SLIDER





STANOVANJE NA TRŽAŠKI • DOM ZA MLAD PAR (+ MUCA) IN NAJLEPŠI KERAMIČNI STUDIO NA SVETU

nedelja, 11. avgust 2019

To je zgodba o iskanju doma mladega para in prava mala saga o prenovi staromeščanskega stanovanja, ki sta ga odkrila precej po naključju in v njem prepoznala vse, kar sta pravzaprav iskala. No, skozi plasti in (kdaj tudi nepotrebne) sloje, ki so jih v prostore skozi več kot stoletno zgodovino hiše prinesli njeni prebivalci in najemniki, sta videla potencial. Ga z občutkom, potrpežljivostjo, posluhom za dediščino in naravo, s pomočjo strokovnjakov počasi začela uresničevati. Videli boste, da stanovanje ni posebno le zaradi skrbne prenove, unikatne razporeditve prostorov in eklektičnega miksa pohištva, osebnih predmetov in hišne muce ... posebno presenečenje in poglavje zase je keramični studio, v katerem ustvarja, predaja znanje in gosti dogodke Anja SlapničarSpodnji zapis je njen. Uživajte v branju Anjinih besed in v fotografijah Mihe Bratine
Po treh letih iskanja manjše hiše nekje v naravi, v bližnji okolici Ljubljane, in po dveh neuspešnih poskusih nakupa – hiške na Zaplani, in stare hiše v Vnanjih Goricah, so se morale želje prilagoditi. Ko so se določili novi kriteriji, se je na tržiščču pojavilo stanovanje. Sprva je bilo listano brez fotografij, le s kratkim opisom in površino. In prav to stanovanje sva potem kupila. Izkazalo se je tudi, da fotografij ni bilo zaradi 'spornega' plesnega studia – za ples na drogu in ravno zaradi tega studia sva se odločila za nakup, saj je bil dovolj velik za bodoči keramični studio. Stanovanje je zadostovalo naslednjim kriterijem: nahaja se v Ljubljani (oddaljeno 20min pešhoje do centra), stanovanje je staromeščansko in dovolj veliko, da ima poleg stanovanja še prostor za studio.

Stavba se nahaja na Tržaški cesti. Začetki gradnje segajo v leto 1887, ko jo je začel graditi premožen ljubljanski krojač. Polovica pritličja je bila namenjena krojaški delavnici, polovica pa trgovini. V višjih nadstropjih je verjetno krojačeva družina bivala, pa tudi delavci in verjetno služinčad, saj je bila hiša precej ogromna in je potrebovala veliko rok za vzdrževanje. Med vojno je je bila stavba nacionalizirana, kasneje denacionalizirana, razkrojila se je na več samostojnih stanovanj, v trenutnih prostorih so se nahajale tudi pisarne od Ilirije, kasneje pa je bilo stanovanje prodano – deloma prenovljeno s cenenimi materiali, kot naprimer plastična okna, neki ruski odvetnici, pod pretvezo, da je to staromeščansko stanovanje. Tudi ona ga je deloma prenovila z nekakšnimi instantnimi rešitvami. Originalni stropi so bili zakriti pod suhomontažnim, katerega stotina nosilcev ni dosti prizanesla originalnemu ometu.
Potencial in dih časa sta se na srečo obdržala, takoj ko si pogledal preko 'knaufa'. Ob nakupu je torej bilo stanovanje dokaj čisto, stene so bile bele, tla so imela neke vrste lamelni parket, del tal je bil oblečen v ploščice. Ko sva se odločila za prenovo, sva želela, da se jo izvede celostno. Kar nekaj časa je bilo namenjeno iskanju navdiha in stila. Z arhitektko Sanjo Premrn smo zasnovali moderno opremljeno stanovanje, ki ima staromeščanske elemente, ki se dopoljujejo z minimalističnimi, a naravnimi kosi. Neoklasična fasada, secesijske note so bili prve točke za korelacijo stranovanja. Še večja povezanost s preteklostjo pa se je zgodila čisto po nesreči, ko se je v studiu popravljal del odstopljenega ometa za zadnjo steno. Pod njim se je po naključju pokazala stenska dekoracija, stara okoli 100 let, narejena s tehniko barvanja z valjčkom ali šablono. Pravzaprav sta bili vidni dve različni dekoraciji – pasovi s slovenskimi nageljni v zemeljskih odtenkih ter čezenj zeleno beli cvetovi, kasnejše, povojne dobe. V to dekoracijo se je na sredino stene zarisal krog in tako je nastalo sonce, okno, ki se povezuje s preteklostjo stavbe.

Sprva smo se odločili za prenovo stanovanjskega dela, studio pa naj bi na prenovo počakal še par let. Zaporedje dogodkov v družini pa je obrnilo načrte na glavo, studio se je pričel obnavljati kmalu za tem, ko se je stanovanje končalo. Razlog za to je bil gozd v lasti družine, ki se je pričel prodajati z namenom izgradje tretje razvojne osi. Čez gozd je bila projektirana cesta. Od nekdaj sem si želela uporabiti domač les, ki je rastel v tem gozdu. Oče se s tem lesom ni hotel kaj dosti ukvarjati, pravzaprav je že skoraj podpisal pogodbo za prodajo zemljišča skupaj z gozdom na njem. Težko ga je bilo prepričati, da se drevesa najprej poseka in šele nato proda zemljišče. Lansko poletje se je tako začel projekt sečnje gozda, kar je za sabo prineslo tudi vprašanja, kako se les shrani in kam. Pričeli smo z raziskovanjem področja sečnje in gozdarjenja, s keterim nismo imeli nikakršnih izkušenj. Prebirali smo članke, knjige, se pogovarjali s strokovnjaki, mizarji, arhitekti, izvajalci sečnje in žagami. Na koncu smo veliko pomoči pridobili od mizarja Mateja Likarja, ki nam je pomagal pri izračunu količin. Velika zahvala gre tudi vodji Gozdnega gospodarstva Novo mesto, ki nam je prijazno razložil, da ne moremo obdržati vseh smrek, ker začnejo v našem podnebju propadati po letu dni. Obdržali smo le toliko smrekovega lesa, kot ga je bilo potrebno za prenovo studia, ter okoli 20 m3 lepših hrastov. Vse hlode smo nažagali na plohe in deske. Hrast se sedaj počasi suši v vinogradu na Trški Gori, smreka pa se je preoblikovala v pohištvo studia. 

