PICI BICI • KOLESARSKA TRGOVINA, KI JE PRERASLA V SKUPNOST

PICI BICI • KOLESARSKA TRGOVINA, KI JE PRERASLA V SKUPNOST

četrtek, 14. september 2017

Konec septembra vrata zapira PICI BICI, specializirana kolesarska trgovina in popravljalnica koles, ki je v zadnjih štirih letih postala veliko več kot to. Točka srečevanja in druženja kolesarskih navdušencev, tistih izkušenejših in tistih, ki so kolesarski svet šele spoznavali. Fante sem v Šiški obiskala že spomladi, a naključje (okej no, blogerska pavza:) je poskrbelo, da je zgodba online šele zdaj, ravno v času, ko je ekipa naznanila, da butik zapira svoja vrata. 

Vse se je začelo leta 2011, ko je Andrej, gonilna in vodilna sila kolektiva, zaključeval študij in se odločil, da ne bo iskal dela, ampak si ga bo ustvaril sam. Že od prej so se Andrej, Klemen, Marko in Jure, vsi s pivško-postojnskega konca, poznali s punk scene, koncertov in tudi s kolesarskih poti v okolici (tedaj so jim bile ljube predvsem tiste bolj gorskolesarske). 

Ko so prišli študirat v Ljubljano, je navdušenost nad gorskimi kolesi zamenjala fascinacija nad fixed-gear subkulturo. "Takrat je bil močen ta fixie moment, bajki brez prestav in zavor, in ker se teh pri nas ni dalo dobiti, smo si jih sestavili kar sami. Takrat sicer čisto narobe," se spominja Andrej. To je bilo še pred velikim fixie bumom, zato specializiranih trgovin s tovrstnimi deli še ni bilo, prav tako teh ni bilo možno naročiti prek spleta ali pri velikih trgovcih, zato so se morali znajti, kot so vedeli in znali.

Slovenija je še nekaj desetletij nazaj veljala za močno kolesarsko silo (zgodbo o Rogu sem na Pepermintu opisala v tej objavi). Tudi osnova fixed-gear koles na primer prihaja z velodromov, a ta disciplina se pri nas, kljub infrastrukturi - velodrom so leta 1996 zgradili v Češči vasi pri Novem Mestu, a žal ni (bil) veliko v rabi in je prepuščen propadanju - ni razvila. Zato tudi ni bilo veliko možnosti, da bi potrebne dele dobili "iz druge roke".

"Pa smo se mi štirje dali na kup in naredili spletno trgovino, predvsem zato, da bi sebi in drugim odprli vrata do te robe v tujini." Povezali so se tudi z ljubljanskim društvom Muslauf, ki je v tistem času že delovalo in kolesarska skupnost v prestolnici se je vedno bolj krepila. Širila se je tudi subkultura, z njo pa ponudba na trgu, zato je četverica spomladi 2014 že začela razmišljati o tem, da bi spletno ponudbo nagradili tudi s fizičnim prostorom. "Vse se je dalo dobiti na internetu, le kolesa na spletu ne moreš sestaviti. In smo začeli iskati plac."

Našli so ga v Spodnji Šiški, v zgradbi, kjer je že delovala Kreativna cona Šiška, v delavnici v pritličju pa so domovali Muslaufovci. S kolesi se je na Tavčarjevi v središču Ljubljane ukvarjal tudi Bor Čeh in ko je iskal nove prostore za nekakšno kolesarsko delavnico, workshop, so se povezali in se projekta lotili skupaj. "Ta prostor je že neštetokrat spremenil obliko, na začetku pa je bil totalna luknja," pove Andrej. Lotili so se čiščenja in prenove in ustvarili prostor, ki je miks prodajalne, popravljalnice koles, galerije in čitalnice kolesarskega čtiva. Vzporedno pa je Pici Bici postal epicenter druženja, izmenjevalnica izkušenj, ustvarjalnica posebnih kolesarskih zgodb.

"Firmo smo naredili iz potrebe, da dobimo kose iz tujine, ki se jih tu ni dalo dobiti. Še bolj kot to pa smo se projekta lotili zato, da smo lahko mi in enako misleči ljudje, ki furajo iste bajke, lahko še naprej ustvarjali, se družili, kolesarili." Pici Bici je tako iz spletne trgovine prerasel najprej v kolektiv, nato pa še v skupnost, "pa naj se sliši še tako hipijevsko". Organizirali so dogodke, z raznoliko ponudbo in odprtostjo privabili nove ljudi, mnoge na novo navdušili za kolesarjenje. 

"Še posebej nas veseli, da smo vzbudili tudi pozornost mlajših in pokazali, da to gibanje ni le del ene generacije."

