SLIDER





MINI PEPERMINTOV VODNIK • PRAVLJIČNA & PRAZNIČNA RADOVLJICA

ponedeljek, 05. december 2016

Poznam točno tri ljudi iz Radovljice in nihče med njimi mi ni nikoli povedal, kako lepo je to mestece. Ko se s pomočjo zemljevida na telefonu in po parih nepotrebnih ovinkih vendarle znajdeš pred ozko uličico, vhodom v stari del mesta, in stopiš v pravljico. 

Ko sem zadnjič pri delu med brskanjem po fototeki naletela na fotografije praznično okrašene Radovljice, sem si rekla, da ta december preverim, če je zares tako lično okrancljano. Ker pri okrašenih mestih sem jaz bolj za klasiko in bele lučke, ne pa za gužvo, pisane ulomke in galaksije. Ko se boste torej peljali v Avstrijo na štante, s sladkorjem oblite mandlje in kuhančka, se ustavite še tule.
O Radovljici vem, da ji rečemo tudi Linhartovo mesto, da ima zelo sladek festival in da je kraj srčkov, tistih iz lecta. Pa da je iz Radovljice veliko dobrih plavalcev in da je čisto blizu do Bleda in okoliških planin. Kaj dosti mi na pozno nedeljsko popoldne niti ni uspelo raziskati, sem pa pojedla najdražji kos štrudla v življenju, da sem si vsaj malo ogrela nos in si ogledala, kako v Lectariji nastajajo izdelki iz lecta.  
Sem pa zato pogledala prav vsako hiško, vsak detajl na fasadah in prav vsa vrata, okrašena z venčki in smrekovimi girlandami z obveznimi rdečimi srci in pentljami. In antikvariat, deloma preseljen na uličice in zidove hiš, me je presenetil in očaral.
In potem, ko prideš čisto do konca trga, te za vogalom čaka pročelje cerkve svetega Petra. 
Potem se je že toliko stemnilo, da sem se obrnila nazaj in ujela trenutek, ko so se prižgale lučke. In čez minuto mi je mrknil iphone. Radolca, se še vidiva!
Več o Radovljici in njenem prazničnem dogajanju lahko preberete tule.

NA PLATNICE ŠOLSKIH ZVEZKOV RISAL BOARDE, ZDAJ JIH IZDELUJE SAM

četrtek, 01. december 2016

Medtem ko v dneve vse bolj reže mraz in našo sapo spreminja v puhaste oblačke, nekaj sto metrov višje sledi v sneg že nekaj časa zarezujejo robovi, ostrejši od zimskega mraza.

In v letu, ko se na veliko piše o novi znamki skakalnih smuči, ki bodo morda na smučarskih skakalnicah in letalnicah prinašale rekorde, pa o drugih velikih imenih zimske športne industrije, v delavnici nekje na Gorenjskem Jure Sodja izdeluje prav posebne snowboarde. MOONCHILD SNOWBOARDS

KO TRENINGE IN TEKMOVALNOST ZAMENJATA SVOBODA IN ZABAVA

Jure je v osnovnošolskih časih kar osem let treniral alpsko smučanje, ki pa se mu je zaradi tekmovalnosti, treningov, sledenju navodilom trenerjev zamerilo. Takrat, sredi 90., je bordanje pridobivalo na priljubljenosti in tako si je Jure sposodil bratovo desko in se že prvi dan na njej povsem navdušil nad tem športom. 

"Na boardu mi ni nihče govoril, kako naj se peljem, kako naj se držim, zame je bila to popolna svoboda po dolgih letih. Lahko sem skakal, kot sem hotel," se spominja Jure, ki mu je bilo všeč tudi to, da takrat tekmovalno snowboardanje še ni bilo prisotno. "Vse je bil lifestyle in zabava." Od tistega prvega dne pred dvajsetimi leti je strasten boarder.
OD SNEŽNIH PARKOV DO PROSTRANIH TERENOV IN CELCA
Na začetku je bil najbolj entuziastičen, scena se je tudi v Sloveniji počasi razvijala, veliko so deskali po snežnih parkih, Jure je v enem od njih tudi delal. "Nikoli nisem bil tako uspešen kot nekateri kolegi, sam krivim pomanjkanje talenta in telesno višino," pravi o tem, zakaj se je odrekel tekmovalnim ambicijam. Sčasoma se je naveličal tudi snežnih parkov, hkrati pa ga je od freestyle snowboardanja odvrnilo to, da je bilo vse bolj podobno gimnastiki. "Kar preveč časa sem potreboval, da sem se odlepil od parkov in ponovno začel uživati v prostranih terenih, na celcu, v naravi."

