SLIDER





DARILO ZA NAJLJUBŠE = #DARILOZAMUCE

sobota, 2. december 2017

Pred tedni napovedana akcija #darilozamuce se je s prvim decembrskim dnem tudi začela in morda ste na Instagramu že zasledil darilca domačih ustvarjalcev, ki bodo znesek od prodaje namenili Mestnemu mačjaku. Če je decembrsko obdarovanje v vaši navadi in že tuhtate, kaj bi letos poklonili najdražjim, morda med ročno narejenimi izdelki najdete nekaj lepega in praktičnega. Ter s tem podprete skrb za kranjske prostoživeče muce in tiste, ki čakajo na svoj zavedno dom.

Kako dobrodelno nakupovanje poteka? Na Instagramu sledite znački #darilozamuce - klik vas odpelje naravnost na galerijo izdelkov - in pri vsakem od sodelujočih preverite, koliko je treba za določen izdelek odšteti in s tem prispevati v Mačjakov sklad. Vsekakor niso še objavljeni vsi izdelki,  nekateri pa so tudi že prodani, zato le poklikajte v prihodnjih dneh na #darilozamuce, da ne zamudite česa prav posebnega. 

Vedno pa lahko mačkonkam in mačkonom pomagate z SMS donacijo // Uporabniki omrežja A1 lahko na številko 1919 pošljete sporočilo s ključno besedo MACJAK1 in s tem Mačjaku donirate en evro, s ključno besedo MACJAK5 pa donirate pet evrov. Prispevki so namenjeni nakupu kakovostne mačje hrane in morebitnim stroškom veterinarske oskrbe.

NAJ TI POVEM SVOJO ZGODBO • SPOMINSKA KNJIGA ZA STARE STARŠE

petek, 1. december 2017


Naj ti povem svojo zgodbo je prav posebna spominska knjiga, namenjena starim staršem, da jo izpolnijo, in vnukom, da jo prebirajo, s tem pa spoznavajo babice in dedke, njihovo mladost, življenje, spomine. Zdaj, ko so še tu. In takrat, ko jih ne bo več. 

Spominska knjiga je sad kreativnega sodelovanja založbe Grafenauer in ilustratorke ter oblikovalke Vide Igličar. Ta je v snovanje knjige zarisala ne le svojih ilustracij, kaligrafskih zapisov in oblikovalskega mojstrstva, temveč tudi svojo osebno zgodbo, zgodbo vnukinje. 

"Dve leti in pol nazaj mi je Eva, direktorica Grafenauer založbe, povedala za svojo idejo o albumu za stare starše. Rekla je, da v tem projektu vidi mene, moje ideje, ilustracije ter kaligrafijo in mi zaupala celotno izpeljavo od idejne zasnove do izvedbe,"  začetek sodelovanja opisuje Vida, ki je takrat na projekt gledala kot na priložnost in izziv. "Danes? To ni več zgolj priložnost, izziv ali nov projekt. Danes knjiga Naj ti povem svoj zgodbo predstavlja del mene."

Knjiga je prava paša za oči. Z nežnimi, pastelnimi barvami in sanjavimi ilustracijami, ki so daleč od retro nostalgije, ki bi jo morda pričakovali, s citati in lepo oblikovanimi prostorčki za zapise, knjiga kar vabi k listanju, izpolnjevanju in branju. Ustvarjena je "z namenom, željo, da se zapišejo zgodbe starih staršev, delijo preizkušeni nasveti in modrosti, ustvarijo novi spomini in podoživijo že ustvarjeni. Da se okrepi most med dvema generacijama, v odnosih predre led in najde pot do pomenljivih pogovorov ali izreče tiste besede, ki včasih zaradi čustvenega naboja težje pridejo z jezika".

Ni pa posebna le knjiga, temveč tudi spletna stran, ki jo spremlja. Na njej se namreč zbirajo zgodbe vnukov in starih staršev, pripovedi o dragocenih spominih in skupnih doživetij. Delite jih lahko tudi vi.  Za konec pa še namig ustvarjalcem, da v zbirko morda v prihodnje dodajo tudi spominske knjige za starše, brate, sestre, tete, strice, prijatelje ... Toliko je življenjskih zgodb, ki ostanejo nezapisane. 