So pobudniki številnih kolesarskih akcij. "Alleycat, serija petih dirk Gwozdna senichka, vzpon na Ljubljanski grad, pa mednarodno zastavljen Dust Lust projekt ... Hkrati smo ustanovili tudi kolesarski klub, saj so nekateri člani naše skupnosti začeli tako resno dirkat in postali tako dobri, da so si morali urediti licenco, ki pa jo dobiš le, če imaš klub." Ta ima zdaj okoli 25 članov, udejstvujejo se tudi v cikloklos prvenstvu. Cikoklos je mešanica specialkarske in gorske discipline, aktualna predvsem pozimi, ki sicer velja za mrtvo kolesarsko sezono. 

"In to je tudi tisto, s čimer se najbolj identificiramo – nismo ne specialkarji, ne mountainbikerji. Smo nekje vmes in vse nam je kul."

Tako so tudi v servis vzeli vsako kolo, brez diskriminacije, in na pomoč priskočili vsakemu, ki je pred njihovo delavnico zapeljal s kolesom, kakšno tehnično zagato ali vprašanjem. Z nabranim znanjem in posebno pozornostjo pa so se fantje lotili sestavljanja koles po meri posameznika, kar je tisto, po čemer so se ločili od velikih, spletnih in drugih ponudnikov. Pri njih so se tako oglasili posamezniki s posebnimi željami, fantje so njihove želje preučili, pripravili predlog, naročili potrebne dele in sestavili kolo. 

Glas o Pici Bici je segel tudi preko meja, poskrbeli so za kolesa naročnikov iz Zagreba, Banjaluke, Beljaka, Verone ... Med najbolj zanimiva naročila prištevajo kolo, ki so ga sestavili za namen slovitih, izjemno dolgih in zahtevnih cestnih dirk na svetu - transameriško Trans Am Bike Race ter Transcontinental, ki starta v Belgiji in se konča v Turčiji. 

Pri njih se je na primer oglasilo tudi dekle, ki zaradi svojih nekaj več kot 150 centimetrov višine pri običajnih trgovcih ni našla kolesa zase. Pa so ga sestavili. In prav ta oseben, unikaten pristop je tista mala revolucija, zaradi katere so postali znani tudi v širši regiji in zaradi česar so se obdržali tudi v letih, ko so drugi fixie shopi po Evropi zamrli.

Da se bodo morali iz prostorov na Celovški 50 slej ko prej izseliti, so vedeli že od samega začetka. Še spomladi so načrtovali selitev v nove prostore, nedaleč stran od zdajšnjih, ostali bi v becirku, ki so ga vzeli za svojega in ki je tudi z njimi postal zanimivejši. In nadaljevati zgodbo. A tik pred zimo, ko povečini kolesa pospravimo v kleti in kolesarnice, bi selitev pomenila tudi tveganje. Zato izkoristite zadnje Pici Bici tedne, obiščite prodajalno, pobrskajte med številnimi kakovostnimi deli in z njimi izboljšajte ali polepšajte svoje kolo. In poklepetajte z ekipo, zares fino zgodbo so ustvarili. 

PICI  BICI 

CELOVŠKA 50

LJUBLJANA

PON-PET 10:00 - 18:00
(do 30. septembra '17)

. . . . . . . . . . . . . . . . . 

SPLETNA STRAN  + SHOP
FACEBOOK
INSTAGRAM 

SaveSave

PREBERI

URŠKA ALIČ • SVETLOBA TUKAJ TERJA TAMLE SENCO

URŠKA ALIČ • SVETLOBA TUKAJ TERJA TAMLE SENCO

torek, 12. september 2017

Danes zvečer bo za vitrinami Dobre vage grafična oblikovalka Urška Alič predstavila svoj novi zine Svetloba tukaj terja tamle senco, ki je nastal prav za to priložnost. Samostojno razstavo je razdelila na dva dela: predstavila bo pretekla dela (zini, sodelovanja, male grafike) in nov zine ter koncept njegovega nastajanja.

"Vse stvari bo družila tehnika risografije, mislim pa, da se preko del da videti tudi razvoj mojega likovnega izraza, ki je nekakšna mešanica analogne fotografije in preprostih oblik."

Dve mali grafiki, narejeni v riso tehniki.

Po izobrazbi je grafična oblikovalka, pa tudi sito- in risotiskarka, "za zdaj še v prostem času," doda. Fotografira tudi. "Pred nekaj leti sem posvojila še atijevo Praktico in jo od takrat povsod vlačim s sabo.
"

Poetičen naslov razstave Svetloba tukaj terja tamle senco je pravzaprav stavek iz knjige K svetilniku Virginie Woolf, a s knjigo in njeno vsebino nima druge povezave. "Imam navado, da med branjem izpisujem stavke, pa sem zapisala tudi tega, ki je super skupek besed." In ta skupek nekako povezuje njeno delo: "Fotografija sama kot svetloba in senca ter oblike, ki tudi nosijo neko težo/temo/senco ali lahkotnost/transparentnost/svetlobo."

