi me sicer ne vleče ven. Pozimi zvečer končam na svojem najbolj udobnem kavču. Vsako zimo si rečem, da se bom naučila štrikat.
OBLIKOVANJE - KAKO SI ZAŠLA V TA SVET IN KAKO JE POSTALO TVOJ POKLIC?
Ker sem nekje na pol poti ugotovila, da ne bom operna solistka, sem kolebala med literaturo in oblikovanjem. Po srednji šoli za oblikovanje, so me ovenčali z nazivom grafična oblikovalka in ker so se vsi meni dragi sošolci vpisali na likovno akademijo, se mi je zdelo najbolj naravno, da se podam kam drugam. Kaj bo svetu toliko oblikovalcev, sem si rekla. Ker me je vleklo k filmu in gledališču, sem se vpisala na dramaturgijo. Besede so mi od nekdaj šle z jezika, se zlahka odtisnile na papir in vtisnile v spomin bralcev. Srednješolski sošolci so mojo besedno veščino radi ponucali v svojih kreacijah in z njimi sem ohranila stik v času študija.

Postalo mi je malo mar za naše gledališče in pri našem filmu je bilo premalo prostora, a sem se vseeno trudila ostati pri literaturi. Prevajala sem leposlovje in ker je to zelo samotno opravilo, sem zvečer potrebo po družbi potešila kot kelnarca v Saxu. Vmes sem oblikovala ovitke za kasete (ja, kasete), ki so jih kompilirali fantje znani kot Radyoyo. Pa nisem oblikovala samo kaset, tudi letake in plakate, ki so vabili na njihove dogodke, pa majice, obeske za ključe in ja, kasneje še cdje ...

In potem so me lepega dne poklicali na Armado, da bi nadomeščala Katjo, medtem, ko je šla nekam na počitnice. Mi smo se na Armadi vse dni šli počitnice, kdaj celo za vikend. Včasih pa smo z ljubljanskih Prul skočili v Beograd al na Švedsko. Med tem pa ušpičili vraga in pol. In zato sem se naposled odločila, da bom oblikovalka, ko bom velika. Priložnostno tudi tekstopiska. In to takšna, ki si izmisli, načrtuje in oblikuje blagovne znamke. Danes to počnem v najboljši družbi bande, ki se ji reče Luks. Na Luksu je glih tko fino kot na najbolj razburljivih počitnicah.
Zavrnjen predlog plakata (zgoraj) in vrečka  za Sejem akademske knjige. Slogan "Sejem knjige, žanjem misli! " je delo briljantne teksopiske Saše Eržen.
KAKO BI OPISALA SVOJ KREATIVNI SLOG? ČEMU OSTAJAŠ ZVESTA NE GLEDE NA NAROČNIKA IN PROJEKT?
Ne glede na naročnika ostajam brezpogojno zvesta naročniku. Tako je zapisano v kodeksu naše stroke. Moj poklic je disciplina, ki se poslužuje likovne govorice za izražanje sporočil naših naročnikov, ki so usmerjena k njihovim odjemalcem. Ni prostora za afnarijo. Vedno moramo izražat naročnika. Sebe izražajo pa umetniki. Kar je gotovo zapisano v njihovem kodeksu. Oblikovanje vidnih sporočil namreč ni umetniška panoga. Je prej obrt. Drži pa, da se v izdelkih in načinu pripovedi prepozna oblikovalčev rokopis. Prepoznati nas je mogoče, četudi kdaj pod izdelek nismo podpisani. Mene najbrž prepoznaš po barvni paleti, zaobljenih oblikah in po tem, da ne glede na sporočilo, od gledalca zahtevam, da se nasmehne.
Triptih ilustracija je  nastala na Luksu kot zafrkancija za lastno dušo in za krancljanje prazne stene.
KOGA V SVETU DIZAJNA NAJBOLJ OBČUDUJEŠ IN ZAKAJ?
Uf! Takih je pa malo morje. Kljub temu pa bo moj odgovor za moje kolege najbrž dolgočasno predvidljiv. Ne morem se naprimer nagledati mojstrovin Saula Bassa, Paula Randa, Erika Spiekermanna in Massima Vignellija. Pa izdelkov prima črkoriske in zbadljivo zabavne grafične esejistke Jessice Hische prav tako ne. Da o svoji zatrapanosti v Franka Chimera in Nicholasa Feltona sploh ne zgubljam besed. Pri vseh, poleg likovne veščine, neskončno občudujem njihov pogled na svet, ki ga podajajo vsak na svoj način v različnih oblikah. Franka v njegovih razmišljanjih spremljam na njegovem blogu in predavanjih. Jessica pa vedno znova preseneti s kakšno uporabno zadevo  ali zbadljivim izdelkom.

