SLIDER





MLADI PTUJČAN NA INSTAGRAMU OBJAVLJA PESMI, KI LOMIJO (IN CELIJO) SRCA

četrtek, 5. september 2019


Še ena Pepermintova zgodba, ki se začenja na Instagramu. Prav tam sem nekega jutra naletela na temno siv kvadratek s tremi kratkimi, preprostimi vrsticami besed, ki so me spomnile na to, kako so me nekdaj pesmi ganile, kako sem o njih premišljevala, jih brala ob večerih namesto romanov in si skrbno beležila najljubše. Nekatere mi še zdaj, ko to pišem, mrmrajo v mislih, ko se poskušam spomniti rim in besed, ki sem jih znala na pamet. Na to, kaj nam lahko da nekaj v vrstice zbranih besed, nas zadnje čase opominja mladenič, ki s svojo haiku poezijo na Instagramu dnevom marsikaterega bralca daje drugačno barvo. Spoznaj njegovo zgodbo, morda insta-poezija postane tudi del tvojega vsakdana. 


FARMACEVT, KI ČARA BESEDE
Spoznajte Nejca Klemenca, šestindvajsetletnega Ptujčana, ki že od študija naprej živi v Ljubljani. Morda bi pomislili, da je študiral jezike, književnost, filozofijo ali kaj podobnega, kar je običajna podlaga za začetek pesniškega ustvarjanja. Pa ni tako. "Iskreno povedano nisem nič kaj bolj literarno-teoretično razgledan kot kakšen gimanzijec," pravi. Po izobrazbi je farmacevt in dela v enem od farmacevtskih podjetij, a je že od malega imel zelo rad besede in vse, povezano z njimi. "Rad sem si izmišljeval nove besede, rad sem se igral z njimi, zmeraj pa sem se spraševal, zakaj se neki stvari reče tako, kot se ji reče. Zakaj ravno ta beseda in ne katera druga? In tako sem členil besede, jih združeval in obračal po svoje, jim dodajal in odvzemal presledke in vse ostalo. V prostem času pa rad nabiram zgodbe. Rad opazujem stvari okrog sebe, rad poslušam ljudi in rad imam zgodbe, ki jih imajo za povedati. Rad nabiram svoje zgodbe, ki jih imam potem za povedati." 


KRATKE ZGODBE SO SE DALJŠALE ...
Pisati je začel pred kakšnim desetletjem. Najprej kratke zgodbe. Eno je na začetku srednje šole poslal na šolski natečaj in proti njegovim pričakovanjem je bila ljudem všeč. Kratke zgodbe so se sprva daljšale, nato pa na neki točki začele postajati vedno krajše … "In evo me zdaj na haikujih." Prvo pesem je napisal na vlaku, bila je jesen, se spominja. "Še zdaj jo rad preberem. Ni ravno nek višek poezije, a je moja."

Preden je svoje haikuje začel objavljati na Instagramu, je imel kakšna tri leta pesniške pavze. "Zdi se mi, da sem vedno težko pisal o stvareh, ki se ljudi dotaknejo, če sem bi srečen. In zato tudi nisem čutil nobene potrebe po tem, da karkoli napišem. No, pred dobrim letom in pol pa sem začel ponovno na veliko pisati. Najprej zase, čez čas pa sem pesmi delil še s prijatelji." Z enim trikom. Sprva jim namreč ni povedal, da so pesmi njegove. Ker pa so bili odzivi dobri in so želeli prebrati še kakšno pesem istega avtorja, jim je le razkril, da za njimi stoji on. "In tako je prišla ideja za objavljanje. Na Instagramu sem že nekaj časa spremljal profila @slovenskapoezija in pa @knjigoljub, in spomnim se, da mi je vsaka objava polepšala kakšen dan. Lepo je bilo videti kakšen košček poezije na svojem feedu in sem si mislil – zakaj pa jaz ne bi postal ta košček?" Nastal je profil @nk.le.besede, ki ga trenutno spremlja že več kot 1.600 ljudi. 


SECIRANJE SPOMINA
Zakaj tako kratka pesniška oblika? "Od nekdaj sem imel rad kratke pesmi," pravi Nejc. "In pesmi, kjer me je en verz (ponavadi zadnji) sesul. Rad imam plot-twiste v pesmih in verze, ob katerih lahko začutiš različne stvari, odvisno kako se počutiš in kdo si. Rad imam pesmi v katerih se najdeš, ter pesmi, za katere misliš, da so bile napisane samo zate in samo o tebi." Zato se je najbolj našel v haikujih (oz. v njegovi obliki), kjer se trudi v nekaj besedah povedati zgodbo, ki se te, me, nas dotakne. Če so strogo uradno in teoretično gledano haikuji kratke, trovrstične pesmi, zgoščene na 5, 7 in 5 zlogov v posamezni vrstici, tematsko pa prikazujejo trenutek iz narave, Nejčevi od njih kdaj odstopajo. Zato za svoje raje reče, da so le oblika haikuja.