To je ta super praktica in ta svetloba/senca! :)

Je večstranska ustvarjalka in raziskovalka raznolikih medijev in tehnik. Morda je tako, ker zaradi dela veliko časa preždi za računalnikom, da potrebuje nek ventil, neko drugo obliko ustvarjanja ali (samo) sprostitve. "Pa tudi izdelati neko fizično stvar, jo držati v rokah je zame vedno plus. Če pa lahko to deliš še s kom, ki se mu zdi fajn, pa še bolje! Rada imam sicer oboje, oboje pa me tudi kdaj nervira."

Je del kolektiva Riso Paradiso. Kaj sploh je risograf, jo vprašam. "Je neke vrste kopirna mašina, na pogled zelo podobna običajnemu kopirnemu stroju. Deluje na princip sitotiska: motiv se namesto na sito s termografijo izdela na master papir, ki se ovije okrog barvnega bobna in tako določa barvo odtisa. Risografija ima, kot vsaka tiskarska tehnika, določene specifike glede delovanja in glede odtisa, kar pomeni, da je komu všeč, komu pa ne."

Zadnja akcija Riso Paradiso je bila razstava v Velenju v okviru festivala Kunigunda, kjer je kolektiv eno steno prelepil z riso tapetami.

Najljubše barve nima, pri ustvarjanju in tudi sicer. Riso tehnika že sama po sebi prinese omejeno paleto barv, Urškina želja pa je s čim manj povedati kaj več.

Rada bi se priučila še kakšne tiskarske tehnike in se naučila delati s statvami. Predvsem pa si želi še več delati na lastnih projektih in izdelkih, vedno pa lahko na poti k sodelovanju povabiš še koga, se tako razvijaš in postajaš bolj siguren vase in v svoje delo. 

Am i there? shots and shapes quest je bil Urškin prvi zine, izdala ga je založba Look Back and Laugh, ki jo vodi Zoran Pungerčar.

 Flat Gold je Urškin drugi zine, ki je nastal letos marca v času umetniške rezidence na Dunaju. 

"Super izkušnjo sem imela marca, ko sem mesec preživela na Dunaju v okviru umetniške rezidence. Tam je nastal Flat Gold zine. O tem itak vsi sanjamo, da bi lahko na primer en mesec preživeli v Kanadi, enega na Portugalskem …"

____________________________

Urškina samostojna razstava se v Dobri vagi odpre nocoj ob 19. uri, na ogled pa bo vse do 11. oktobra. V zakulisje njenega ustvarjanja pa lahko pokukate tudi na Instagramu. 

PREBERI

IZ ZANEMARJENEGA STANOVANJA V POPOLN 'AIRBNB' DOM V LJUBLJANI

IZ ZANEMARJENEGA STANOVANJA V POPOLN 'AIRBNB' DOM V LJUBLJANI

nedelja, 10. september 2017

V spalnico tega stanovanja na Taboru v Ljubljani sem se zagledala na Instagramu (ta svetloba! pa tla! pa roza posteljnina! in pregrada!) in sporočilo s predlogom za objavo na Pepermintu je bilo ena od prvih alinej na popočitniški to-do listi. Anja Gea in Jože - par, ki je dal zapuščenemu stanovanju povsem novo podobo ga spremenil v popotniški pristan - tako fino opisujeta celoten proces prenove in opremljanja tega enosobnega stanovanja na Taboru v Ljubljani, da objavo prepuščam kar njima. In fotografijam, ki sta jih posnela Aleš Rosa in David Guček.

PREBERI

NEW EDGE • KO DIPLOMSKO DELO ZRASTE V MEDNARODNI MAGAZIN URBANE KULTURE

NEW EDGE • KO DIPLOMSKO DELO ZRASTE V MEDNARODNI MAGAZIN URBANE KULTURE

petek, 8. september 2017

Poznate New Edge? Revijo, namenjeno mladim in obetavnim, ki se želijo izpostaviti in pokazati, kaj počnejo? Platformo za nadobudne, ki lahko na njej gradijo svoj portfolio, in za tiste, ki o svežih obrazih, avtorjih in projektih s področja umetnosti, mode, glasbe, literature, filma in drugih kreativnih obrti ... radi berejo? Ja? Potem je čas, da izveste več o tem, kako nastaja. Ne? Brž klikat :)

Ustvarila jo je Anja Korošec, grafična oblikovalka, ki dela v oglaševanju, pred tem pa je kar nekaj let v svetovnih prestolnicah krmarila med modo in dizajnom, študijem in delom manekenke. New Edge Magazine je pravzaprav … njeno diplomsko delo. Revijalni medij ji je bil od nekdaj zelo všeč, a ker na trgu ni našla takšne revije, ki bi ji bila pisana na kožo, jo je ustvarila sama. Od prve do zadnje strani. V prvi, ‘diplomski' številki revije, je bila namreč podpisana pod vse vloge, bila je odgovorna urednica, lektorica, tehnična urednica, oblikovalka. Danes, po osmih številkah, Anjino ime ni več edino v kolofonu. 

