SLIDER





GAŠPER KRAJNC • STRIPORISEC, KI GA NAVDIHUJE GROZA

nedelja, 19. november 2017

"Sem Gašper Krajnc in rišem stripe," odgovori na prvo vprašanje, ki je pri Pepermintovih intervjujih vedno enako. Kdo si in kaj počneš? Ko se pogovarjam z ilustratorji, mi skoraj vsi po vrsti povedo, da že od majhnega ves čas rišejo ali pa so že od nekdaj vedeli, da bo njihovo delo povezano s tem. No, pri Gašperju ni bilo tako. 

NEORTODOKSNI RISARSKI ZAČETKI IN PRVI STRIPI V DIJAŠKEM GLASILU
"Bil sem kar neortodoksen, kar se začetkov tiče. Tako kot najbrž vsi, sem rad risal v prvem, drugem razredu osnovne šole, potem pa zmeraj manj. Bolj me je zanimal šport, treniral sem smučanje, in do srednje šole pozabil na risanje," s koroškim naglasom razlaga, kako sta nato s prijateljem začela risati mini stripe za glasilo dijaškega doma Bežigrad, kjer je živel med šolanjem na takratni srednji šoli tiska in papirja. 

Tam je torej objavil svoje prve, "za hec" stripe. Zanimivo, stripov tudi nikoli ni bral. Z izjemo tistih  malih stripov v Večeru in Mikijevega zabavnika iz trafike, s katerim si je nekoč krajšal čas v bolnišnici, stika s stripi ni imel, niti ni vedel, kje bi jih na Koroškem lahko dobil. 
OD TEOLOGIJE DO ANIMACIJE 
V srednji šoli se je naučil nekaj grafičnega oblikovanja, a čeprav je bil že od vedno navdušen nad likovnim svetom in ga je vse po malem zanimalo, ga ni nikoli nič prijelo do take mere, da bi se nečesa lotil zares ali šel kaj takega študiral. Prav nasprotno. Študiral je teologijo. Ko se zasmejim, reče: "Saj ti pravim, nenavaden začetek." No, na faksu, ki ga je kmalu zatem obesil na klin, pa je v njem nekaj kliknilo in s prijateljem sta se lotila 2D animacij. 

"Z Markom Renkom sva delala takšne izi animacije, ena je bila na festivalu Fanimatu tudi nagrajena. In sva ugotovila, da če želiva biti zares dobra, se morava najprej naučiti dobro risati.« In sta se, tudi Marko Renko danes velja za enega najbolj perspektivnih ilustratorjev. Medtem je Gašper spoznal, da je animacija zahteven špas. 

NA KONCU SO OSTALE ZGODBE
"Tisto, kar mi je od tega ostalo, pa je bilo spoznanje, da mi je od vedno najbolj kul pripovedovati zgodbe. In strip je za to idealen medij. Še posebej, ko sem ugotovil, da je strip veliko več od spidermanov, supermanov in batmanov. Da z njim lahko pripoveduješ drugačne zgodbe. Žalostne, resne stvari." 

Prve stripe je nakupil v Pragi, kjer je po tednu dni iskanja našel striparno s stripi za tri krone. "Iz kupa sem vzel tiste, ki so se mi po slogu zdeli takšni, da bi jih lahko risal tudi jaz. Niso bili tako dobro zrisani kot ostali ameriški stripi, a zaradi tega bolj zanimivi, z njimi sem se poistovetil Pa tudi zgodbe so bile daleč od superherojskih, opisovale so obskurne zadeve, ki jih ljudje niso masovno brali."
SAMOUK, KI GA FASCINIRAJO MEJNE TEME. IN STARI RIM.
In je začel, čisto iz nule, študirat anatomijo. S pomočjo knjig in risarskih videov je, popoln samouk, po letih – "bilo je mučno" – učenja in vsakodnevnega risanja, narisal svoje prve stripovske odlomke. 

Fascinirajo ga mejne teme. Od vedno mu je bil najljubši horror, v knjigah, serijah, filmih. A njegove prve zgodbe niso bile povezane z grozo, temveč z zgodovino. "Obožujem zgodovino Starega Rima in pred leti sem začel fantazirati o tem svetu, si izmišljevat svoje zgodbe, semi navezane na realno zgodovino. Nek paralelni svet Rima v času Julija Cezarja. Risal sem kratke, par-stranske stripe, totalno nedokončane, preizkušal sem stile, medije, z vodnimi barvami, z navadnim tušem. Lovil sem se, vsak teden sem zamenjal tehniko, iz meseca v mesec spreminjal mišljenje o tem, kaj je strip in kakšen mora biti."

