SLIDER





intervju: Lukatarina

nedelja, 21. februar 2010

To, da na pepermintu zadnje čase pogosto omenjam Luka in Katarino, je zgolj naključje. No, ni. (: Pač delata in ustvarjata toliko zanimivih stvari, ki so vredne vsaka svojega zapisa. Prvič sem o njiju pisala kot o soustvarjalcema projekta Mula vrečk, ta teden pa sem pokazala še Katarinine Naredi si sam projekte. Kot lahko vidite iz slikovnega gradiva in projektov, pri katerih sodelujeta, sta zelo ekološko zavedna. Oblikovanje in ekologija v enem, pohvalno in vredno posnemanja. Nekje vmes smo se dogovorili še za intervju, in tukaj je. Zanimalo me je predvsem, kako uskaljujeta ideje, ker delata (in živita) v paru. Iz njunih odgovorov pa seveda zveste še veliko več. Lukatarina torej.

Kdo sta + kaj počneta?
Katarina: V tem življenju sva se rodila kot Katarina Mrvar in Luka Mancini. Kdo točno sva, še nisva ugotovila, a najinemu skupnemu ustvarjanju sva nadela ime Lukatarina.
Luka: No v bistvu so naju tako poimenovali na delavnicah Tipobrda, ki sva se jih rada udeleževala. Najino ustvarjanje je skozi oblikovanje fontov dobilo zalet! Od fontov sva v zadnjih letih prešla predvsem k ilustraciji in k informacijskemu designu. Poudarki so trenutno na projektih z okoljsko tematiko. Razstave, plakati, Mula vrečke itd.
Kako ponavadi poteka vajin dan?
Katarina: Oči prvič odpreva okoli četrte ure zjutraj, ko je na vrsti prvo muckanje. Sledi mačje grizljanje ob sedmi uri, ki se proti osmi uri stopnjuje do divjega napadanja. To je skrajna ura za vstajanje. Dan začneva s telovadbo in sadnim zajtrkom. Zdi se, da so to edine konstante, od tu naprej pa je vsak dan unikaten. Včasih je celodnevno delo za računalnikom neizogibno, pogosto preživiva kakšen suhoparen dan v tiskarni ali sestankujeva. Spet drugič pa si lahko privoščiva dan samo za branje, izlet ali počitek. Zvečer najraje preživiva doma, kjer v mirnem polmraku in tišini delava vsak svoje vaje za sproščanje.
Luka: Ha, pozabila si omeniti, da je temu zadnje čase tako, ker imava mucka, zdaj že skoraj mačkona po imenu Čar, ki je črn in sva ga našla za lansko noč čarovnic. Čar je car!

Kako sta zašla v oblikovalske vode in na kakšen način je (grafično) oblikovanje spremenilo vajin vsakdan?
Katarina: Očitno sva se oba rodila z željo po ustvarjanju. Vsak sicer na svojem koncu Ljubljane sva vneto risala in povzročala skrbi staršem, ki so se bali za prihodnost “mladih umetnikov”. Ko sva se prvič srečala v gimnaziji na kiparskem krožku, sva v trenutku vedela, da bova od tu naprej po poti življenja plula v dvojici. Študij sva z dveletnim zamikom oba končala na ALUO.
Oblikovanje nama ni spremenilo življenja, saj sva z njim tako rekoč odrasla in si zato življenja brez pravzaprav ne znava predstavljati. Bi pa želela poudariti, da je oblikovanje zgolj okvir, znotraj katerega delujeva, in nama omogoča, da v življenju prepoznavava pomembnejše stvari.
Luka: Tako je :)
 Kako bi opisala svoj stil oblikovanja? Čemu ostajata zvesta ne glede na naročnika in produkt?
Katarina: Točno določenega stila nimava, ker sva mnenja, da je v procesu oblikovanja potrebno začutiti naročnika in njegove želje. Z obliko vedno želiva nekaj povedati. Grafika brez vsebine naju ne zanima, pa naj bo še tako kul in trendy. Lahko rečeva, da ostajava zvesta jasnemu podajanju vsebine skozi primerno vizualijo.
Luka: Ja ravno zadnje čase sem razmišljal, kako bi predstavil najino "filozofijo". Porodil se mi je zelo primeren slogan ampak je v angleščini: "Cool graphics for meaningful projects!" Hmm kako bi to prevedel? Kakšna ideja? Drugače pa...  poleg dela za naročnike delava vsaj 40 do 60% časa najine lastne samoiniciativne projekte, tako da se lahko skozi njih res polno izraziva.

