SLIDER





POGRINJKANJE: JABOLČNA PITA IN MALO ROŽNATE

nedelja, 25. september 2011

Prejšnji teden sem skoraj na vsaki spletni strani, ki sem jo odprla, zagledala kakšno pito, štrudelj in kar je še teh sladičk, ki jih jeseni enostavno moraš speči vsaj par. In tako sem sklenila, da bom tudi jaz pekla. In če že pečem nekaj, kar lepo zgleda (in še lepše diši, aja, in je še lepše, no boljše, za pojest:), ni odveč narediti priložnosti primerne dekoracije. Pogrinjkanje, torej! V škarpi sem izruvala zelenje od tadišečih roza nageljčkov, fejk žajbelj in netresek. Nisem jih čisto zares posadila v roza lončke (ki sem jih kupila v milerju za pol evra na kos:), počivajo na podlagi iz pokošene trave, saj sem jih po fotkanju pposadila nazaj na njihovo mesto. Francoska vadnica je iz leta 1938, srnjakov rog pa iz očijeve delavnice. Roza astre so ena redkih rožic, ki ta čas cveti na našem vrtu. Sem pa posadila tudi nekaj čebulic tulipanov, upam, da bodo spomladi že pognali. Spekla sem še eno pito, s figami. Ker gre vijolična barva fig zelo lepo z zlato, je drugi pogrinjek v zlato-vijola tonih. Pokažem ga v naslednjih dneh!

KAMERE IN PEPERMINT IN JAZ

četrtek, 22. september 2011

 
Obkljukana je še ena želja s seznama reči, ki jih želim v življenju doseči - kvačkati na nacionalni televiziji! :) Zdaj je, kar je, nisem ravno prvovrsten retorik, pač sem izrekla najmanj 15x in notranjskega naglasa nikdar ne bom povsem zakamuflirala. Kamera je grozna pošast - ko gledaš vanjo, sproti pozabljaš, kaj govoriš. Oblekla bi lahko kaj drugega kot obično črno majco in se na pamet naučila same brihtne odgovore. Pa so prišli fantje, zasedli mojo malo študentsko sobico z vsemi možnimi mašinami (in žirafastim mikrofonom) in je padla klapa. Danes je bil prispevek na televižnu in priznam, da je hecno gledat in poslušat samo sebe. Kaj hecno, obupno:) Hvala Izaku in fantom iz ekipe VIZUALIST, Rožletu, Gašperju in Žigi, ki jim je bila všeč moja polkadot šalčka in so bili nasploh super družba. Nujno počekirajte njihovo spletno stran in seveda glejte novo glasbeno oddajo na nacionalki, ki se imenuje VIDEOZID. Tako, zdaj imam pa že same sebe dovolj :)

POSTER FESTIVAL: OTROCI IN ČASTNI GOSTJE

Kot obljubljeno, še otroška sekcija plakatov na temo Razkriti obrazi rasizma in izdelki častnih gostov, ki se niti niso toliko dotikali rasizma kot so se drugih problematik. Vredno ogleda, do 14. oktobra.

KAKŠNI ŽALOSTNI ČASI, KO JE LAŽJE RAZBITI ATOM KAKOR PREDSODEK / Albert Einstein

sreda, 21. september 2011

A
  • There is over 3000 catholic churches in Slovenia. And not a single mosque.
  • Laundry is the only thing that should be separated by colour.
  • Chocolate against racism. 125g of flavour, 125 g of tolerance.
  • Who will be the next for Holocaust in 21th century?
  • In Slovenia, people are still judged by their last name.
Razstava letošnje edicije Poster Festivala Ljubljana v Narodni galeriji je polna opomnikov, česa smo ljudje zmožni. Pod krovnim naslovom Razkriti obrazi rasizma so nastajali plakati, ki tako ali drugače opozarjajo na nesmiselne miselne in fizične prepreke, ki jih je sproduciralo človeštvo. Predsodki so še najbolj nedolžna stvar, rasizem, nacionalizem in verska nestrpnost pa skelijo in kdaj tudi krvavijo bolj. Tole so meni najljubši plakati iz sekcij Mojstrovine (no ja:) in Mladi, študentska dela. Jutri pa uredim še fotke iz sekcije otroških del ter tistih izpod rok častnih gostov festivala. Razstava bo na ogled do 14. oktobra.