New Edge Magazine je platforma za nadobudne ustvarjalce in avtorje, ki lahko na njej gradijo svoj portfolio.

“Ko se je koncept revije prijel, sem te vloge začela prepuščati novim talentom, ki so res dobri na svojih področjih in sami ustvarjajo odlične vsebine. Tako tudi kakovost z vsako številko raste,” pravi Anja, ki danes nad revijo bdi v vlogi glavne urednice. Njeno ožjo ekipo sestavljata še Anže Ermenc kot modni urednik in Maja Podojsteršek kot avtorica večine besedil. “Skupaj brainstormamo in snujemo ideje za celoto revije.” Pri ustvarjanju vsebin jim pomagajo tudi Vanja Žižić. Denis Pucelj in Jasna Rajnar Petrović ter še nekateri, ki pri ustvarjanju ne sodelujejo stalno, so pa vsekakor del ekipe. “Zelo sem ponosna in srečna, da imamo okoli sebe tako nadarjene ljudi.”

Po izidu edicije začne ekipa snovati novo številko. Anja določi temo revije in jo sporoči ekipi, nato pa vsak pripravi svoj del in vsebine. “Želim, da je nastajanje revije sproščeno,” razlaga Anja, “vsak zase ve, kaj bo pripravil, vsi vemo, kdaj je izid, in temu primerno tudi organiziramo delo. Všeč mi je, ko si nekdo za izdelek vzame čas in vanj vloži del sebe, zato ne pritiskamo in poskušamo čim bolj neobremenjeno ustvarjati."

"Všeč mi je, ko si nekdo za izdelek vzame čas in vanj vloži del sebe, zato ne pritiskamo in poskušamo čim bolj neobremenjeno ustvarjati."

Revijo je zasnovala v obdobju, ko se ji je zdelo težko nekaj doseči brez zvez in poznanstev. Pa vendar je želela to miselnost preseči in spremeniti - kakovost dela je tisto, kar velja veliko več. “Zato sem ustvarila revijo, kjer imajo vsi, ki nekaj delajo dobro in s strastjo, možnost to tudi pokazati na svoj način, brez omejitev in usmeritev, so pri tem svobodni. Lahko se izrazijo in opozorijo na svojo kreativnost.”

New Edge Magazine pa ne ustvarjajo le Slovenci, meje in robovi se ves čas premikajo in brišejo. Če je bila prva številka zaradi svoje diplomske narave pripravljena v slovenskem jeziku, so danes vsebine v angleščini. Anji se pred tremi leti ni niti sanjalo, da bo danes projekt še živel. “Po diplomi sem leto dni živela v Londonu, delala sem pri kreativni agenciji Tea Entertain in revijo sem pokazala kolegom. Po odličnih odzivih sem se odločila nadaljevati z delom in tako smo že drugo številko prevedli v angleščino. Po statistiki sodeč dosegamo oglede s celega sveta. Kar je neverjetno.”

Anže, Anja in Maja, ožja uredniška ekipa New Edge Magazine. 

Revijo najdete na spletu, v tiskani različici pa v nekaterih ljubljanskih kavarnah. Prelistate jo lahko tudi v Moderni. 

Revija je spletna in izide dvakrat letno, Anja pa vsake toliko iz lastnega žepa financira par izvodov tiskane revije za ekipo, kakšno tiskano različico pa najdete in prelistate tudi v nekaj lokalih v Ljubljani. Njena želja je, da bi še naprej ustvarjali s srcem in se veselili vsake nove številke. “Ponosna sem na vsako številko posebej, na postavljen temelj, ki mu ljudje radi sledijo, kar me res osrečuje. Še posebej pa sem ponosna na to, da ustvarjamo zato, ker si to želimo in to potrebujemo.”

New Edge  lahko spremljate tudi na FB + IG.

PREBERI

DOM Z INSTAGRAMA • SKANDINAVSKI HYGGE NEDALEČ OD DOMŽAL

DOM Z INSTAGRAMA • SKANDINAVSKI HYGGE NEDALEČ OD DOMŽAL

nedelja, 3. september 2017

Ko med fotografijami na Anitinem instagramu naletiš na tisto s knjigama o skandinavski predanosti udobnemu, mehkemu, sproščenemu bivanju ( = hygge), veš, da ta dom svojim prebivalcem nudi prav to. Toplo zavetje, ki z barvami, teksturami in skrbno izbranimi dodatki spominja na domove s severa. V njihovem primeru, severno od prestolnice, blizu Domžal.

ZALJUBLJENA V OPREMLJANJE

Čeprav se z interierji ukvarja le ljubiteljsko, bi si Anita, ki v ljubki hiški stanuje s partnerjem osemletnim sinom, neskončno to početi tudi poklicno. Nad skandinavskim slogom se je navdušila pred več kot dvema desetletjema, ko ji je prijateljica opisovala, kako je pri njeni sestri na Švedskem. "Dobesedno odprtih ust sem jo poslušala, ko mi je razlagala, da si vsak dan prižgejo svečke, da je miza za vsak obrok lepo pogrnjena, in da na vsakem oknu sveti lučka, ko zunaj sneži. Ko sem to slišala, sem točno vedela, kakšno bo moje stanovanje."

