ANA MARAŽ • ČRTE IN PODOBE OD TAM, KJER PIHA BURJA

ANA MARAŽ • ČRTE IN PODOBE OD TAM, KJER PIHA BURJA

nedelja, 19. marec 2017

Ko sem pred sedmimi leti na Pepermintu prvič predstavila ilustratorko ANO MARAŽ, ki smo jo takrat blogerji in občudovalci lepega spremljali na krasnem blogu talking to volcano, sem imela navado ob zaključku Pepermintovih vprašalnikov intervjuvance v mislih postaviti v prihodnost in jih vprašati, kje se vidijo čez nekaj let. 

Predvsem si želim, da bi bila moja prihodnost prežeta z ustvarjalnostjo. Želim si, da bi lahko živela od svojih del, pred tem seveda še uspešno diplomirala in se čim prej preselila v skupen domek s svojim najdražjim. Sanjsko bi bilo spet potovati v skandinavske dežele in se naučiti veliko novega.

Zgornje vrstice so Anin odgovor na to, priznam, zares neizvirno vprašanje. A izkazalo se je, da čez sedem let vse prav pride, tudi klišejska vprašanja. Zaradi neklišejskih odgovorov, kajpak.  Ob reprizi intervjuja sem tako gostjo prve Pepermintove objave v letu 2017 najprej spomnila na njene tedanje besede.

"Bilo je ustvarjalno, predvsem pa pestro in polno izzivov," danes pravi rdečelaska iz Vipavske doline, ki je medtem diplomirala, si tudi zares ustvarila dom in dvakrat postala mama. O severnih deželah še vedno sanjarijo, le da so zdaj v potovalne načrte vključene tudi otroške želje. Hiša Muminov, na primer. 

Ana, ki ni le likovna mojstrica, temveč tudi čarodejka lovljenja vsakdanjih momentov v fotografski in telefonski objektiv - le poglejte na njen IG! -, je po diplomi dve leti poučevala likovni pouk in umetnostno zgodovino, svoje ustvarjanje pa v lovljenju novega ritma vsakdana postavila na stranski tir. Povsem drugače je bilo v študentskih letih, ko je lahko nemoteno ustvarjala, takrat morda še brez zavedanja, kakšen luksuz je to.  Ni tako prav pri vseh, ne le pri ustvarjalcih? 

A s prihodom otrok je, opisuje Ana, "iskanje časa za ustvarjanje spet postal svojevrsten izziv, in če povem po pravici, še danes iščem ravnotežje med obema sferama." Pa je na poti do danes kaj - ko gre za njen ustvarjalni slog - opustila, pozabila, zradirala? "Težko rečem. Mogoče sem šla globlje v minimalizem, tam nekje so se izgubili tudi stavki, ki so takrat precej spremljali moje delo ... te malo pogrešam, mogoče se prikradejo nazaj." 

Maraževa nas je nekoč spravljala v dobro voljo, melanholijo in sanjarjenje s svojimi kombinacijami risbe in besede. Neredko jih je, vsaj delček njih, obarvala turkizno. In čeprav so danes so njena dela morda manj barvita, v njih ohranja ta preprost navdih, te drobne stvari in detajle, ki jih obarva s črtami, oblikami, kontrasti.

Premalo časa je bilo za kakšne večje projekte, se nazaj ozira sama in s svojimi besedami, zato so dela mogoče bolj razdrobljena, malo tu, malo tam, morda pomensko nimajo rdeče niti in gre bolj za fragmente. Vsekakor odraz življenjskih okoliščin, doda z nasmehom.

Doma je tam, kjer piha burja. Zanima me, ali pokrajina, sredi katere prebiva, vpliva na njeno delo. Ali kaj pogreša Ljubljano in njeno živahnost? "Ja, burja! Šele med študijem v Ljubljani sem ugotovila kako zelo jo imam rada. Res zna biti divja in neizprosna ampak prevetri človeka do jedra in odpihne vse slabo. No, zdajle malo romantiziram, ampak odmaknjenost mi ustreza. Ljubljana je blizu, všeč mi je njen vrvež, ampak samo za dan ali dva, potem me že motijo promet in gužva in izguba časa med točko a in točko b." 