Prenova studia se je pričela 18. februarja in končala 31. maja na večer, tik pred otvoritvijo razstave. Želeli smo, da studio zadosti naslednjim kriterijem: 
- pohištvo je izdelano iz domače smreke, 
- ima visok, originalen strop višine 4.2m, 
- je svetel, 
- ima razstavni in delovni del, 
- stene ima oblečene v glino, vsi ostali dodatki so narejeni iz tajnostnih in naravnih materialov, 
- vsebuje minimalno količino plastike.

Sodelovali smo tudi z Gnezdom, centrom sonaravne gradnje, kjer smo pridobili večino materialov za stene in strop. Stene so bile pobrušene, odstranjeni so bili vsi prejšnji sloji premazov. Nanesel se je apneni omet, ki je narejen iz skoraj identičnih materialov, kot so narejeni originalni stari apneni ometi. Omet je pobarvan s glineno peščeno barvo Nativa, ki je nastala v sodelovanju podjetja Jub in Gnezda. Glineni barvi se je dodal kremenčev pesek iz podjetja v Prekmurju za poudarek teksture. Suhomontažni strop se je odstranil. Odstranil se je tudi preveč poškodovani originalen strop, ki je bil pripet na trstiko in lesene letve. Pripeta je bila nova trstika, nanjo pa se je nanesel 1.5cm debel sloj glinenega oz. ilovnatega ometa olivno zelene barve. Razsvetljava je bila zasnovana s pomočjo podjetja Forma svetila.

Nastal je svetel, topel in zračen prostor, popolnoma obdan z naravnimi materiali, na katerega smo ponosni in za katerega smo hvaležni.

TLORIS stanovanje + studio
Arhitektura: Sanja Premrn
Fotografija: Miha Bratina 

#100DAYSOFBETTERME • TI LAHKO 100 DNI SPREMENI ŽIVLJENJE?

petek, 09. avgust 2019


Povej, kaj storiš, ko se počutiš ujeto nekje vmes, mimo tebe pa teče življenje? Ko spoznaš, da nisi več TI, nisi pa povsem prepričan/a, kako se spet ujeti, prijeti za roko in iti z nasmehom življenju naproti? S takšnimi in drugačnimi težavami, preprekami, zastoji, izzivi, malodušjem ali monotonostjo se verjetno kdaj srečamo prav vsi, in čeprav si je težko priznati, da nismo vedno stoodstotno okej, so kdaj dovolj tudi najmanjše reči. Objem. Besede. Ali tišina. Svinčnik in papir. Klepet. Pet minut za umiriti nemirno srce in brneče misli, vdihniti vase pogum in veselje. 

In potem je tu Vida, ki je sredi daljega obdobja podobnih občutkov odločila, da obrne kompas v svojo smer in se loti prav (p)osebnega projekta. Kreativno, kot oblikovalka zna. Z občutkom, ki seže dlje od lepih podob. Pogumno in tenkočutno se je svoj proces, ustvarjalni in tisti običajno bolj skrit, srčni, odločila deliti na Instagramu. Vesela sem, da je bila za to, da na njenih sto dni do boljše Vide delim tudi na Pepermintu. Verjamem, da bo navdihnil še koga. 💛
Zakaj si se lotila tega projekta? Kaj te je k temu spodbudilo? 
Vrsto vzrokov in razlogov je, ki so se sestavili skupaj in me vodili k štartu projekta #100DaysofBetterMe. Poglavitna sta bila dva - želja po spremembi počutja na bolje in iskanje novega osebnega kreativnega izziva. Več tednov, morda celo mesecev pred začetkom sem se že zavedala, da moje razpoloženje ni najboljše, da se oddaljujem od stika s seboj, da so vse redkejši občutki zadovoljstva in motiviranosti in vse pogostejši tisti, ki vodijo k otožnosti, vdanosti, celo otopelosti. Poleg tega sem vse od izdaje knjige Naj ti povem svojo zgodbo pogrešala ustvarjanje za družbeno dobro. Ustvarjanje nečesa, za kar verjamem, da lahko nagovori in navdahne druge. Počasi sem se začela intenzivneje zavedati upadanja zagona in z odprtimi očmi pogledala na dejstvo, da ker to ni bila posledica sprememb iz okolice, mora biti veliko, če ne celo vse, v mojih rokah, da razpoloženje obrnem na bolje. Nekje globoko v sebi sem se zavedala, da se z majhnimi koraki začnejo velike spremembe in da se zadovoljstvo največkrat skriva v majhnih stvareh. Vizija v glavi se je zbistrila, hitro sem vedela, da bo to projekt, ki me bo premaknil naprej in k sebi nazaj. 
Gre bolj za vajo iz kreativnosti in raziskovanje tvojega ustvarjalnega izraza ali za osebno rast, razmišljanja? Ali oboje? 
Vsekakor oboje. Na eni strani je osebna rast skozi majhno dobro dejanje vsak dan, katere cilj je premik izven cone udobja in ustaljenih tirnic k boljši verziji sebe. Včasih je to aktivno dejanje, drugič “zgolj” premik v razmišljanju ali nov uvid v ustaljenih vzorcih. Potem je tu kreativnost - vsako dejanje opremim z ilustracijo ali kaligrafijo. Ker gre za eno dejanje in eno ilustracijo na dan, sem morala čas, ki ga namenim risanju krepko optimizirati. Hkrati sem imela od samega začetka projekta željo, da se premaknem iz cone udobja že ustaljenega stila in poskusim kaj novega. Sedaj si v povprečju vzamem od pol do ene ure na dan za ilustracijo in preizkušam vrsto novih stilov in pristopov. Ko si omejen s časom, je enostavneje sprejemati, da ni cilj perfekcija končnega rezultata, ampak sam proces ustvarjanja, odkrivanje novega. 