BARVE? "NAVELIČALA SEM SE JIH PREJ KOT V DVEH MESECIH." 

V začetku urejanja je tudi sama poskusila z barvami, ki pa so ena za drugo hitro začenjale izginjati. "Naveličala sem se jih prej kot v dveh mesecih," pripoveduje Anita, ki meni, da je kombinacija belih sten, lesenega poda in dodatkov v sivi, črni in beli barvi preprosto večna in se je nikoli ne naveliča. Ko je začela opremljati svoj dom, pa v naših trgovinah še ni bilo velik izbire pohištva in dodatkov v zdaj tako priljubljenem skandinavskem slogu. Zato je sprva hodila v Ikeino trgovino čez mejo in vsakič držala pesti, da ji ne bo treba ničesar pustiti pri carinikih. 

Vse drugo je bilo mala malica, se spominja. "Točno sem vedela, kje bo enosed za branje, kje košara z odejami in kam postaviti samostoječo luč … imam srečo, da mi partner pri opremljanju pusti proste roke in mi pomaga pri uresničitvi mojih idej. Verjetno mu ni lahko, ko se odločim, da bi imela na stenih 20 novih slik v takšni ali takšni liniji," doda z nasmehom. Tudi sin za zdaj nima pritožb, Aniti se zdi, da ga je z vsem skupaj že malo okužila, saj tudi sam izbira stvari ki so v "njihovih" barvah. 

"PREPROSTO, UMIRJENO, BREZ KIČA"

Opremljanje pa je nikoli dokončan proces, še posebej ob vseh vizualnih dražljajih in idejah, ki nas obkrožajo. "Vedno oprezam za novimi stvarmi, vedno bi rada kaj spremenila, dokupila, prestavila … Ideje dobivam od vsepovsod, iz revij, knjig, Instagrama." Tisti pravi občutek, kaj pomeni skandinavski slog, pa nudijo obiski severnih dežel, kjer lahko na lastne oči vidi, kako je vse "preprosto, umirjeno, brez kiča" in kako dobro se tam počuti.

Njen naslednji projekt bo prenova jedilnice. Anita že nekaj časa sanja o tem, da stoli ne bi bili enaki, pa o veliki udobni črni klopi tudi. 

NAJLJUBŠI KOTIČEK? DNEVNA SOBA

Danes največ kupuje prek spleta. Njena priljubljena naslova sta Finnisdesignshop.com in Scandinaviandesigncenter.com, najljubši pa izdelki danskih oblikovalcev ter blaovnih znamk, kot so Hay, Kähler, Lyngby, Normanncph. Od domačih znamk obožuje izdelke oohnoo, od trgovin pa najraje obišče Formadoma in Gudshop. 

Njen najljubši kotiček je dnevna soba, ki je prav takšna, kot si jo je želela. "Z velikim kavčem, udobnimi volnenimi odejami, majhno belo mizico, na stenah pa slike z naših potovanj, knjigami o interierih, ki jih lahko znova in znova pregledujem, svečniki in belo mehko preprogo …"

LJUDJE, KI ŽIVIJO V LEPEM OKOLJU, SO SREČNEJŠI

Pravi, da je jutranji človek. Rada vstaja zgodaj, tudi ob vikendih, ko pridejo na vrsto njihovi dooolgi zajtrki. "Postreženi na najboljšem servisu in na lepo pogrnjeni mizi. Vzamemo si čas, da v miru pojemo in se pogovorimo o zadevah, za katere med tednom ni bilo časa."

Čeprav je Anitin slog v navdih mnogim, ki jo spremljajo na Instagramu, pa razume, da ta ni povšeči vsem. Vsak se počuti dobro v drugačnem okolju, pravi. Je pa prepričana v to, da so ljudje, ki živijo v lepem okolju, srečnejši. "In jaz se imam za zelo srečnega človeka," še doda.

SaveSave

PREBERI

ANJA POLH • DUHOVITA ČARODEJKA ČRK IN RISB

ANJA POLH • DUHOVITA ČARODEJKA ČRK IN RISB

sobota, 2. september 2017

Sobota je. Dan, ki ga je ilustratorka in grafična oblikovalka Anja Polh v eni svojih risarskih igrarij dan po pregovorno živahnem petku preimenovala v slabota. Njen zaščitni znak je prav miks risarskih veščin in duhovite domišljije, ki te nasmeje in ti polepša dan. 

Zase pravi, da nikoli ni bila "umetniški umetnik". Iz otroštva so ji recimo v spominu najbolj ostale vedno navihane ilustracije Marjana Mančka in tudi njene risarije niso pocukrane ali kičasto popolne. V njih se vedno znova pojavljajo "hecni, pozitivni in maIo sarkastični Iiki, ki radi povejo, kako stvari stojijo, kdaj tudi brez olepševanja.” In zato so nam tako všeč.