Meni, da okolje, v katerem živimo, vsekakor vpliva na  posameznika. Morda ne toliko na ustvarjalni slog, kot na to, kar nam je tako samoumevno in lastno, da tega niti ne opazimo. 

Zase in pod svojim imenom ustvarja in prodaja (klik v njen e-shop!) predvsem ilustracije, kolaže in printe z raznolikimi motivi, prisrčnimi vsakdanjimi predmeti in živalmi. Lani je sodelovala tudi pri oblikovanju ovitka albuma benda Mart, za katerega je pred kratkim prejela tudi priznanje festivala Tresk. Ilustrirati pa si želi tudi knjige. "To sem si vedno želela in upam, da se najdeta priložnost in čas za to."

Poznamo pa jo tudi po sodelovanjih, med drugim s slovenskima blagovnima znamkama Vila Malina in ooh noo. Oba projekta je zakrivil Instagram, kjer sta Urška (Vila Malina) in Nina (ooh noo) videli Anino delo in jo povabili k sodelovanju. Anine ilustracije tako krasijo ovijalni papir, kartice, beležnice, posteljnino in še kaj.

Vse fotografije so delo Miloša Miloševiča. 

"Ker so izdelki obeh znamk vrhunsko oblikovani in izdelani, si jemljem v veliko čast, da jih lahko krasijo moja dela," pripoveduje in doda, da h krasnim občutkom prispevajo predvsem odzivi ljudi, ki izdelke uporabljajo v vsakodnevnem življenju, na svoj način, v svojih kontekstih. "Posebna sreča pa je položiti otroka v posteljo, v kateri rjuho krasi tvoja ilustracija." 

Kaj pa čez novih sedem let? "Kot bi v šali rekel moj tata: Niti policija ne ve. Hahaha." 

Preverim takrat, velja?

Ano in njena dela lahko v prihodnjih tednih ujamete na kar dveh skupinskih razstavah. V Lokarjevi galeriji v Ajdovščini na razstavi novih članov DLUSP Mozaik 2017 (24. marec) ter v Mestnem muzeju Idrija, kjer bo od 6. aprila na ogled razstava Sekcije ilustratorjev ZDSLU. 

PREBERI

MINI PEPERMINTOV VODNIK • PRAVLJIČNA & PRAZNIČNA RADOVLJICA

MINI PEPERMINTOV VODNIK • PRAVLJIČNA & PRAZNIČNA RADOVLJICA

ponedeljek, 5. december 2016

Poznam točno tri ljudi iz Radovljice in nihče med njimi mi ni nikoli povedal, kako lepo je to mestece. Ko se s pomočjo zemljevida na telefonu in po parih nepotrebnih ovinkih vendarle znajdeš pred ozko uličico, vhodom v stari del mesta, in stopiš v pravljico. 

Ko sem zadnjič pri delu med brskanjem po fototeki naletela na fotografije praznično okrašene Radovljice, sem si rekla, da ta december preverim, če je zares tako lično okrancljano. Ker pri okrašenih mestih sem jaz bolj za klasiko in bele lučke, ne pa za gužvo, pisane ulomke in galaksije. Ko se boste torej peljali v Avstrijo na štante, s sladkorjem oblite mandlje in kuhančka, se ustavite še tule.

O Radovljici vem, da ji rečemo tudi Linhartovo mesto, da ima zelo sladek festival in da je kraj srčkov, tistih iz lecta. Pa da je iz Radovljice veliko dobrih plavalcev in da je čisto blizu do Bleda in okoliških planin. Kaj dosti mi na pozno nedeljsko popoldne niti ni uspelo raziskati, sem pa pojedla najdražji kos štrudla v življenju, da sem si vsaj malo ogrela nos in si ogledala, kako v Lectariji nastajajo izdelki iz lecta.  

Sem pa zato pogledala prav vsako hiško, vsak detajl na fasadah in prav vsa vrata, okrašena z venčki in smrekovimi girlandami z obveznimi rdečimi srci in pentljami. In antikvariat, deloma preseljen na uličice in zidove hiš, me je presenetil in očaral.