V njih najpogosteje zasledimo motive "iskanja, odhajanja, izgubljenosti, samomotivacije, hrepenenja po izgubljenem in zaljubljenosti." Nejc pri tem veliko črpa iz sebe, a ne toliko iz zdajšnjih čustev, bolj z vračanjem nazaj in s seciranjem spominov. "Ogromno navdiha pa najdem v ljudeh okrog sebe  – v vsakdanjih pogovorih, v njihovih čustvih in njihovih zgodbah."


KO BESEDE NISO LE BESEDE
S tem, ko pesmi deli s svetom, pridejo tudi odzivi. Slovenskega Instagram poeta pri tem najbolj preseneča to, da se njegove besede nekaterih dotaknejo tako močno, da jih želijo deliti z drugimi. "In da jih včasih nosijo s seboj še cel dan. Pokažejo jih svojim prijateljem na kavi, jih delijo na storyjih, razmišljajo o njih. Kdaj pa kdaj mi kdo napiše: 'Hvala ti za to pesem, danes sem jo res rabil,' in mi s tem polepša dan." Mnogo ljudi njegov profil najde v obdobju, ko v sebi nosijo kakšno stisko, opaža. Morda iščejo sami sebe ali imajo zlomljeno srce.

"Marsikdaj opazim, da nekateri, ki so nekoč veliko všečkali samo žalostne verze, začnejo všečkati samo še srečne. Lepo je vedeti, da si bil nekje za nekoga, ki te je takrat potreboval, zdaj pa so nekje na boljšem. Vem, da verjetno ni vsaka objavljena pesem dobra/kvalitetna poezija, a če se dotakne vsaj enega, se mi zdi to dovolj. In tako imam občutek, da delam nekaj dobrega, da imajo ljudje kaj od tega. In da besede le niso le besede."


Seveda ga vprašam, kaj in koga najraje prebira sam. In tole je njegov odgovor: "Iz časa pisanja kratkih zgodb obožujem vse, kar nastane izpod rok Nejca Gazvode – kratke zgodbe, romani, gledališke predstave, filmi. Se mi zdi, da je s svojim ustvarjanjem imel velik vpliv name, da sem sploh začel s pisanjem. V poezijo sem zašel predvsem s poslušanjem spoken word poetry in slam poezije. Tukaj bi rad izpostavil predvsem avtorje kot so Shane Koyczan, Michael Lee, Guante in Phil Kaye. Glede slovenske poezije pa rad prebiram predvsem kratke pesmi, zato najraje v roke vzamem kakšno pesniško zbirko Esada Babačića, ki mi v nekaj verzih pove vse in še več. Glede haikujev pa seveda ne morem izpustiti Josipa Ostija, h kateremu se še zmeraj pogosto vračam.”

Čeprav si nekoč želi izdati svojo zbirko, pa se aktivno tega projekta še ni lotil. Mora najprej nastati dovolj dobrih pesmi, ki bi bile vredno objave v knjigi, razmišlja. Instagram profil Nk (to sta njegovi začetnici) Le besede pa ni edini njegov pesniški projekt, mednje prišteva še magnetno poezijo, sestavi svoj haiku in celo Tinder poezijo. Aktiven je tudi v “realnem” svetu, vodi kreativne delavnice in se kakšne tudi udeleži, nastopa na literarnih večerih in slamih. “Za zdaj sem zadovoljen s tem, kje sem in kam me to pelje. Predvsem pa bom še naprej užival v pisanju, branju in ustvarjanju,” doda mladi poet. 

ROKOVNIKI, PLANERJI IN ZVEZKI ZA NOVO ŠOLSKO LETO (IN NOVE ZAČETKE)

nedelja, 1. september 2019

Ja, ja, vidim vas - vse, ki vas v zadnjih tednih na Pepermint pripelje iskanje novih rokovnikov. Dve takšni objavi preteklih dveh let sta namreč najbolj brani v zadnjih dneh. In zato sem zavihala rokave  (no, nanizala zavihke na računalniku) in pripravila pregled čisto sveže bere koledarjev, rokovnikov, planerjev, notesnikov, zvezkov ... vsega lepega, kamor lahko zapišemo nove cilje, opravke, zaznamke in druge pomembnosti. Tudi če ne gremo spet v šolske klopi, vedno je čas za nov začetek. In kaj vznemirljivost in obete novih začetkov oriše bolje kot nov, nepopisan, še po tiskarni dišeč zveščič?