NEKO POPOLDNE V RASTLINJAKU

ponedeljek, 19. september 2011

Pet deklet in en rastlinjak. No, še za cel avto pripomočkov, par vreč z vsemi možnimi malimi in velikimi nujnostmi, cel šop hendmejd pompomov in še in še. Seveda smo marsikaj tudi pozabile. Bilo je hektično, bilo je vroče in nasmejano. Kaj smo počele? Zavezane smo k molčečnosti, zato naj fotke izdajo več oziroma ravno prav, da boste na trnih. Poglejte še k Evi in Klari, ki sta začeli s teaserji, morda pa kaj pokažeta tudi Zulejka in Ana.

CIMET IN TIMIJAN

četrtek, 15. september 2011

Ob vseh domačih blogih, ki jih dnevno preklikam, ob vseh povezavah, na katere besno zapeljem s kurzorčkom, ob vseh opozorilih in predlogih... Jp, me še vedno kdaj kaj preseneti. Zelo lepo in zelo prijetno. Denimo Cimet in timijan, blog z recepti in fotkami, ob katerih se v sekundi preseliš nekam na jug Francije. In kljub temu, da danes nisem še nič jedla, mi je ta hip povsem vseeno za konkretno kosilo - samo kos figove pite bi!

SMEROKAZ/VABILO/PLAKAT

Morda še ne poznate Klemna, a ga kmalu boste, ker bo menda (se govori po blogerskih kuloarjih:) tudi on kmalu bloger. Drugače študira arhitekturo in se vozi z vespo. In je od kajekaje fant in če poznate njen blog, veste, da sta zelo ustvarjalen in priden par. Noooo in sem ga v ponedeljek srečala pred blokom, ko je zabijal tale smerokaz. Sem takoj prepoznala potencial za pepermintov apdejt, ampak preden sem stekla po štengah do sobe po fotoaparat in nazaj dol, je en tečen stric že vrgel smerokaz v kontejner. Mislim, kako so eni tečni. Seveda sem odprla smetnjak in smerokaz zabila na isto mesto ter ga pofotkala. Šele proti večeru sem izvedela, da so bili smerokazi trije. No, že ta je dovolj super, a ne?

INTERVJU: PIA KLANČAR

sreda, 14. september 2011

Dober dan, čas je za nov pepermintov vprašalnik! Tokrat ga je izpolnjevala Pia, ki me je očarala s prvim setom fotk veri ingliš para na dvorišču velikega dvorca. Seveda sem jo morala povprašati za intervju in zdaj je pred vami. Vabljeni k branju, da spoznate fotografinjo, ki se še posebej rada posveča bodočim družinicam:), ne pozabite pa si ogledati še njenega preostalega dela na njeni spletni strani.

KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem preprosto Pia – še vedno precej naivni in deloholični kozorog, fotografinja in učiteljica. 
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Nimam običajnega dne. Srečo imam, da se lahko zbudim, ko me zbudita mož ali pes, oz. se tam do 9h zbudim sama. Sploh nisem jutranji človek in odkar pijem manj kave se to zelo pozna. Potem pa imam ritual... pregledam, če se je na svetu zgodilo kaj pomembnega, spijem pol litra vode, si naredim zeleni smuti (bojda se besedo sedaj zapisuje tako), v mislih naredim tibetanske vaje in se zakopljem v kup elektronske pošte, Twitter, Facebook, Google +, bloge … Potem pa je zelo odvisno od dneva – slikam, se učim, prebiram, brskam in preizkušam, kofetkam ali raziskujem nove lokacije za fotografiranje čez vikend.
FOTOGRAFIJA. KAKO IN KDAJ SI SPOZNALA, DA BI RADA FOTOGRAFIRALA TUDI TAKO ZARES, NE SAMO ZASE?
Hm, kaj pa vem, nekako me je kar potegnilo notri. Že od nekdaj sledim svoji intuiciji in pustim, da me življenje pelje tja, “kamor mi je namenjeno” in tako me je peljalo tudi sem. 15 let nazaj sem od dedka dobila svoj prvi pravi veliki fotoaparat, svojega prvega Nikona. Bila je ljubezen na prvi pogled in še danes mi je ob pogledu nanj toplo pri srcu. Sledilo je več kot 10 let avtomatike. Bila sem tako kuuul, ker sem znala prestavit gumbke in nastavit na portret, ali rožico... haha. Potem se je začelo postopno raziskovanje. Želela sem najti povezavo med ljudmi (med odnosi in zgodbami navadnih ljudi) in med izdelki, ki sem jih ustvarjala. Šla sem od ene stvari k drugi, a nikakor nisem mogla vpostaviti take povezave, kot sem jo želala, nikakor nisem bila dovolj zadovoljna s čimer koli. Želela sem iti globlje. Nato je zanosila moja prijateljica Alenka. Mislim, da se je takrat moje življenje postavilo na glavo. Odkrila sem, kako zelo mi je všeč, da lahko na drugačen način odkrivam človeško naravo in čudež življenja, hkrati pa sem od vsepovsod dobila pozitivne odzive na moje fotografije. Od takrat sem sicer rabila še kakšno leto, da sem se popolnoma prepustila, ampak sedaj sem tu. Vsega tega seveda ne bi bilo, če ne bi imela brezpogojne podpore moža, ki mi, ne samo stoji ob strain, ampak tudi pomaga pri fotografiji. Vedno, ko grem na slikanje, je Tine namreč moj drugi fotograf in moj pomočnik. 
SI FOTOGRAFSKI SAMOUK?
Na tem področju nimam formalne izobrazbe, izkoristim pa vsako priložnost za učenje doma in v tujini. Če bi le lahko, bi se vpisala tudi na študij fotografije, a v tem trenutku za to nimam možnosti. Večino časa tako prebiram knjige, bloge, nasvete, se izobražujem na internetnih seminarjih, tu in tam pa se udeležim kakšnega tudi v živo. Verjetno zato tudi kronično pomanjkanje vitamina D in gibanja...