TIN & IZA • Z DIJAŠKIM BUDGETOM IN DIY PROJEKTI PRENOVILA DOM

nedelja, 26. november 2017

"Ura je 20:43 in petek je. Človek bi pričakoval, da bi bila na ta petkov večer raje na kakšnem žuru v centru mesta, kot pa doma zavita v kovter in s kozarcem vina v rokah. Ja, to sva midva. Mlad par iz Ljubljane, po imenu Tin in Iza. Iz vsakdanjega življenja poskušava ujeti čim več kreativnih idej, pojesti čim več dobre hrane in čas preživeti s prijatelji. Težko je opisati, kaj točno počneva, ker se nama vsak dan odvijajo nove zgodbe in počneva popolnoma različne stvari. Je pa res, da je večina najinega dela usmerjena v oblikovanje, Izinega predvsem v notranje, Tinovega pa v industrijsko."

Tin in Iza sta mlad par, ki ga poznamo predvsem z istoimenskega Instagram profila, na katerem nas že nekaj let razvajata s skrbno stiliranimi (ali pa v vsakdanjem momentu ujetimi) fotografijami. 
ESTETSKE FOTOGRAFIJE Z ZANIMIVO ZGODBO
"Res je, da veliko časa posvečava fotografiji in Instagramu, ampak nisva še niti približno na tisti stopnji mojstrstva, kot si želiva. Poskušava, da bi bil najin Instagram profil predvsem iskren in da na njem objavljava estetske fotografije z zanimivo zgodbo, z raznih potovanj in na novo odkritih kavarnic in luštnih trgovinc," pravita dijaka, stara 18 in 19 let.
MINIMALIZEM, KI PRITEGNE NE GLEDE NA SPOL
"Načeloma sta si najina sloga glede fotografije dokaj podobna. Seveda pa se (predvsem v zadnjem času) večkrat zgodi, da se težko odločiva katero fotografijo bova objavila. Interesi obeh se seveda s časoma spreminjajo, ampak fotografije vedno skrbno izbereva in se trudiva biti čimbolj izvirna in inovativna. Poskušava se držati predvsem minimalističnega sloga, prav tako pa nama je v veliko inspiracijo skandinavski dizajn, za katerega si močno želiva, da bi se še bolj razširil tudi pri nas.  Za fotografijami vedno stojiva oba ter želiva privabit tako žensko kot moško ciljno publiko.
KO SE OPREMLJANJA STANOVANJA LOTITA DIJAKA ...
Instagram vidita kot platformo, na kateri se lahko mladi s svojo kreativnostjo in idejami pokažejo svetu. Minulo poletje pa smo lahko na njunem profilu opazili, da sta se lotila urejanja svojega gnezdeca. Odločila sta se, da se preselita na svoje in tako dobila možnost, da si staovanje uredita v svojem slogu. Ker sta še dijaka, je bil njun budget res majhen. "Pa sva se odločila, da bova vse naredila sama. In tako nama je po mesecu trdega dela, tudi do poznih večernih ur, uspelo ustvariti topel in prijeten dom."
Želela sta uporabiti čim bolj nepoznane pohištvene kose, ki jih nima vsak, čez celotno stanovanje pa se vije enotna barvna shema: siva, črna in bela. Za največjo spremembo sta poskrbela z betonsko steno v spalnici, ki je dala sobi povsem nov značaj.

KAKO Z MAJHNIM BUDGETOM DO SODOBNEGA INTERIERJA
"V stanovanje sva vnesla ogromno truda, se dotaknila vsakega kotička in ga poskusila narediti maksimalno funkcionalnega. Želela sva dokazati, da starost in denar nista ovira in da se da tudi iz malo denarja narediti ogromno. Prav tako sva se med delom ogromno naučila o samih materialih in izvedela veliko trikov, kako lahko z res majhnim budgetom spremeniš izgled starega prostora v nekaj sodobnega."
INSTA-STUDIO
Ker je v stanovanju še ena soba, ki je zares ne potrebujeta, sta razmišljala, kaj lahko iz nje naredite. Najprej sta seveda razmišljala o tem, da bi poiskala cimra in jo oddajala, a je vmes padla ideja, da v njej ustvarita insta-studio, prostor, ki je namenjen fotografskim navdušencem, posebej tistim, ki jih zanimata moda in dizajn. Nastal je fotogeničen studio z lepo svetlobo in številnimi predmeti, ki jih lahko fotografi stilirajo in ujamejo v fotografijo: revije in knjige, stoli rex, skodelice, izdelki z posebno embalažo. "V studio prineseš le svoj produkta ali pripelješ svojega modela, za vse drugo je poskrbljeno."