PHOEBE
Phoebe je prava sodobna punca v obliki planerja. Prilagodljiva, pozitivna, barvita, s svojim karakterjem. Pri tem koledarčku lahko vrstni red strani preprosto zamenjaš ali prestaviš. S seboj ti ni treba nositi listov za celo leto, ampak samo za tekoči mesec ali pač toliko mesecev, kot želiš. Za vse, ki delate v šolstvu, pa so na voljo še posebni pedagoški planerji. Phoebe spoznaj tu

GUD WORK
Znova so krasen nabor planerjev pripravili v GUD-u, kjer lahko kot vsako sezono izbirate med štirimi različnimi platnicami. No, pa veliko sreče s tem, saj je izbrati najlepšega praktično nemogoče. Mogoče pomaga kakšna izštevanka? Ko izbereš, lahko svojega prednaročiš v spletni trgovini.

SIMPLANER
Simplanerje najlepše opiše kar njihova ustvarjalka Tara, ko na spletni strani zapiše, da so "cilji zato, da se lovijo, v šopih ali drobcih, prepleteni z iskricami pastelnega poguma. Pri tem pa te bodo spodbujali simpl izdelki, s katerimi bo motivacija vedno na tvoji strani."  Svojega pastelnega spremljevalca, polnega motivacijskih misli in drugih presenečenj, lahko najdeš tu.                    

BAEBA
Rokovniki Baeba so prav tako več kot samo med platnice zvezan kupček papirja. V vsakem se namreč skrivajo tudi ogledalce & pilica, kemični svinčnik, nalepke, žep za shranjevanje, perforirani listki, ki jih z lahkoto iztrgaš za tiste nujne to-go zapiske in še kaj. Po novi spletni trgovini se lahko izgubljaš tu.

MAGIC PLANNER
Za vse tvoje male čarovnije in druge skrivnostne zapiske je tu tale planerček, ki ti pravi: Stay golden, girl! Poleg običajnega planerja v obliki mesečnih koledarjev pa je to tudi načrtovalnik financ. Roko gor vsi, ki to potrebujemo :) Poišči ga tule

QUOTELIFE
Planerček, ki ga trenutno uporabljam in me navdušuje s svojo preprostostjo, preglednostjo in tedenskim razporedom. S tem vnaša malo reda in obvladljivosti v moj pogosto kaotičen vsakdan. Hvala, Nika! Svojega lahko naročiš tu ali pa počakaš na novo leto. 

Okej, okej, zdaj pa še zvezki. 

STUPICA
Ah, nostalgija. A ni škoda, da je v sodobnem svetu tipkanja in tapkanja že zapisovanje v zvezke nekaj skoraj pozabljenega. Tole so zvezki, ki te bodo zpet zvabili k šiljenju svinčnikov, zapisovanju in risanju. Paketek zvezkov, ki jih krasijo ilustracije dinastije Stupica, najdeš tule. Izdelani so iz recikliranega papirja. In ko jih popišeš, lahko platnico še uokviriš. 

LITTLE OTJA
Najbolj kjut zvezčiči daleč naokoli (ne samo v borovem gozdičku) so izdelani iz odpadnega recikliranega papirja in med ličnimi platnicami skrivajo 36 praznih strani. No, vmes se skriva tudi igrivo presenečenje v slogu flipbooka. Naredi zalogo tukajle

ALJA HORVAT
No, če si ne boste privoščili slavnega Ban.do-jevega planerja, ki skriva tudi Aljino ilustracijo, v spletno košarico naložite katerega od njenih spiralnih zvezkov. Za zapisovanje to-do seznamov, zmagovalnih misli in ostalih drobnarij, ki jih ni dobro pozabiti. 


LILIANA • RISANKA, KI JE NASTAJALA SLIČICO PO SLIČICO, NOSTALGIČNO, A NAJBOLJ OČARLJIVO

četrtek, 22. avgust 2019

Septembra bo na festivalu slovenskega filma v Portorožu premierno predvajan nov slovenski kratki animirani film z naslovom Liliana. O njem pravzaprav še ne vem(o) veliko, le toliko, kot nam pokaže kratek napovednik, ki je med nas prišuštel te dni, ali kolikor nam o Liliani ali Lili, kakor dekletu, ki ga je iz nič narisala in tako dolgo oživljala, pove njena stvariteljica, ilustratorka Milanka Fabjančič. Pa naj bo to dovolj, da v nas vzbudi radovednost in željo, da si jo to jesen ogledamo v živo. Jaz kar sumim, da bo krasna. 

