SLIDER





THE KINFOLK TABLE / BAZILIKA

ponedeljek, 28. oktober 2013


Ves večer se mi je zdelo, kot da zunaj sneži. Središče mesta je bilo zaprto zaradi čakanja na maraton, z uredništva sem hitela zadnjo minuto, nato pa je taksi delal same ovinke, da sem na koncu le stekla čez zebro do Bazilike. Ura je bila 19:04 in huh, nisem bila zadnja. Ko smo se posedli za mizo, pokrito z belim prtom, sem opazila in se zaljubila v dvoje. Roza vrtničke in Mančine superge. In potem se zgodi, da Darja reče: "Če boste dali kaj na Instagram, uporabljajte #thekinfolktable." In me, punce naokoli, vse telefone na plano. Nakar ugotovim, da so mi vsaj malo in vsaj virtualno znani skoraj vsi za mizo. In jedi! Kako okusno in domišljeno. Če verjamete ali ne, čokoladno pito sem jedla najdlje, žličko za žličko. KINFOLK in BAZILIKA, bilo je res fino. Hvala vsem za družbo in klepet, vam pa priporočam, da počakate na Anine ali Mančine fotografije. Jaz jih komaj čakam. 

Na druženje je vsak prinesel svoj priljubljeni/družinski/okusen recept. Tak, za drobna srečanja ob hrani. Z njimi smo tudi mi dodali delček k izidu noro lepe knjige THE KINFOLK TABLE. Tako kot čudovito revijo KINFOLK lahko dobite tudi v Baziliki. Ampak je treba pohitet.

6. BIENALE VIDNIH SPOROČIL

sreda, 23. oktober 2013

Svoje tri proste dneve preživljam ... no, prav nič počitniško. Včeraj sem bila na Brumnovih predavanjih v KŠ, razstavi Boruta Peterlina v Photonu, odprtju Bienala, za zaključek dneva pa še na Stripolisu, spet v KŠ. Dopoldne sem bila spet nazaj v Narodni galeriji, kjer sem si lahko v miru ogledala najboljših 249 del preteklih dveh let. Samo jaz in starejši gospod sva se smukala med mizicami in panoji. Mir v galeriji.

R U S T E R

sobota, 19. oktober 2013

 
Mislim, da je sobotno jutro ravno pravšnja priložnost, da vam predstavim RUSTER, cold brew coffee, nekakšen kavni koncentrat v lični steklenički, ki ga predstavljajo Nika, Filip in Marko. Na takšno varjeno kavo je Filip naletel med brskanjem po spletu in odkril, da je pravi hit v Avstraliji in Ameriki. O njej je razlagal prijateljem in šefu (v TOZD-u) in tako so se letos avgusta dobili. Trojica je dobila nalogo, da pripravi dizajn za kavo, se domisli imena ... Edina težava pa je bila v tem, da takšne kave nihče od njih ni nikoli poskusil. A imeli so mesec dni, da Ruster zagleda luč sveta. Marko se je poglobil v procese priprave in izdelave, med testiranjem so se nekajkrat  pošteno predozirali s kavo, ampak zdaj je Ruster tu.
In zakaj Ruster? Malo zato, ker se TOZD nahaja na Gallusovem nabrežju (gallus = petelin), malo pa tudi zato, ker nas kava zjutraj zbudi ... ja, prav tako kot petelin. Steklenička z Rusterjem vam bo služila za 15 oziroma 17 kav, odvisno od tega, kakšno imate radi. Najboljše pri tem je, da lahko eksperimentirate in si v le nekaj sekundah pripravite kavo po svojem okusu: espresso, kavo s toplim ali hladnim mlekom, odlična pa je menda tudi ledena kava. Je močnega okusa, kljub temu pa ne tako grenka kot kava iz kavomata. Če pri tej skozi mleta kavna zrna pronica vroča voda - za espresso teče 15 sekund pri 85 °C, Ruster nastaja pri sobni temperaturi. Grobo mleta kavna zrna namakajo in po več kot desetih urah filtrirajo. Kava tako ohrani prvinski okus in aromo, saj se recimo pri kuhanju na visoki temperaturi iz kavnih zrn sproščajo povsem druga olja in snovi.
Priporočam torej, da se oglasite v Tozdu na kavi in Ruster preizkusite tudi sami. Vzamete ga lahko tudi domov (steklenička/13€). O trojici, ki ga je ustvarila, pa bom zagotovo še pisala. Razmišljajo namreč že o novih projektih.