Kakšna pravila, če tako rečem, si si zastavila? 
Osnovna smernica projekta je vsak dan narediti eno dobro dejanje in ga opremiti z ilustracijo. Ob tem vsak dan, ponavadi v večernem času, odgovorim na tri vprašanja - 1. Kaj si naredila dobrega danes?, 2. Si se zaradi tega ti ali kdo drug počutil bolje?, 3. Je to prineslo kakšno novo spoznanje? Samo pisanje je del terapevtskega pristopa in s časom je postal še pomembnejši del, kot sem si predstavljala v štartu. Skozi pisanje v miru pogledam na dejanje, strnem misli in jih zaobjamem v pozitivni smeri. Vse skupaj potem objavim na Instagramu in delim z drugimi, nekaterimi naključnimi “mimoidočimi”, nekaterimi zdaj že rednimi bralci. 
V objavah pišeš o raznolikih temah, ni te strah deliti tudi bolj osebnih razmišljanj. Se ti zdi, da to enostavno potrebujemo? Da Instagram niso samo lepe fotke, ampak je lahko platforma za nekaj več? 
Moja velika želja od nekdaj je ustvarjati za družbeno dobro. Verjamem, da vsak v sebi nosi talente, veščine, znanje ali karakteristike, s katerimi lahko pozitivno vpliva na druge. Sama svoj doprinos trenutno vidim skozi ilustracije in iskrene zapise. Res je, mestoma odpiram zelo osebne teme, tudi nekatere, o katerih družba (še) ne govori dovolj pogosto in dovolj sproščeno. Tu bi predvsem izpostavila tematiko mentalnega zdravja. Ni vedno enostavno in prijetno biti transparenten in odprt za kritike drugih, pred katerimi tudi mene preplavi strah, a vsekakor se mi zdi, da je premagati ta strah in biti iskren, eden izmed načinov, da kot družba postanemo bolj odprti, povezani in prijazni ter sprejemajoči do sebe in drugih. Instagram je lahko poplava lepih fotografij in zrežirano srečnih utrinkov, a raje kot ujeti se v obsojanju ali primerjanju, se mi zdi ključno razviti kritično mišljenje in se vprašati, kam gre tvoja pot, česa si ti želiš videti in kaj deliti z drugimi. Svoj projekt sem se odločila objavljati na Instagramu, zato vsekakor verjamem, da je platforma za nekaj več. Zahvaljujoč vsem odzivom ljudi, ki sem jih tam prejela tekom tega projekta, sem še toliko bolj prepričana v to. Ko se ljudje iskreno odzovejo na moje objave na temo psihoterapije, občutka nevrednosti, trenuntkov žalovanja, delijo svoje misli in zgodbe - tako težke in žalostne kot pozitivne in navdihojče - takrat dobim navječjo potrditev za svoj projekt.
Ti bo kaj dolgčas, ko bo 100 dni mimo? Morda že razmišljaš o kakšnem podobnem izzivu?
V začetku se mi je ob misli na 100 dni zdelo, da sem si zastavila kar konkreten izziv. Danes, ko sem ravno objavila dejanje 82. dne, lahko brez pomisleka rečem, da mi je projekt spremenil življenje in že iščem načine, kako ga nadgraditi in deliti s čim več ljudmi. Če sem vse skupaj začela v zavedanju ali upanju, da so lahko majhni koraki ključni sprožilci sprememb na bolje in majhne stvari ključ do sreče, imam danes za to potrditev, ki jo želim deliti naprej in spodbuditi čim več ljudi, da ne ostajajo v coni udobja, sploh ko udobje postane poznano in poznano predstavlja slabo počutje. Želja je, da #100DaysofBetterMe postane knjiga, delovni zvezek. Želim si, da se čim več ljudi dnevno odloči biti boljša verzija sebe in na lastni koži spozna, da je sprememba na bolje lahko vsak dan le eno majhno dejanje stran.