Polhica (to je njen niknejm) riše, odkar pomni. Ko je bila majhna, je govorila, da bo risarka. "Ne slikarka, da ne bo pomote, risarka. Kar se, hecno, v angleščini prevede v predal (drawer). Po vseh predalih doma so se namreč skrivale barvice, svinčniki, akvareli in tuš. Zmeraj sem vedela, da so nekatere barvice boljše od drugih, kot otrok pa vseeno nisem imela pojma, da je to zato, ker se nekatere barvice veliko lepše mešajo med seboj in ustvarjajo ne le drugačne barve, ampak tudi posebne teksture. Takrat se je začela moja ljubezen do risanja."

Svoje ilustracije je sprva kazala le prijateljem, nato pa se je zgodil njen prvi večji oblikovalski projekt v domačem Velenju. "Takrat sem ugotovila, da oblikovanje ni nujno le celostna grafična podoba in plakat, ampak ima tudi izjemno moč izobraževanja in osveščanja ljudi okoli nas in okolice, v kateri živimo. Ilustracija ima čarobno moč sproščanja in hkrati podaja vsebino včasih celo močneje kot besede. Verjetno mi ni treba omeniti, da sem bila kot otrok knjižni molj, od tu verjetno tudi ljubezen do besed in njihove upodobitve."

Ne le podobe in besede, zanimala jo je tudi pisava. "Kako kdo napiše črko A in kako črko G, zakaj so v knjigah črke drugačne od teh, ki se jih učimo v šoli, kako je mogoče, da moja sošolka Nina piše tako posebno drugače in vse takšne podobne zadeve," se spominja Anja, ki je tudi sama vedno več časa posvečala risanju (vidiš, ne pisanju!) črk in sproti odkrila, da je to čisto posebna veja umetnosti, ki jo ljudje razvijajo že stoletja. "Vedela sem, da me bo to spremljalo celo življenje."

Tako je začela črke vpletati v grafično oblikovanje in jih povezovati z ilustracijo, lettering ali umetnost risanja črk pa je postal njen najljubši prosti čas. Pa ne le prosti čas, saj tudi lettering zaradi izjemnih umetnikov postava vedno bolj prepoznavna umetniška zvrst. 

Zadnje čase jo vse bolj vleče v animacijo. Zanjo pravi, da omogoča pripovedovanje zgodb, osveščanje okolice in izobraževanje na način, ki je zabaven in enostaven za razumevanje. "Je zagotovo najbolj kompleksen proces izmed vseh naštetih zgoraj in zahteva ogromne količine časa, a je hkrati tudi medij, ki omogača uporabo vseh aspektov umetnosti, ki me najbolj zanimajo."

Kaj naj rečem, spremljajte tole bistro in kreativno dekle na Instagramu, blogu in spletni strani, da boste na tekočem z njenimi novimi projekti, domislicami in prihajajočimi premikajočimi ilustracijami, črkami in risbami. Polhica, ti si ❤️. 

PREBERI

KOLEKTIV 22 • SVETLO PRAŽENA KAVA IZ VASICE POD STOLOM

KOLEKTIV 22 • SVETLO PRAŽENA KAVA IZ VASICE POD STOLOM

četrtek, 31. avgust 2017

Pod 2236 metrov visokim Stolom že dobro leto diši po kavnih zrnih, ki jo v svoji pražarni skrbno praži in v lične paketke z napisom Kolektiv 22 shranjuje Polona Burnik. Dekle, ki se je v kavo in vse, povezano z njo, zaljubila tam nekje pri dvanajstih, lahko bi rekli, da na prvi požirek. Morda pa je ta ljubezen vzklila že leta prej, ko je bila še majhna in je z občudovanjem opazovala mamo, ki se je ob jutrih ličila za v službo in srebala kavo. "Zdelo se mi je tako fino, tako odraslo." Tudi drugače so se v njihovi družini pogosto družili ob kavi, Poloni pa so še posebej ljubi kavni rituali, povezani s staro mamo.

POKLON STARI MAMI TONČKI

"Večkrat nam pove zgodbe izpred mnogih let, med drugim tisto, kako je mojo mamo pošiljala k sosedi, naj jo povabi ‘na bencin’," pripoveduje Polona, ki staro mamo obišče vsak konec tedna, jima skuha kavo, stara mama pa speče piškote. Stara mama Tončka je tudi navdih blagovne znamke svetlo pražene kave Kolektiv 22, ki jo Poloni pomaga voditi brat Gaber. Številka v imenu je namreč poklon prav njej, saj je bila rojena leta 1922. 