"RISAR Z AFINITETO DO AKADEMSKEGA REALIZMA"
Sčasoma je našel svoj slog. Pravi, da je najtežje opisovati sebe in svoje delo. Gašper Rus, stripar in kritik, ga je označil za risarja z afiniteto do akademskega realizma. "Moj stil je vsekakor bolj realističen, bolj podoben ameriškemu in francoskemu stripovskemu slogu. Po tem najbrž odstopam od slovenskega stripa, zdi se mi, da se pri nas večinoma držimo alter stripa. Alter strip je v Sloveniji mainstream in kamorkoli greš, slovenski strip poznajo po tem. Izjemi sta morda Lavrič in Smiljanić, ki sledita realističnemu slogu. Pa Bernard Kolle, eden od bolj neznanih slovenskih avtorjev, ki riše za tujino, za francoski in belgijski trg, in fura podoben realistični stil kot Hermann Huppen."
DROBCI VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA V KRATKIH STRIPIH
Lani je izšel Gašperjev prvi stripovski album. Zgodbo Obred sta ustvarila s prijateljem Maticem Večkom. Matic jo je spisal, Gašper zrisal. Kar se zgodb tiče, se je našel v današnjem, sodobnem času. "Še vedno bom v svojih zgodbah častil grozo in vse, povezano z njo," se zaheheta. "Poskusil pa jo bom povezati s svetom, kot ga poznam jaz. Postavil jih bom v okolje, ki mi je blizu."

V navdih so mu drobci vsakdanjega življenja. Ustvarja tudi kratke stripovske zgodbe, nekakšne vizualne haikuje v nekaj prizorih in jih sem ter tja objavi na spletu. Takšna je bila zgodba o vročem poletnem jutru, pa tista iz ilustratorjevega studia in odmora z kosilo, ko je za sosednjo mizo ujel pogovor neznank in ga spravil v strip. "Nagovorijo me preproste reči, vedno imam s sabo beležko, skicirko, da lahko te momente ujamem."

"POMEMBNO JE, KAKO BRALCA VODIM ČEZ STRIPOVSKO STRAN"
Ustvarjanje stripa zna biti dolgotrajno delo. Še posebej, če si, kakor Gašper, posebne vrste perfekcionist. Veliko mu pomeni storyboarding, kadriranje stripa v pravo kompozicijo. "Zelo mi je pomembno, kako se strip bere, kako bralca vodim čez zgodbo, čez stripovsko stran. Gre za zelo subtilne stvari, ki jih običajen bralec morda niti ne opazi, ljubitelji stripa pa takoj."

Ena stripovska stran mu vzame vsaj 16 ur, dan ali dva dela. Ko dela zase, je tempo bolj umirjen, kot če ga lovijo deadlini. "Nerad hitim, vmes rad zadiham, pustim malo stat, pogledam čez nekaj časa in kaj popravim." Danes skoraj vse dela na računalniku, saj je tako najhitreje in mu tak način dela ustreza. Si pa želi, da bo imel nekoč dovolj časa in svobode, da bo več časa risal na roke.


STRANGER THINGS PO GAŠPERJEVO
Še en delček Gašperjevega dela, ki je morda celo najbolj zaokrožil na družbenih omrežjih in spletu, pa so momenti iz popkulture, če jim lahko tako rečem. Takšni so bili na primer prizori iz uspešne Netflixove serije Stranger Things. Na Tumblrju, priljubljeni spletni platformi, krožijo še danes. "Zavedam se, da internet zahteva, da nonstop nekaj objavljaš, vsaj tedensko bi moral objaviti kaj novega. Trenutno takšnih svojih projektov delam bolj malo, pa tudi zelo sem kritičen do svojega dela, no, ali pa skromen."

Preživlja se z ilustratorskim delom, riše storyboarde, sodeluje z različnimi naročniki. A sam se ima za striporisca. Iz stripa izhaja, k risanju ga je vedno gnal strip in ko bo velik, pravi, si želi biti samo to. Ne glede na to, kaj počne: riše zgodborise za oglase ali filme, ilustrira za otroke ali ustvarja zgodbe v stripu, je slog vedno njegov.

Menda pa bomo že kmalu lahko Gašperjeve stripovske strani spremljali bolj redno. Medtem pa ga lahko najdete na Instagramu, Facebooku ali Tumblrju. In vmes prebrete še kakšen strip. Slovenski, velja?

SKODELICE IN KROŽNIKI S ČUDOVITIMI NAPAKAMI

ponedeljek, 13. november 2017

"No, takole, bom čisto kratka, ker je čisto preprosta," začne SILVIA, ko jo povprašam, kakšno zgodbo nosi njena nova linija skodelic in krožnikov v izbranih barvah in napisi, ki porajajo vprašanja in dajejo odgovore.

"A veš, jaz sem bila vedno 'nekako prehitra', pred časom, vedno sem mislila, da moram biti prva v vsem, pokazat vse nove kolekcije, it na vse sejme ..." se prične odstavek, ki se nato konča šele kakšnih petnajst vrstic navzdol. Kot da bi Silvia tam v Amsterdamu zajela tisto ne-še-pod-ničlo sapo in naslednjič vdihnila šele tule, ko objavo bereš ti.  