IDEJA, KI JE POMENILA VEČ
"Zametki Liliane so stari že več kot desetletje," začne pripovedovati Milanka, ki jo zagotovo poznate po njenih značilnih likovnih potezah ali katerem od njenih številnih in raznolikih delih. "Očitno je pri idejah, ki avtorju pomenijo preprosto več od ostalih idej, že tako, da lahko tudi počakajo," doda. "Se z leti kristalizirajo in čistijo."
PESEM IZ PREDALA, KI JE JUNAKINJI DALA IME
Njena Lili dolgo ni imela imena, nato pa se je, nadaljuje, nekaj prelomilo, sprožil se je kamenček, počasi je sledil še plaz. V glavi je imela zgodbo, nekega jutra pa jo je prešinilo, da mora poklicati svojega prijatelja Roberta Pešuta in mu predstaviti zgodbo. "Od tam naprej je stvar prešla v malo hitrejši drnec. Scenarij in zgodboris sta mu bila takoj všeč, tedaj pa je iz predala potegnil pesem, ki je zaokrožila celoto in moja junakinja je dobila glasbo in ime - Liliana."
PROJEKT ENTUZIASTOV
Še hitreje se je zgodba začela odvijati, ko je Milanka celotno zgodbo in idejo o glasbi predstavila še Kolji Saksidi, ki je tudi sam avtor animiranih filmov in vodja produkcijske hiše ZVVIKS. "Pa stručko na celi črti. In moj prijatelj iz srednje šole, to je tudi del enačbe," doda ilustratorka. Tako so se na kupu zbrali sami entuziasti, ki jim je dodaten veter v jadra zapihalo odobreno sofinanciranje projekta s strani Slovenskega filmskega centra in RTV Slovenije. Milanka se je lahko tako prvič v življenju posvetila svoji največji ljubezni, risanemu filmu, posvetila v celoti. 
ZAMUDNO IN NOSTALGIČNO, A NAJBOLJ OČARLJIVO
"Ta medij te namreč vzame celega, sploh, če se lotiš risanja na precej zamuden, nostalgičen način, sličico po sličico," opiše proces risanja. "Prav takšen tip animacije mi je bil od nekdaj namreč najljubši, najbolj očarljiv." Sledila je skoraj dveletna delovna izolacija, med katero je bila v delo "potopljena do ušes, z obsesivnim urnikom, pa presrečna hkrati", zaključila pa se je v začetku letošnjega poletja. Sledila je postprodukcija: zvok, glasba ter svetlobne korekcije, ki so Liliano - retrofuturistično romanco, tak žanrski termin so ji pridali - pripeljale do točke, ko njeni avtorji le še napeto pričakujejo premierno kinematografsko projekcijo. Ta bo, kot že zapisano, prihodnji mesec na Festivalu slovenskega filma. 
... DO PRIHODNJEGA PROJEKTA
Po svoje se Lilianina zgodba s tem, ko vstopa v naše vidno in slušno polje, šele začenja. Milanka pravi, da se ustvarjalci najbolj hranijo predvsem s samim procesom izdelovanja, ko pa je njihov izdelek zaključen, se od njega rahlo distancirajo. "Prvič ga morda vidiš objektivno. Prvič navijaš zanj kot za otroka na šolskem tekmovanju. In če imaš srečo, si zadovoljen. In potešen. Do prihodnjega projekta."

STANOVANJE NA TRŽAŠKI • DOM ZA MLAD PAR (+ MUCA) IN NAJLEPŠI KERAMIČNI STUDIO NA SVETU

nedelja, 11. avgust 2019

To je zgodba o iskanju doma mladega para in prava mala saga o prenovi staromeščanskega stanovanja, ki sta ga odkrila precej po naključju in v njem prepoznala vse, kar sta pravzaprav iskala. No, skozi plasti in (kdaj tudi nepotrebne) sloje, ki so jih v prostore skozi več kot stoletno zgodovino hiše prinesli njeni prebivalci in najemniki, sta videla potencial. Ga z občutkom, potrpežljivostjo, posluhom za dediščino in naravo, s pomočjo strokovnjakov počasi začela uresničevati. Videli boste, da stanovanje ni posebno le zaradi skrbne prenove, unikatne razporeditve prostorov in eklektičnega miksa pohištva, osebnih predmetov in hišne muce ... posebno presenečenje in poglavje zase je keramični studio, v katerem ustvarja, predaja znanje in gosti dogodke Anja SlapničarSpodnji zapis je njen. Uživajte v branju Anjinih besed in v fotografijah Mihe Bratine
Po treh letih iskanja manjše hiše nekje v naravi, v bližnji okolici Ljubljane, in po dveh neuspešnih poskusih nakupa – hiške na Zaplani, in stare hiše v Vnanjih Goricah, so se morale želje prilagoditi. Ko so se določili novi kriteriji, se je na tržiščču pojavilo stanovanje. Sprva je bilo listano brez fotografij, le s kratkim opisom in površino. In prav to stanovanje sva potem kupila. Izkazalo se je tudi, da fotografij ni bilo zaradi 'spornega' plesnega studia – za ples na drogu in ravno zaradi tega studia sva se odločila za nakup, saj je bil dovolj velik za bodoči keramični studio. Stanovanje je zadostovalo naslednjim kriterijem: nahaja se v Ljubljani (oddaljeno 20min pešhoje do centra), stanovanje je staromeščansko in dovolj veliko, da ima poleg stanovanja še prostor za studio.