Polona je sprva sanjarila o svoji kavarni. Nekoč, morda čez 10 let, si je mislila. A še prej se je zgodila pražarna. "K sreči imam ob sebi brata, ki se mu nič ne zdi nemogoče. Pražarna je bila pravzaprav njegova ideja, jaz pa sem bila takoj za." In sta poskusila. Polona je pred letom dni spražila prvih nekaj kilogramov kave, Gaber pa ji je pomagal z vizijo, spletno stranjo in bolj poslovnim delom ustvarjanja lastne znamke. 

UŽITEK, DRUŽENJE IN "CELA ZNANOST"

Čeprav za praženje ne potrebuješ drugega kot surova zrna kave in pražilnik, je praženje kave pravzaprav "cela znanost", in Polona se zaveda, da je še na začetku svoje pražarske poti. Tako je šele po letu dni preizkušanja in učenja svojo kavo ponudila tudi drugim. Z veseljem posluša tudi zgodbe in nasvete ljudi iz "kavnega sveta", saj se od vsakega lahko nekaj novega nauči o kavi in njeni pripravi. 

JE KAVA BOLJ KOMPLEKSNA OD VINA?

Sama ima najraje kiselkast, saden okus svetlo pražene kave. Večina slovenskih kavarn kupuje temno pražena kavna zrna, zato se je odločila, da bo pražila nekaj, česar pri nas še ni veliko. "Želim si, da bi ljudje dali priložnost tudi tovrstno praženi kavi, saj je res odlična in ponuja malo morje okusov; kava je namreč bolj kompleksna od vina." Trenutno pod žigom Kolektiv 22 najdemo dve vrsti kave: ena je iz Vzhodnega Timorja, druga pa ekološko pridelana iz Peruja. Obe sta 100% arabica.

NA VREČKI ODTISNJENA GORA

Podobo belih kavnih vrečic, ki sta jih P & G izbrala zaradi želje po čim preprostejši podobi, dopolnjuje zanimiv logo. Sestra in brat sta izbrala Stol, goro, pod katero sta doma in kjer pražita kavo. Gaber je razmišljal, da bi goro upodobili s trikotniki, prijateljica Tanja Pleša pa je podobo še poenostavila, črko O v besedi kolektiv pa oblikovala v kavno zrno. 

Logo na vrečke ni prilepljen, ampak odtisnjen s štampiljko, ki so jo izdelali s pomočjo RogLaba. Polona vsako vrečko poštemplja sama. "Vidi se, da ni popolno, vendar mi je to všeč."

VSAK MESEC PAKETEK KAVE V NABIRALNIKU

Kavo lahko za zdaj kupimo v spletni trgovini, kjer se lahko nanjo kar naročimo in vsak mesec prejmemo paketek sveže pražene kave kar v poštni nabiralnik. Najdemo pa jo tudi "na terenu", v Ljubljani v bistroju Robin Food na Resljevi, v Radovljici pa v baru Šmeks Lounge. 

"Za zdaj sva še čisto na začetku in pomembno se nama zdi, da ne hitiva in skušava ponuditi kakovost pred količino." Čeprav imata tudi velike in daljnosežne želje, je za zdaj njun prvi cilj ta, da bi bistroji in kavarne, ki poudarjajo in strežejo lokalno hrano in pijačo, ponujali tudi kavo Kolektiv 22. 

Za konec pa še to. Z družino in mamo Tončko pa je povezan še en detajl. "Pri nakupu vrečke kave vsak prejme zahvalno kartico, na kateri je tudi kratka pesem ali del pesmi. To pa zato, ker mi je poezija poleg kave nekaj najlepšega na svetu," zaključi Polona, ki jo je prve pesmi naučila prav stara mama. 

_______________________________________________

KOLEKTIV 22

INSTAGRAM x FACEBOOK x WWW x SHOP

Foto: Petra Sodja in Tjaša Kikelj

PREBERI

PIRATE PIŠKA • KAR IZDELAM, JE DEL MOJE OSEBNE ZGODBE

PIRATE PIŠKA • KAR IZDELAM, JE DEL MOJE OSEBNE ZGODBE

torek, 29. avgust 2017

"Začetki so bili precej naivni, mogoče celo romantični,« pravi Tjaša Križnar, mlada oblikovalka, ki je pod svojo znamko začela ustvarjati brez načrta, zgolj s strastjo do handmade izdelkov in željo, da začne izdelovati nekaj svojega. Njena PIRATE PIŠKA letos praznuje petletko. Pet let, v katerih se je ustvarjalka precej naučila, kot pravi, največ zagotovo iz napak in padcev.

"Naučila sem se, da je dober izdelek le majhen del zgodbe in da je trženje tisto, kar zahteva največ dela. In tu se pri meni pojavi težava, saj sem v osnovi oblikovalka/izdelovalka. Ne zanimata me trženje in promocija, rada bi, da produkti govorili sami zase. Vendar je tako razmišljanje (žal) neumno, žal živimo v času, ko to ni dovolj."

Neizogibni marketinški plati ustvarjanja lastne znamke navkljub njen pogled na dizajn in izvedbo ostaja enak. "Preprosto ne morem iz svoje kože in še vedno verjamem, da je handmade tisto, kar dela moj brand poseben in unikaten."