Doma je prav tako cel kup soborcev, ki jih občudujoče gledam. Če jih naštejem, tvegam, da kakšnega po krivici pozabim. Rada sem delala z Darkom Miladinovićem, rada imam Tomata, všeč mi je, ko vidim kaj od mojstrov iz Grupe Ee, pa kako razmišljata Ilovar Stritar mi je blizu in kar skuhajo v Gigotu je vedno dobro, pa Jan, ki sedi v Kabinetu 01 mi je zelo ljub. In takšno neverjetno srečo imam, da za okroglo mizo v Luksu sedim s Primožem. Primož Pislak je inženirsko preudaren, ko načrtuje, ko se loti pripovedi, jo poda s pestrimi likovnim izrazom in je mojster perfektne izvedbe. V Luksu sem zato, ker smo uigrana tolpa, v našem brlogu nam je res lepo in složno se trudimo delat tako, da je najbolj prav.
Joj, kdo manjka? Gotovo kdo manjka. Brez zamere.
Plakat za Broja in Kradljive brisač pa je realiziran. Za muzkontarje je super delat, ker so najbolj hvaležni naročniki.
INTERNET - NUJNO ZLO ALI ZABAVA? TVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI, BREZ OGLEDA KATERIH NE MINE TVOJ DAN?
Internet je hitra cesta do informacij. Za firbca, kot sem jaz je to raj in sploh si ne predstavljam, da ga ne bi bilo. Spet bi morala plačevat članarino v NUKu in kupovat debele leksikone. Mislim, da se bo čas kmalu delil na čas pred in po internetu. Je pa jasno odvisno v katero zajčjo luknjo se poženeš. Na internetu me s poti do znanja vedno zanese še na čajanko.

Na čajanko dnevno zavijem k tebi, pa k Swissmiss in k Jani Orsolic. Prebiram kar zapiše že omenjeni Frank Chimero, preverim kaj so izbrali in zapisali na medijski platformi, ki se ji reče Good ter koga priporočajo pri Form Fifty Five. Na facebooku pa me moji prijatelji The Guardian, The New York Times in NPR zamotijo z novicami in zanimivostmi iz sveta, ki se bojda vrti, čeprav se meni vedno bolj zdi, da se sploh nikamor ne premakne.
Skica naslovnice knjige Paula Austerja je nastala na Luksu kot eden od predlogov rešitve, pa smo se na koncu odločili za bolj primernega in je ta ostal v predalu.
MUZIKA - KAJ POSLUŠAŠ, DELIŠ Z NAMI KAKŠNE MP3 NAMIGE?
Z veseljem delim! Najraje se pogovarjam o muziki in filmih. A ste videli oziroma slišali tole: Aloe Blacc in godalci, odlični aranžmaji in brezhibna izvedba. Al pa Raphaela Saadiqa za čist majhno mizo. Trenutno je moj favorit Michael Kiwanuka in prima je vse kar nastane pri založbi Wah Wah 45s, vključno z ovitki albumov. Dnevno poslušam Radio Nula, Colourful Radio in kar ponudi Gilles Peterson. V studiu za dobro razpoloženje poskrbijo z izborom na La Radio De Sebb. Takemu izboru Luksov Simon reče - Tejina muzika.

Poslušam čisto vse zvrsti. Med očete dobre glasbe štejem: Bacha, Paula Simona, Stevieja Wonderja, Sergia Mendesa, Felo Kutija in med najboljše storytellerje Toma Waits pa Franka Zappo. Plešem na funk, drum ‘n’ bass, hip hop, reggae, obsedim na jazz in soul, zaspim ob dubu. Pop zleze vame, čeprav ne prižgem ne tvja ne radia. Znam čisto vsa besedila na pamet. Od vseh komadov na tem svetu. Resno! Moja mama se je zato, ko sem bla še osnovnošolka, večkrat znala pridušat: ko bi bla še za matematko tko temeljita, in zraven zavila z očmi.