Stavba se nahaja na Tržaški cesti. Začetki gradnje segajo v leto 1887, ko jo je začel graditi premožen ljubljanski krojač. Polovica pritličja je bila namenjena krojaški delavnici, polovica pa trgovini. V višjih nadstropjih je verjetno krojačeva družina bivala, pa tudi delavci in verjetno služinčad, saj je bila hiša precej ogromna in je potrebovala veliko rok za vzdrževanje. Med vojno je je bila stavba nacionalizirana, kasneje denacionalizirana, razkrojila se je na več samostojnih stanovanj, v trenutnih prostorih so se nahajale tudi pisarne od Ilirije, kasneje pa je bilo stanovanje prodano – deloma prenovljeno s cenenimi materiali, kot naprimer plastična okna, neki ruski odvetnici, pod pretvezo, da je to staromeščansko stanovanje. Tudi ona ga je deloma prenovila z nekakšnimi instantnimi rešitvami. Originalni stropi so bili zakriti pod suhomontažnim, katerega stotina nosilcev ni dosti prizanesla originalnemu ometu.
Potencial in dih časa sta se na srečo obdržala, takoj ko si pogledal preko 'knaufa'. Ob nakupu je torej bilo stanovanje dokaj čisto, stene so bile bele, tla so imela neke vrste lamelni parket, del tal je bil oblečen v ploščice. Ko sva se odločila za prenovo, sva želela, da se jo izvede celostno. Kar nekaj časa je bilo namenjeno iskanju navdiha in stila. Z arhitektko Sanjo Premrn smo zasnovali moderno opremljeno stanovanje, ki ima staromeščanske elemente, ki se dopoljujejo z minimalističnimi, a naravnimi kosi. Neoklasična fasada, secesijske note so bili prve točke za korelacijo stranovanja. Še večja povezanost s preteklostjo pa se je zgodila čisto po nesreči, ko se je v studiu popravljal del odstopljenega ometa za zadnjo steno. Pod njim se je po naključju pokazala stenska dekoracija, stara okoli 100 let, narejena s tehniko barvanja z valjčkom ali šablono. Pravzaprav sta bili vidni dve različni dekoraciji – pasovi s slovenskimi nageljni v zemeljskih odtenkih ter čezenj zeleno beli cvetovi, kasnejše, povojne dobe. V to dekoracijo se je na sredino stene zarisal krog in tako je nastalo sonce, okno, ki se povezuje s preteklostjo stavbe.

Sprva smo se odločili za prenovo stanovanjskega dela, studio pa naj bi na prenovo počakal še par let. Zaporedje dogodkov v družini pa je obrnilo načrte na glavo, studio se je pričel obnavljati kmalu za tem, ko se je stanovanje končalo. Razlog za to je bil gozd v lasti družine, ki se je pričel prodajati z namenom izgradje tretje razvojne osi. Čez gozd je bila projektirana cesta. Od nekdaj sem si želela uporabiti domač les, ki je rastel v tem gozdu. Oče se s tem lesom ni hotel kaj dosti ukvarjati, pravzaprav je že skoraj podpisal pogodbo za prodajo zemljišča skupaj z gozdom na njem. Težko ga je bilo prepričati, da se drevesa najprej poseka in šele nato proda zemljišče. Lansko poletje se je tako začel projekt sečnje gozda, kar je za sabo prineslo tudi vprašanja, kako se les shrani in kam. Pričeli smo z raziskovanjem področja sečnje in gozdarjenja, s keterim nismo imeli nikakršnih izkušenj. Prebirali smo članke, knjige, se pogovarjali s strokovnjaki, mizarji, arhitekti, izvajalci sečnje in žagami. Na koncu smo veliko pomoči pridobili od mizarja Mateja Likarja, ki nam je pomagal pri izračunu količin. Velika zahvala gre tudi vodji Gozdnega gospodarstva Novo mesto, ki nam je prijazno razložil, da ne moremo obdržati vseh smrek, ker začnejo v našem podnebju propadati po letu dni. Obdržali smo le toliko smrekovega lesa, kot ga je bilo potrebno za prenovo studia, ter okoli 20 m3 lepših hrastov. Vse hlode smo nažagali na plohe in deske. Hrast se sedaj počasi suši v vinogradu na Trški Gori, smreka pa se je preoblikovala v pohištvo studia. 

Prenova studia se je pričela 18. februarja in končala 31. maja na večer, tik pred otvoritvijo razstave. Želeli smo, da studio zadosti naslednjim kriterijem: 
- pohištvo je izdelano iz domače smreke, 
- ima visok, originalen strop višine 4.2m, 
- je svetel, 
- ima razstavni in delovni del, 
- stene ima oblečene v glino, vsi ostali dodatki so narejeni iz tajnostnih in naravnih materialov, 
- vsebuje minimalno količino plastike.