BI LAHKO REKLA, DA IMAŠ SVOJ STIL FOTOGRAFIJE? KAKŠNO VZDUŠJE ŽELIŠ PRIČARATI S SVOJIMI FOTKAMI?
Moj stil ni toliko povezan s tem, kaj želim pričarati s fotografijami, ampak je bolj povezan z ustvarjanjem časa in prostora, kjer lahko odkrivamo naravo in povezanost teh, ki jih slikam. Slikam “navadne” ljudi, si za njih vzamem čas, z njimi govorim in jih poslušam. Ker gradim na odnosih bolj kot na poziranju, z mnogimi ostanemo v stikih še dolgo po slikanju ali pa celo postanemo prijatelji.  Vem, sliši se tako abstraktno, a v resnici ni. Fotografije so v prvi vrsti namenjene njim. Če  ob tem uspem nagovoriti tudi druge, toliko bolje. Manj abstraktno doživljam svoj stil, kot topel, preprost, čist, s poudarkom na zgodbah - na odnosih.
ZAGOTOVO IMAŠ POSEBNO LISTO FOTOGRAFOV/USTVARJALCEV, KI JI ŠE POSEBEJ OBČUDUJEŠ? BI JO DELILA Z NAMI? :)
Ja, seveda! En kup ljudi mi je blizu in jih spremljam dnevno. Večinoma so to ljudje, ki imajo posebne življenjske zgodbe, ki me navdihujejo samo zato, ker so taki, kot so. Tu jih je le nekaj, ki me naudušujejo v zadnjem času... Mark Wallace – Zaradi neverjetnega smisla za organiziranost in zaradi njegovega pogleda na življenje – sprejemaj odločitve, kot da imaš le še teden dni do smrti. Jasmine Star–  Ker me njene izjave  vedno nasmejijo, njene fotografije pa mi polepšajo dan. Zack Arias – Ker sem ob njem dojela, da vsak pač ni fotograf in se v tem ustvarjalnem svetu ne počutim več “ogrožene”. Penny De Los Santos – Ker sploh nisem nadarjena za slikanje hrane, ampak si ob njenih fotografijah želim, da bi bila. Navdušuje me resničnost življenja, ki jo lahko skoraj okusim.

KAJ ŠE SICER RADA POČENJAŠ, KO NE FOTOGRAFIRAŠ?
Če ne fotografiram, obdelujem slik ali se tako ali drugače pripravljam na naslednje slikanje, se ukvarjam s Čarobnim svetom, na vsake toliko napišem kakšno objavo za Nalino, potujem in razmišljam, kako rada bi se preselila v tujino, ali pa preprosto delam nič. Slednjega na srečo sicer bolj malo – nikoli nisem znala ločiti osebnega in poslovnega in sem srečna, da lahko živim svoje delo. 
NAČRTI IN ŽELJE ZA (FOTOGRAFSKO) PRIHODNOST?
Uh, imam toliko želja! Največja je vsekakor to, da bi se s fotografijo lahko ukvarjala prav vsak dan svojega življenja, da bi se razvijala in uživala sleherni trenutek (mislim, da se bo sem vrinilo tudi poučevanje, a še ne vem kako). Vsekakor si želim več časa posvetiti blogu  in Facebooku, želim si, da bi svoje znanje lahko nadgradila tudi s formalno izobrazbo in da lahko fotografirala tudi v tujini.  Tiho in zelo počasi se s Tinetom spogledujeva tudi s fotografiranjem porok.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.