U, to moram nujno delit z vami. Če mate radi muziko boste užival ob nadaljevanki Treme. Sem ravno pogledala obe sezoni. Prima! Pa v Kino Šiška na čim več koncertov pejte. Pa na Drugo godbo. In na Jazz. Pa ob torkih v klub Cankarjevega doma. In na dogodke kjer sukajo naši domači funk DJji. Jst grem na čist vse.
KAJ ŠE SICER RADA POČENJAŠ V ŽIVLJENJU?
Rada mam črke in čokolado. Rada grem v svet. Rada berem. Rada gledam dobre nadaljevanke. Rada plešem, pojem in jem. Rada se smejim, še raje vidim, da se ljudje smejijo meni... Rada mam vse, kar majo radi mladi.

PRIHODNOST SKOZI SANJSKI KALEJDOSKOP...
Če bo dovolj vode in zraka za vse in se bomo lahko v miru dogovorili glede vsega, bo super. V idealnem primeru bi želela nazaj še blagovno menjavo. No, pa sem splonkala govor finalistkam izborov za miss. Samo za svojo rit pa si želim, da bi končno dobila kolo, ki mu ne bo treba flikat zračnic, lonček, ki je vedno poln kaše, princa, ki hoče samo eno Pepelko in pa beležko, ki ji ne zmanjka idej.

SUMMER BUBBLE

Tako poletje imamo. Za balončke pihat iz čigumijev in ležanje na plaži (ali travniku) v majčki. Če pa pokukate k Heleni, ki je tole poletje narisala, lahko ujamete še nakitno razprodajo. Kako pa vaše poletje izgleda?

CERKNIŠKO JEZERO

ponedeljek, 8. avgust 2011

Zadnjič me je zagrabila huda nostalgija. Spomini na vroča poletja pri starih starših v Dolenji vasi, kraju, ki se vije ob Cerkniščici, ko ta zapusti Cerknico. Sprehodi do Selima, lokalnega cerkniškega kafiča, s 100 tolarji v žepu, kar je takrat pomenilo dve kepici sladoleda. Kopanje v potoku in, seveda, v jezeru.
Kopanje v jezeru je bilo sploh posebno doživetje. Avto, rdečo stoenko, pozneje pa srebrno petko, je mama parkirala ob gugalnicah. Takrat so še bile tam, lokal na kolih pa tudi. Po eni od zavitih peščenih potk smo z vso prtljago odpešačili med grmovje do primernega mesta, kjer smo razprostrli podloge in brisače. V zraku je dišalo po jezerskem blatu in šentjanževem olju, s katerim nas je mazala mama. Prava riviera. Vsake toliko je na tvoje koleno pristal kakšen kačji pastir, iz jezera se je zaslišal pljusk rib, otepali smo se sršenov in se (jaz) bali beloušk. Nakar smo šli enkrat na sprehod po presahlem jezeru in z grozo sem gledala v ogromne jezerske kraterje in črne rove na dnu in zaprisegla, da nikoli več niti nog več ne pomočim v vodo. Požiralniki in vse zgodbe in legende o njihovi moči...
Potem smo malo zrasli in na jezero smo hodili s kolesom. S prijatelji z vasi, s sošolci iz osnovne šole. V sedmem in osmem razredu smo tja hodili na piknik ob koncu pouka. V prav poseben zalivček, čez in čez postlan s suhimi, nalomljenimi vejicami. Okoli smo veslali s čolnom, starim drevakom, punce smo vreščale, ko so nas fantje obmetavali z blatom in zvečer smo vsi utrujeni kolesarili bo razritem makadamu proti domu.
Ampak zadnja leta se je jezero zdelo vedno bolj oddaljeno. Nič več ni bilo tako kot v spominih, gugalnice so porušili, tisto hišo na kolih tudi, že zdavnaj. Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tam, nenazadnje že dolgo nisem več Cerkničanka, a včeraj sem se zapeljala mimo pokopališča, po dolgi ravni cesti do Dolenjega jezera. Na koncu vasi me je presenetilo urejeno parkirišče. Na desni že skoraj dograjena hiša, na kateri napis naznanja muzej Cerkniškega jezera in bar. Od tam naprej je vse po starem, luknjasta cesta do Ribiškega kota, v njem pa napol pogorela koča. Veliko kolesarjev, ribičev, tudi kopalcev. Za windsurferje najbrž vode ni bilo dovolj. Fajn se je bilo sprehodit po travnikih, ki so spomladi in jeseni prekriti z vodo. In upam, da se bo kmalu kaj spremenilo, zaživelo. Da se bodo ob poteh postavili koši za smeti in informacijske table. Da se morda uredi kakšen mini kamp, da se privabi tabornike in skavte, mlade ornitologe in metuljeljubce. Muzej bo, lokal bo. Možnosti je ogromno. Samo naša občina se tega premalo zaveda.