In potem, ko prideš čisto do konca trga, te za vogalom čaka pročelje cerkve svetega Petra. 

Potem se je že toliko stemnilo, da sem se obrnila nazaj in ujela trenutek, ko so se prižgale lučke. In čez minuto mi je mrknil iphone. Radolca, se še vidiva!

Več o Radovljici in njenem prazničnem dogajanju lahko preberete tule.

PREBERI

NA PLATNICE ŠOLSKIH ZVEZKOV RISAL BOARDE, ZDAJ JIH IZDELUJE SAM

NA PLATNICE ŠOLSKIH ZVEZKOV RISAL BOARDE, ZDAJ JIH IZDELUJE SAM

četrtek, 1. december 2016

Medtem ko v dneve vse bolj reže mraz in našo sapo spreminja v puhaste oblačke, nekaj sto metrov višje sledi v sneg že nekaj časa zarezujejo robovi, ostrejši od zimskega mraza.

In v letu, ko se na veliko piše o novi znamki skakalnih smuči, ki bodo morda na smučarskih skakalnicah in letalnicah prinašale rekorde, pa o drugih velikih imenih zimske športne industrije, v delavnici nekje na Gorenjskem Jure Sodja izdeluje prav posebne snowboarde. MOONCHILD SNOWBOARDS. 

KO TRENINGE IN TEKMOVALNOST ZAMENJATA SVOBODA IN ZABAVA

Jure je v osnovnošolskih časih kar osem let treniral alpsko smučanje, ki pa se mu je zaradi tekmovalnosti, treningov, sledenju navodilom trenerjev zamerilo. Takrat, sredi 90., je bordanje pridobivalo na priljubljenosti in tako si je Jure sposodil bratovo desko in se že prvi dan na njej povsem navdušil nad tem športom. 

"Na boardu mi ni nihče govoril, kako naj se peljem, kako naj se držim, zame je bila to popolna svoboda po dolgih letih. Lahko sem skakal, kot sem hotel," se spominja Jure, ki mu je bilo všeč tudi to, da takrat tekmovalno snowboardanje še ni bilo prisotno. "Vse je bil lifestyle in zabava." Od tistega prvega dne pred dvajsetimi leti je strasten boarder.

OD SNEŽNIH PARKOV DO PROSTRANIH TERENOV IN CELCA

Na začetku je bil najbolj entuziastičen, scena se je tudi v Sloveniji počasi razvijala, veliko so deskali po snežnih parkih, Jure je v enem od njih tudi delal. "Nikoli nisem bil tako uspešen kot nekateri kolegi, sam krivim pomanjkanje talenta in telesno višino," pravi o tem, zakaj se je odrekel tekmovalnim ambicijam. Sčasoma se je naveličal tudi snežnih parkov, hkrati pa ga je od freestyle snowboardanja odvrnilo to, da je bilo vse bolj podobno gimnastiki. "Kar preveč časa sem potreboval, da sem se odlepil od parkov in ponovno začel uživati v prostranih terenih, na celcu, v naravi."

A odkar izdeluje svoje deske, se je je vrnilo tudi skorajda začetniško navdušenje nad tem športom. Želja po oblikovanju in izdelavi desk je v njem tlela ves ta čas. "V šolske zvezke sem na platnice risal dizajne boardov. Seveda se mi takrat ni sanjalo, da bi jih lahko izdeloval doma."

PREBERI

NINUSHUAL • KO STA DOVOLJ IZDELEK IN ZGODBA ZA NJIM

NINUSHUAL • KO STA DOVOLJ IZDELEK IN ZGODBA ZA NJIM

ponedeljek, 28. november 2016

"Želim delati nekaj, kar bo trajalo več kot le sezono in bo izdelek skozi nošenje dobil svojo končno podobo," pravi Nina Graabar, oblikovalka in podjetnica, ki šiva usnjene izdelke pod znamko NINUSHUAL. Njene torbe in torbice, halotaške, denarnice, zapestnice, obeske in druge dodatke ste morda že kje zasledili. Z zanimivimi oblikami, kombinacijami barv in tekstur so prava paša za oči. In čeprav je svojo podjetniško zgodbo začela pisati pred petimi leti, ko je tudi uradno registrirala svojo znamko, se je njeno ustvarjanje začelo že veliko prej.