Kako, glede na to, da delata v tandemu, poteka vajin delovni proces? Kako se uskadita idejno in stilsko?
Katarina: Proces lahko ilustrirava z izborom enega kosa tortice, ki jo želiva pojesti oba. Najprej se morava izmed celotne sladke ponudbe v slaščičarni odločiti zgolj za eno. Pri izboru igra pomembno vlogo prilagajanje. Ko se odločiva, ponavadi je to čokoladna, ima prednost Katarina. Ko jo poje do polovice, krožnik poda Lukatu. Kadar si zaželiva vsak svoj kos torte, kar se pogosto dogaja v zadnjem času, se pri tem ne ovirava. V tem primeru seveda vsak lahko komentira “naprotnikov” izbor.
Luka: Ja čokoladno imam najraje!
Kaj še drugače rada počneta, ko ne ustvarjata?
Katarina: Rada hodiva v naravo, posedava na skalah, pojeva na jasah sredi gozda, poslušava tišino, ki jo je v mestu nemogoče slišati. Luka rad prebira razne filozofske knjige in modrosti starih ljudstev. Katarina se rada objema, igra z nečaki, šiva, se s prijatelji pogovarja o svetu in življenju, ponoči sanja in raziskuje samo sebe.
Luka: Dodal bi še druženje z ljudmi, ker drugače delava na domu oz. lahko bi rekli sva nekoliko izolirana.
Vajina najljubša spletna mesta?
MMC portal, kar se tiče novic, ker televizije nimava, kar je super odločitev. Priporočava! Kar se tiče oblikovanja in navdiha je bil fin Dropular, Our Type, My Fonts za fonte ... Magnatune records pa je stran, kjer poslušava in kupujeva polno nama hude glasbe, ki jo sicer lahko poslušaš v celoti zastonj, tudi v najvišji kvaliteti. Najina izbira je predvsem World in Classical (do 17.st.). Pa še Shift of the Ages, ker nosi pomembno sporočilo starih Majev za svet v časih, ki prihajajo.
Načrti in želje za prihodnost?
Katarina: Želiva se preseliti v naravo in začutiti njeno veličino ter opazovati zvezdnato nebo brez svetlobnega onesnaženja. In morda počasi odkriti novo obliko kreativnega likovnega izražanja.
Luka: Vizualna filozofija, sveta geometrija, ekologija. To nameravam razvijati. Pa da bi imel rad vse ljudi, rastline in živali, morda tudi kamne :)

intervju: Helena Goznikar

četrtek, 11. februar 2010

Če ste pogrešali pepermintove vprašalnike, potem bo ta, ki ga je izpolnjevala Helena, zagotovo razveselil in potešil vse občudovalce lepega. Helena Goznikar je absolventka arhitekture, ki so jo v svoj svet posrkali predvsem drugi žanri vizualne umetnosti in obrti. S čim vse se ukvarja, lepo popredalčkajo kategorije na njeni spletni strani: fotografija, ilustracija, slikanje, pa tudi grafično oblikovanje in prostorski dizajn. Zna pa tudi z besedami, njeni odgovori so zanimivi in žmohtni, razkrivajo njeno kreativno in uživaško osebnost na način, ki dopolnjuje njen vizualno-umetniški pol. Prav zdaj poteka njena prva samostojna razstava z naslovom "Barva me je ujela." Več o povodu za naslov razstave, razstavi sami in še veliko drugih Heleninih okruškov pa spodaj...