Več o Cerkniškem jezeru in Notranjski nasploh lahko najdete tule,  tule, tule, tule pa tule tudi. Tko, da ne bo kdo rekel, da nisem lokalpatriotka :D

M I X + M A T C H

Pa se je začel nov teden! Upam, da je za vami lep vikend, jaz sem ga preživela ob knjigah, šla sem na en izletek (fotke kmalu!) in se uspela prehladit. Že drugič to poletje, safr. Kakorkoli že, pepermintov teden začenjam s kolažem, ki ga je navdihnila fotka z modnega tedna v Copenhagnu (kolekcija Stine Goya via Style Scrapbook). Pod dvojko je jedilni set iz Anthropologie, itak. Zapestničke, krilo in DIY top (iz preproge!) pod številko tri so iz superdruper bloga a pair & a spare. Štiri, oh-tako-kul novosti iz moje fejvrit J.CREW. Pod petko ideja za aranžiranje cvetja (pobrusimo robove konzerv in jih posprejamo z bronastim/zlatim lakom) - Luna and Chloe Weddings. Še en parti pogrinjek pod številko 6, tale je z bloga elizabeth anne designs. In še ogrlica, nežno roza in metalik bronasta - Ann Taylor.

5: ERIK RENKO

petek, 5. avgust 2011

Če spremljate kaj povezave, ki so zapisane v levem stolpcu peperminta, potem ste (ali seveda po kateri drugi poti) zagotovo že odklikali na odličen blog Brands & Films, katerega avtor je Erik Renko. In  če znate filme in ostale s kamero posnete gibljive slike  gledati tudi drugače, vzporedno ali onkraj zgodbe, ki nam jo režiser, igralci in vsi ostali, ki so vpeti v vanjo, želijo povedati, vam tudi pojmi in koncepti, o katerih piše Erik, ne bodo tuji. Morda pa le. In ko enkrat usvojite ta pogled, ni skorajda noben film več to, kar se vam je sprva zdel. Naj Erik pove več:

Pri ustvarjanju mojih »5 reči« za Pepermint se mi je bilo najtežje odločiti, katerih 5 reči bi pravzaprav izbral: 5 naj filmov, 5 naj TV-serij, 5 naj filmskih scen... Spodaj je 5 reči, ki so povezane z mojim blogom o product placementu oziroma, kot se temu reče po slovensko, umestitvah izdelkov ali blagovnih znamk v filme, nadaljevanke, videospote in še kam drugam. Ker pišem tudi o set-jettingu, torej o obiskovanju znanih filmskih lokacij, je ena od petih izbranih reči posvečena tudi temu fenomenu.

Mr. Wilson
Ko sem pred časom delal lestvico najboljših product placementov ever, sem na prvo mesto postavil Wilsona iz filma Brodolom (Cast Away). Najboljšega prijatelja brodolomca Toma Hanksa, ki je bil... žoga. Product placement se običajno pojavlja v treh oblikah: pri prvi nam nek realni izdelek le pokažejo, pri drugi ga nek lik uporablja, pri tretji pa celo izgovori njegovo ime. Pri Brodolomu pa se je zgodila še četrta oblika: blagovna znamka je postala kar samostojen lik v filmu. Tom Hanks se je na samotnem otoku spoprijateljil s predmetom, z žogo proizvajalca Wilson. Lahko bi bila Spaldingova ali Adidasova ali Nikejeva. Pa ni bila. Svaka čast, Wilson. Tudi zato, ker so kmalu po premieri filma začeli prodajati žogo z narisanim obrazom. Še vedno jo lahko dobite na Amazonu.