Če bi radi Izo in Tina obiskali ali vas zanima več o njunem studiu, ju lahko dosežete kar na Instagramu. Hvala, da sta nas spustila v svoj domek! 


GAŠPER KRAJNC • STRIPORISEC, KI GA NAVDIHUJE GROZA

nedelja, 19. november 2017

"Sem Gašper Krajnc in rišem stripe," odgovori na prvo vprašanje, ki je pri Pepermintovih intervjujih vedno enako. Kdo si in kaj počneš? Ko se pogovarjam z ilustratorji, mi skoraj vsi po vrsti povedo, da že od majhnega ves čas rišejo ali pa so že od nekdaj vedeli, da bo njihovo delo povezano s tem. No, pri Gašperju ni bilo tako. 

NEORTODOKSNI RISARSKI ZAČETKI IN PRVI STRIPI V DIJAŠKEM GLASILU
"Bil sem kar neortodoksen, kar se začetkov tiče. Tako kot najbrž vsi, sem rad risal v prvem, drugem razredu osnovne šole, potem pa zmeraj manj. Bolj me je zanimal šport, treniral sem smučanje, in do srednje šole pozabil na risanje," s koroškim naglasom razlaga, kako sta nato s prijateljem začela risati mini stripe za glasilo dijaškega doma Bežigrad, kjer je živel med šolanjem na takratni srednji šoli tiska in papirja. 

Tam je torej objavil svoje prve, "za hec" stripe. Zanimivo, stripov tudi nikoli ni bral. Z izjemo tistih  malih stripov v Večeru in Mikijevega zabavnika iz trafike, s katerim si je nekoč krajšal čas v bolnišnici, stika s stripi ni imel, niti ni vedel, kje bi jih na Koroškem lahko dobil. 
OD TEOLOGIJE DO ANIMACIJE 
V srednji šoli se je naučil nekaj grafičnega oblikovanja, a čeprav je bil že od vedno navdušen nad likovnim svetom in ga je vse po malem zanimalo, ga ni nikoli nič prijelo do take mere, da bi se nečesa lotil zares ali šel kaj takega študiral. Prav nasprotno. Študiral je teologijo. Ko se zasmejim, reče: "Saj ti pravim, nenavaden začetek." No, na faksu, ki ga je kmalu zatem obesil na klin, pa je v njem nekaj kliknilo in s prijateljem sta se lotila 2D animacij. 

"Z Markom Renkom sva delala takšne izi animacije, ena je bila na festivalu Fanimatu tudi nagrajena. In sva ugotovila, da če želiva biti zares dobra, se morava najprej naučiti dobro risati.« In sta se, tudi Marko Renko danes velja za enega najbolj perspektivnih ilustratorjev. Medtem je Gašper spoznal, da je animacija zahteven špas. 

NA KONCU SO OSTALE ZGODBE
"Tisto, kar mi je od tega ostalo, pa je bilo spoznanje, da mi je od vedno najbolj kul pripovedovati zgodbe. In strip je za to idealen medij. Še posebej, ko sem ugotovil, da je strip veliko več od spidermanov, supermanov in batmanov. Da z njim lahko pripoveduješ drugačne zgodbe. Žalostne, resne stvari." 

Prve stripe je nakupil v Pragi, kjer je po tednu dni iskanja našel striparno s stripi za tri krone. "Iz kupa sem vzel tiste, ki so se mi po slogu zdeli takšni, da bi jih lahko risal tudi jaz. Niso bili tako dobro zrisani kot ostali ameriški stripi, a zaradi tega bolj zanimivi, z njimi sem se poistovetil Pa tudi zgodbe so bile daleč od superherojskih, opisovale so obskurne zadeve, ki jih ljudje niso masovno brali."
SAMOUK, KI GA FASCINIRAJO MEJNE TEME. IN STARI RIM.
In je začel, čisto iz nule, študirat anatomijo. S pomočjo knjig in risarskih videov je, popoln samouk, po letih – "bilo je mučno" – učenja in vsakodnevnega risanja, narisal svoje prve stripovske odlomke. 