Kdo si?
Helena Goznikar; nekaj med ilustratorko, slikarko, fotografinjo, oblikovalko in arhitektko - all of the above, vse po malem, pa zaenkrat nič še čisto čist do konca.
Po izobrazbi arhitektka, a ne ravno po duši. Skoraj da rojena z barvico v roki, fotografijo odkrila nekje v srednji šoli - najprej tisto na film - katere magija mi je še zdaj najbolj pri srcu - digitalno šele mnogo kasneje. Nomad, ki ljubi svoje ljube, a nima prav obstanka; nekdo, ki je v spreminjanju doma, ljubitelj nedoživetega in netipičnega. Nenehni opazovalec, iskalec, čečkalec, mlin na misli.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Jutra vsekakor dokaj ležerno, moram priznat. Zdajle si to lahko še privoščim. Absolvent mi omogoča, da se budim brez budilke in v miru s svojo skodelico kave premlevam sanje, pomijem umazano posodo prejšnje noči ali (v zadnjem času) skidam sneg z dvorišča, se trudim kaj migat/'rekreirat', klikam po internetu za novostmi, svoji zbirki glasbe ne dam miru, itd. Možgani mi začnejo delati šele po parih urah. Ko se to zgodi, se lotim pisanja diplome, prelivanju barv v podstrešnem 'ateljeju', oblikovanju tega ali onega kar dobim pod roke, urejanju potrebne birokracije, itd....čemur sledijo manj rutinski dogodki v smislu zmenkov s prijatelji, kimanju družinskim gostom, ipd. Potem, ko so možgani živi, pa dejansko delam pozno v noč.
Kako si zašla v ustvarjalne vode in na kakšen način je tvoje kreativno udejstvovanje tvoj vsakdan?
Pravzaprav rišem odkar pomnim. In odkar pomnim, si najbolj v življenju želim prav to tudi početi. Že pri petih letih sem ob šesti uri vsako jutro budila mamo s: 'kje so barvice?' in to me v bistvu ni nikoli minilo. Le da si zdaj barve vzamem sama.
Zašla pa sem enkrat ven iz ustvarjalnih vod - ko sem pristala na arhitekturi, čeprav nisem hotela in me je to čisto pobilo in zmedlo. Tiste prve štiri leta pravzaprav nisem ničesar (nearhitekturnega) sploh naredila. In enostavno povedano: it sucked. Ravno zadnjič sem naletela na spletno stran nekega grafičnega oblikovalca (mislim, da mu je ime Will Bryant), ki ima zapisano "I make stuff because I get sad if I don't." Isto drži tudi zame.
Kako bi opisala svoj stil ustvarjanja?
Hmm...
Hmm. O tem v bistvu nisem še nikoli razmišljala.
Mogoče je moj stil prav to: en 'Hmm...'
Razmišljanje, igranje, preizkušanje in beleženje vsega in vsakogar, ki mi spodbudi radovednost in me v tistem trenutku zanima.
V prvem planu delam zase, a rada bi tudi spodbudila ljudi, da nekaj začutijo, se nasmehnejo, pogledajo iz druge perspektive, na nov način...morda nekaj drobnega, kar ponavadi niti ne opazijo, kaj starega, kar je že preveč utečeno, ipd... Upam, da mi uspe. Bi pa lagala, če bi rekla, da stoji za vsem nek blazen 'koncept'. Delam tisto in na tak način, kot me v tistem času intrigira, zanima in fascinira, kar mi je najbolj ljubo in najbližje.
Glede na to, da se ukvarjaš z različnimi mediji/tehnikami, imajo tvoja dela kakšno skupno nit?
Se mi zdi, da je za to še prekmalu. Ali pa sem edina skupna nit jaz.