»It's not called the Wheel. It's called the Carousel.«
Nadaljevanka Oglaševalci (Mad Men) je must-see za vse, ki se ukvarjajo z marketingom, pa tudi za vse ostale. Vsebuje precej odličnih primerov product placementa (takšen primer so recimo plašči London Fog ali pa vodka Stoli), po mojem mnenju pa najbolj izstopa ključna scena finala prve sezone. Glavni junak Don Draper, kreativni direktor oglaševalske agencije, takrat izvede superkul pitch za Kodakov diaprojektor Carousel, saj v predlog oglasa za nov izdelek vplete elemente iz svojega zakona, ki se takrat že precej precej maje. Kako zelo dobro so scenarist Matthew Weiner in kompanija izpeljali to sceno, je najbolje opisal TV-kritik Alan Sepinwall, ki pravi: »How freakin' great was Don Draper's sales pitch to the Kodak people? So great that he wowed the Kodak guys into cancelling their other pitches. So great that it made me want to invest in a slide projector even in this age of digital photography.«


Vzrok za moja nova očala
Ko slišiš, da bo nek modni dizajner ali kak drug nefilmar posnel film, si misliš: »Eh, to bo spet style over substance ali pa kr neki«. Ampak Tom Ford je s filmom A Single Man dokazal, da definitivno ima talent za snemanje filmov, pri čemer mu je izdatno pomagal tudi izjemni Colin Firth. Tisti Colin, ki je odigral naslovno vlogo. Tisti Colin, ki skozi ves film nosi očala s temnim okvirjem. Bojda jih je našel sam, ko je brskal po škatli s scenskimi rekviziti. Že pred ogledom filma sem vedel, da potrebujem nova očala, potem mi je postalo jasno, kakšna hočem.

Jaz sem bil Jesse, ona pa Celine
Pred zoro (Before Sunrise) je eden tistih filmov, ki jih je treba videti. Še najraje v dvoje. Svoje doda tudi Dunaj, kjer Ethan Hawke in Julie Delpy preživita nepozaben dan. In ko greš potem na Dunaj, v dvoje seveda, in se sprahajaš mimo Albertine, pa po Mölker Bastei, ko stopaš proti cerkvi Maria am Gestade, ko vidiš, kako zelo majhen je Kleines Cafe, in narediš en krog s praterskim kolesom, ti postane jasno, da ... Hehe, hitro gledat film, če ga še niste, in pot pod noge! Potem pa seveda poglejte še nadaljevanje, Pred sončnim zahodom (Before Sunset), in obiščite Pariz.

Nepogrešljivi
IMDb je bila ena od prvih spletnih strani, ki so me (že davno tega) resnično fascinirale. Kar naenkrat so moji »filmski« zapiski postali neuporabni, zastareli, netočni in predvsem »papirnati«. Poleg enormne količine uporabnih podatkov ima IMDb en fin link: External reviews. Tam sem po naključju našel Jamesa Berardinellija, kritka iz New Jerseyja, s katerim imava podoben okus in način razmišljanja o filmih. Pridružil se je Marcelu Štefančiču jr., do tedaj mojemu nepogrešljivemu vodiču pri gledanju filmov.

NEKEGA LEPEGA DNE

četrtek, 4. avgust 2011

...sem okoli hiše iskala primerne deske, da sem iz dveh lesenih koz naredila mizo. Postavila sem jo med našim in sosedovim vrtom, ki je pravzaprav sadovnjak. Ampak na vasi je velikokrat tako, da meje med našim in sosedovim ni. Kakorkoli že, ko je bila miza sestavljena, sem čeznjo pogrnila malce obrabljeno (lepolepo) posteljnino in se šla igrico popoldanski čaj/malinovec s pušeljcom in mafini. Že dopoldne sem z belo akrilno barvo pobarvala steklene lončke, ko sem iskala primerno vejo za stojalce, sem spotoma nabrala tudi šop suhih vej in pobarvala še te. Iz njih sem spletla pogrinjek. Ko sem po opravljenem fotkanju koooončnoooo vse potrebščine uspela znositi v hišo in pospravila koze na svoje mesto, sem sklenila, da se tega ne bom šla več. Enostavno me preveč utrudi in za teh nekaj fotkic... nima smisla. Da bi se pa katera od sester javila za asistentko, o, to pa ne! Edini interes, ki ga kažejo za ves moj trud, se vedno znova začne in konča pri: "A lahko en mafin?" :)
Ampak najbrž ne bo minilo veliko časa in jaz bom spet okoli hiše nosila potovalko (ja, potovalko!) z vsemi možnimi rekviziti in postavljala imaginarne dogodke. Taka pač sem.