Meni je Silvia všeč, ker vedno pove tako, kot je. Tudi ko gleda nase in nazaj. Nič je ni strah povedat, da se v iskanju drugačnosti kdaj lahko tudi izgubi(mo). In tako se je izkazalo, da ljudje (kupci) pravzaprav vsega tega sploh niso želeli tako kot ona, zanje je bilo vse prehitro in preveč, zmeda v hitrem menjanju kolekcij in znamk. 

Potem je zaprla ljubljansko Sisi, legendarno prodajalno vsega lepega v Stari Ljubljani, in odšla med kanale na sever. Ko je po premoru tam znova odprla spletno trgovino, je bila spet na lovu za stvarmi, drugačnimi od vsega, kar ponuja Amsterdam in njegovih milijon konkurenčnih čudovitih trgovinic.

"Pa sem dodala japonski brand Puebco, pa Ouef iz New Yorka, pa francosko znamko Polder, nakit nizozemske oblikovalke, ročno barvane lanene blazine iz Pariza ..." Vse to samo zato, da je znova ugotovila, da tudi v mestu, ki ima toliko vsega, niso povsem prirpavljeni na novo. Tudi oni si želijo znamk, ki jih najdemo skoraj v vsaki trgovini.  "Pa sem se 'prešejkala'," pravi, spet je šla čez vse to, da je ugotovila, da vse že obstaja, ostaja nam le to, kaj mi s tem naredimo, spremenimo, dodamo. "Pa sem se nehala trudit 'biti nekaj', za kar še sama nisem točno vedela, kaj je."
In tako so nastale skodelice in krožniki preprostih oblik, posebne barvne palete in z napisi, Silviinimi citati, zanjo posebnimi besedami. "Mogoče so od kakšne pesmi, ki je v mojem srčku, moji življenjski recepti, iz mojega vsakdanjega počutja, ljubezni do lastne energije, odkrivanje simple življenja!" Zraven pa kljub vsemu ostaja njena velika ljubezen do visoke mode. "No, tukaj sem lahko vklopila samo barve, ker risat in šivat ne znam, bi pa zelo rada."

Preprosta linija, ki pa se lahko dotakne vsakega, tako z motivi, kot cenovno. In to je bil Silviin cilj. "Iz majhnega zraste veliko, a ne, pa sem spet na začetku. Ampak mi je lepo," še pove. Ta pot do keramike ni bila kratka, vmes se je morala naučiti veliko stvari, zato so ves nastale tudi napake. Pri barvah in napisih. "In potem mi je postalo jasno: JA, želim imeti napake, popolnosti ni več, tako ima skoraj vsak izdelek čudovite napake z namenom."

Sisijina kolekcija keramičnih skodelic in krožnikov je na voljo v trgovini FARBARELA v Ljubljani. Z njo pa je povezana še ena Silviina zgodba. "Katarina, lastnica Farbarele, je bila moja najboljša prijateljica, ko sem bila majhna, ful sem jo imela rada. A ni to lepo?" 

D'OFFICE • LJUBLJANSKA PISARNA Z BOKSARSKO VREČO IN DJ PULTOM

nedelja, 12. november 2017


Ko sem pred tedni na spletni strani arhitekturnega studia BAAM zasledila prenovljene delovne prostore digitalne agencije D'Agency v središču Ljubljane, sem link poslala sodelavki, ki je bila tam le nekaj dni prej. S pripisom A nisi pomislila na Pepermint? Moram vse sama izbrskat :) 

PISARNA 3.0
D'Agency je mlad, hitro rastoč kolektiv digitalnih strokovnjakov, ki je želel delovne prostore prilagoditi sodobnemu tempu in načinu dela. Takšnemu, ki ne pozna delovnika od-do in ki briše meje med službo in domom, sodelavci in družbo. Na drugi strani je še ena mlada ekipa, BAAM arhitekti, ki so svoje generacijske kolege takoj razumeli in zanje oblikovali pisarno, ki bi si jo lahko želeli tudi ustvarjalci serije Oglaševalci, če bi jo premaknili v sodoben čas. The pisarno. D'office. Ali, kot so zapisali arhitekti, pisarno 3.0.

HIBRID MED TRADICIONALNIMI IN COWORKING PISARNAMI
Na Cankarjevi je nastal pisarniški hibrid, v katerem se tradicionalne, zaprte pisarne prepletajo z odprtimi delovnimi, coworking prostori. Prostori, kjer se lahko umakneš za pomemben sestanek ali video klic, ali pa se sproščeno zlekneš na lesene bokse z laptopom v naročju in odpisuješ na mejle, naslonjen na blazine. 

KUHINJSKI OTOK, KI JE LAHKO TUDI DJ PULT
Prostoren, odprt prostor zaznamuje kuhinjski otok, ki se lahko ob after-work druženjih spremeni v DJ pult in mini disko. Seveda pa si lahko zaposleni tam pripravijo kavo, kosilo ali malico. Prostori skrivajo še cel kup zanimivosti: boksarsko vrečo za sprostitev napetosti in odmik od ekranov, lončnice, ki jih je treba sem in tja zaliti, črne piši/briši stene za pomembna in manj pomembna sporočilca, tu je še bela oziroma zen soba, v kateri se lahko zazrejo v puhasto luč Oblak oblikovalca Tilna Sepiča. Poleg tega, da se v teh pisarnah kujejo  in udejanjajo digitalne ideje, se pri D'Agency hvalijo, da naredijo najboljšo kavo v mestu. 