BRUNCH FOR BUNCH • ISTRSKA KULINARIKA, UMETNOST IN GLASBA SREDI LJUBLJANE

nedelja, 04. avgust 2019


Sonce je že grelo ljubljanski asfalt, ko sem tisto zgodnje nedeljsko dopoldne hodila po eni od najlepših z drevesi obrčtanih ljubljanskih poti - ob Bleiweisovi mimo vil, galerij, ne-več-Gajotovega-vrta, muzeja, veleposlaništev, cvetličarne in Cankarja vse naprej do Trnovega bi lahko šla, na primer zaplavat na Kolezijo, če ne bi bil moj cilj ravno nekje vmes. Tako pa sem poskenirala hišne številke na Prešernovi in se ustavila pred vrati ene od tistih hiš v ulici, ki malo spominjajo na pariške, in med mrežo zvoncev s priimki pritisnila na tistega z na roke napisanim Pri Črtu. "Živjo, po stopnicah in na levo," sem zaslišala, odprla vrata in sledila navodilom, pritajeni glasbi, žvenketanju pribora in pogovoru, ki se je že odvijal za mizo za osem. 
BRUNCH FOR BUNCH je pop-up koncept preizkušanja dobrot z Manžana nad Koprom, kamor ljubitelje dobre hrane z značilnim lokalnim podpisom že leta vabi Domačija Butul, od lanskega novembra pa lokacija na Prešernovi deluje kot nekakšna ljubljanska rezidenca. A Brunch for bunch ni rezerviran le za Ljubljano in Manžan, ampak z lahkoto postane svetovljanski izletnik, ki z okusi razvaja tudi na najbolj presenetljivih lokacijah, na primer na splavu sredi Soče, kovček okusov slovenske Istre pa je Črt z ekipo odprl tudi že v Amsterdamu in Berlinu, naslednja postaja pa bo, tako kaže, še bolj severni Oslo. 
Po druženjih in pogovorih s prijatelji v stanovanju na Prešernovi se je počasi izoblikovala ideja o brunchih, nekakšnih cateringih za manjše družbe, ki bi jih lahko Črt in Anuša gostila pri sebi doma ali pa pravzaprav kjerkoli. Lansko jesen so se tako začeli prvi Brunch for bunch konci tedna. Druženja za manjše skupine ljudi (ki se med seboj poznajo ali pa tudi ne), ki lahko čarovnije z domačije Butul okušajo tudi več deset ali sto kilometrov stran od Manžana, zraven pa poslušajo glasbo (ki jo kdaj vrti DJ, kdaj pa iz zvočnikov odmeva Črtov izbor) in ogledajo razstavljena dela gostujočih ustvarjalcev. 
Napisala sem čarovnije. In res, to so res prave male čarovnije, zapakirane v kozarčke, razstavljene na deske in krožnike in sklede. Brunch začnemo s polno obloženo mizo in ušesa komaj sledijo očem in Črtovim opisom jedi, ki si jih podajamo, lično zložene v barvno shemo poletnih vrtov. Na sredi na deski stoji četica vloženih dobrot Črtove mame, gospe Tatjane, mojstrice domačih marmelad in v kozarčke shranjenih drobnih sadežev ali plodov, ličino oljk, sušenih paradižnikov, zelišč in ja, tudi plevela z vrta, ki vložen v domačem oljčnem olju postane presenetljiv in okusen dodatek jedem na krožniku ali zgolj kosu sveže pečenega kruha. Nanj navdušeno hitimo mazati okusne marmelade, Anuša pa reže rezine sira s petimi zelišči, ki med okusi zastopa severni del Primorske. Od tam, s Starega sela pri Kobaridu,  je bil namreč doma tudi Črtov nono. 
Tudi sicer se zdi, da je tu vse povezano z družino in Črt jedi (ter hišna vina) večkrat pospremi z anekdoto iz domačega vinograda, nonine kuhinje ali Šri Lanke, s katero so prav tako povezani Butulovi. Medtem si podajamo krožnike in sklede, naložene z ohrovtovimi srčki, jajčevci, bučkami, cvetačo, pa še vsemi mesnimi in ribjimi jedmi, ki si jih nisem zapomnila ali zapisala v beležko. Sori, mesojedci! Čeprav za mizo sedi mešana družba, se kaj kmalu že pogovarjamo o vsem - o zanimivem konceptu, ki nas je na to nedeljsko dopoldne pripeljal za isto mizo, o tem, kaj počnemo, ko ni vikend, o glasbi, ki nas spremlja iz zvočnikov, o stari lončeni peči v kotu in vinskih etiketah, ki jih pravkar fotkam in nekega gospoda zanima, čemu (glede na to, da ni razumel, kako lahko ne jem mesa, mu tudi o blogu raje nisem razlagala). 
Aja, vina. Butulova so zgodba zase, steklenice so butične, na Manžanu maceracije razumejo drugače. In, ko ob koncu s kozarci v rokah še malo posedimo ob mizi in na kavču, Črt pove: "Naša istrska hrana je tako intenzivna, da zraven sodijo prav takšna vina." In medtem ko skozi odprta okna sije sonce in muzika lebdi pod visokim stropom, se je zunaj Ljubljana šele dobro predramila, mi pa smo  v dveh urah že odpotovali do Manžana, na Šri Lanko in še kam. Pop-up brunch, kar perfektno geslo za nedeljsko dopoldne malo drugače. 
Črt Butul
Ps: Tale objava ni naročena in o hrani in vinu morda ne znam najbolje pisati, pa še fotke so ujete tako mimogrede, sem pa res uživala in takih finih reči enostavno ni fer skrivati zase. Priporočam. Nove termine in lokacije BFB najdete na IG & FB, rezervirate pa na spletni strani

365 IZMIŠLJENIH SLOVENCEV NA INSTAGRAMU • VSAK DAN NOV OBRAZ, IME IN ZGODBA

četrtek, 01. avgust 2019

O lepih stvareh in kreativnih ljudeh = tisto, o čemer najraje pišem tule na Pepermintu. In hej, reči in ljudi, ki me navdušujejo in navdihujejo, kar ne zmanjka. V zadnjem obdobju sem zelo pozorna na način, na katerega nekateri posamezniki uporabljajo to sladko novodobno obsesijo, ki ji rečemo tudi Instagram. Drugače, ustvarjalno, povezovalno, z namenom. Med njimi je tudi Eva, ki jo blogerski domorodci morda poznate kot Evo Sardino, in je ena od prvih oseb, ki sem jih zaradi bloga spoznala tudi v živo. Eva je letošnje leto začela s prav posebnim projektom, s katerim ne izziva le svoje kreativnosti, domišljije in discipline, temveč tudi vse nas. SHAPES FACES NAMES je eden od tistih profilov na Instagramu, ki nasmejijo, dajo misliti, mrmrati v brk in hočeš-nočeš postanejo del tvojega dne. Več o njem pa naj pove kar Eva.

Kdo si in kaj počneš? 
Sem Eva Zupan Horaček. V tazaresnem življenju delam kot oblikovalka, v virtualnem svetu pa svoje vsakodnevne frustracije in opažanja o ljudeh prelivam v Instagram profil z imenom Shapes Faces Names. Zadala sem si cilj, da na tem profilu v letu 2019 vsak dan opišem zgodbo enega izmišljenega tipičnega Slovenca - slehernika z vsakdanjimi tegobami in pripetljaji. Izmenično opisujem moške in ženske, vsak ima svoje ime in sliko obraza, sestavljenega iz lesenih kock.
Zvezdan, Nada, Boris, Alja, Marjan in Sandra.