Fascinirajo ga mejne teme. Od vedno mu je bil najljubši horror, v knjigah, serijah, filmih. A njegove prve zgodbe niso bile povezane z grozo, temveč z zgodovino. "Obožujem zgodovino Starega Rima in pred leti sem začel fantazirati o tem svetu, si izmišljevat svoje zgodbe, semi navezane na realno zgodovino. Nek paralelni svet Rima v času Julija Cezarja. Risal sem kratke, par-stranske stripe, totalno nedokončane, preizkušal sem stile, medije, z vodnimi barvami, z navadnim tušem. Lovil sem se, vsak teden sem zamenjal tehniko, iz meseca v mesec spreminjal mišljenje o tem, kaj je strip in kakšen mora biti."

"RISAR Z AFINITETO DO AKADEMSKEGA REALIZMA"
Sčasoma je našel svoj slog. Pravi, da je najtežje opisovati sebe in svoje delo. Gašper Rus, stripar in kritik, ga je označil za risarja z afiniteto do akademskega realizma. "Moj stil je vsekakor bolj realističen, bolj podoben ameriškemu in francoskemu stripovskemu slogu. Po tem najbrž odstopam od slovenskega stripa, zdi se mi, da se pri nas večinoma držimo alter stripa. Alter strip je v Sloveniji mainstream in kamorkoli greš, slovenski strip poznajo po tem. Izjemi sta morda Lavrič in Smiljanić, ki sledita realističnemu slogu. Pa Bernard Kolle, eden od bolj neznanih slovenskih avtorjev, ki riše za tujino, za francoski in belgijski trg, in fura podoben realistični stil kot Hermann Huppen."
DROBCI VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA V KRATKIH STRIPIH
Lani je izšel Gašperjev prvi stripovski album. Zgodbo Obred sta ustvarila s prijateljem Maticem Večkom. Matic jo je spisal, Gašper zrisal. Kar se zgodb tiče, se je našel v današnjem, sodobnem času. "Še vedno bom v svojih zgodbah častil grozo in vse, povezano z njo," se zaheheta. "Poskusil pa jo bom povezati s svetom, kot ga poznam jaz. Postavil jih bom v okolje, ki mi je blizu."

V navdih so mu drobci vsakdanjega življenja. Ustvarja tudi kratke stripovske zgodbe, nekakšne vizualne haikuje v nekaj prizorih in jih sem ter tja objavi na spletu. Takšna je bila zgodba o vročem poletnem jutru, pa tista iz ilustratorjevega studia in odmora z kosilo, ko je za sosednjo mizo ujel pogovor neznank in ga spravil v strip. "Nagovorijo me preproste reči, vedno imam s sabo beležko, skicirko, da lahko te momente ujamem."

"POMEMBNO JE, KAKO BRALCA VODIM ČEZ STRIPOVSKO STRAN"
Ustvarjanje stripa zna biti dolgotrajno delo. Še posebej, če si, kakor Gašper, posebne vrste perfekcionist. Veliko mu pomeni storyboarding, kadriranje stripa v pravo kompozicijo. "Zelo mi je pomembno, kako se strip bere, kako bralca vodim čez zgodbo, čez stripovsko stran. Gre za zelo subtilne stvari, ki jih običajen bralec morda niti ne opazi, ljubitelji stripa pa takoj."

Ena stripovska stran mu vzame vsaj 16 ur, dan ali dva dela. Ko dela zase, je tempo bolj umirjen, kot če ga lovijo deadlini. "Nerad hitim, vmes rad zadiham, pustim malo stat, pogledam čez nekaj časa in kaj popravim." Danes skoraj vse dela na računalniku, saj je tako najhitreje in mu tak način dela ustreza. Si pa želi, da bo imel nekoč dovolj časa in svobode, da bo več časa risal na roke.