Sodelovali smo tudi z Gnezdom, centrom sonaravne gradnje, kjer smo pridobili večino materialov za stene in strop. Stene so bile pobrušene, odstranjeni so bili vsi prejšnji sloji premazov. Nanesel se je apneni omet, ki je narejen iz skoraj identičnih materialov, kot so narejeni originalni stari apneni ometi. Omet je pobarvan s glineno peščeno barvo Nativa, ki je nastala v sodelovanju podjetja Jub in Gnezda. Glineni barvi se je dodal kremenčev pesek iz podjetja v Prekmurju za poudarek teksture. Suhomontažni strop se je odstranil. Odstranil se je tudi preveč poškodovani originalen strop, ki je bil pripet na trstiko in lesene letve. Pripeta je bila nova trstika, nanjo pa se je nanesel 1.5cm debel sloj glinenega oz. ilovnatega ometa olivno zelene barve. Razsvetljava je bila zasnovana s pomočjo podjetja Forma svetila.

Nastal je svetel, topel in zračen prostor, popolnoma obdan z naravnimi materiali, na katerega smo ponosni in za katerega smo hvaležni.

TLORIS stanovanje + studio
Arhitektura: Sanja Premrn
Fotografija: Miha Bratina 

#100DAYSOFBETTERME • TI LAHKO 100 DNI SPREMENI ŽIVLJENJE?

petek, 9. avgust 2019


Povej, kaj storiš, ko se počutiš ujeto nekje vmes, mimo tebe pa teče življenje? Ko spoznaš, da nisi več TI, nisi pa povsem prepričan/a, kako se spet ujeti, prijeti za roko in iti z nasmehom življenju naproti? S takšnimi in drugačnimi težavami, preprekami, zastoji, izzivi, malodušjem ali monotonostjo se verjetno kdaj srečamo prav vsi, in čeprav si je težko priznati, da nismo vedno stoodstotno okej, so kdaj dovolj tudi najmanjše reči. Objem. Besede. Ali tišina. Svinčnik in papir. Klepet. Pet minut za umiriti nemirno srce in brneče misli, vdihniti vase pogum in veselje. 

In potem je tu Vida, ki je sredi daljega obdobja podobnih občutkov odločila, da obrne kompas v svojo smer in se loti prav (p)osebnega projekta. Kreativno, kot oblikovalka zna. Z občutkom, ki seže dlje od lepih podob. Pogumno in tenkočutno se je svoj proces, ustvarjalni in tisti običajno bolj skrit, srčni, odločila deliti na Instagramu. Vesela sem, da je bila za to, da na njenih sto dni do boljše Vide delim tudi na Pepermintu. Verjamem, da bo navdihnil še koga. 💛
Zakaj si se lotila tega projekta? Kaj te je k temu spodbudilo? 
Vrsto vzrokov in razlogov je, ki so se sestavili skupaj in me vodili k štartu projekta #100DaysofBetterMe. Poglavitna sta bila dva - želja po spremembi počutja na bolje in iskanje novega osebnega kreativnega izziva. Več tednov, morda celo mesecev pred začetkom sem se že zavedala, da moje razpoloženje ni najboljše, da se oddaljujem od stika s seboj, da so vse redkejši občutki zadovoljstva in motiviranosti in vse pogostejši tisti, ki vodijo k otožnosti, vdanosti, celo otopelosti. Poleg tega sem vse od izdaje knjige Naj ti povem svojo zgodbo pogrešala ustvarjanje za družbeno dobro. Ustvarjanje nečesa, za kar verjamem, da lahko nagovori in navdahne druge. Počasi sem se začela intenzivneje zavedati upadanja zagona in z odprtimi očmi pogledala na dejstvo, da ker to ni bila posledica sprememb iz okolice, mora biti veliko, če ne celo vse, v mojih rokah, da razpoloženje obrnem na bolje. Nekje globoko v sebi sem se zavedala, da se z majhnimi koraki začnejo velike spremembe in da se zadovoljstvo največkrat skriva v majhnih stvareh. Vizija v glavi se je zbistrila, hitro sem vedela, da bo to projekt, ki me bo premaknil naprej in k sebi nazaj. 
Gre bolj za vajo iz kreativnosti in raziskovanje tvojega ustvarjalnega izraza ali za osebno rast, razmišljanja? Ali oboje? 
Vsekakor oboje. Na eni strani je osebna rast skozi majhno dobro dejanje vsak dan, katere cilj je premik izven cone udobja in ustaljenih tirnic k boljši verziji sebe. Včasih je to aktivno dejanje, drugič “zgolj” premik v razmišljanju ali nov uvid v ustaljenih vzorcih. Potem je tu kreativnost - vsako dejanje opremim z ilustracijo ali kaligrafijo. Ker gre za eno dejanje in eno ilustracijo na dan, sem morala čas, ki ga namenim risanju krepko optimizirati. Hkrati sem imela od samega začetka projekta željo, da se premaknem iz cone udobja že ustaljenega stila in poskusim kaj novega. Sedaj si v povprečju vzamem od pol do ene ure na dan za ilustracijo in preizkušam vrsto novih stilov in pristopov. Ko si omejen s časom, je enostavneje sprejemati, da ni cilj perfekcija končnega rezultata, ampak sam proces ustvarjanja, odkrivanje novega. 