ZARJAVELE GRADBENE MREŽE KOT OKRAS
Ker gre za najemniške prostore, so arhitekti kar se da minimalno posegali v original in raje reciklirali. "S stropa smo odstranili mavčno kartonske plošče, a ohranili konstrukcijo, ki služi kot mreža za razvod napeljav, luči, obešanje projekcijskega platna, disko krogle, itd. S tem je mreža postala močan oblikovalski element industrijskega izgleda. Ostanke konstrukcije mavčno kartonski plošč smo uporabili za izdelavo podokenskih polic, ki skrivajo radiatorje ter napeljave za delovna mesta, zaprli pa smo jih z gradbenimi ploščami. Armaturne zarjavele mreže z napisi so podaljšek te ideje."

ARHITEKTURA: BAAM ARHITEKTI
NAROČNIK: D'AGENCY
FOTOGRAFIJA: BLAŽ JAMŠEK  

UNIKATNE BLAZINE Z ZGODBAMI, KI SO JIH SPLETLE RAZKRITE ROKE

četrtek, 09. november 2017


Že dolgo mi kakšna zgodba (in izdelki, ki nastajajo kot njen produkt - ali obratno, je zgodba produkt nastajanja izdelkov?) ni bila tako pri srcu. Tako prisrčna. Pišem o RAZKRITIH ROKAH, ideji, ki je prvo zanko skvačkala leta 2010 pod mentorstvom oblikovalskega kolektiva OLOOP. Ta je takrat raziskoval pomen in vpliv tekstilnega ročnega dela na posameznika. Z željo, da svoje raziskovanje in delovanje na področju sodobnega oblikovanja podprejo z dobrodelno noto, so oblikovalke skupaj z jeseniškimi priseljenkami začele s projektom Razkrite roke.

Danes so Razkrite roke tako rekoč oblikovalska znamka, pod katero lahko najdemo ročno spletene/ kvačkane blazine krasnih, tradicionalnih vzorcev in tehnik v morda ne najbolj pričakovanih barvah in končnih oblikah. Jaz sem zaljubljena v vse in vsako blazino posebej! Pa v sam koncept spletne strani in fotografije tudi.
Na njih s svojimi blazinami nastopajo prav ženske, ki so jih naredile. Ženske, ki rade pletejo in si med tem delajo družbo, klepetajo, se poslušajo, pijejo kavo. Veliko kave, pravijo. In sladkih balkanskih dobrot. Refija, Mirza, Tatjana, Meleča, Sema, Krista, Džamila, Fatima, Miloslava, Nasiha, Suada, Bojana, Stoja, Firketa, Hasnija ... 

Gospe so v Slovenijo pripeljale različne usode, danes pa se srečujejo v Hiši sreče na Jesenicah. Prihajajo iz okolij z močno tekstilno in ročnodelsko dediščino, znanja, ki so jih na njih prenesle mame, tete, babice, danes uporabljajo za ustvarjanje sodobnih izdelkov za dom (ali kavarno, če bi imela kavarno, bi imela njihove blazine!). No, vmes sem prebrala, da bodo prav njihove blazine krasile kavarno v Piranu. Lepo.
Prvi projekt je doživel tudi nadaljevanja, ki pa so se z druženj in ustvarjanja uporabnih izdelkov razširila tudi na druge prakse. Med Razkritimi rokami III so tako Oloop-ke v sodelovanju s Človekoljubnim dobrodelnim društvom UP z Jesenic in ob podpori Evropskega socialnega sklada v dejavnosti vpletle ranljive skupine ljudi - priseljence in invalidne osebe, ki živijo na Jesenicah, ter azilantke, ki prebivajo v azilnem domu v Ljubljani. S predavanji in delavnicami so jih opremili z novimi znanji in veščinami. 

Morda ste letos poleti v ljubljanski Mestni hiši ujeli tudi zaključno dejanje zadnjih Razkritih rok - razstavo prav teh barvitih vzorčastih blazin, ki jih na Pepermintu predstavljam danes. In kar je najbolj fino: blazine so na voljo tudi za nakup
Saj ne vem, katera mi je najbolj všeč, ker so mi v resnici čisto vse. Družino ročno skvačkanih blazin sestavljajo naslednje dame: 

  • SUADA je tista kvadratna z resicami, 
  • SEMA TATJANA je tista okrogla s cofkom,
  • NASIHA je rožnata z belim vzorčkom,
  • MIRZA je malce ekstravagantna z velikim cofom,
  • MILA je mehka in skodrana kot ovčka,
  • MELEČA je napol gladka in napol resasta,
  • KRISTA STOJA ima na enem robu verigo iz cofkov,
  • HASNA je tista taokrogla z gumbom,
  • FIKRETA pa je njena kvadratna sestra,
  • FATIMO krasijo grafični vzorci,
  • DŽEMILA pa je še ena skodranka, tokrat okrogla,
  • BOJANA pa bi s svojim vzorcem lahko ušla med Skandinavce. 