Kje si prvič videla te kocke, si jih poznala že prej? Jih lahko malo opišeš za vse, ki jih morda ne poznajo? Kaj je njihov namen in kako so zasnovane kocke? 
Že nekaj let nazaj sem si za božič kupila set kock z imenom FaceMaker, ki jih je zasnoval britanski oblikovalski duo Miller Goodman. Prvič sem jih opazila na Pinterestu in zdele so se mi nadvse lične in duhovite. Set sestavlja 25 lesenih kock, poslikanih z enostavnimi liki v rdeči, beli in črni barvi. Cilj igre je zložiti kocke v kvadrat 5x5 na način, da oblike na vrhnjih stranicah skupaj sestavljajo obraz. Možnosti variacij so skoraj neskončne. 

Kolikor vem, se FaceMaker pri nas v trgovinah na žalost nikjer ne prodaja, možno ga je naročiti le prek spleta. Kar precej ljudi me je že kontaktiralo, ker so si sami zaželeli kock in so napačno domnevali, da se jih da pri meni kupiti … Me pa iskreno veseli, da moj profil spremljajo in podpirajo tudi sami avtorji kock. Zelo bi bila vesela, če bi mi ob koncu leta uspelo pridobiti kak set in ga podariti v nagradni igri. 

Povej, kako se je vse skupaj začelo? In kako si se odločila, da se lotiš tega projekta in ga z nami deliš na Instagramu? 
Malo pred novim letom sem v redkih trenutkih brezdelja kocke spet privlekla s police. Takrat mi je mož predlagal, da bi lahko vsak dan v prihajajočem letu sestavila en obraz in ga objavila na Instagramu. Izziv se mi je zdel odličen, a sem se že takoj odločila, da samo obraz ne more biti dovolj. Potreboval je še ime in kratko zgodbo. Najprej sem utopično nameravala pisati v angleščini. To je tudi razlog, zakaj profil še vedno nosi angleško ime. A mi je hitro postalo jasno, da bo vsakodnevno objavljanje kar velika obveza in da moram narediti vse, kar je v moji moči, da si delo olajšam. Pisati v maternem jeziku je zame seveda lažje in hitrejše. Predvsem pa se mi zdi, da lahko karakterjem z izbiro sloga, slenga, besed in dobesednih navedkov dodam še dodatno dimenzijo. Vse to bi bilo v tujem jeziku mnogo težje - predstavljajte si gajstnice v angleščini ...
Izidor, Polona, Svit, Petra, Urban in Maja.
Kaj se ti utrne najprej: karakter ali podoba? 
Na začetku sem iz same navdušenosti na zalogo zložila na desetine obrazov, jih poslikala in jim potem vsakodnevno dodajala besedilo. A sčasoma se je izkazalo, da delam hitreje, če prvo napišem zgodbo. Ker je prav zgodba tista, ki po mojem mnenju nosi levji delež karakterja in ji zato posvečam vedno več pozornosti. Pa tudi v zlaganju kock sem se tako izurila, da zdaj že skoraj na pamet poznam razporeditev naslikanih oblik po ploskvah in si lahko vnaprej zamislim, kakšen obraz si želim sestaviti. Trudim se namreč, da sta zgodba in podoba kar se da skladni. 

Zgodbe tvojih junakov so hecne, morda prav zato, ker so tudi nadvse resnične - kaj hitro lahko v opisih prepoznamo koga iz naše okolice. Kako se jih domisliš? Črpaš iz vsakdanjega življenja, te kdaj že kdo na kaj opozori in predlaga nov karakter?
Že od nekdaj sem se zabavala ob opazovanju naših navad in interakcij ter prepoznavanju hecnih, a tako vsakdanjih vedenjskih vzorcev. Kako na primer sosed vsako nedeljo na dvorišču zre pod pokrov avtomobila, kako ljudje ploskajo ob pristanku letala ali kako je obvezno treba še enega spit preden gremo. Odkar sem začela z objavljanjem, pa sem na takšne in drugačen tipične situacije še toliko bolj pozorna. Včasih je dovolj že pikra pripomba nekoga na pošti ali hecen pogovor na kavi in že beležim ideje v telefon. V premnogih karakterjih se najdem tudi sama, pobrskati je treba le po spominih. Pogosto v osebe na profilu prelijem kakšno svojo neprijetno izkušnjo iz vsakdanjega življenja in se tako zventiliram. Prav tako veliko idej dobim od znancev in prijateljev. Novi predlogi so vedno dobrodošli - od kogar koli! Do konca leta je še dolga pot ...
Anika, Igor, Darja, Damjan, Silva in Anže.
Si se kdaj že znašla v zagati, v kreativni blokadi? 
Malo pred koncem lanskega leta so se spremenila razmere v moji službi. Potrebovala sem nove kreativne izzive in prav to je verjetno razlog, da sem v prvih mesecih svoj nov hobi vzela zelo resno. Potem se seveda zgodi življenje - slabi dnevi, druženja pa dopust in pomanjkanje časa. Takrat normalno nastopi kriza. Hitro sem ugotovila, da je fino imeti nekaj idej na zalogi. Tako v zapiskih na telefonu vedno hranim nekaj slik obrazov in osnutke za vsaj 20 novih karakterjev, ki jih sproti dopolnjujem. Do danes mi je še vsak dan nekako uspelo. Zamudila sem le enkrat, ko je Instagram doživel mrk, tako da sem lahko šele naslednje jutro poravnala dolg. Blizu sem bila tudi na obletnici mature, ko sem ob tretjem špricerju komaj spravila skupaj zgodbo ob pol polnoči. Sicer večinoma objavljam okrog devetih zvečer, ko otrok že spi in so vsaj načeloma izpolnjeni vsi pogoji, da imam vsaj pol ure miru. 