PREBERI

PREJ IN POTEM • BARVITO STANOVANJE Z NORDIJSKIM PRIDIHOM V KRANJSKI GORI

PREJ IN POTEM • BARVITO STANOVANJE Z NORDIJSKIM PRIDIHOM V KRANJSKI GORI

nedelja, 20. november 2016

Medtem ko še čakamo na tisto pravo zimo, pa so alpski resorti že pripravljeni na novo smučarsko sezono, jutra s sveže zapadlim snegom, dneve na strminah in pravljične večere med okrašenimi stojnicami.

PREBERI

PRAV POSEBNA LJUBLJANSKA HIŠA, KI ZA SINJO FASADO ČUVA MNOGE ZGODBE

PRAV POSEBNA LJUBLJANSKA HIŠA, KI ZA SINJO FASADO ČUVA MNOGE ZGODBE

sreda, 16. november 2016

Mimo te hiše pelje moja tekaška steza. Vedno jo s pogledom lovim že med drevesi, preden mimo gredic pritečem na makedamsko pot, polno kužkov, vozičkov, tekačev, sprehajalcev in obiskovalcev največjega mestnega pokopališča.

Drugačna je od hiš v tisti vrsti, in saj veste, kako je z domišljijo, v mislih sem si v preteklih letih ustvarila predstavo o tem, kdo bo v njej živel. Moja domišljija se ne bi mogla bolj motiti, a zdaj, ko poznam njeno zgodbo, mi je le še bolj pri srcu s svojo valovito sinje modro fasado.

Ta hiša ni običajna stanovanjska enota. Ni le še eden v vrsti sodobnih domov neobičajne oblike, ki bi si ga ustvaril kdo z malce posebnim okusom. To je namreč materinski dom. V njem živi sedem mamic z otroki, ki zaradi različnih dejavnikov nimajo svojega doma ali v njem trenutno ne morejo prebivati. Je tudi najnovejši med osmimi tovrstnimi domovi v Sloveniji, v katerih  biva 170 mamic in otrok. Odprli so ga pred nekaj dnevi.

Hišo, ki najbrž ni le najlepši materinski dom, ampak kar najbolj zanimiva hiša daleč naokoli, so zasnovali Rok Jereb, Blaž Budja in Nina Majoranc iz biroja JEREB IN BUDJA ARHITEKTI. Tudi sami ji pravijo "posebna". In taka je v več pogledih, ne le po zunanjosti. 

O materinskem domu so arhitekti na svoji spletni strani zapisali, da "njegova vsebina v sozvočju z obliko tudi naključnemu opazovalcu pove lepo zgodbo. Na meji dveh mest, stavba namreč leži tik ob glavnem mestnem pokopališču, ki ga od drugega mesta loči park, zlahka razberemo, da je moč z oblikovanjem, ki sledi funkciji, vzbuditi in negovati občutek varnosti. Tega pa njegovi stanovalci najbolj potrebujejo."

POT LESA - NA TLEH IN NA STROPU
Poleg spalnic, ki nudijo intimo in zavetje, so v hiši tudi prostorni skupni prostori. Kuhinja z dvema umivalnikoma in velikim kuhinjskim pultom je nekakšno srce tega dela hiše. Živahne, barvite ploščice ji dajejo igriv, veder značaj. V istem prostoru sta še dve veliki jedilni mizi in kotiček za posedanje.

Posebnost je tudi lesen opaž, ki kot nekakšna reka obliva strop v različnih prostorih, jih s tem povezuje in ustvarja nekakšno leseno nit, ki jo lahko opazujemo z različnih višin hiše.

