SLIDER





intervju: Neža | e m b r a c e |

nedelja, 18. oktober 2009

Ta teden pepermintov vprašalnik izpolnjuje Neža, ki šiva super torbe, torbice, denarničke, celo puloverje (!) pod imenom embrace. Njen blog lahko vestno dodate med bookmarke in si polnite estetske želodčke z njenimi šiviljskimi projekti. Seveda pa si lahko naročite tudi čisto svojo embrace torbo. Ne spreglejte niti njenih videov in hudimano odštekanega nakita - tudi o tem v intervjuju. Neža je pač hiperkreativka. (:


Kdo si?
Sem Neža. Sem hiperaktivno dekle, ki ponavadi ne more zaspati, pa tudi če gre spat ob 7h zjutraj. Takrat, ko ne morem spati mi grejo po glavi same kozlarije pa nove ideje, kaj vse bi lahko naredila, sešila, izžagala, zlepila in izrezala. Sem v začetku mojega 21.leta in obiskujem 3. Letnik NTF, Grafičnih in interaktivnih komunikacij.

Kako poteka tvoj dan?
Zdaj ko se je začelo študijsko leto, vstajam tam okrog pol sedme ure zjutraj. Na faksu preživim kar lep del dneva, ko pridem domov najprej malo pointernetiram, potem pa sledi kakšno risanje, skiciranje, kolažiranje, rezanje in lepljenje, stukturiranje. Če ostane še kaj časa pa kaj majhnega zašijem. Ob vikendih je ponavadi čas za malo večje projekte, recimo torbe, puloverje. Med počitnicami me pa ni, ker kupujem blago po svetu.


Kako si zašla v šiviljske/oblikovalske vode in na kakšen način je spremenilo tvoj vsakdan?
Začela sem tako, kot verjetno veliko deklet. Mami ni imela časa da bi mi zašila šolsko torbo pa sem se sama lotila. Na začetku je bilo veliko polomljenih igel, slabe volje, po nepotrebnem uničenega blaga. Ampak počasi se daleč pride. S šivalnim strojem moraš biti prijatelj in zelo potrpežljiv do njega. Midva sva moram reči kar dobra kolega. No, ko sem enkrat končno naredila nekaj uporabnega, so me prijateljice začele spraševati, če bi naredila še njim in potem prijateljicam od prijateljic in tako naprej. Od dveh let nazaj ko sem začela šivat, se že kar lepo število torbic sprehaja po deželi. Fajn mi je da nekdo ceni ročno delo. Vsaka torba nosi en delček moje dušice, tko da se kar uspešno selim po svetu.

Kako bi opisala svoj stil oblikovanja/šivanja/ustvarjanja? kakšno opremo in materiale pri svojem delu uporabljaš?
Vedno ko izbiram motive je moje glavno vodilo osnovna oziroma temeljna barva torbe/ali karkoli drugega. Opremo, zaenkrat sta to dva šivalna stroja, samo enega ne uporabljam, ker ne znam napeljat sukanca. Blago je pač blago. Načeloma kakšnih šumečih neubogljivih in smrdečih materialov (beri sintetika in razni drugi) ne uprabljam. Sem bolj za bombaž.

Kaj/kdo te inspirira?
Barve. Pa naj bodo to kombinacije barv v naravi, arhitekturi, ali pa kombinacija oblačil pri naključno mimoidočemu.

Kaj še drugače rada počneš?
Hja, packam. Zelo rada delam z lesom. S prijateljico izdelujeva neobičajen nakit, za katerega moraš biti kar pogumen. Moja druga ljubezen poleg lesa pa je video. Video se mi zdi tako lepa alternativa fotografiji, da kamorkoli grem, nikoli ne fotkam ampak naredim video. Če znaš kombinirati glasbo z videom, je učinek lepih spominov trikrat večji. Drugače je pa šport en moj velik hobi.

Tvoja najljubša spletna mesta?
Hm. V iskalniku imam kar veliko folderjev. Ločenih po mojih hobijih. Za primer Lizzete Greco . ki je res ena super mama in ustvarjalka, nato fant, ki ima super domišljijo in veliko slovenskih ustvarjalcev je našlo svoje mesto na mojem brskalniku.