_________________________________________________
Fotografije: Kristjan Jarni

TAM, KJER SO DOMA LJUBEZNICE

nedelja, 05. november 2017

Danes trkamo na vrata ljubljanskega stanovanja, v katerem živi par, ki ga bržkone poznate vsi ljubitelji instagramčkov. Alja Nike Skrt in Miha Žgajnar sta avtorja LJUBEZNIC in tista mojstra fotografije, ki nas vsak dan znova osupneta z utrinki njunih pustolovščin po Sloveniji ali za plankami in nas pripravita do tega, da bi kar takoj zmetali tisto tanujnejše v nahrbtnik in odšli na izlet. Ko nista naokoli, sta doma med desetinami lončkov, loncev in košar zelenih rastlin, med drobnarijami in printi, ki sta jih nabrala vsepovsod. Pa kaj bi opisovala, naj povesta kar sama. 

O TEM, KDO STA ...
• Sva Alja in Miha, pustolovska raziskovalca, poletna hribolazca, ljubitelja lepih reči in zbiratelja lončnic, krožnikov iz potovanj in starih fotoaparatov. En malček zmedena in ravno prav štorasta, skoraj nikoli pri miru, za vedno otroka in taprava uživača. Ljubeznice pa so skrinjica najinih doživetij in idej, za naju za spomin, za vse ostale pa (upava) za navdih.

... IN O TEM, KAJ POČNETA
Zelo zelo rada jo mahneva naokoli, osvojit kakšen nov vrh, se zgubljat po uličicah bližnjih mest ali pa samo afne guncat za vogalom. Rada se potepava, ker vsakič znova odkrijeva en kup motivov za fotografiranje in zato, ker naju tovrstna doživetja napolnijo z neko posebno energijo in nama dajo gromozansko dozo navdiha. 
O SVOJEM DOMU
Vsakič znova (in čedalje raje) pa se vrneva v najino gnezdece ob Ljubljanici, v najino džunglo, med kupe knjig in reči, ki dom naredijo dom. Od najinih fotografij in printov drugih, ki krasijo stene, do lončkov vseh barv in oblik ter najinih 65 lončnic. 

Všeč nama je preprostost skandinavskih domov, belina, naravni materiali in veliko zelenja. To sva deloma ustvarila tudi midva, a za naju je proces ustvarjanja doma neskončen, nikoli zares zaključen projekt. Alja pogosto prestavlja reči sem in tja, pogosto domov prineseva kakšno novo zelenje, kos z babičinega podstrešja, na steno obesiva nov print. Dom živi in se spreminja skupaj z nama in je, tako kot Ljubeznice, prostor za ustvarjanje, platno za najine ideje.
O TEM, KAKO STA USTVARILA DOM, KI ODRAŽA OBA
Miha: Vsakemu od naju so določene stvari bližje, oba pa imava na primer rada veliko zelenja in minimalizem. Alji večinoma puščam proste roke pri izbiri dodatkov in umeščanju stvari v prostor, ker ji resnično zaupam in vem, da bo rezultat bolši, kot karkoli, česar bi se lahko sam spomnil. Zaradi Alje gotovo živim v lepšem stanovanju, kot bi sicer.

O NAJLJUBŠIH KOTIČKIH STANOVANJA
Alja: Moj najljubši kotiček je kot, ki je s treh strani obdan s policami polnimi zelenja, z udobnim 'ležalnikom' in klubsko mizico, na katero stegnem noge, se pokrijem z deko in v roke vzamem beležko.

Miha: Zelo rad sem v spalnici, ker je najbolj svetla in minimalistična. Najraje imam večere, ko se z Aljo zlekneva v posteljo in ob svetlobi nočne lučke berem knjigo, medtem ko mi Alja zaspi v naročju.
O LJUBEZNI DO ZELENJA
Alja: V resnici nikoli nisem znala skrbeti za rože in so pri meni preživeli le trije kaktusi. Potem pa sem pred kakšnim letom za hec na zobotrebce napičila avokadovo koščico in jo namočila v vodo. Nestrpno pričakovanje poka koščice in kukanje steblca me je povsem prevzelo. Tako sem v prvem letu vzgojila par avokadov, potaknila bršljan in vznemirjeno čakala vsak nov listič. Nov hobi je rastel v vse večjo ljubezen, s pinanjem in občudovanjem zelenja na Instagramu pa se je daljšal tudi seznamček želja. 