USTANOVA, KI VARUJE IN PODARJA TOPLINO DOMA

"Oblikovno je funkcija in zasnova hiše jasna že z zasnovo fasade," še pišejo arhitekti. "Pritličje, javni del je s cezuro ločen od nadstropja, spalnega dela. Fasadni ovoj pa objema hišo z dveh strani, z dvema materialoma, betonom, ki z uporabo deščičenega opaža pridobi krhek nagovor in sledi drugemu objemu, stekleni fasadi. Oba skrbno varujeta notranjost. Raster oken pa usmerja in skriva ter odpira poglede. Ureja potrebno komunikacijo z okolico in govori o tem, da Materinski dom ni navadna hiša. Je ustanova, ki varuje in obenem podarja toplino doma."

Res lep projekt. ♥️ In držim pesti, da bi se vse zgodbe v materinskih domovih, varnih hišah in  kar najlepše končale. Hvala za dovoljenje za objavo, arhitekti. 

FOTO: Blaž Budja

PREBERI

ONA, MILENA, EMINA IN NEDA • ČILIMI NOVE KOLEKCIJE KOBEIAGI KILIMS

ONA, MILENA, EMINA IN NEDA • ČILIMI NOVE KOLEKCIJE KOBEIAGI KILIMS

torek, 15. november 2016

Čilimom KOBEIAGI KILIMS, tradicionalno tkanim preprogam in pregrinjalom, ki sta jih s svojimi vzorci v sodoben dom postavili Ivana Blaž in Nina Mršnik, so z najnovejšo linijo pridružili štirje vzorci. Da imajo tudi ti - tako kot  v premierni kolekciji - ženska imena, ni slučaj. V najožjem krogu, ki ustvarja Kobeiagi Kilims, so namreč ženske. Tako je to tudi svojstven poklon njim. 

"Zadnja kolekcija je nastajala istočasno s kratkimi teksti, ki opisujejo prizore in občutke z najinih potovanj ali pa prostore, ki so obema znani," pravi Nina. Tako je MILENA zgodba o najlepši hiši, ki jo poznata. ONA govori o času, ki ga je ena od njiju preživela v Braziliji. EMINA je povezana z njunimi vožnjami med Slovenijo in Bosno. NEDA pa je ime njima ljubi ženski in njeni hiši, kjer se vedno odlično počutita. Besedila sta Nina in Ivana vzeli kot okvir za oblikovanje novih vzorcev.

Milena

Dark terrazzo floors and yellowish wooden steps. The house was built in the late Fifties.

Sitting on the sofas, they were sipping tea and eating dates that someone had brought from Turkey (food with a story tastes so much better). The fireplace was emanating the nicest heat one can imagine. She was absorbed in scrolling through the titles of the cookbooks crammed in the bookcase. Enjoying the downtime, the others were looking through the large window giving onto the sea and already savouring the arrival of the summer when they would have enjoyed their lives even more.

Nova kolekcija čilimov, ki jih lahko uporabljamo kot preproge ali pregrinjala, v liniji pa so tudi okrasne blazine, je še bolj bogata z vzorci. "Ugotovili sva, da imajo bosanski vzorci pogled simbolične tudi funkcionalno vrednost - čilim se lepše uleže na tla in je zelo raven, če ima enakomeren vzorec," pravita oblikovalki, ki sta zato pri snovanju nove linije predvsem veliko raziskovali. 

Se bo pa Emini, Massari Rosso, Baji, Stani, Mileni, Oni, Nedi in Lejli, sta sklenili Nina in Ivana, po novem vsak mesec pridružil nov vzorec. Tako bo linija vsakič znova bogatejša za nov čilim.

Ona, Neda, Milena in Emina

Medtem ko lahko čilime že naročite v spletni trgovini, so "v živo" za zdaj na prodaj v Copenhagnu in na Dunaju, v kratkem pa jih bom moč kupiti tudi v Sarajevu, kar ju še posebej veseli. "Trgovina, ki bo prodajala najine čilime, je na Baščaršiji, kjer prodajajo predvsem čilime z bližnjega vzhoda." Zanimivo torej, da bosta prav oni zastopali bosanske čilime v Bosni.  Kdaj boste lahko čilime Kobeiagi Kilims potipali in kupili v Sloveniji ... pa izveste kmalu. 

KOBEIAGI KILIMS

INSTAGRAM x FACEBOOK x SHOP

Foto: Ada Hamza

PREBERI