Kakšna pravila, če tako rečem, si si zastavila? 
Osnovna smernica projekta je vsak dan narediti eno dobro dejanje in ga opremiti z ilustracijo. Ob tem vsak dan, ponavadi v večernem času, odgovorim na tri vprašanja - 1. Kaj si naredila dobrega danes?, 2. Si se zaradi tega ti ali kdo drug počutil bolje?, 3. Je to prineslo kakšno novo spoznanje? Samo pisanje je del terapevtskega pristopa in s časom je postal še pomembnejši del, kot sem si predstavljala v štartu. Skozi pisanje v miru pogledam na dejanje, strnem misli in jih zaobjamem v pozitivni smeri. Vse skupaj potem objavim na Instagramu in delim z drugimi, nekaterimi naključnimi “mimoidočimi”, nekaterimi zdaj že rednimi bralci. 
V objavah pišeš o raznolikih temah, ni te strah deliti tudi bolj osebnih razmišljanj. Se ti zdi, da to enostavno potrebujemo? Da Instagram niso samo lepe fotke, ampak je lahko platforma za nekaj več? 
Moja velika želja od nekdaj je ustvarjati za družbeno dobro. Verjamem, da vsak v sebi nosi talente, veščine, znanje ali karakteristike, s katerimi lahko pozitivno vpliva na druge. Sama svoj doprinos trenutno vidim skozi ilustracije in iskrene zapise. Res je, mestoma odpiram zelo osebne teme, tudi nekatere, o katerih družba (še) ne govori dovolj pogosto in dovolj sproščeno. Tu bi predvsem izpostavila tematiko mentalnega zdravja. Ni vedno enostavno in prijetno biti transparenten in odprt za kritike drugih, pred katerimi tudi mene preplavi strah, a vsekakor se mi zdi, da je premagati ta strah in biti iskren, eden izmed načinov, da kot družba postanemo bolj odprti, povezani in prijazni ter sprejemajoči do sebe in drugih. Instagram je lahko poplava lepih fotografij in zrežirano srečnih utrinkov, a raje kot ujeti se v obsojanju ali primerjanju, se mi zdi ključno razviti kritično mišljenje in se vprašati, kam gre tvoja pot, česa si ti želiš videti in kaj deliti z drugimi. Svoj projekt sem se odločila objavljati na Instagramu, zato vsekakor verjamem, da je platforma za nekaj več. Zahvaljujoč vsem odzivom ljudi, ki sem jih tam prejela tekom tega projekta, sem še toliko bolj prepričana v to. Ko se ljudje iskreno odzovejo na moje objave na temo psihoterapije, občutka nevrednosti, trenuntkov žalovanja, delijo svoje misli in zgodbe - tako težke in žalostne kot pozitivne in navdihojče - takrat dobim navječjo potrditev za svoj projekt.
Ti bo kaj dolgčas, ko bo 100 dni mimo? Morda že razmišljaš o kakšnem podobnem izzivu?
V začetku se mi je ob misli na 100 dni zdelo, da sem si zastavila kar konkreten izziv. Danes, ko sem ravno objavila dejanje 82. dne, lahko brez pomisleka rečem, da mi je projekt spremenil življenje in že iščem načine, kako ga nadgraditi in deliti s čim več ljudmi. Če sem vse skupaj začela v zavedanju ali upanju, da so lahko majhni koraki ključni sprožilci sprememb na bolje in majhne stvari ključ do sreče, imam danes za to potrditev, ki jo želim deliti naprej in spodbuditi čim več ljudi, da ne ostajajo v coni udobja, sploh ko udobje postane poznano in poznano predstavlja slabo počutje. Želja je, da #100DaysofBetterMe postane knjiga, delovni zvezek. Želim si, da se čim več ljudi dnevno odloči biti boljša verzija sebe in na lastni koži spozna, da je sprememba na bolje lahko vsak dan le eno majhno dejanje stran.