Rastline rada potikam (Miha me velikokrat krega, ker skoraj na vsakem obisku prosjačim za listke), nekaj jih kupim spontano, včasih pa se načrtno odpraviva po vrtnarijah. Vsi mi pravijo, da jih imam preveč, a sama še vedno sanjam o tem, da mi Miha na vrtu hiše na Dolenjskem nekoč postavi rastlinjak in, da bova imela najmanj eno stranico hiše povsem stekleno, da bo dovolj svetlobe za še več rožic. Zakaj? Za čarobnost, ki jo zelenje ustvari v prostoru, preprosto ni besed.
O TEM, KAJ NAJRAJE POČNETA, KO STA DOMA (IN KAKŠNO GLASBO POSLUŠATA)
Alja: Moj jutranji ritual ob kavi in vsakič, ko se vrneva domov, je obhod okoli najinih rastlinc, kukanje za novimi listki, tipanje zemlje in špricanje z razpršilom. To zares najraje počnem. Pa seveda prestavljanje tistih par kosov pohištva, ki jih imava, gor in dol, premikanje raznoraznih drobnarij in limanje po stenah. Od skupnih trenutkov pa imam najraje jutra brez budilke, ko Miha skoči čez most v pekarno po sveže rogljičke, jaz pa skuham kavo in s tavrhnje poličke vzamem najljubše portugalske krožničke. 

Miha: Tudi jaz se vse pogosteje sprehajam med rožicami, sploh odkar imam tudi jaz svoj bonsaj in palmo, za katera skrbim. Sicer je pa glasba bolj moj teren. Rad raziskujem in odkrivam vsakič kaj novega, tako da poslušava zelo raznolike playliste. Morda zadnjih nekaj komadov: Mr Jukes - Grant Green, Haiku Garden - Rosetta, Annemaykantereit - Oft gefragt, Klangkarusell - We want your soul.
O PROFILIH, KI JIH NAJRAJE SPREMLJATA NA INSTAGRAMU
Alja: Če sem bila pred parimi meseci obsedena z #vanlife Instagrami, sedaj v nedogled scrollam #plantgang. Pozna se menjava letnega časa in to, da več časa preživiva doma :) Tole so moji ljubi #plantloverji: @houseofplants, @stil____, @thepottedjungle, @homebyfousna, @drlivinghome. Rada pa zahajam tudi na @witanddelight_, @thefuturekept in @wildweroam.


Miha: Jaz sem zadnje čase čisto padel v analogno fotografijo, zato tudi večinoma pregledujem #analogvibes stil profilov. Še vedno pa so dobre fotke gora moj weak spot. Takole torej: @shadowontherun, @analoghane, @cianobasmith in @magnumphotos.

Fotografije: Alja Nike Skrt in Miha Žgajnar

PRIDRUŽITE SE MAČJAKOVI DOBRODELNI AKCIJI • #DARILOZAMUCE

sobota, 04. november 2017

"Čau folk, evo mene najlepšega mačka na svetu. Ne štekam kako so me lahko prejšnji ljudje vrgli na cesto pred kranjsko knjižnico. No saj burek je bil bliz. Pa itak sem tok prjazn in kul, da sem najdu kul folk. Res so me spedenal, tako da sem sedaj kot se šika. Sam tako, da veste ničesar se ne bojim (edino sesalca in neprijaznih muc). Zelo rad splezam v naročje in ti dajem lupčke. Rad pa imam tut svoj mir. Igram se tud ful rad. Rabim kul hrano, kul človeka. A si mogoče ti pravi zame?" 

"Sem Edgar približno 4 do 8 let star muc, to so ocenili ljudje, jaz žal ne znam šteti . Znam pa odlično plezati, se igrati z mehko žogico in loviti miško na vrvici. Zelo rad imam človeško družbo, znam pa tudi pokazati, da imam dovolj in takrat se umaknem. Do kakšnih moških sem še zadržan, a se s hitro navadim. Bojim se vreščanja in vsiljivih malih otrok, kar je posledica mojega prejšnjega življenja ... Sem pripravljen, da ti podarim svoje srce."
Vigo in Edgar sta le dva muca, ki sta na svoj zavedno dom čakala in ga dočakala v MESTNEM MAČJAKU. S takšnimi opisi iščejo pot do src novih mačjih posvojiteljev mačji prostovoljci. O Mačjaku, takrat še pogumni ideji njegove gonilne sile Maše ste že lahko brali na Pepermintu. Niste? Potem je čas za kratko obnovo. 

Maša skupaj s tesno povezano ekipo prostovoljcev v Kranju in okolici skrbi za prostoživeče mačke. Te ne le hranijo, temveč jih pozorno opazujejo, spoznavajo njihove navade, osebnosti, pa tudi morebitne bolezni in hibe. Naredijo vse, da jim zagotovijo veterinarsko pomoč, če je ta potrebna, njihov glavni cilj pa je mačkonom, ki so na to pripravljeni, poiskati stalen dom.
Ker pa prostovoljci sami ne morejo ponuditi prehodnega doma vsem mačkonom, so v starem jedru Kranja našli prostor, ki pa je bil potreben prenove in preureditve. Prostor, kjer bi lahko začasno živele muce, baza za vse prostovoljce in tudi prostor druženja, galerijski/razstavni/prodajni prostor, prizorišče delavnic in podobno. In Mačjak zdaj živi kot prav poseben prostor s konceptom! 