Kakšni so odzivi ljudi in sledilcev na IG? 
Odzivi so super in so zame velika spodbuda za naprej. Hvaležna sem vsem sledilcem. Večina projekt spremlja prek Instagrama, malo manj prek Facebooka in Twitterja. Najbolj me veseli, da ljudje s svojimi komentarji pomagajo graditi karakterje še naprej, skupaj se smejimo in razvijamo zgodbe z iskrivmi domislicami. Zelo dober je tudi odziv pri glasovanju za ime meseca. Z zmagovalcem vsak mesec namreč opravim še “intervju”, kar pomeni, da zgodbo karakterja razširim in vse skupaj postavim na enostranski pdf, ki je v obliki nekakšne priloge potem dosegljiv prek povezave v profilu. Tudi tu se je že razvila zgodba v zgodbi - vsi intervjuji so pravzaprav ne-intervjuji, saj se izbranci vprašanjem pogosto izmikajo, se ne želijo osebno izpostavljati (kako slovensko!) ali preprosto niso dosegljivi. Na ta način ni nikoli dolgčas, treba je namreč neprestano razmišljati, kako je mogoče zgodbo podati na drugačen - izviren način. Tako smo imeli že dramska besedila, sonete, izjave za javnost, ljubezenske izpovedi ... Pri pisanju ne-intervjujev mi pogosto pomaga sodelavec, saj ideje včasih dobijo tisti pravi naboj šele v dialogu.
Lojze, Katja, Bogdan, Irena, Stane in Danica.
Kaj tebi osebno daje ta projektič? Že razmišljaš kaj, kaj se bo zgodilo, ko bo leto mimo?
Zdi se mi, da zaradi svojega projekta naokrog hodim z večjo pozornostjo in odprtostjo do človeških zgodb. Vsi živimo v svojih socialnih mehurčkih podobnomislečih, zato menim, da vsakodnevno vživljanje v sošolce, sodelavce, sosede in mimoidoče - tudi če so nadležni in zoprni - ponuja priložnost za refleksijo in razmislek o lastnem obnašanju ter krepi empatijo. Po drugi strani pa mi profil omogoča, da na humoren način obelodanim katero od lastnih pomanjkljivosti, predelam kakšno krivico ali slabo izkušnjo z ljudmi. Instagram postaja prenasičen z osladnimi citati, lepimi obrazi in kloniranimi trenutki generične sreče. Objavljanje zgodb o filanih paprikah, balkonskih rožah in številkah teleteksta sicer ni zelo “in” je pa zato toliko bolj pristno in zabavno.
Ker sem z objavami komaj pred kratkim prilezla čez polovico, še nimam zelo jasnih načrtov za zaključek. Če mi dejansko uspe priti do številke 365, bi si želela vse skupaj spraviti v zbirko, morda knjigo ali razstavo. Ampak najprej je treba opraviti delo do konca!

Imaš svoj najljubši karakter? Ali pa trio, če se že ne moreš odločiti? :)
Super se mi zdi Anže, ki kot pravi Slovenec, kar poka od ponosa, ko svojega sina prvič postavi na smuči. Pa davčna tečnoba Ksenja (kdo je še ni srečal?) in seveda neulovljivi surfaški polbog Gal

IDEJA ZA OBISK V ZAGREBU • TRGOVINA Z IZLOŽBO, KI SE NENEHNO SPREMINJA

četrtek, 25. julij 2019

Oh, ta Zagreb. Tako blizu in tako daleč, tako domač(en) in tako drugačen. Prvič sem ga obiskala šele pred nekaj (natančneje osmimi) leti, od tedaj pa se vračam vsaj 1x na leto. Tam so razstave, ki jih pri nas ni, pa zanimivi lokalčki, pa tramvaji in koncerti. In Ikea. Moja najljubši ovinek je tisti, ko se po potki spustim s Kaptola mimo hiše z najlepšo, skoraj črno fasado in navzdol po Dežmanovem prolazu. Na kavo in tortico na vrt kavarne Velvet, mimo izložbe najlepše cvetličarne (najbrž bi mu bilo bolje reči floristični studio, saj je res nekaj posebnega) Šekoranja in obvezno še čez cesto k Ani. 
Z LJUBEZNIJO, ANA
Anin studio/prodajalno sem na Pepermintu že predstavila. Ana Tevšić Nauković je grafična in industrijska oblikovalka, ki ustvarja na številnih področjih, njen studio pa je središče ali pa križišče vsega. Že tako je poseben prostor, tako lep in svež in poln čudovitih reči, izložbeno okno pa je sploh nekaj neobičajnega. Ana namreč že nekaj let dvakrat mesečno na veliko okno nariše novo ilustracijo. 
NEKAJ, KAR JE ČISTO NJENO
Anin studio je pred kratkim obeležil peto obletnico. "To mi res veliko pomeni," pravi Ana. "Neizmerno vesela sem, da lahko to počnem, da je to moje vsakodnevno delo." Njen studio se je, tako kot tudi njeno delo in ime, pod katerim ga predstavlja, v teh letih spreminjal, razvijal, levil. Najbrž zato, meni, ker je tako zelo povezan z njo osebno. "Lahko bi rekla, da sem zrasla, vem, kaj mi je všeč in kaj dela. "Veliko bolj selektivna sem, ko izbiram projekte. V trenutku vem, ali pašemo skupaj." Spreminjal pa se je tudi slog njenega dela: od zelo raznolikega - do zelo minimalističnega - do najbolj "njenega". Zdaj sva povsem usklajena, doda. 