STRANGER THINGS PO GAŠPERJEVO
Še en delček Gašperjevega dela, ki je morda celo najbolj zaokrožil na družbenih omrežjih in spletu, pa so momenti iz popkulture, če jim lahko tako rečem. Takšni so bili na primer prizori iz uspešne Netflixove serije Stranger Things. Na Tumblrju, priljubljeni spletni platformi, krožijo še danes. "Zavedam se, da internet zahteva, da nonstop nekaj objavljaš, vsaj tedensko bi moral objaviti kaj novega. Trenutno takšnih svojih projektov delam bolj malo, pa tudi zelo sem kritičen do svojega dela, no, ali pa skromen."

Preživlja se z ilustratorskim delom, riše storyboarde, sodeluje z različnimi naročniki. A sam se ima za striporisca. Iz stripa izhaja, k risanju ga je vedno gnal strip in ko bo velik, pravi, si želi biti samo to. Ne glede na to, kaj počne: riše zgodborise za oglase ali filme, ilustrira za otroke ali ustvarja zgodbe v stripu, je slog vedno njegov.

Menda pa bomo že kmalu lahko Gašperjeve stripovske strani spremljali bolj redno. Medtem pa ga lahko najdete na Instagramu, Facebooku ali Tumblrju. In vmes prebrete še kakšen strip. Slovenski, velja?

SKODELICE IN KROŽNIKI S ČUDOVITIMI NAPAKAMI

ponedeljek, 13. november 2017

"No, takole, bom čisto kratka, ker je čisto preprosta," začne SILVIA, ko jo povprašam, kakšno zgodbo nosi njena nova linija skodelic in krožnikov v izbranih barvah in napisi, ki porajajo vprašanja in dajejo odgovore.

"A veš, jaz sem bila vedno 'nekako prehitra', pred časom, vedno sem mislila, da moram biti prva v vsem, pokazat vse nove kolekcije, it na vse sejme ..." se prične odstavek, ki se nato konča šele kakšnih petnajst vrstic navzdol. Kot da bi Silvia tam v Amsterdamu zajela tisto ne-še-pod-ničlo sapo in naslednjič vdihnila šele tule, ko objavo bereš ti.  

Meni je Silvia všeč, ker vedno pove tako, kot je. Tudi ko gleda nase in nazaj. Nič je ni strah povedat, da se v iskanju drugačnosti kdaj lahko tudi izgubi(mo). In tako se je izkazalo, da ljudje (kupci) pravzaprav vsega tega sploh niso želeli tako kot ona, zanje je bilo vse prehitro in preveč, zmeda v hitrem menjanju kolekcij in znamk. 

Potem je zaprla ljubljansko Sisi, legendarno prodajalno vsega lepega v Stari Ljubljani, in odšla med kanale na sever. Ko je po premoru tam znova odprla spletno trgovino, je bila spet na lovu za stvarmi, drugačnimi od vsega, kar ponuja Amsterdam in njegovih milijon konkurenčnih čudovitih trgovinic.

"Pa sem dodala japonski brand Puebco, pa Ouef iz New Yorka, pa francosko znamko Polder, nakit nizozemske oblikovalke, ročno barvane lanene blazine iz Pariza ..." Vse to samo zato, da je znova ugotovila, da tudi v mestu, ki ima toliko vsega, niso povsem prirpavljeni na novo. Tudi oni si želijo znamk, ki jih najdemo skoraj v vsaki trgovini.  "Pa sem se 'prešejkala'," pravi, spet je šla čez vse to, da je ugotovila, da vse že obstaja, ostaja nam le to, kaj mi s tem naredimo, spremenimo, dodamo. "Pa sem se nehala trudit 'biti nekaj', za kar še sama nisem točno vedela, kaj je."
In tako so nastale skodelice in krožniki preprostih oblik, posebne barvne palete in z napisi, Silviinimi citati, zanjo posebnimi besedami. "Mogoče so od kakšne pesmi, ki je v mojem srčku, moji življenjski recepti, iz mojega vsakdanjega počutja, ljubezni do lastne energije, odkrivanje simple življenja!" Zraven pa kljub vsemu ostaja njena velika ljubezen do visoke mode. "No, tukaj sem lahko vklopila samo barve, ker risat in šivat ne znam, bi pa zelo rada."