INTERVJU: MIMI {MIRIAM MUHA}

ponedeljek, 14. oktober 2013


V Pepermintovem intervuju tokrat gostim Mimi, ki jo že nekaj časa spremljam na Instagramu, njene uhančke in zapestnice pa kupujem za rojstne dneve prijateljicam. Mimi je pravzaprav Miriam in je kar naprej v ustvarjalnem pogonu. Če spremljate njen IG, veste, o čem govorim. Načrti, perlice, neonske vrvice, čopiči, blago ... Rezultati pa ljubki, barviti, kdaj pa tudi čisti in temni. Predstavljam vam MIMI!

KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem Miriam Muha.  Celjanka. (Še vedno) študentka arhitekture v Ljubljani. Ustvarjalka nakita in dodatkov.  Navdušenka nad modo/interierjem. Razpeta med minimalizmom in nasičenostjo. Večino časa dobre volje in polna idej. Pa večno zasanjana optimistka tudi! :)

SI ŽE OD MALEGA USTVARJALNA PUNCA? 
Začelo se je že zelo zgodaj. Mislim, da že v mali šoli, kjer so nas vzgojiteljice zelo vzpodbujale v ustvarjanju (risanje, ročne spretnosti, izdelovanje lastnih igrač). Temu je sledilo šivanje (po babici in mami), ples, glasba … Mislim, da odkar vem zase, nisem bila brez barvic.

ČE SE NE MOTIM, SI ZAČELA Z OBLIKOVANJEM NAKITA, DANES PA OBLIKUJEŠ TUDI OSTALE MODNE DODATKE IN IZDELKE ZA DOM. KAKO SI SE RAZVIJALA KOT OBLIKOVALKA?
Vse skupaj se je bolj resno začelo v zadnjih letih srednje šole. Izdelovanje nakita zase in za prijateljice. Bila sem v obdobju barv, polimerne gline (fimo) in perlic. Pravi mini mavrični kaos, bi temu rekla. Na faksu sem spoznala še drugo plat. Minimalno in izčiščeno. Ideje, kako začeti  v oblikovanju interierja. Ter osnovni barvi - črno, belo in naravne materiale. In potovanja. Napolnijo me z veliko kreativne energije. Že mini sprememba okolja (skok čez mejo) ima name zelo velik, pozitiven vpliv. Opažam, da sem več čas razpeta med tema dvema konceptoma, ki ju tudi med sabo dopolnjujem – torej minimalen/preprost/osnoven dizajn in njegovim nasprotjem – barve/polnost/ničesar premalo. Tu in to je moja dvojnost (sem namreč dvojčica po horoskopu – ne da kaj dam na to, ampak nekaj pa bo na tem:). Začela sem z nakitom, nadaljujem z blazinami in dekorjem za dom. Trenutno pa ustvarjam ročno poslikane nakupovalne torbe in torbičke za kozmetiko/pisala/karkoli. 

KAKŠEN JE TVOJ KREATIVNI PROCES? KAKO NASTAJAJO TVOJI IZDELKI?  
Moj ustvarjalni proces je vsakič drugačen. Enkrat porabim za eno malo stvar cel teden, drugič za kaj večjega par ur. Vsakič pa je pomembno, da imam stvari pri roki takoj, ko se mi utrne ideja – ker se je v preteklosti rado dogajalo, da stvari nisem dokončala. Če to ni mogoče, si vse lepo narišem/zapišem in grem "na teren" po material naslednji dan ali takoj, ko je mogoče. Zdaj sem se navadila, da si vsako idejo zapišem/narišem in določimvrstni red in potek dela. Pazim tudi na to - in mi je tudi zabaven izziv -, da lahko enak material uporabim pri različnih stvareh, torej pri nakitu, modnem dodatku ali opremi za dom. Brez tega reda bi imela prevelik kaos in ustvarjalni nemir. 
KAKO BI OPISALA SVOJE IZDELKE, SVOJ SLOG OBLIKOVANJA?
Težko je definirati slog, ampak rekla bi, da sem nekje tam v modernEm minimalizmu z barvnim pridihom. Vedno iščem potencial v vsakdanjih materialih. Les, kovina, blago ... v kombinaciji s pleksijem, kristali in papirjem. Vse gre skupaj, če le najdeš način, kako vse povezati v všečno celoto. Zato redno zahajam v vse: od trgovin za ustvarjalce do oddelkov z gradbenim materialom, v papirnice … Trenutna barvna paleta se nagiba k mojim naj barvam. Primarni črna in bela, srebrna/zlata, siva, viola in turkiz. Že nekaj let nazaj pa ostajam zvesta neon roza, ki jo uporabim kot udaren detajl in se lepo vklaplja v moje trenutno ustvarjanje. 
   