CAFFEINE HOURS

torek, 2. avgust 2011

Nekaj snepšotkov z včerajšnjega (ker je že po polnoči, ko to pišem, pa naj kdo reče, da nisem ažurna:) festivala/tržnice tiskanih in ostalih ustvarjalnih reči - CAFFEINE HOURS. Priznam, nisem niti vseh štantkov obhodila, ker sem se zasedela in zaklepetala pri puncah. Pa tudi fotkat sem nehala še preden je padel mrak. Na fotografijah so zadeve od Urhove Nine, Lomolena bejb, kajekaje, Zorana in Kreature. Razstavljali pa so še SuperSizeShe, Acerbic Distribution, Moonlee Records, Hahahaha co., WeBecameAware, Yuppie Noise, Stripburger, Bad-Ink, Panda Banda!, Neven Cvijanović, Rdeče Zore, Društvo Gumb in DE/AR Magazine. In če sem na koga pozabila in bi bil rad omenjen, spomnite me! 
Naslednje leto spet (al pa že kej prej)!

DIY: NAKIT "IZ ŽELEZNINE" (3.del)

nedelja, 31. julij 2011

Tako, še tretji in s tem zadnji del šraufkaste nakitne zgodbe. Makrame. Morda zgleda in se sliši zapleteno, vendar v praksi ni. Tole na fotkah je osnovni makrame vozelj, navodila zanj se v video različici najdejo tudi na spletu, če moj prikaz ne bo razumljiv... Morda ne bo uspelo kar takoj, saj meni tudi ni. :)
Za makrame načeloma potrebujemo 3 vrvice. Srednja je lahko krajša (tolikšna, kolikor je obseg našega zapestja + konca za zavezovanje) in debelejša. Lahko v snop naberemo več dolžin iste vrvice, pa je. Ob strani sta dve daljši vrvici. Vse tri zavežemo v vozel in pričvrstimo na podlago z zaponko ali lepilnim trakom. Pletenje si lahko olajšamo tudi tako, da fiksiramo še srednjo vrvico, a bolj narahlo, saj bomo pod njo peljali stranski vrvici.
 Začnemo tako, da desno vrvico položimo čez sredinsko, tako da nastane okljuk.
 Levo vrvico na levi strani položimo čez desno.
Nato pa jo peljemo pod desno in sredinsko vrvico in skozi okljuk desne. Zategnemo. Sedaj začnemo na levi strani z levo vrvico in ponovimo korak, le da iz druge strani. Vem, sliši se čudno, ampak poglejte kakšen video, pa bo šlo. :)
Vozlamo, vozlamo, vozlamo in se nekje na eni tretjini obsega zapestja ustavimo ter po želji na vrvice nanizamo matice, podložke, palčke. Nato vozlamo naprej, do konca, naredimo zaključni vozel in smo!
Okej, vam na hitro pokažem še en trik. Zanj potrebujemo eno okroglo podložko in dve enako dolgi vrvici.
Prvo vrvico prepognemo na pol in vpeljemo skozi podložko. Prosta konca vrvice peljemo skozi kakosetemureče ovoj in zategnemo. Enako storimo z drugo vrvico. Nastane tole. Upam, da ne naredim prevelike sramote svojemu taborniškemu imenu, če naznanim, da se temu vozlu reče kavbojski vozel. Naj me kdo popravi, prosim.
Inaf! Ampak naj vas ne skrbi, danes sem spet zasedla verando in barvala ter potem na vrtu sestavljala imrpovizirano mizo z lesenimi kozami in dilami, se drla na mačke, ki so mi hotele šnofat po mafinih in tekla na drugi konec vasi v tetino gredo po šopek rož. Vse za pepermint. In nujno potrebujem kakšnega asistenta (ki ni katera od mojih sester, ki niso zainteresirane za nič drugega kot to, če lahko pojedo kakšen mafin), ki mi bo pomagal pospravljat po fotošutingih. 
© PEPERMINT • Theme by Maira G.