Preprosta linija, ki pa se lahko dotakne vsakega, tako z motivi, kot cenovno. In to je bil Silviin cilj. "Iz majhnega zraste veliko, a ne, pa sem spet na začetku. Ampak mi je lepo," še pove. Ta pot do keramike ni bila kratka, vmes se je morala naučiti veliko stvari, zato so ves nastale tudi napake. Pri barvah in napisih. "In potem mi je postalo jasno: JA, želim imeti napake, popolnosti ni več, tako ima skoraj vsak izdelek čudovite napake z namenom."

Sisijina kolekcija keramičnih skodelic in krožnikov je na voljo v trgovini FARBARELA v Ljubljani. Z njo pa je povezana še ena Silviina zgodba. "Katarina, lastnica Farbarele, je bila moja najboljša prijateljica, ko sem bila majhna, ful sem jo imela rada. A ni to lepo?" 

D'OFFICE • LJUBLJANSKA PISARNA Z BOKSARSKO VREČO IN DJ PULTOM

nedelja, 12. november 2017


Ko sem pred tedni na spletni strani arhitekturnega studia BAAM zasledila prenovljene delovne prostore digitalne agencije D'Agency v središču Ljubljane, sem link poslala sodelavki, ki je bila tam le nekaj dni prej. S pripisom A nisi pomislila na Pepermint? Moram vse sama izbrskat :) 

PISARNA 3.0
D'Agency je mlad, hitro rastoč kolektiv digitalnih strokovnjakov, ki je želel delovne prostore prilagoditi sodobnemu tempu in načinu dela. Takšnemu, ki ne pozna delovnika od-do in ki briše meje med službo in domom, sodelavci in družbo. Na drugi strani je še ena mlada ekipa, BAAM arhitekti, ki so svoje generacijske kolege takoj razumeli in zanje oblikovali pisarno, ki bi si jo lahko želeli tudi ustvarjalci serije Oglaševalci, če bi jo premaknili v sodoben čas. The pisarno. D'office. Ali, kot so zapisali arhitekti, pisarno 3.0.

HIBRID MED TRADICIONALNIMI IN COWORKING PISARNAMI
Na Cankarjevi je nastal pisarniški hibrid, v katerem se tradicionalne, zaprte pisarne prepletajo z odprtimi delovnimi, coworking prostori. Prostori, kjer se lahko umakneš za pomemben sestanek ali video klic, ali pa se sproščeno zlekneš na lesene bokse z laptopom v naročju in odpisuješ na mejle, naslonjen na blazine. 

KUHINJSKI OTOK, KI JE LAHKO TUDI DJ PULT
Prostoren, odprt prostor zaznamuje kuhinjski otok, ki se lahko ob after-work druženjih spremeni v DJ pult in mini disko. Seveda pa si lahko zaposleni tam pripravijo kavo, kosilo ali malico. Prostori skrivajo še cel kup zanimivosti: boksarsko vrečo za sprostitev napetosti in odmik od ekranov, lončnice, ki jih je treba sem in tja zaliti, črne piši/briši stene za pomembna in manj pomembna sporočilca, tu je še bela oziroma zen soba, v kateri se lahko zazrejo v puhasto luč Oblak oblikovalca Tilna Sepiča. Poleg tega, da se v teh pisarnah kujejo  in udejanjajo digitalne ideje, se pri D'Agency hvalijo, da naredijo najboljšo kavo v mestu. 

ZARJAVELE GRADBENE MREŽE KOT OKRAS
Ker gre za najemniške prostore, so arhitekti kar se da minimalno posegali v original in raje reciklirali. "S stropa smo odstranili mavčno kartonske plošče, a ohranili konstrukcijo, ki služi kot mreža za razvod napeljav, luči, obešanje projekcijskega platna, disko krogle, itd. S tem je mreža postala močan oblikovalski element industrijskega izgleda. Ostanke konstrukcije mavčno kartonski plošč smo uporabili za izdelavo podokenskih polic, ki skrivajo radiatorje ter napeljave za delovna mesta, zaprli pa smo jih z gradbenimi ploščami. Armaturne zarjavele mreže z napisi so podaljšek te ideje."