A odkar izdeluje svoje deske, se je je vrnilo tudi skorajda začetniško navdušenje nad tem športom. Želja po oblikovanju in izdelavi desk je v njem tlela ves ta čas. "V šolske zvezke sem na platnice risal dizajne boardov. Seveda se mi takrat ni sanjalo, da bi jih lahko izdeloval doma."

NINUSHUAL • KO STA DOVOLJ IZDELEK IN ZGODBA ZA NJIM

ponedeljek, 28. november 2016

"Želim delati nekaj, kar bo trajalo več kot le sezono in bo izdelek skozi nošenje dobil svojo končno podobo," pravi Nina Graabar, oblikovalka in podjetnica, ki šiva usnjene izdelke pod znamko NINUSHUAL. Njene torbe in torbice, halotaške, denarnice, zapestnice, obeske in druge dodatke ste morda že kje zasledili. Z zanimivimi oblikami, kombinacijami barv in tekstur so prava paša za oči. In čeprav je svojo podjetniško zgodbo začela pisati pred petimi leti, ko je tudi uradno registrirala svojo znamko, se je njeno ustvarjanje začelo že veliko prej.

PRAV POSEBNA LJUBLJANSKA HIŠA, KI ZA SINJO FASADO ČUVA MNOGE ZGODBE

sreda, 16. november 2016



Mimo te hiše pelje moja tekaška steza. Vedno jo s pogledom lovim že med drevesi, preden mimo gredic pritečem na makedamsko pot, polno kužkov, vozičkov, tekačev, sprehajalcev in obiskovalcev največjega mestnega pokopališča.

Drugačna je od hiš v tisti vrsti, in saj veste, kako je z domišljijo, v mislih sem si v preteklih letih ustvarila predstavo o tem, kdo bo v njej živel. Moja domišljija se ne bi mogla bolj motiti, a zdaj, ko poznam njeno zgodbo, mi je le še bolj pri srcu s svojo valovito sinje modro fasado.



Ta hiša ni običajna stanovanjska enota. Ni le še eden v vrsti sodobnih domov neobičajne oblike, ki bi si ga ustvaril kdo z malce posebnim okusom. To je namreč materinski dom. V njem živi sedem mamic z otroki, ki zaradi različnih dejavnikov nimajo svojega doma ali v njem trenutno ne morejo prebivati. Je tudi najnovejši med osmimi tovrstnimi domovi v Sloveniji, v katerih  biva 170 mamic in otrok. Odprli so ga pred nekaj dnevi.

Hišo, ki najbrž ni le najlepši materinski dom, ampak kar najbolj zanimiva hiša daleč naokoli, so zasnovali Rok Jereb, Blaž Budja in Nina Majoranc iz biroja JEREB IN BUDJA ARHITEKTI. Tudi sami ji pravijo "posebna". In taka je v več pogledih, ne le po zunanjosti. 

O materinskem domu so arhitekti na svoji spletni strani zapisali, da "njegova vsebina v sozvočju z obliko tudi naključnemu opazovalcu pove lepo zgodbo. Na meji dveh mest, stavba namreč leži tik ob glavnem mestnem pokopališču, ki ga od drugega mesta loči park, zlahka razberemo, da je moč z oblikovanjem, ki sledi funkciji, vzbuditi in negovati občutek varnosti. Tega pa njegovi stanovalci najbolj potrebujejo."

