SLIDER





random day.

petek, 31. december 2010

včeraj sem šla na delo kar peš. čez tivoli iz rožne doline je taka lušna pot. in v soncu je vse tako fajn, čeprav mi je vse v napoto. v rokavicah težko brskam po torbi za robčki, fotoaparata nimam kam dat, ko si hočem obrisat nos, lasje pod kapo me žgečkajo, pa labelo je treba poiskat, mesič napisat (na tačmobi),... ampak je kul, ker sem šla uro in pol prej in sem lahko čisto počasi hodila. moderna galerija gosti razstavo o eksperimentalnem filmu v YU, pred njo stoji en razbit avtek. grem dalje.
ni mi več nerodno sredi ulice potegniti iz torbe arčija, ali celo pohajati z njim okoli vratu. hukers. ne vem, zakaj sem imela sprva filing, da vsi čudno gledajo, če slikaš izložbe ali pa si na kavi in potegneš iz torbe fotoaparat, da slikaš to, kar imaš na mizi. :) skorajda vsi blogerji to počnemo, to bo kmalu naša prepoznavna lastnost, hehe. včeraj sem imela še toliko časa, da sem se sprehodila do čajne hiše. gužva. morda sem edina, ki mi je skoraj vsak čaj, tudi najbolj đabe iz filter vrečke, dober. še najmanj rada imam prave čaje, črne in zelene. ni ga čez šalčko zeliščnega čajčka! sem kupila par paketkov za darilca. pozabila pa sebi kupiti tisto mrežasto zajemalko. next time.
vixi ima nove angelčke, jaz pa moram za to izvedeti prek izložbe. ha! :) lepi so, taki, kot morajo angeli biti. iše par korakov in že sem bila pri lutkovnem gledališču. menda tistega parkirišča čez čas ne bo več, avtomobili od škofije so vsi enaki in vsi novi. khm. saj ne, da sem malo prej na ulici opazila tole.  just sayin. :) fontana pred lutkami je prekrita z zimsko preobleko. ptičjimi hiškami in podobo zimske pokrajine z malimi figuricami. 
tako, tudi podnevi je ljubljana lepa. jaz jo imam rada. letos je bila še posebno vljudna in prijazna z mano. lepo je bilo lenarit do pomladi. potem sem začela s to srčkano študentsko službico in skoraj vsakodnevni sprehodek po tej trasi zjutraj, popoldne ali zvečer je postal del mojega dne. poletje s trnfestom je bilo sploh nadkul. jeseni sem diplomirala. pa v budimpešto sem šla. pa ninalena je prišla in the hood. in fajn je po mestu srečevat ljudi, ki jih poznam zaradi peperminta, in so fajn in zabavne osebe tudi nevirtualno, zato jasno in glasno naznanjam, da sem ful vesela, da sem blogerka. in bom še blogerka tudi v 2011, čeprav je to kar full time job,  še bom fotkala razstave in še bom urejala intervjuje pozno v noč,  brskala po  internetu in počela še vse sorte drugih reči, ker mi je pepermintič tako zelo kul.

okej, totalno sem se izgubila med mislimi in besedami. to naj sploh ne bi bila taka objava. torej, čau. uživajte danes!

VEČER V L.A.

torek, 28. december 2010

na lee miller v jakopičevi galeriji se ne sme fotkat. škoda, lee je bila lepa, pametna in pogumna. ampak arčibalda nisem zastojn jemala s sabo. sem malo fotografirala izložbe na poti do galerije in  kužke pred njo in cesto iz semaforja. mrzel večer je. mrzel dan je bil. še dobro, da sem zdaj pod deko in da je henkmudi nazaj.

BOŽIČNI VIKEND

ponedeljek, 27. december 2010

moj božični vikend se je začel z deževnim petkom, ko sem čakala mami pred vrtcem, kamor sem kot minikejt nekaj časa hodila tudi jaz. ograja je še vedno iste barve. proti večeru sem zasedla kuhinjo in spekla čokoladno pito z vse sorte oreščki. eno veliko in eno malo v moji novi mali beli posodici. obvezno s srčki iz testa. namontirala sem tudi nov senčnik za lučko, ki sem ga morala kar takoj prelomiti, da sem lahko sploh namontirala žarnico. eh. :) potem sem ležala, jedla, od počivanja zbolela, se veselila, da ni več snega, zjutraj pa je vseeno bil. spet. tak, ki ga imam še jaz rada. prhek, lesketajoč snegec. pod jablano sem 15 minut čakala na eno ptičico siničico. zdejle sem pa že v ljubljani, da  oddelam in karseda lepo preživim zadnji teden v desetki.