ZA IZDELKI STOJIM S SVOJIMI PRSTI, S SVOJIMI ROKAMI 

Že na začetku se je osredotočila na dvoje: na izdelovanje nahrbtnikov ter tiskanje svojih ilustracij na majice, puloverje in vrečke (tudi na nogavice!) v sitotiskarski tehniki. "To občasno dopolnim z značkami, nalepkami, še bolj občasno naredim tudi kakšen fanzine."

Glavne tehnike njenega ustvarjanja so torej ilustracija, sitotisk in šivanje. "Vse tri me na svoj način izpopolnjujejo, največ mi pomeni ravno ta dotik na vseh mojih izdelkih. Tega ne bi rada izgubila ali predala nekomu drugemu. Za svojimi izdelki stojim s svojimi prsti, s svojimi rokami."

NEKDAJ DEDKOVA DELAVNICA, DANES ODPRT KREATIVNI PROSTOR

Tjaša je pred leti dedkovo delavnico preuredila v Pirate Piška studio, ki je postal zelo pomemben del njenega vsakdana. Tam ustvarja, tiska majice in šiva nahrbtnike, tam pa se ji občasno za krajše ali daljše obdobje pridružijo tudi drugi ustvarjalci. "Plac je velik in prostoren, odprt je za takšne in drugačne, tudi zunanje, projekte. Vajb je kreativen, k temu pa sigurno pripomorejo tudi art, filmski ali glasbeni plakati po stenah, knjige, zini in še vse male stvari, ki prostor naredijo zanimiv in hkrati domač."

V delavnici ji družbo dela tudi muzika – »nekaj, kar je že od nekdaj prisotno v mojem življenju, prav tako pri ustvarjanju.« Kar nekaj je albumov, ki si jih rada zavrti, a za vas, Pepermintove bralce, je sestavila playlisto pesmi, ki jo na tak ali drugačen način povezujejo z ustvarjanjem, delavnico, Pirate Piško. 

1.  Björk - Army Of Me
2.  Dub  Trio (feat. Mike Patton) - 02 Not Alone 
3. Massive Attack - Angel
4. Death Grips - Get Got 
5. Wu-Tang Clan - C.R.E.A.M. 

IZDELKI IN MOTIVI, KI GOVORIJO SAMI ZASE 

Tjašine ideje za nove izdelke ponavadi pridejo same od sebe, saj jo zanima in navdihuje veliko stvari. "Povečini so ideje precej kompleksne, vendar jih želim do končne realizacije izčistiti do točke, da lahko govorijo same zase, brez moje dodatne razlage. Kljub temu pa sem zelo vesela, če si kdo vzame čas in me vpraša, kaj me je pri določenem izdelku inspiriralo in ponavadi so ljudje kar presenečeni, ko povem ali napišem blog post o zgodbi iz ozadja. Spet druge ideje pa zahtevajo tudi precej raziskovanja, tako kot npr. zadnja kolekcija majic /Platonik/, ki je zelo konceptualna in kjer sem inspiracijo črpala iz zelo različnih virov, kot so platonska telesa, planeti itd."

(P)OSEBNA LINIJA MAJIC /PLATONIK/

T-shirti so ob nahrbtnikih (tudi o njih v nadaljevanju) najprepoznavnejši izdelek z etiketo Pirate Piška. "Ideje za motive pridejo zelo spontano in iz čisto osebnih vzgibov. Vse kar na koncu odtisnem na majice, je del moje osebne zgodbe. Zadnja kolekcija /Platonik/ je zelo osebna, koncept je sicer nastajal par let, a so bile končne ilustracije odraz tega, kar se mi je dogajalo zadnjih nekaj mesecev."

Linija /Platonik/ je posebna tudi zato, ker je prva, ki je natisnjena na majice, prijazne do okolja in delavcev tekstilne industrije. To so fair wear majice iz stoodstotnega organskega bombaža. Tjaša je tudi pri embalaži in razpošiljanju majic razmišljala celostno, s pozornostjo na vsak detajl, saj je tudi klasične, s plastiko oblazinjene kuverte, zamenjala s kartonsko embalažo, ki je primerna za reziklažo. 

JESENSKA SLOVESA IN NOVOSTI

Medtem pa v delavnici že nastajajo novi nahrbtniki, ki so nadgradnja /black on black/ canvas backpacks in bodo prav tako izdelani iz vodoodbojnega materiala. "Z novimi nahrbtniki želim iti korak naprej, saj se s 5-letnico poslavljam od basik in palma nahrbtnikov.  Z izdelavo teh preprostih nahrbtnikov sem začela leta 2012 in po petih letih čutim, da se od njih lahko poslovim in nadaljujem z novimi. Obračam nov list in veselim se vsega kar bo to prineslo."

    

INSTAGRAM x FACEBOOK x WWW x SHOP

SaveSave

PREBERI