Najdete ga na Tomšičevi ulici, nasproti Layerjeve hiše. Lepo je tam, obiskala sem ga v začetku jeseni, da poklepetam z Mašo. Pa nisem spoznala le nje, temveč tudi Brito, Primoža in Mino. Vsi trije muci so medtem že dobili svoje domove, med mojim obiskom pa se igrali na lesenih policah, dremuckali (zdaj vem, zakaj se temu tako reče:) v okenski lini in se nastavljali pogledom sprehajalcev. 
KAKO LAHKO POMAGATE MUCAM IN MESTNEMU MAČJAKU
♥ Z SMS donacijo // Uporabniki omrežja A1 lahko na številko 1919 pošljete sporočilo s ključno besedo MACJAK1 in s tem Mačjaku donirate en evro, s ključno besedo MACJAK5 pa donirate pet evrov. Prispevki so namenjeni nakupu kakovostne mačje hrane in morebitnim stroškom veterinarske oskrbe.

♥ Z nakupom // Z nakupom katerega od izdelkov, ki so jih domači in tuji ustvarjalci pripravili za Mačjak, nekateri krasijo tudi tokratno objavo, lahko delček prispevate za muce in mačkone. V ta namen so nastale že nogavičke, printi, torbe, emajlirani lončki ... Za dober namen so ustvarjali tudi Mina Ivančič, Pirate Piška, Ana Maraž, Zala Kalan, Jordan Marzuki in Štrikula. Za nakup in dodatne informacije kontaktirajte Mestni mačjak.

 #DARILOZAMUCE // Morda ste lani in letos na družbenih omrežjih zasledili dražbo čudovitih izdelkov, ki so jih za pomoč Mestnemu mačjaku namenili slovenski ustvarjalci, kupci pa z dobrodušnimi prispevki razveselili mačkone. 

Za predpraznični čas pa ima Maša v mislih novo akcijo #DARILOZAMUCE, ki pa se bo tokrat odvila na Instagramu. Spet bo namenjena pomoči mucam Mestnega mačjaka, zasovana pa bo tako, da bodo sodelujoči oblikovalci izdelek ponudili na svojem Instagram profilu in ga označili s hashtagom  #darilozamuce. S tem bodo pokazali, da bodo delež ali celoten znesek od prodaje tega izdelka namenili Mačjaku. Tako se bo sprožila nekakšna verižna reakcija in povezala živaloljubce, hkrati pa oblikovalcem ponudila možnost, da jih spozna še več ljudi. Vsi sodelujoči pa bodo predstavljeni na posebni podstrani na Pepermintu. 

Akcija bo zaživela v začetku decembra, ravno v pravem času za nakup božičnih in novoletnih daril. Če tudi vi ustvarjate in bi želeli sodelovati, vabljeni, da se oglasite Maši na Instagramu ali ji pišete na  strikula.info@gmail.com 

MESTNI MAČJAK
TOMŠIČEVA ULICA 15
KRANJ
VSAK DAN / 10: 00 - 13:00, 16:00 -19:00 
. . . . . . . . . . . . . . . . . 

STANOVANJE MLADEGA POSLOVNEŽA • V SLOGU NEWYORŠKEGA LOFTA

nedelja, 29. oktober 2017


Stanovanje, ki obsega prvo nadstropje vrstne hiše za Bežigradom, je bilo pred prenovo namenjeno bivanju študentov in je obsegalo tri enakovredno velike sobe, miniaturno kuhinjo s kopalnico. Novi lastnik, mlajši poslovnež, je želel stanovanje prilagoditi svojim bivanjskim potrebam. S pomočjo arhitektke Nine Štajner je nastal funkcionalen dom sodobne industrijske estetike, v katerem se lahko spočije po napornem delavniku ali gosti prijatelje. 

MAJHNO - A ZRAČNO, UDOBNO IN PRIJETNO ZA BIVANJE
"S prenovo smo želeli prostore povezati v smiselno domovanje za udobno bivanje zaposlene osebe; povečati kuhinjo in jo povezati z bivalnim prostorom odprtega tlorisa ter v stanovanju urediti še domačo pisarno in veliko garderobo. Svetloba je zagotovljena zgolj z vzhodne in zahodne strani, zato smo stremeli k odprtim prostorom in čim večjemu izkoristku naravne svetlobe," načrt preobrazbe stanovanja opisuje arhitektka. 
Ker so bili prostorsko precej omejeni, je večina prostorov majhne kvadrature. Vendar pa je zavoljo kreativnih rešitev prostor optimalno izkoriščen,  stanovanje pa  kljub majhnosti deluje zračno, udobno in prijetno za bivanje. Pri snovanju tlorisne razporeditve prostorov so preizkusili več variant, na koncu pa se je za optimalno izkazala izvedba z vhodom na zahodni strani, ki stanovanje razdeli na spalni in bivalni del (načrte najdete na dnu objave).