FENSIŠMENSIPLEKSI

sreda, 22. december 2010

plod sodelovanja fensišmensi in pleksimanije je posebna kolekcija torb, torbic in brošk. kaj naj rečem. tole super paše skupaj!tale torba je zmagovalna. združuje tisto, kar mi je pri torbah všeč. lahko je mini ali maksi. lahko je vreč(k)asta ali poštarska. oblika me spominja na tisto nizozemsko iz filca, ki sem jo kazala zadnjič. le da ima ta tisto, kar sem pri tisti pogrešala-dolg poštarski trak. ostale reči iz kolekcije si lahko ogledate tule, kupite pa v trgovini ika ali v FŠ spletni trgovinici.

intervju: Anja Slapničar

torek, 21. december 2010

Zgodbica, ki nas pripelje do tega intervjuja, je precej kjut.  Pisala mi je namreč Anjina prijateljica, ki se ji je želela zahvaliti in ji podariti takle intervju. Sem pa prepričana, da bi do njega prišlo slej ko prej, četudi ne bi bilo posredi tistega luštnega mejla. Ker Anjine skodelice, posodice in ostali izdelki iz gline so enostavno preveč lični, da bi ostali neopaženi. Se strinjate?
Kdo si in kaj počneš?
Sem absolventka geodezije, torej precej tehnični človek po prvi plati, po ostalih pa še vse drugo. Zanima me skoraj vse, s čimer pridem v stik, o vsaki stvari želim vedeti čim več. O njeni zgodovini, nastanku, namenu,... Od tod izhaja moja nagnjenost k praktičnosti. In ker sem punca, tudi k lepemu izgledu - sedaj govorim že o mojih šalčkah.  Torej, rečem si, da se ukvarjam z lončarjenjem.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Čeprav je moj urnik primeren za daljše jutranje poležavanje, ponavadi vstanem relativno zgodaj. Po zajtrku skočim na net, potem pa ali v službo - delam kot študentka, ali pa v delavnico, odvisno od razporeda ur v službi. V delavnici delam običajno par ur, dopoldne ponavadi več, ker sem spočita. Če imam kakšen dan prost službe, se zgodi, da v delavnici preživim cel dan. Nikoli pa ne morem lončariti zvečer, ker lončarjenje zahteva poleg volje in navdiha tudi precej fizičnega vložka, zvečer mi za take stvari enostavno zmanjka energije. Večer mi zato ostane za vse druge stvari.
Kako si zašla v lončarstvo, kje si se naučila osnov in kako si se nato odločila, da se s tem začneš resneje ukvarjati?
Že od nekdaj je v mojem življenju prisotna želja o ustvarjanju: veliko sem risala, izdelovala razne stvari iz raznih materialov. Zahvala za to gre tudi moji stari mami, ker sva v mojem otroštvu preživeli veliko časa skupaj, delali 'umetnost' iz vsega kar nama je prišlo pod roke. V stik z glino sem prišla pri svojih šestih letih na šolskem krožku, potem pa spet v gimnaziji, kjer sem opravila prvi pravi tečaj in od tedaj po malem packala sem ter tja. Nato sem opravila še dva zanimiva tečaja. Pred dobrimi dvemi leti pa sem si omislila vreteno, kmalu zatem še peč in glina je postala prisotna skorajda v vsakem mojem dnevu. Glina se je odločila namesto mene, ker me je tako vlekla k sebi, še vedno me, vsakič na drugačen način.
Kakšno opremo uporabljaš pri svojem delu? Katere so tiste osnovne reči, ki jih mora lončar imeti v delavnici?
Ravno zadnjič sem razmišljala, brez česa ne bi mogla lončariti. Brez ene točno določeno oblikovane modelirke in seveda vretena. Vreteno je čisto sodobno električno in ne leseno na nožni pogon, kot si mnogi predstavljajo, ko jim ga omenim. Poleg ostalih lončarskih pripomočkov pa imam tudi svojo 100 litrsko električno peč. Ta je moja zadnja pridobitev, s katero se rada pohvalim. Peč je ena izmed stvari, ki je osnova za resnejše lončarjenje, hkrati pa tudi  največji izdatek. Lončar mora imeti seveda še glino, glazure in barve, površino za gnetenje, prostor za sušenje izdelkov, vodo,... še bi se dalo naštevati.
Lahko opišeš svoj delovni proces od ideje do končnega izdelka?
Začne se z idejo, ki največkrat pomeni čisto praktičen odgovor na zastavljeno vprašanje. Na primer -  kje bi imela razstavljene svoje prstane? Na stojalu za prstane! Potem kar nekaj časa posvetim idejam o izgledu, da bo zadeva zadovoljila estetski vidik, nato pa razmislim, kako jo poleg tega narediti še čim bolj praktično. Medtem včasih preteče več dni, včasih pa se razreši samo od sebe v zelo kratkem času. Veliko rišem, si zapisujem ideje, ker jih je kar precej. Včasih, če je ideja težje izvedljiva, si naredim tudi načrt izdelave. Sledi samo še čas za vretenom. Včasih seveda kaj moduliram, popravim, vprašam za nasvet. Barve si določim že prej ali pa se zanje odločim po tem, ko formo držim prvič pečeno v rokah. Vse izdelke pečem dvakrat, najprej t.i. biskvitno peko, nato še glazurno pri višjih temperaturah. Rezultat je vedno zabaven, saj nanj ne vpliva samo tehnično lončarjevo znanje, temveč tudi kemija in fizika materialov in peči.
Kako bi opisala svoj stil? V čem so tvoji izdelki posebni in drugačni od drugih?
Moj stil je pravljično/enostaven/zabaven/babičin/eleganten. Moji izdelki oddajajo mojo energijo, ki sem jo vložila vanje z vso svojo srčnostjo. Posebni so vsem, ki znajo to ceniti. Zelo se trudim, da so izdleki drugačni od drugih, po obliki, veliko poudarka dajem barvam.
Kaj še drugače rad počneš?
Poleti veliko tečem in lenarim na plaži s kakšno knjigo (poučno, ne leposlovjem), pozimi bordam, v kuhinji rada preizkusim kakšen dober recept. Želim se tudi čim več kulturno udejstvovati na  raznoraznih prireditvah z različnih področij. Glasba je nujna v delavnici ali med tekom. Zelo rada tudi potujem. Iz vseh teh stvari črpam ideje za svoje ustvarjanje.
Tvoja najljubša spletna mesta?
Zadnje čase veliko obiskujem etsy, kjer je predstavljenih ogromno keramikov s svojimi izdelki. Večkrat si  ogledam filmčke  posebnega lončarja Simona Leacha na youtubu . Veliko prijateljev keramikov in lončarjev sem pridobila tudi na facebooku. V slast pa mi je listati e-kataloge glazur in glin na tej spletni strani. Brez njih ne bi prišla do sem, kjer sem.
Načrti in želje za prihodnost?
Nekoč, ko bom temu dorasla, bi si želela imeti svojo veliko stekleno delavnico in svoj s.p. Tudi če tega ne dobim, bom pri glini zagotovo ostala, dokler mi bo v takšno veselje, kot mi je sedaj. Želim se bolj resno ukvarjati z lončarjenjem. Kar pa pomeni, da se moram par stvari še naučiti. Oziroma nikoli se nočem nehati učiti.