ARHITEKTURA: BAAM ARHITEKTI
NAROČNIK: D'AGENCY
FOTOGRAFIJA: BLAŽ JAMŠEK  

UNIKATNE BLAZINE Z ZGODBAMI, KI SO JIH SPLETLE RAZKRITE ROKE

četrtek, 9. november 2017


Že dolgo mi kakšna zgodba (in izdelki, ki nastajajo kot njen produkt - ali obratno, je zgodba produkt nastajanja izdelkov?) ni bila tako pri srcu. Tako prisrčna. Pišem o RAZKRITIH ROKAH, ideji, ki je prvo zanko skvačkala leta 2010 pod mentorstvom oblikovalskega kolektiva OLOOP. Ta je takrat raziskoval pomen in vpliv tekstilnega ročnega dela na posameznika. Z željo, da svoje raziskovanje in delovanje na področju sodobnega oblikovanja podprejo z dobrodelno noto, so oblikovalke skupaj z jeseniškimi priseljenkami začele s projektom Razkrite roke.

Danes so Razkrite roke tako rekoč oblikovalska znamka, pod katero lahko najdemo ročno spletene/ kvačkane blazine krasnih, tradicionalnih vzorcev in tehnik v morda ne najbolj pričakovanih barvah in končnih oblikah. Jaz sem zaljubljena v vse in vsako blazino posebej! Pa v sam koncept spletne strani in fotografije tudi.
Na njih s svojimi blazinami nastopajo prav ženske, ki so jih naredile. Ženske, ki rade pletejo in si med tem delajo družbo, klepetajo, se poslušajo, pijejo kavo. Veliko kave, pravijo. In sladkih balkanskih dobrot. Refija, Mirza, Tatjana, Meleča, Sema, Krista, Džamila, Fatima, Miloslava, Nasiha, Suada, Bojana, Stoja, Firketa, Hasnija ... 

Gospe so v Slovenijo pripeljale različne usode, danes pa se srečujejo v Hiši sreče na Jesenicah. Prihajajo iz okolij z močno tekstilno in ročnodelsko dediščino, znanja, ki so jih na njih prenesle mame, tete, babice, danes uporabljajo za ustvarjanje sodobnih izdelkov za dom (ali kavarno, če bi imela kavarno, bi imela njihove blazine!). No, vmes sem prebrala, da bodo prav njihove blazine krasile kavarno v Piranu. Lepo.
Prvi projekt je doživel tudi nadaljevanja, ki pa so se z druženj in ustvarjanja uporabnih izdelkov razširila tudi na druge prakse. Med Razkritimi rokami III so tako Oloop-ke v sodelovanju s Človekoljubnim dobrodelnim društvom UP z Jesenic in ob podpori Evropskega socialnega sklada v dejavnosti vpletle ranljive skupine ljudi - priseljence in invalidne osebe, ki živijo na Jesenicah, ter azilantke, ki prebivajo v azilnem domu v Ljubljani. S predavanji in delavnicami so jih opremili z novimi znanji in veščinami. 

Morda ste letos poleti v ljubljanski Mestni hiši ujeli tudi zaključno dejanje zadnjih Razkritih rok - razstavo prav teh barvitih vzorčastih blazin, ki jih na Pepermintu predstavljam danes. In kar je najbolj fino: blazine so na voljo tudi za nakup
Saj ne vem, katera mi je najbolj všeč, ker so mi v resnici čisto vse. Družino ročno skvačkanih blazin sestavljajo naslednje dame: 

  • SUADA je tista kvadratna z resicami, 
  • SEMA TATJANA je tista okrogla s cofkom,
  • NASIHA je rožnata z belim vzorčkom,
  • MIRZA je malce ekstravagantna z velikim cofom,
  • MILA je mehka in skodrana kot ovčka,
  • MELEČA je napol gladka in napol resasta,
  • KRISTA STOJA ima na enem robu verigo iz cofkov,
  • HASNA je tista taokrogla z gumbom,
  • FIKRETA pa je njena kvadratna sestra,
  • FATIMO krasijo grafični vzorci,
  • DŽEMILA pa je še ena skodranka, tokrat okrogla,
  • BOJANA pa bi s svojim vzorcem lahko ušla med Skandinavce. 

_________________________________________________
Fotografije: Kristjan Jarni
© PEPERMINT • Theme by Maira G.