SLIDER





intervju: Mojca Sekulič Fo

Mojco sem "odkrila" med klikanjem kar tako. Klik, klik, klik, link tam, link tu, potem pa: "Oooo..." , ko sem se znašla na njeni spletni strani. Toliko lepih in čarobnih ilustracij, da bi človek samo gledal in v glavi ustvarjal zgodbe za njimi. Mojca bo več o sebi povedala kar sama - na zanimiv način, ki priča, da se tudi z besedami znajde. Pokukajte pa tudi v njeno spletno trgovinico, morda vas kakšna umetnina tako začara, da si jo boste zaželeli gledati vsak dan. (:

Kdo si?
Moje ime je Mojca, pišem se pa Sekulič Fo. Sem ilustratorka in bivša arhitektka, malo kemičarka, biologinja, znanstvenica. Predvsem trenutno lebdim v ilustratorskem svetu, ki me je nekako uspel najbolj zapeljati v svoje čudovite mreže.


Kako poteka povprečen dan v tvojem življenju?
Ko se zjutraj zbudim, ne vzamem šminke s seboj (po pesmi, hahah), pač pa po zajtrku in jutranjem odpravljanju hčere v šolo karseda hitro vzamem računalniško pero ali čopič v roke, odpišem na pisma, ki so se nabrala ponoči ali kakšen dan prej, premislim, kaj bom delala in si skujem načrt dneva, ker se je tisti od prejšnjega večera že neverjetno postaral in postal popolnoma nesmiselen. Včasih se načrt skvari, ker mi česa zmanjka za delo ali se nenadoma napove nujen sestanek. Teh je toliko, da včasih z zgubanim čelom pomislim, da sem morda spremenila poklic in postala uradnica. Običajno si jih sicer naložim v lepo skladovnico in jih odpravim v dnevu ali dveh na teden. Če zmanjka materiala, se usedem na kolo ali v avto in odpotujem po barve, papir, lepilo, rezervni disk, les… Nato, če je sreča mila, delam. Pogosto imam precej raznoliko delo in preskakujem z enega projekta na drugega. To počnem toliko časa, dokler se ne utrudim. Včasih mineta dve uri, včasih šest. V vsakem primeru se moram za delo skoncentrirati, kar zna biti nepojmljivo naporno. Popoldne oddrvim na pošto, domov, kaj skuham, če se mi ljubi, odpeljem mularijo v Tivoli ali kamorkoli drugam in že napoči večer. Ta je najpogosteje rezerviran za branje pravljic in klepetanje, potem grem ob 22.00h kamuflažno spat. Ob 23.00 se zbudim in dnevna noč se znova začne. Do kakšnih 3.00 zjutraj in tako naprej. Pogosto spim do 3.30 in se potem zbudim ter grem delat do 6.30, zaspim za pol ure in že se začne nov dnevni dan. Taka bi bila klasika. Alternativa je spanje do nezavesti in branje dobrih knjig kakšen dan, ko res ne zmorem več obvladati klasike.


Kako si zašla v ilustracijo in oblikovanje in na kakšen način sta spremenila tvoj vsakdan?
V ilustracijo sem zašla dokaj po naključju, čeprav me je na nek način spremljala že od malega. Moji zvezki so nosili v sebi krdela majhnih podob. Nato so krdela odšla, postala sem kemičarka, nato arhitektka, pojavljale so se nove slikice in slike, čedalje bolj dodelani in obrabljeni robovi zvezkov, dokler na koncu nisem pristala pri računalniku in arhitekturi zares. Pa sem nekega dne odšla po les za neko resno arhitekturo in zagledala smrekov ploh. Obema so se zasvetile oči in začela sem slikati. Kmalu so me začeli najemati za ilustracije za knjige, predvsem učbenike. Sledilo je na stotine ilustracij za biologijo, kemijo, genetiko, tehniko, glasbo,… Hkrati se je začel kradoma graditi moj osebni pravljični svet na malih lesenih deščicah. Tudi teh sem naslikala na stotine, delala skoraj dobesedno dan in noč in se potem malo ustavila, ker je začelo zdravje kazati svoje volčje zobe. Volkov se pa bojim in sedaj spreminjam sistem dela. Slikice rišem skoraj samo še po naročilu, za razstave se dobro pripravim, sprejemam naročila in končno slikam za ljubo leposlovje v malo bolj zahtevnem obsegu. Trenutno končujem knjigo, ki mi zelo veliko pomeni. Kuštra bo njen naslov in prilagam nekaj slikic tule v intervju. Moj vsakdan – vsak dan je drugačen, zato ne more biti prav – vsak dan. Je nekam nevsakdanji moj vsakdan.


Kako bi opisala svoj stil risanja in oblikovanja? Kakšno opremo, orodja in materiale pri svojem delu uporabljaš?
O, da. Oblikovanje tudi. Puščam ga ob strani, čeprav mi je ljubo in me še ščemi pod prsti neskončno idej. Molčim o tistem pravem oblikovanju z materiali torej. Sicer pa mi je ljub japonski minimalizem, pa naročnikove ideje pomešane z mojimi rešitvami. Za omare govorim, pa stojala za sadje, pa mizice in tako naprej… Uporabljam les, pleksi steklo, kovino, steklo. To najraje. Trenutno sem drugje: oblikujem omenjeno ljubo knjigo in koledar ter pobarvanko, ki bo imela tudi uporabne naloge na drugi strani lista, poigrala sem se z logotipom in celostno podobo za naročnico. Materiali, ki jih uporabljam pri risanju so akrili, kolaži, vrtalni strojčki, krivim kovine in vstavljam lesove, delam teksture s peskom, računalniško rišem, s svinčnikom…


Kaj/kdo te inspirira?

