ČEZ GOZD
nedelja, 29. januar 2012
Domov vodi več poti. Včeraj zjutraj sem peljala mimo smerokazov in s prvo vozila v najslabšo možno cesto, ki iz Borovnice vodi do minimajhne vasice Pokojišče. Nekje na sredini najbolj strmega klanca mi je postalo žal, da sem asfalt zamenjala za makadam. Ampak višje ko sem vozila, bolj je sijalo sonce in tisti bežni pogledi levo med gole krošnje dreves in meglo v dolini in žarke, ki so se prebijali skoznjo ... Uf. Ko sem končno (sicer le za 5 minut) zapeljala na asfalt, mi je odleglo. Od tam gre le še proti domu. Čez širni gozd, pa vendar. Mimo Laza, naše piknik rezidence, mimo Brejnic in nato levo, proti Dobcu. In tam, kmalu zatem, ko zaviješ levo, je na desni gozdarska koča. Na levi je balinišče, za baliniščem dolina. Pri koči sem ustavila avto in si drznila stopiti iz njega za eno fotko. Medvedi spijo, a ne. In ko sem vozila naprej in se bližala domači vasi, sem sredi gozdne ceste zagledala očijev traktor. Sem bila tako vesela, da sem zategnila ročno in mu povedala, kakšno trapasto odločitev sem naredila. Hm, ampak ko gledam tole slikco, se mi sploh ne zdi več trapasta. Na mrzlo, jasno, s soncem obsijano zimsko jutro, se ena punca v enmu avtu pelje proti domu. Čez gozd.