Načrti in želje za prihodnost?
Moja velika želja je odseliti se na Novo Zelandijo in imeti ovčjo farmo pa delat en super sir (upam da moja mama tega ne bere). Glede Embrace pa da bi dobila eno super talentirano gospodično, da bi me malo priganjala in mi pomagala. Ali pa mogoče da bi dobila še eno sestro Nežo.

brata bloom.

ponedeljek, 12. oktober 2009


po dolgem času en dober, hecen, čuden, zanimiv film z odlično igralsko zasedbo.

všeč mi je bila tudi naracija, zgodba je (s pomočjo brezosebnega pripovedovalca) povedana v rimah in je res kot ena storytale. tipografija sem in tja čez ekran pa luštno popestri film.








tale pisava se sicer izvorno pojavi na načrtu starejšega brata. okoli teh spletkarskih planov se film pravzaprav vrti, zato je ideja pravzaprav logična. nicely done.





intervju: Mojca Sekulič Fo

petek, 9. oktober 2009

Mojco sem "odkrila" med klikanjem kar tako. Klik, klik, klik, link tam, link tu, potem pa: "Oooo..." , ko sem se znašla na njeni spletni strani. Toliko lepih in čarobnih ilustracij, da bi človek samo gledal in v glavi ustvarjal zgodbe za njimi. Mojca bo več o sebi povedala kar sama - na zanimiv način, ki priča, da se tudi z besedami znajde. Pokukajte pa tudi v njeno spletno trgovinico, morda vas kakšna umetnina tako začara, da si jo boste zaželeli gledati vsak dan. (:

Kdo si?
Moje ime je Mojca, pišem se pa Sekulič Fo. Sem ilustratorka in bivša arhitektka, malo kemičarka, biologinja, znanstvenica. Predvsem trenutno lebdim v ilustratorskem svetu, ki me je nekako uspel najbolj zapeljati v svoje čudovite mreže.


Kako poteka povprečen dan v tvojem življenju?
Ko se zjutraj zbudim, ne vzamem šminke s seboj (po pesmi, hahah), pač pa po zajtrku in jutranjem odpravljanju hčere v šolo karseda hitro vzamem računalniško pero ali čopič v roke, odpišem na pisma, ki so se nabrala ponoči ali kakšen dan prej, premislim, kaj bom delala in si skujem načrt dneva, ker se je tisti od prejšnjega večera že neverjetno postaral in postal popolnoma nesmiselen. Včasih se načrt skvari, ker mi česa zmanjka za delo ali se nenadoma napove nujen sestanek. Teh je toliko, da včasih z zgubanim čelom pomislim, da sem morda spremenila poklic in postala uradnica. Običajno si jih sicer naložim v lepo skladovnico in jih odpravim v dnevu ali dveh na teden. Če zmanjka materiala, se usedem na kolo ali v avto in odpotujem po barve, papir, lepilo, rezervni disk, les… Nato, če je sreča mila, delam. Pogosto imam precej raznoliko delo in preskakujem z enega projekta na drugega. To počnem toliko časa, dokler se ne utrudim. Včasih mineta dve uri, včasih šest. V vsakem primeru se moram za delo skoncentrirati, kar zna biti nepojmljivo naporno. Popoldne oddrvim na pošto, domov, kaj skuham, če se mi ljubi, odpeljem mularijo v Tivoli ali kamorkoli drugam in že napoči večer. Ta je najpogosteje rezerviran za branje pravljic in klepetanje, potem grem ob 22.00h kamuflažno spat. Ob 23.00 se zbudim in dnevna noč se znova začne. Do kakšnih 3.00 zjutraj in tako naprej. Pogosto spim do 3.30 in se potem zbudim ter grem delat do 6.30, zaspim za pol ure in že se začne nov dnevni dan. Taka bi bila klasika. Alternativa je spanje do nezavesti in branje dobrih knjig kakšen dan, ko res ne zmorem več obvladati klasike.