Inspirira me narava, vsa sončna in deževna, mrka in bleda, silna in tiha. Medčloveški odnosi, otroci s svojimi neskončnimi očmi in vprašanji, svojo zatopljeno igro. Knjige, prijatelji, glasba, potovanja in razmišljanja. Veliko študiram, kar je pri mojem delu potrebno. Vsak projekt je svoja naloga. Enkrat kitajsko zgodovino, drugič genetiko, potem preprosto kompozicijo slike in idejo spraviti v nek red… Inspirirajo me stari slikarski in kiparski mojstri, filmi, pravljice, risanke. Vse vsak dan.


In kaj še drugače rada počneš?
Gledam v zrak. To zelo rada. Preprosto ždim na Krasu med kamni in se pogovarjam s srnami, ki pridejo pod večer. Gledam vodo in nebo. Hodim po gozdovih in opazujem sence, globine, svetlobo, meglice. Poslušam. Plavam, pojem, berem. Preučujem kamne. Rišem tudi.Tuhtam. Uživam v filmih, se smejim, družim. Čvekam. Kolesarim.


Najljubša spletna mesta?
Veliko jih je. Občudujem dobre ilustratorje, ki imajo svoje strain na spletu, gledam dobre filme, berem intervjuje z igralci. Youtube je dobra stran, definitivno. Philippe Jaroussky je car naprimer. Facebook mi je nekako stopil v srce. Wikipedia, slovarji. Artservis. Blogi tudi nekateri.



Načrti in želje za prihodnost?
Ravnokar sem odprla spletno trgovinico, rada bi naredila še kakšno lepo knjigo. Koledar je kar hud projekt tako finančno kot strateško, pa ga na vsak način želim speljati, pobarvanka je tudi delo dveh let po malem in bo ljubka, otroci so, po preizkusih, ki sem jih opravila, nori nanjo. Kar me veseli. Razstave so ljube in zanje se posebej pripravljam. Z njim rastem ustvarjalno. Po projektu Kuštre, knjige, ki jo ves čas omenjam, avtorica je sicer Patricija Peršolja in govori o porcelanasti deklici, bom ilustrirala staro kitajsko pesnitev. V Parizu sem šla v muzej gledat figure iz dinastije Tang, ogledujem si slike v knjigah in se počasi vživljam v podobe in življenje tistega časa. Globoko občudujem stare slikarske mojstre, razvijam pa svoj način, kako bom prikazala pesnitev. Prav za naprej ne vem, življenje mi sproti prinaša, kar mi. Sprejemam s hvaležnostjo.

11 komentarjev

  1. Poznam, zame ena najboljših ilustratork. Njene sličice visijo tudi pri meni v sobi - sicer izrezane iz koledarja, ampak takoooo lepe :)

    OdgovoriIzbriši
  2. potrpežljivo čakamo na aktivacijo trgovinice :) nisem pa vedela, da se v vvsaki slikici skriva toliko pomenov :)

    OdgovoriIzbriši
  3. uau, še preden sem prebrala intervju do konca, sem pomislila na porcelan..
    krasne zadeve!

    OdgovoriIzbriši
  4. Tudi meni ena najljubših ilustratork. Njeni po naročilu narisani slončki v tejle slonski družini visijo na nekaj mestih po hiši že kar nekaj let.

    OdgovoriIzbriši
  5. Se sicer ponavljam za vami, a je tudi meni ena ljubših ilustratork:). Sem jo že srečala na Art marketu in je bilo prav luštno poklepetati z njo.

    OdgovoriIzbriši
  6. OOOoooOOO, IIiiiIII, OOOoooOOO. Lepo je prebrat kdo se skriva za vso to lepoto.

    OdgovoriIzbriši
  7. izvirna, izredno natančna v tistih tankih, ljubkih potezah..občudujem jo..in poznam še iz časa, ko ji je ena galeristka zavrnila prodajo, ker naj ne bi bilo njeno delo umetnost ali kaj že...kako se je zmotila

    OdgovoriIzbriši
  8. Kako lepooo :) Tako nežno, izvirno...ahhh...všeč mi je :)

    OdgovoriIzbriši
  9. Komaj sedaj sem se posvetila komentarjem, priznam. Zaradi vas, punce, mi stopijo solzice v oči in še bom risala. Hvala.
    Želim eno krasno, navihano jesen. Ruj na Krasu je ves rdeč, šipki žarijo in gobe marele se bohotijo v svojih krinolinah. Prava zgodba narave. Ta me navdihuje.
    Aja, 5. in 6.11. prirejam praznovanje 1. rojstnega dne koledarja. Vabljene prav prisrčno. Ostalo je pa na moji internetni strani;)) No, 6.11. pojdite raje na čajanko Peperminta;)))

    Mojca Fo

    OdgovoriIzbriši
  10. Nujno se moram oglasiti tudi jaz...tako zelo lepo, poetično, mehko, prijazno ustvarjanje...meni zelo blizu in moja (odrasla) hčerka Mojca je tudi čisto očarana/začarana. Če dobro premislim, nam taki umetniki polepšajo dneve...in še lepše...včasih navdihnejo tudi druge...jaz sem že taka. In tisti koledar bi res imela, tudi če je za lani...
    Ampak, saj toliko hvale je lahko že nadležno... :-))

    OdgovoriIzbriši
  11. Meta, koledar je letošnji, zato se le oglasi pri Mojci, morda ima še kakšnega na zalogi. ;)

    OdgovoriIzbriši

© PEPERMINT • Theme by Maira G.