KOMBINACIJA SODOBNEGA MINIMALIZMA IN IN VINTAGE INDUSTRIJSKEGA SLOGA
Vizualno si je lastnik želel urbanega domovanja, nekakšne kombinacije sodobnega minimalizma in vintage industrijskega sloga. Stremel je k ambientu v slogu njujorškega lofta. "Ti sicer slovijo po visokih prostorih in ogromnih oknih," opisuje Nina Štajner, "Upam pa si trditi, da smo glede na danosti nepremičnine občutek bivanja v industrijski stavbi kar dobro poustvarili."
ČISTO PRAVA OPEČNATA STENA 
Kot eno glavnih želja je lastnik izpostavil opečnato steno, ki so jo izvedli iz starinske opeke. Toplo barvo opeke pa kombinirali s hladnimi toni sive vinilne talne obloge v imitaciji kamna in svetlo sivo zofo. V stanovanju se pojavlja še več lesenih tekstur, pult iz imitacije betona, navidezno rjasta tekstura ter kovinski in usnjeni detajli. Vzorec, ki ga je mogoče opaziti v več prostorih je tako imenovani 'chevron'. Omenjeni vzorec obiskovalca pozdravi že v veži, ki so jo vizualno povečali s pomočjo velikega ogledala, po meri narejena omara za čevlje pa služi tudi kot obešalnik za vrhnja oblačila. 

OSREDNJI PROSTOR BIVANJA: DNEVNA SOBA, KUHINJA IN JEDILNICA
Nova kuhinja se po kvadraturi sicer ne razlikuje od stare; ker pa je odprta proti bivalnemu delu in bolj racionalno razporejena na pogled deluje večja. Višji kuhinjski elementi, kot je prostostoječ hladilnik iz Gorenjeve Retro linije, shramba in pečica so pozicionirani v nišo ob eni strani kuhinje. Ob oknu se vije pas nizkih omaric s štedilnikom in pomivalnim koritom. 

Še en element, ki si ga je lastnik zelo želel je zajtrkovalni pult  s katerim se zaključi kuhinjski pult in je dodatno poudarjen z zanimivo svetilko; ki nekoliko spominja na gledališčni reflektor. Vrata, ki iz kuhinje vodijo v kopalnico, pa je mogoče zamenjati kadarkoli kasneje, ko bo lastnik čutil potrebo po tem. Opravili smo samo rušitve, nujne za novo funkcijo stanovanja,  edina zahtevnejša rušitev je bila odstranitev dela nosilne stene za prehod iz veže v dnevno sobo. 
JEDILNICA
Kuhinja se nadaljuje v jedilnico, kjer je lastnik želel imeti veliko mizo, ob kateri lahko gosti številne prijatelje. Izbrali smo model s ploščo iz temnega lesa in kovinskimi nogami, dopolnili pa smo jo z različnimi jedilnimi stoli in svetilko industrijskega izgleda. Jedilnica namreč nima veliko naravne svetlobe; ki smo jo želeli nadomestiti z izbiro svetilke z zadostno svetilnostjo. 
Jedilnica preko dnevne sobe prehaja v domačo pisarno; ki pa jo je mogoče pregraditi ter kdaj kasneje po potrebi spremeniti v otroško sobo. Dnevna soba z veliko zofo in televizijo je pozicionirana v sam center domovanja. Je povezovalni prostor med ostalimi kotički; raztegljiva zofa pa lahko služi tudi kot ležišče za goste. 
KOPALNICA: MAJHNA KVADRATURA, A JE V NJEJ VSE POTREBNO
Kopalnico je urejena znotraj obstoječih gabaritov; kvadratura je resnično omejena, a s premišljenim načrtovanjem so ustvarili veliko shranjevalnih površin in celo pralnico. Veliko ogledalo in dobra osvetlitev pa majhen prostor vizualno povečajo. 
SPALNICA IN GARDEROBA
Spalnica je nekoliko umaknjena in jo od ostalih prostorov ločuje prehodna garderoba, ki lastniku nudi veliko shranjevalnih površin tako za poslovna oblačila kot športne potrebščine. Pri prenovi stanovanja, pravi arhitektka, so bili pozorni na stroške, zato so talne obloge zamenjali le v prostorih, ki so to zahtevali, v spalnici, garderobi in pisarni pa so pustili originalne talne obloge. Obdržali so tudi okna, radiatorje in ena vrata. Radiator v spalnici soo zaradi bližine postelje preprosto 'skrili' s fronto, v vzorcu, ki je kot nekakšna rdeča nit stanovanja.

Dekor v stanovanju je primeren hitremu življenjskemu slogu mladega poslovneža – preprost, bazira na funkcionalnosti ter hkrati zaokroži 'možato' stilsko zgodbo z globokimi toni, poudarjenimi teksturami,  tehnološkimi dodatki in nezahtevnimi sobnimi rastlinami. 

      PREJ & POTEM


ARHITEKTURA: NINA ŠTAJNER (spletna stran + Instagram + Facebook)
FOTOGRAFIJA: ANŽE VRABL
© PEPERMINT • Theme by Maira G.