BRUNCH FOR BUNCH • ISTRSKA KULINARIKA, UMETNOST IN GLASBA SREDI LJUBLJANE

nedelja, 4. avgust 2019


Sonce je že grelo ljubljanski asfalt, ko sem tisto zgodnje nedeljsko dopoldne hodila po eni od najlepših z drevesi obrčtanih ljubljanskih poti - ob Bleiweisovi mimo vil, galerij, ne-več-Gajotovega-vrta, muzeja, veleposlaništev, cvetličarne in Cankarja vse naprej do Trnovega bi lahko šla, na primer zaplavat na Kolezijo, če ne bi bil moj cilj ravno nekje vmes. Tako pa sem poskenirala hišne številke na Prešernovi in se ustavila pred vrati ene od tistih hiš v ulici, ki malo spominjajo na pariške, in med mrežo zvoncev s priimki pritisnila na tistega z na roke napisanim Pri Črtu. "Živjo, po stopnicah in na levo," sem zaslišala, odprla vrata in sledila navodilom, pritajeni glasbi, žvenketanju pribora in pogovoru, ki se je že odvijal za mizo za osem. 
BRUNCH FOR BUNCH je pop-up koncept preizkušanja dobrot z Manžana nad Koprom, kamor ljubitelje dobre hrane z značilnim lokalnim podpisom že leta vabi Domačija Butul, od lanskega novembra pa lokacija na Prešernovi deluje kot nekakšna ljubljanska rezidenca. A Brunch for bunch ni rezerviran le za Ljubljano in Manžan, ampak z lahkoto postane svetovljanski izletnik, ki z okusi razvaja tudi na najbolj presenetljivih lokacijah, na primer na splavu sredi Soče, kovček okusov slovenske Istre pa je Črt z ekipo odprl tudi že v Amsterdamu in Berlinu, naslednja postaja pa bo, tako kaže, še bolj severni Oslo. 
Po druženjih in pogovorih s prijatelji v stanovanju na Prešernovi se je počasi izoblikovala ideja o brunchih, nekakšnih cateringih za manjše družbe, ki bi jih lahko Črt in Anuša gostila pri sebi doma ali pa pravzaprav kjerkoli. Lansko jesen so se tako začeli prvi Brunch for bunch konci tedna. Druženja za manjše skupine ljudi (ki se med seboj poznajo ali pa tudi ne), ki lahko čarovnije z domačije Butul okušajo tudi več deset ali sto kilometrov stran od Manžana, zraven pa poslušajo glasbo (ki jo kdaj vrti DJ, kdaj pa iz zvočnikov odmeva Črtov izbor) in ogledajo razstavljena dela gostujočih ustvarjalcev. 
Napisala sem čarovnije. In res, to so res prave male čarovnije, zapakirane v kozarčke, razstavljene na deske in krožnike in sklede. Brunch začnemo s polno obloženo mizo in ušesa komaj sledijo očem in Črtovim opisom jedi, ki si jih podajamo, lično zložene v barvno shemo poletnih vrtov. Na sredi na deski stoji četica vloženih dobrot Črtove mame, gospe Tatjane, mojstrice domačih marmelad in v kozarčke shranjenih drobnih sadežev ali plodov, ličino oljk, sušenih paradižnikov, zelišč in ja, tudi plevela z vrta, ki vložen v domačem oljčnem olju postane presenetljiv in okusen dodatek jedem na krožniku ali zgolj kosu sveže pečenega kruha. Nanj navdušeno hitimo mazati okusne marmelade, Anuša pa reže rezine sira s petimi zelišči, ki med okusi zastopa severni del Primorske. Od tam, s Starega sela pri Kobaridu,  je bil namreč doma tudi Črtov nono. 
Tudi sicer se zdi, da je tu vse povezano z družino in Črt jedi (ter hišna vina) večkrat pospremi z anekdoto iz domačega vinograda, nonine kuhinje ali Šri Lanke, s katero so prav tako povezani Butulovi. Medtem si podajamo krožnike in sklede, naložene z ohrovtovimi srčki, jajčevci, bučkami, cvetačo, pa še vsemi mesnimi in ribjimi jedmi, ki si jih nisem zapomnila ali zapisala v beležko. Sori, mesojedci! Čeprav za mizo sedi mešana družba, se kaj kmalu že pogovarjamo o vsem - o zanimivem konceptu, ki nas je na to nedeljsko dopoldne pripeljal za isto mizo, o tem, kaj počnemo, ko ni vikend, o glasbi, ki nas spremlja iz zvočnikov, o stari lončeni peči v kotu in vinskih etiketah, ki jih pravkar fotkam in nekega gospoda zanima, čemu (glede na to, da ni razumel, kako lahko ne jem mesa, mu tudi o blogu raje nisem razlagala). 
Aja, vina. Butulova so zgodba zase, steklenice so butične, na Manžanu maceracije razumejo drugače. In, ko ob koncu s kozarci v rokah še malo posedimo ob mizi in na kavču, Črt pove: "Naša istrska hrana je tako intenzivna, da zraven sodijo prav takšna vina." In medtem ko skozi odprta okna sije sonce in muzika lebdi pod visokim stropom, se je zunaj Ljubljana šele dobro predramila, mi pa smo  v dveh urah že odpotovali do Manžana, na Šri Lanko in še kam. Pop-up brunch, kar perfektno geslo za nedeljsko dopoldne malo drugače. 
Črt Butul
Ps: Tale objava ni naročena in o hrani in vinu morda ne znam najbolje pisati, pa še fotke so ujete tako mimogrede, sem pa res uživala in takih finih reči enostavno ni fer skrivati zase. Priporočam. Nove termine in lokacije BFB najdete na IG & FB, rezervirate pa na spletni strani
© PEPERMINT • Theme by Maira G.