Kako si zašla v ilustracijo in oblikovanje in na kakšen način sta spremenila tvoj vsakdan?
V ilustracijo sem zašla dokaj po naključju, čeprav me je na nek način spremljala že od malega. Moji zvezki so nosili v sebi krdela majhnih podob. Nato so krdela odšla, postala sem kemičarka, nato arhitektka, pojavljale so se nove slikice in slike, čedalje bolj dodelani in obrabljeni robovi zvezkov, dokler na koncu nisem pristala pri računalniku in arhitekturi zares. Pa sem nekega dne odšla po les za neko resno arhitekturo in zagledala smrekov ploh. Obema so se zasvetile oči in začela sem slikati. Kmalu so me začeli najemati za ilustracije za knjige, predvsem učbenike. Sledilo je na stotine ilustracij za biologijo, kemijo, genetiko, tehniko, glasbo,… Hkrati se je začel kradoma graditi moj osebni pravljični svet na malih lesenih deščicah. Tudi teh sem naslikala na stotine, delala skoraj dobesedno dan in noč in se potem malo ustavila, ker je začelo zdravje kazati svoje volčje zobe. Volkov se pa bojim in sedaj spreminjam sistem dela. Slikice rišem skoraj samo še po naročilu, za razstave se dobro pripravim, sprejemam naročila in končno slikam za ljubo leposlovje v malo bolj zahtevnem obsegu. Trenutno končujem knjigo, ki mi zelo veliko pomeni. Kuštra bo njen naslov in prilagam nekaj slikic tule v intervju. Moj vsakdan – vsak dan je drugačen, zato ne more biti prav – vsak dan. Je nekam nevsakdanji moj vsakdan.


Kako bi opisala svoj stil risanja in oblikovanja? Kakšno opremo, orodja in materiale pri svojem delu uporabljaš?
O, da. Oblikovanje tudi. Puščam ga ob strani, čeprav mi je ljubo in me še ščemi pod prsti neskončno idej. Molčim o tistem pravem oblikovanju z materiali torej. Sicer pa mi je ljub japonski minimalizem, pa naročnikove ideje pomešane z mojimi rešitvami. Za omare govorim, pa stojala za sadje, pa mizice in tako naprej… Uporabljam les, pleksi steklo, kovino, steklo. To najraje. Trenutno sem drugje: oblikujem omenjeno ljubo knjigo in koledar ter pobarvanko, ki bo imela tudi uporabne naloge na drugi strani lista, poigrala sem se z logotipom in celostno podobo za naročnico. Materiali, ki jih uporabljam pri risanju so akrili, kolaži, vrtalni strojčki, krivim kovine in vstavljam lesove, delam teksture s peskom, računalniško rišem, s svinčnikom…


Kaj/kdo te inspirira?

Inspirira me narava, vsa sončna in deževna, mrka in bleda, silna in tiha. Medčloveški odnosi, otroci s svojimi neskončnimi očmi in vprašanji, svojo zatopljeno igro. Knjige, prijatelji, glasba, potovanja in razmišljanja. Veliko študiram, kar je pri mojem delu potrebno. Vsak projekt je svoja naloga. Enkrat kitajsko zgodovino, drugič genetiko, potem preprosto kompozicijo slike in idejo spraviti v nek red… Inspirirajo me stari slikarski in kiparski mojstri, filmi, pravljice, risanke. Vse vsak dan.


In kaj še drugače rada počneš?
Gledam v zrak. To zelo rada. Preprosto ždim na Krasu med kamni in se pogovarjam s srnami, ki pridejo pod večer. Gledam vodo in nebo. Hodim po gozdovih in opazujem sence, globine, svetlobo, meglice. Poslušam. Plavam, pojem, berem. Preučujem kamne. Rišem tudi.Tuhtam. Uživam v filmih, se smejim, družim. Čvekam. Kolesarim.


Najljubša spletna mesta?
Veliko jih je. Občudujem dobre ilustratorje, ki imajo svoje strain na spletu, gledam dobre filme, berem intervjuje z igralci. Youtube je dobra stran, definitivno. Philippe Jaroussky je car naprimer. Facebook mi je nekako stopil v srce. Wikipedia, slovarji. Artservis. Blogi tudi nekateri.