Anjo lahko kontaktirate tule ali pa se najavite za obisk v njeni delavnici. :)
Fotografije so delo Dušana Smolnikarja.

V O Š Č I L N I C E

petek, 17. december 2010

kar se pa voščilnic tiče, pa sem že nekaj let zvesta servetkom. imam že čedno zbirko takih z zimskimi motivi. všeč so mi malo nenavadne barve, pastelno vijolična in roza in snežno modra. pa karseda živi motivčki so mi všeč. ni hujšega od zlatordeče kombinacije.:)
potrebujemo servetke, šeleshamer in kuvertice, škarje, čopič, lepilo za servetke, navaden papir in eno obično lepilo.
izrežemo motiv in ga oluščimo do vrhnje plasti. nato ga previdno, nežno in natančno požamo s čopičem, pomočenim v lim. napopamo vse želene motivčke in počakamo, da se lepo posušijo. da se ne bodo gubali, jih lahko pokrijemo s plastično mapico in obtežimo z bukvami.
nato lepe podobice izrežemo s škarjami in z navadnim lepilom prilepimo na podlago iz šeleshamerja. pa jo imamo, četico ličnih voščilnic.
kakšne voščilnice boste pa vi letos naredili? ali jih rajši kupite?
© PEPERMINT • Theme by Maira G.