POT LESA - NA TLEH IN NA STROPU
Poleg spalnic, ki nudijo intimo in zavetje, so v hiši tudi prostorni skupni prostori. Kuhinja z dvema umivalnikoma in velikim kuhinjskim pultom je nekakšno srce tega dela hiše. Živahne, barvite ploščice ji dajejo igriv, veder značaj. V istem prostoru sta še dve veliki jedilni mizi in kotiček za posedanje.

Posebnost je tudi lesen opaž, ki kot nekakšna reka obliva strop v različnih prostorih, jih s tem povezuje in ustvarja nekakšno leseno nit, ki jo lahko opazujemo z različnih višin hiše.

USTANOVA, KI VARUJE IN PODARJA TOPLINO DOMA
"Oblikovno je funkcija in zasnova hiše jasna že z zasnovo fasade," še pišejo arhitekti. "Pritličje, javni del je s cezuro ločen od nadstropja, spalnega dela. Fasadni ovoj pa objema hišo z dveh strani, z dvema materialoma, betonom, ki z uporabo deščičenega opaža pridobi krhek nagovor in sledi drugemu objemu, stekleni fasadi. Oba skrbno varujeta notranjost. Raster oken pa usmerja in skriva ter odpira poglede. Ureja potrebno komunikacijo z okolico in govori o tem, da Materinski dom ni navadna hiša. Je ustanova, ki varuje in obenem podarja toplino doma."


Res lep projekt. ♥️ In držim pesti, da bi se vse zgodbe v materinskih domovih, varnih hišah in  kar najlepše končale. Hvala za dovoljenje za objavo, arhitekti. 

FOTO: Blaž Budja

ONA, MILENA, EMINA IN NEDA • ČILIMI NOVE KOLEKCIJE KOBEIAGI KILIMS

torek, 15. november 2016



Čilimom KOBEIAGI KILIMS, tradicionalno tkanim preprogam in pregrinjalom, ki sta jih s svojimi vzorci v sodoben dom postavili Ivana Blaž in Nina Mršnik, so z najnovejšo linijo pridružili štirje vzorci. Da imajo tudi ti - tako kot  v premierni kolekciji - ženska imena, ni slučaj. V najožjem krogu, ki ustvarja Kobeiagi Kilims, so namreč ženske. Tako je to tudi svojstven poklon njim. 

"Zadnja kolekcija je nastajala istočasno s kratkimi teksti, ki opisujejo prizore in občutke z najinih potovanj ali pa prostore, ki so obema znani," pravi Nina. Tako je MILENA zgodba o najlepši hiši, ki jo poznata. ONA govori o času, ki ga je ena od njiju preživela v Braziliji. EMINA je povezana z njunimi vožnjami med Slovenijo in Bosno. NEDA pa je ime njima ljubi ženski in njeni hiši, kjer se vedno odlično počutita. Besedila sta Nina in Ivana vzeli kot okvir za oblikovanje novih vzorcev.
Milena
Dark terrazzo floors and yellowish wooden steps. The house was built in the late Fifties.
Sitting on the sofas, they were sipping tea and eating dates that someone had brought from Turkey (food with a story tastes so much better). The fireplace was emanating the nicest heat one can imagine. She was absorbed in scrolling through the titles of the cookbooks crammed in the bookcase. Enjoying the downtime, the others were looking through the large window giving onto the sea and already savouring the arrival of the summer when they would have enjoyed their lives even more.

Nova kolekcija čilimov, ki jih lahko uporabljamo kot preproge ali pregrinjala, v liniji pa so tudi okrasne blazine, je še bolj bogata z vzorci. "Ugotovili sva, da imajo bosanski vzorci pogled simbolične tudi funkcionalno vrednost - čilim se lepše uleže na tla in je zelo raven, če ima enakomeren vzorec," pravita oblikovalki, ki sta zato pri snovanju nove linije predvsem veliko raziskovali. 