Spremembe so bile vidne tudi v njenem logu, nenazadnje pa tudi v imenu. Najprej je bil –Love, Ana. Ta se je spremenil v monogram –L,A. Zdaj pa delo za naročnike in tisto za svojo blagovno znamko ločila. Prve projekte predstavlja pod imenom –L,A. design studio, njen bolj oseben pogled v zakulisje, vsakdanje utrinke in projekte pa  lahko spremljamo pod All That's New, tudi na Instagramu.
In zdaj nazaj k poslikavam v izložbenem oknu njenega studia. Te so del strategije njene blagovne znamke. "Z mojim dragim prijateljem in oblikovalskim kolegom Dariem Devićem, ki stoji tudi za mojo vizualno identiteo in brandingom, sva sklenila, da bi bile ilustracije unikaten način komunikacije. "Želela sva predstaviti kreativnost, ki je ves čas prisotna v ozadju, v studiu in nastala je nekakšna izložba mojih idej," opisuje Ana, ki je tako izdelke, ki so naprodaj v trgovinici, prestavila iz izložbe v notranjost. 


SKICIRKA, KI JE NA OGLED CELEMU MESTU
Raznolike ilustracije v dobro voljo spravljajo številne Zagrebčane in naključne mimoidoče. Kdaj se kdo ustavi v trgovinici in jim pove, da jim je ilustracija polepšala dan. Ana izložbo na novo poslika vsaka dva tedna, izjema so le poletni meseci, ko ilustracija na oknu vztraja po cel mesec. Koliko se jih je v minulih letih že zamenjalo, Ana ne šteje več, ji je pa neskočno všeč, da lahko to počne - ko se približuje dan, ko mora na novo poslikati izložbo, idej kar ne zmanjka. "So kot moja osebna skicirka, a vsem na očeh, v izložbi studia," pravi. Nedavno je v proces izbire naslednje ilustracije vključila tudi svoje sledilce na Instagramu in bila navdušena nad idejami. 

NAJLJUBŠA? TISTA, KI JO JE PORISALA HČERKA
In katera je njena najljubša izložba do zdaj? Zagotovo ilustracija, ki jo je poimenovala Z glavo v oblakih / Head In The Clouds, ki jo je malce nenadejano ustvarila v sodelovanju s hčerko. "Medtem ko sem slikala na okno, me je v studiu obiskala družina. Ko se je mož s sinkom sprehajal po trgovini, je najina mala punčka stopila k meni in mi povedala, da po njenem mnenju v moji ilustraciji manjka trava." Ana je hčerko spodbudila, da ji pokaže kar sama,  in res je prijela za čopič in začela slikati na okno. "Najbrž mi ni treba poudarjati, da sva bila nadvse ponosna, saj se je dela lotila s takšno lahkoto ... bil je zares čudovit moment, ki ga ne bom nikoli pozabila, saj me je spomnil tudi na to, da je kreativnost moja služba."

Anin studio, prodajalno in najlepšo izložbo v mestu lahko najdete na Dežmanovem prolazu 4 v Zagrebu. 


POZNAŠ TA INSTAGRAM PROFIL? OČARAL TE BO Z ILUSTRIRANO POEZIJO.

četrtek, 20. junij 2019

Pesem. Kdaj le nekaj besed, kdaj nekaj natipkanih strani. Verz, ki te spremlja še dolgo. Misel, ki se vtetovira vate. V nekaj črk skrije vse, kar čutiš. Hočeš. Iščeš. Občuduješ. Imaš rad. Ali vse z nasprotnega pola čustev.

Vsi ne povemo tega z besedami. Morda raje z glasbo. Risbo. Fotografijo. Ali pa smo kar tiho. No, Eva Kosec je za svoj način izražanja izbrala prav poezijo. To pa s pomočjo prijateljice, ilustratorke Maje Rigler, prepletla z ilustracijami, ki zdaj skupaj domujejo na Instagramu, na profilu Ran by the pen.

S PISANJEM UMIRI VEDNO KAOTIČNE MISLI
Vedno zamišljena in z mislimi tam nekje med oblaki - je stavek, s katerim bi Evo verjetno opisali njeni bližnji, sama pa bi se opisala kot "skoraj 29-letna Ljubljančanka, katere velik del srca pripada Torontu, ki točno ve kaj hoče, se na poti do tja kdaj malce izgubi, ampak na koncu vedno najde pravo pot nazaj k uresničevanju svojih ciljev."

Da ji je pisanje blizu, je prvič spoznala v drugem letniku srednje šole, ko se je znašla za tipkovnico in ugotovila, da se v pisanju najde in je z njim našla način, s katerim lahko "malce uredi svoje vedno kaotične misli". Svoje zapise se je odločila deliti s svetom in pred desetletjem svoj blog Eve's breeze odprla javnosti. Blog ta hip miruje, a se Eva k njemu namerava še vrniti. 

VČASIH EN STAVEK PONUDI VES SMISEL
Čeprav je pisala že dolgo in vedno veliko brala, jo je poezija zares začarala lansko poletje med bivanjem v Torontu. "Iskreno povedano sem se v poezijo zaljubila in v njej našla nekatere odgovore, ki sem jih iskala že dolgo," pravi Eva. "Navdušilo me je predvsem to, kako ti lahko včasih en sam stavek ponudi ves smisel in da občutek, da nisi sam."

Odločila se je, da se tudi sama preizkusi v pisanju poezije. "Prvo sem spesnila v parku blizu mojega takratnega stanovanja v Torontu med ležanjem na žgočem soncu, si jo zapisala v telefon, potem pa odšla v knjigarno, kupila prvi zvezek za pisanje poezije, ki me od takrat naprej spremlja kamorkoli grem. Vanj si zapišem vsako misel in ko začutim, te misli spravim v pesem. Teh nedokončanih misli je še polno, a kot pri vsaki stvari, je treba najti pravi čas za zaključek, to pa pride čisto nenapovedano."
POEZIJA + ILUSTRACIJA
Ko se je decembra lani Eva vrnila v Slovenijo, si je zaželela svoje stvaritve deliti z drugimi. Na Instagramu. "Tega si nisem predstavljala drugače kot v družbi ilustracije. Za sodelovanje je prosila prijateljico in nekdanjo boksarsko partnerko Majo Rigler, katere slog ji je bil noro všeč. "Poleg njenega stila mi je všeč tudi to, da ima super ideje za upodobitev besedila, ki ji ga pošljem in ji z veseljem puščam proste roke pri ustvarjanju. Vedno znova me preseneti."