    KAKO SI SE LOTILA PROMOCIJE SVOJE ZNAMKE IN KOLIKO POZORNOSTI POSVEČAŠ CELOTNI NJENI PODOBI (EMBALAŽA, PAKETKI, LOGOTIP)? 
   V promociji se po mnenju nekaterih še premalo pridna. Ampak meni kar ustreza takšen tempo prepoznavnosti. Sploh, ker ustvarjam za vsako trgovinico posebej – ker ima vsaka svoj prepoznaven slog. V Loli sem postala prepoznavna z broškami iz blaga v obliki oblačkov s kapljicami (ki so že moj zaščitni znak), v Babushki z ovratniki iz blaga in metuljčki ter uhani iz pleksija, v Vili Malini sem se usmerila v oblikovanje zapestnic …Vedno znova odkrivam nove tehnike in še vedno oblikujem svoj stil in slog, tako da težko iščem definciijo v podobnosti. Jo raje v izdelkih. Ampak tudi to bo prišlo. Je pa vsem mojim stvaritvam skupno to, da vsaki seriji izdelkov naredim primerno podlogo - črn print na beli podlagi, večji izdelkom pa dodam še pleksi krogec z Mimi napisom. In če gredo izdelki direktno od mene, jih zapakiram še v rjavo vrečico iz recikliranega papirja in zavijem v stilu izdelka, ki ga vrečka vsebuje.  Pospremljeno z zahvalo in malim sporočilcem. Ta stik in vtis, mi je zelo pomemben. Rada imam detajle.
KOMU SO TVOJI IZDELKI NAMENJENI? KAKŠNE, MISLIŠ, SO TVOJE STRANKE, NA KAKŠNA DEKLETA NOSIJO TVOJ NAKIT?
     Urbanim, modernim mlajšim, mladim in manj mladim, z estetskim čutom za detajle, modo in barve. Vesela sem vsakega novega lastnika mojih izdelkov. Če ne bi bilo nikogar, ki bi me tako podpiral in vzpodbujal vedno znova, se tudi jaz ne bi razvijala do točke, na kateri sem zdaj in tudi Mimi ne bi bilo.  
     
     KAJ PA ŽELJE/SANJE/NAČRTI ZA NAPREJ?
      Želim si še naprej ustvarjati, se razvijati, tudi v malo bolj resni smeri. Oblikovati interier, opremo, svetila in dekor. Rada bi se še bolj izobrazila v izdelavi nakita, recimo v oblikovanju iz žlahtnih kovin.  Počasi, a sigurno, z veliko mero veselja in radovednosti. Nikamor se mi ne mudi in med vsem tem, si želim še kaj drugega in lepega doživeti :)


PLANERČKI 2014 / BARAGAGA

petek, 11. oktober 2013

Imate že kakšne plane za 2014? Včeraj sem v trgovinici Kontrast na Mesecu oblikovanja zagledala planerčke BARAGAGA in čeprav sem kar za črn klasičen Moleskine, so tile koledarčki zelo lepi. Za zdaj lahko izbirate med štirinajstimi (!) različnimi platnicami, ilustracije pa so delo Ane in Ksenije Baraga. Kupite (okoli 14€ stanejo) jih lahko tudi v Konzorciju. Vsem ilustratorjem/oblikovalcem, ki jih poznam, vedno težim, naj se malo zmigajo in naredijo planerje, kartice, voščilnice. A ne, da bi radi kupovali slovenske papirnate reči? Kar povejte, da jih opogumimo :)

Pepermintov intervju z Ano lahko preberete tukaj.