Načrti in želje za prihodnost?
Ravnokar sem odprla spletno trgovinico, rada bi naredila še kakšno lepo knjigo. Koledar je kar hud projekt tako finančno kot strateško, pa ga na vsak način želim speljati, pobarvanka je tudi delo dveh let po malem in bo ljubka, otroci so, po preizkusih, ki sem jih opravila, nori nanjo. Kar me veseli. Razstave so ljube in zanje se posebej pripravljam. Z njim rastem ustvarjalno. Po projektu Kuštre, knjige, ki jo ves čas omenjam, avtorica je sicer Patricija Peršolja in govori o porcelanasti deklici, bom ilustrirala staro kitajsko pesnitev. V Parizu sem šla v muzej gledat figure iz dinastije Tang, ogledujem si slike v knjigah in se počasi vživljam v podobe in življenje tistega časa. Globoko občudujem stare slikarske mojstre, razvijam pa svoj način, kako bom prikazala pesnitev. Prav za naprej ne vem, življenje mi sproti prinaša, kar mi. Sprejemam s hvaležnostjo.

package design v deželi tej II.

sreda, 7. oktober 2009

nadaljujem. in sporočam vsem podjetjem, ki jim takole delam reklamo, da mi lahko pošljejo v zahvalo kakšen izdelek. (:



na policah z vini izstopa BZ Ščurek. zelo lične etikete imajo in zanimiv logotip.



ostajam pri pijačah. costella ima fajn plastenke (in najbolj neoporečna je med uplastenkanimi vodami, pravi najnovejša študija + zelo lep kompleks podjetja ob ovinkasti cesti do kolpe ima, ko smo že pri tem).

zdaj pa k sladkarijam.


konzerve se mi zdijo super, embalaža za čokolado pa tudi- pa še ni tistih tipičnih milka-gorenjka dimenzij. preprosto in lepo.

čeprav ni slovenski proizvod, pa moram prilepiti še evo. tale škatlica mi je namreč tako zelo všeč, da sem si jo prav kupila. seveda s sardinami vred. tako lepo se svetijo tiste oljke. res všečna embalaža.

package design v deželi tej.

Embalaža. Spomnim se naravoslovnega dneva v OŠ, ko je toršica v šolo prinesla bonboniero tistih slavnih ledenih čokolatinov. Pa je rekla: "Odprite škatlo in pojejte bonbone." In smo navalili, itak. (: Za nami je ostal kup papirčkov na katedru. In potem je toršica v tišini dvignila vse, kar je ostalo. Najprej celofan, potem pokrov, nato tisti mehurčkast večslojni papir, zatem vse modre ovitke, in vse celofanaste ovitke teh modrih ovitkov, pa plastični "klavirček" (le kdo ni tega podstavka obračal naokoli in pritiskal na izbokline?) in nazadnje spodnji del škatle. Tisti kup odvržene embalaže imam v mislih vsakič, ko v trgovini zlagam nakupljeno v plastično vrečko (kadar doma pozabim tisto iz blaga!). Koliko smeti kupimo skupaj s škatlo bonbonov? Zakaj mora biti vse ovito 2x, 3x, celo 4x?

Kaj sploh je namen emabaliranja izdelkov? V prvi fazi seveda varnost  in podaljševanje roka trajanja živila/produkta. V drugi fazi pa smo že pri bonbončkih, tistih malih (ne)potrebnih detajlih. Pri svetlečih mavričnih papirčkih, ki nas mamijo. Embalaža ima namreč tudi funkcijo predstavljanja izdelka v kar najboljši in najlepši luči. In mi, ker smo estetska bitja, padamo na te mini vizualne spodbude.

Eko in šik. To se danes prodaja. In čeprav se zavedamo banalnosti ovijanja in pakiranja, si hkrati mislimo: če je že ovito, naj bo vsaj lepo ovito. Ker na koncu vedno pridemo do potrošništva in filozofije, da je nakupovanje dogodek in nakup darilo sebi. Zdaj pa dovolj besedičenja. Po mini brainstormingu sem malo poklikala in poiskala biserčke slovenskega package designa.






fonda in luna produktom je embalažo (no, grafično podobo) zdizajniral LUKS studio. fondinih se spomnim z lanskega bienala, luna pa je itak nekaj posebnega. na trgovinske police in v domove je vnesla nekaj pisanosti in dišav (čeprav ima živce parajoč tv oglas in malo nepraktične plastenke).



bazilikini produkti imajo za moj okus najlepšo embalažo. logotip je eden najboljših v slovenskem prostoru, preprost, čist, razpoznaven. oblikovanje agregat2. pohvale. (:



tudi podoba embalaže kozmetike kancilja je premišljena in dodelana. morda k temu pripomore arhaična pisava imena, ki je hkrati logo, morda svetle barve in nenakičenost. oblikovalec za1x neznan.

zaenkrat toliko. z mnenji, predlogi in kritikami na plano!
© PEPERMINT • Theme by Maira G.