Se bo pa Emini, Massari Rosso, Baji, Stani, Mileni, Oni, Nedi in Lejli, sta sklenili Nina in Ivana, po novem vsak mesec pridružil nov vzorec. Tako bo linija vsakič znova bogatejša za nov čilim.
Ona, Neda, Milena in Emina

Medtem ko lahko čilime že naročite v spletni trgovini, so "v živo" za zdaj na prodaj v Copenhagnu in na Dunaju, v kratkem pa jih bom moč kupiti tudi v Sarajevu, kar ju še posebej veseli. "Trgovina, ki bo prodajala najine čilime, je na Baščaršiji, kjer prodajajo predvsem čilime z bližnjega vzhoda." Zanimivo torej, da bosta prav oni zastopali bosanske čilime v Bosni.  Kdaj boste lahko čilime Kobeiagi Kilims potipali in kupili v Sloveniji ... pa izveste kmalu. 

KOBEIAGI KILIMS

Foto: Ada Hamza

SVETLO DUNAJSKO STANOVANJE, V KATEREM ODMEVA SMEH MALE CALISTE

nedelja, 13. november 2016


Monika se je z možem in hčerko v zadnjem času selila kar nekajkrat, nazadnje na Dunaj, v svetlo stanovanje v staromeščanski zgradbi. Čeprav z opremljanjem še niso povsem gotovi, se med belimi stenami že kaže, da tu živi nekdo s posebnim - življenjskim in estetskim - slogom.
"Dom je tam, kjer žari toplina in odmeva otroški smeh, tam kjer si ti. Dom si ustvariš. Je tam, kjer me vsakodnevno pričakajo razmetane igrače in kjer se štorasto spotikam ob lego kocke, kjer zadiši po domači kuhi in se kupi perila nikoli ne končajo. V mojih očeh dom predstavlja varnost, toplino in polnost življenja."
SODOBNI NOMADI
Monika pravi, da je trenutno skoraj "navadna", precej kreativna, skrbna mama in gospodinja - 24 ur na dan. A njen življenjski slog je daleč od običajnega. "Sploh če sem prištejem naša pogosta potovanja z dveletno hčerko Calisto in številne, lahko bi rekla že kar nomadske selitve," pravi.

Na Dunaj so se, nepričakovano in zaradi moževega dela, preselili iz Hamburga. Odločiti so se morali v dveh tednih, a odločitev ni bila pretežka, saj je Dunaj v marsikaterem pogledu dobra izbira.

PO MILANU, PARIZU, ATENAH IN HAMBURGU JE NA VRSTI DUNAJ
Preden je na svet prišla ljubka Calista, sta Monika in njen partner živela v različnih evropskih mestih. Izkušenj z iskanjem stanovanj imata veliko, po Milanu, Parizu, Atenah in Hamburgu pa sta se tokrat odločila za malce drugačen koncept stanovanja v avstrijski prestolnici. 

"Kot večina stanovanj na Dunaju se nahaja v starejši, a popolnoma prenovljeni zgradbi nedaleč od središča v četrtem becirku," njihov novi dom v dveh etažah opisuje Monika, ki obožuje odprte in svetle prostore, v katerih te že za dobro jutro lahko premamijo sončni žarki, ki posijejo skozi velika okna. 

"UNDER CONSTRUCTION"
V spodnji etaži se nahaja dnevni prostor s kuhinjo in jedilnico. Do zgornjega nadstropja, kjer so spalnice, vodijo stopnice, sicer pa je dnevni prostor odprt. "Ker smo se preselili šele pred kratkim, je stanovanje še 'v izdelavi' in čaka nas še veliko dela do želenega rezultata," opisuje kreativna Monika, ki pa ima kljub temu že izdelano vizijo novega doma. 

"Naravna svetloba, minimalističen stil, mavrična bela barva v kombinaciji z detajli, črno in sivo," jo opiše. "V stanovanju skušam v kar največji meri izkoristiti svojo kreativnost in smisel za humor, marsikaj ustvarim ali predelam sama." Zagovarja maksimalen izkoristek stvari ter ponovno uporabo, saj imamo dandanes velikokrat še preveč vsega. "Šivam, barvam, lepim, vrtam, brusim, skratka sem sama svoj mojster, saj naravnost uživam v tem, da se lahko vedno nagradim s končnim izdelkom."