NAVDIH Z VSAKIM KLIKOM
Navdih za pisanje za Evo pride od vsepovsod. "Od krajev, ki jih obiščem, do ljudi, s katerimi preživljam čas, definitivno pa največ navdiha za pisanje pride v bolj težkih trenutkih, ko se spomnim na pretekle situacije in spomine. Pisati o teh, jih spraviti v končno obliko in jih na koncu poslati v svet, mi pomaga in je zame precej zdravilno," opisuje Eva, ki rada prebira tudi druge avtorje, ki jo navdihujejo. 
"Moj najljubši je Rudy Francisco (njegova Love poem me je pravzaprav 'vrgla' v vode poezije), Mayo Angelou vedno z veseljem prebiram, ogromno drugih, veliko pa je tudi Instagram poetov, ki jih spremljam in ki me navdihujejo z vsakim klikom."

Eva si želi, da bi tudi njene pesemi komu pomagale, mu dale vedeti, da ni sam. Ali pa mu samo polepšale dan, v nežni kombinaciji z Majinimi ilustracijami. Zase pa upa, da se nikoli ne ustavi in se še večkrat loti nepoznanega.

ALEXANDER • MARIBORSKI BISTRO V NEKDANJI PRODAJALNI ČEVLJEV

nedelja, 16. junij 2019


Hej, gremo v Maribor? Pred kratkim se je vse živahnejši ponudbi tega mesta pridružil nov bistro. Imenuje se Alexander, do njega pa se lahko sprehodite čez Glavni trg, kjer domuje v nekdanji prodajalni čevljev. Kako všeč mi je, ko kak (pozabljen) prostor na novo zaživi in le malce zasuka svojo scenarij, spoštljivo pa ohranja delčke pretekle zgodbe.

Tako je tudi pri Alexandru, nad katerim z idejno zasnovo, oblikovanjem interierja in kreacijo jedi bdita Ana Flisar in njen mož. Ljubitelja kulinarike, dobre kave in vsega lepega sta želela ustvariti bistro, ki združuje vse troje. Zamislila sta si lokal, ki bo v prijetnem ambientu ponujal bistrojsko ponudbo zdravih zajtrkov, trendi skled / bowls, burgerjev, hladno stiskanih sokov, kavo mikropražarn in craft piva. 
Prenove sta se lotila s spoštovanjem do pestre zgodovine prostora in pri tem številne elemente ohranila. Na tleh sta tako ohranila del starega marmorja, vanj vkomponirala oljen hrastov parket, na nekaterih mestih pa za dodaten zanimiv detajl položila medeninaste paličice. Prostor zaznamujejo tudi oboki in pa steber sredi lokala, ki sta ga prav tako ohranila. 

"Pomembno nama je bilo, da je lokal topel, prijazen. Da se v njem vsi ljudje počutijo res doma," pravi Ana. Toplino prostoru dajejo tudi naravni materiali, še posebej že omenjen masivni hrastov oljen les, ki sta ga uporabila tudi pri izdelavi miz, točilnega pulta, polic in sedišč v ložah. "Čeprav je material zelo občutljiv, se nama je zdel vreden tveganja."

Presenetljiv element interierja je tudi črna strešna kritina, ki sta jo uporabila ob šanku in ki prostoru daje strukturo. "Ker so stropovi v prostoru precej nizki, hkrati pa omejeni z oboki, sva stene ohranila snežno bele. Tako prostor ostaja svetel in svež," opisuje lastnica in kreativna vodja Alexandra. Za dodatno razgibanost so raje poskrbeli z neobičajnimi lestenci,  ki so samo iz enega električnega izhoda razporejeni po celem lokalu. Zanimivost - samo za inštalacijo luči so potrebovali dober teden celodnevnega dela.

Prav posebna zgodba in projekt pa so stoli. Stare stole, med njimi so tudi Kraljevi, sta Ana in njen mož začela zbirati že pred leti, nekatere sta dobila, druge pa kupila po vsej Sloveniji. "Prav vsi stoli v lokalu so reciklirani - prebrušeni, naoljeni, prebarvani. Šolskim stolom sva vdahnila novo življenje tako, da sva jih očistila, prav tako pobrusila in naoljila ter preoblekla v pisan žamet."

Ker jemo tudi z očmi, in ker vpliva Instagrama v letu 2019 pač ne gre zanemariti, sta veliko pozornosti namenila tudi mizam, tako v lokalu kot tistim zunanjim. Polepšala sta jih z mozaikom (idejo sta našla na Pinterestu) in tako ustvarila fotogenično podlago za fotografiranje krožnikov in jedi.  Lokal zaključujeta dve živi in živahni zeleni steni. Trenutno so na njih zelišča in gozdne jagode,    pozneje jih bodo zamenjale rastline, primerne in značilne za posamezen letni čas.
Ob obisku Alexandra boste morda opazili, da v njem ni nobenih reklamnih materialov. Tudi ponudba pa je karseda lokalna in domača. "Vsako jutro na primer hladno stiskamo sveže 100% sokove brez dodanega sladkorja, tudi naša kava je pražena po dogovoru z lokalnim mikropražarjem. Vinska karta je lokalna, ponudba hrane pa lahkotna bistrojska - za zajtrk ponujamo pisane odprte toaste, za kosila in večerje pa zdrave bowle in naše kultne burgerje," zaključi Ana.


BISTRO ALEXANDER
Glavni trg 11 • Maribor

Fotografije: Sami Rahim & Alexander IG

© PEPERMINT • Theme by Maira G.