SOFIA 13

torek, 8. oktober 2013


Konec poletja sem odšla na izlet v Maribor. K cimri na obisk, na sprehode po mestu in pod Pohorjem, na obisk v Isabello in Salon. Imela pa sem še en zmenek, pred katerim sem bila kar malo nervozna. Cimra me je pospremila do prave ulice, stopila sem čez cesto, preverila hišno številko in ploščice z imeni, ošinila uro na zapestju in nemirno brskala po mobiju. Čez minuto sem iz notranjosti zaslišala smeh in dva glasova, dekličin in mamin, že naslednji moment je skozi vrata priskakljala Sinja, za njo pa je stopila Petra z Levom v vozičku. Nasmeh, stisk roke, nekaj besed. "Me počakate tu? Grem še gor po Sofio." In smo obstali na pločniku, Sinja, Levček in jaz. Ob klepetavi punčki nisem mogla dolgo ostati resna, kajti tale Sinja je ... za dol past :) Ko se je vrnila Petra s Sofio v drugem vozičku, smo krenili v kavarno. Jaz sem peljala Leva in se za hip počutila kot mami, ki gre z drugo mami na kavo. Petra očara v momentu. Lepa je, ima krasne lase in najlepšo zbirko oblekic. Njen glas je močan, če je treba, pa tudi nežen in tih. Ko smo zavili na ozko uličico, na dvorišče kavarne, se posedli, parkirali vozička in naročili kavo (midve s Petro) in kakav (Sinja), sva začeli klepetati. Klepet, za katerega sem takoj ugotovila, da ne bo le klepet, ampak ena najbolj zanimivih in čustvenih ur mojega življenja. Saj morda sem mlada, ampak ne več tako zelo. In pogovor s Petro, mamo deklice s trisomijo 13, vse, čisto VSE postavi v drugo perspektivo. O vsem govori jasno, ne okoliši, pove, kar želi, kar mora in kar je treba povedati. In ta direktnost se zareže vate, ta pogum in zavest, da se vse prevečkrat v življenju zapiramo vase in ne artikuliramo svojih misli. Bojimo se nekih trapastih instanc, družbenih pravil in zapovedi obnašanja. Zakaj že? To je naše življenje, samo eno je. Bomo res dovolili, da nam ga krojijo drugi? Veste, ko Petra govori o Sofii, medtem ko jo drži v naročju ali pa gospodična v pisanih žabicah drema v vozičku, ne govori o bolezni, ne govori le o tem, da lahko njen otrok, prav ta, ki ga gledam, prav ta, ki ga božam po rokici, vsak trenutek umre, ker so "pravila" in statistika pač taki. Ne, govori tudi o neumnosti medčloveških odnosov, okostenelosti človeških duš, ki so jih kljub iskreni želji skrbeti za ljudi zadušili papirji, alineje, pravila in zakoni. Govori o življenju, ne le o življenju mame, ki se je po zdravi hčerki in hčerki z redko genetsko boleznijo, ki zahteva drugačno (ali pa sploh ne) starševstvo, kljub vsej čustveni teži, vprašujočih pogledih okolice odločila še za enega otroka. Niti ne o življenju žene in partnerke. Pa tudi ne o življenju ženske, ki uživa v estetiki, umetnosti, kozarcu vina, modi, negi telesa, ženskem klepetu, svojih petih minutah. Govori o vseh nas. Vsem nam. Tako. Nikoli ne bom pozabila tega zmenka v Mariboru. Nikoli ne bom pozabila, kako sem skušala čisto neopazno zajemati sapo, v meni pa je rasla ena povsem nova energija, ki je ne znam opisati. In ko berem razne zapise pri Petri na FB, besede vseh, ki se jih je Sofia (in Petra) tako ali drugače dotaknila, je jasno, da bo ta mala/velika punčka spremenila toliko življenj. In največ zato je naredila prav njena mama. Ker se ni skrila, ker ni skrila svoje hčerke, ker je obleka lepo obleko, obula nove čevlje, se našminkala z rdečo šminko in odšla na kavo v svojo najljubšo kavarno. S Sofio, seveda.

O tem dnevu sem na malce drugačen način pisala tudi tule. Petra je ustanoviteljica Zavoda 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč staršem drugačnih otrok. Kratek dokumentarni film Sofia 13 je delo Marka Samca, Ajde Račečič in Petre Greiner. Dovoljeno si ga je zavrteti večkrat, boste videli, čudovit je.
 
In ... Kakšna pa je vaša posebna potreba?
© PEPERMINT • Theme by Maira G.