DOM, V KATEREM SEM JAZ V VSEJ SVOJI NEPOPOLNOSTI
Kakšen dom želi ustvariti? "V prvi vrsti tak, da se v njem počutim lagodno in sproščeno, da imam že med vožnjo proti domu občutek, da grem zares domov, v svoj topli dom, v katerem sem jaz jaz v vsej svoji nepopolnosti," pripoveduje. "Druga najpomembnejša stvar pa je, da se vsakdo, ki pride na obisk, pri nas prav tako počuti sproščeno in sprejeto, kot bi bil doma. Dom navsezadnje delamo ljudje sami z našim karakterjem, osebno toplino in širino."

INSTAGRAM KOT MEKA NAVDIHA
Če Moniko spremljate na Instagramu, poznate njen slog, saj veje iz vsake fotografije. Naj bo to detajl stanovanja, Calistine nogice ali samo njeni trenutki med lepimi stvarmi. Pravi, da je sama sebi največji kritik, ko gre za fotografije, a Instagram vidi kot nekakšen dnevnik spominov, ki potencira ne le razvoj fotografij, temveč tudi avtorja samega. Poleg tega nudi dostop do številnih koristnih informacij in je, kot pravi Monika, prava meka navdiha - ko gre za interier ali spoznavanje novih ljudi. 

Piše tudi blog ON THE BRIGHT SIDE, ki pa je ta hip na počitnicah. Hčerka hodi v vrtec, Monika pa se na dunajski univerzi uči nemščine. A za prihodnje načrtuje prenovljeno podobo in objave, ki bodo razkrivale utrip mesta, skrite kotičke Dunaja, kulinarične objave, utrinke s potovanj in tudi njene DIY stvaritve. 

POVSOD JE LEPO, A NAJLEPŠE JE TAM, KJER SO PRAVI LJUDJE
Ker veliko potuje, sem jo enostavno morala vprašati po njenih najljubših kotičkih sveta. Saj veste, bliža se konec leta, z njim pa novi potovalni načrti. 

"Najljubših krajev imam kar precej. Med njih bi uvrstila moj rojstni Zagreb in velik del hrvaške obale, seveda tudi Berlin, Pariz, Milano, Beograd, Hamburg, Ljubljano in Düsseldorf, kjer se nahaja naš stalni dom, naša baza. Izpustiti ne smem niti Dunaja in prečudovite Formentere, ki jo definitivno priporočam." Ne glede na to, kam potuje, pa Monika mest ne doživlja le prek arhitekture, zgodovine, podnebja, ampak predvsem prek ljudi in prijateljev.

MONIKINI NAJLJUBŠI DUNAJSKI KOTIČKI
Dunaj še vedno v veliki meri raziskujem, ker se trenutno najdlje časa zadržujem v centralnem delu in študentskem kampusu (in ker si končno lahko privoščim), se rada odpravim v POC caffeeki se nahaja v notranjosti dela cerkve. Ena od tradicionalnih dunajskih kavarn je PrückelNa kosilo se najraje odpravim kar peš na Naschmarkt, v priljubljeno restavracijo Neni, ki jo lahko najdemo tudi v  25 hours hotelu v Berlinu, Hamburgu in Zürichu. Zelo rada pa se odpravim tudi v Hotel Daniel, kjer je vedno odličen ambient. 

Moja trenutno najljubša trgovinica je pred kratkim odprta enota trgovine Hannibal. V naši bližini je tudi res najlepša trgovinica Feinedinge  - priporočam obisk!

S hčerkico se najraje odpraviva kar v najbližji park, drugače pa nama ne uide tudi odlično urejen otroški park v Stadtparku. Vsak dan se sprehodiva mimo opere in nacionalne knjižnice skozi center, preko Stephanplatza in nazaj do četrtega becirka. Ne smem pa pozabit na legendarni sladoled v 10. becirku, ki je čez zimo žal zaprt, drugače pa definitivno vreden obiska.

© PEPERMINT • Theme by Maira G.