Kje iščeš/najdeš inspiracijo?
Povsod. Iskreno povedano... ne vem. Primem kuli, svinčnik ali tubo barve in začnem. Se kar zgodi. Mogoče bi lahko temu rekli, da grem navznoter.
 Razen v arhitekturi in oblikovanju, pač... tam je postopek drugačen. Več gledanja, opazovanja, premlevanja. Pri tistem črpam več iz zunanjega sveta, iz "znanja", opazovanja, zanimivosti principov percepcije in doživljanja vseh ljudi. 
In kaj še drugače rada počneš?
Ne morem živeti brez glasbe - je edina moja stalna spremljevalka od A do Ž, od jutra do večera. Rada imam misli v knjigah, ki mi dajo mislit. Pa svetlobo, odprta okna, čaj, glasne noči pod mestnimi lučmi in mirne večere z domačimi ob krušni pečki. Znam sešraufat, s kabli povezat, prepleskat, skupaj sestavit in premontirat večino stvari - moj oče je strojnik in me rad uči. Rada poslušam ljudi in njihove zgodbe (Večinoma. Razen, če preveč jamrajo). Pripravljam in sprejemam dobra presenečenja. Pišem, rišem, berem, kuham, poslušam, opazujem letne čase, španciram po mestu, hodim v družbo in v kino, božam sosedovo mačko, planiram, tuhtam, in včasih tudi govorim. Ljubim neobičajne stvari, nepričakovane momente, nove poglede.
Potujem! Kolikor se le da, kadarkoli se le da. Potovanje = Svoboda. V neznanem mnogo lažje diham.
Tvoja najljubša spletna mesta?
  • moj mejl account :))
  • Erikov blog
  • Anrick je pogosto poln zanimivih linkov
  • vsa spletna mesta z dobro reportažno fotografijo (a la New York Times, Reuters, World Press Photo, itd.) in vsi presenetljivi najdenčki - spletne strani vseh noro dobrih umetnikov, za katere prej še nisem slišala... in pepermint je tudi krasno stičišče tega :)
Povej nam kaj o tvoji razstavi "Barva me je ujela",  je prva?
Razstava je prva samostojna, naslov sem si sposodila iz citata Paul-a Klee-ja, ki pravi: 'Colour has got me. I no longer need to chase after it. It has got me forever, I know it. That is the meaning of this happy hour.' ker se tako tudi sama o tem počutim.
Za KUD pa smo o razstavi spisali takole: Razstava Helene Goznikar “Barva me je ujela” je raziskovanje tega, kaj se lahko razvije iz naključja. Tako se packe barve, ostanki papirja, razrezane podlage, majhne nesreče razlitja barv in lis pigmenta, katere običajno romajo v koš, z linijami črnega črnila pretvorijo v scene pogledov, pokrajin, obrazov. Iz nečesa popolnoma naključnega se z nekaj potezami osmisli nek nov red in slikovno življenje. Avtorica se predstavlja z zbirko slik majhnega formata (večina jih meri le 10 x 15 cm), ki z raziskovanjem pigmentov, papirja in možnosti ponovnega osmislenja naključnih, običajno 'odpadnih' ostankov ateljejskega materiala, daje vpogled v ilustrativno življenje imaginarnega, drobnega, živega in barvnega sveta.
Načrti in želje za prihodnost?
Da bi mi uspelo do konca študijskega leta diplomirat. Da bi moja praksa na Norveškem to pomlad/poletje bila vse kar si želim, rabim, in še več. Da bi mi kmalu uspelo zbrati dovolj denarja, da spet poletim čez ta ali oni ocean. Najbolj pa to, da bi mi uspelo se preživet in živet od fotografije, oblikovanja, slikarstva in da mi arhitektura ne bi bila nikoli nuja. Da bi se izboljšala, se mnogo naučila, in še naprej lahko počela to kar sem začela. Pa da bi vsaj enkrat lahko obkljukala čisto vsako alinejo na to-do listi!

Aja, pa da bi si mojo samostojno razstavo, ki do 23.2.2010 visi v KUDu France Prešeren v Ljubljani, prišlo ogledat čimveč vas, ki to berete :) Nadvse dobrodošli, slikice malega formata čakajo na vaš pogled v Klubski sobi! Vsakega mnenja bom zelo vesela, so pa dela tudi na prodaj. Glede česarkoli me lahko kontaktirate kar po e-mailu, ki je naveden kot kontakt na moji spletni strani,
Pa hvala za pozornost in lep dan še naprej! :))

Heleni še enkrat hvala, da nam je dovolila pokukati v njen svet, vi pa vabljeni k obisku razstave in seveda h komentarjem.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.