SLIDER





intervju: Ana Razpotnik Donati

Na faksu so nas učili, da se novinar v intervjuju ne sme izpovedovati. Res, koga pa zanima, kako je novinar spil že tretji zanič kapučino, medtem ko je čakal na intervjuvanca ali kako je le-ta pohvalil njegov kajpavem šal. :) Ampak jaz nisem novinarka in to ni tazaresen intervju. Zato bom subjektivna. Torej, ko so bile moje mlajše (imam tudi eno starejšo:) sestre še mlajše, toliko mlajše, da so v mali šoli in prvih razredih OŠ naročale Cicibana, sem izrezovala ven tanajlepše ilustracije. In pri tanajlepših je vedno pisalo Ana Razpotnik Donati. In ko sem se odločila, da poskusim srečo in moji najljubši ilustratorki pošljem povabilo za tole hecno reč, ki ji pravim Pepermintov intervju, sem morala kar globoko vdihnit, da sem to tudi zares storila. Saj veste, rešpekt, pomešan z občudovanjem rezultira v hecni tremi. In tu so - odgovori in izbor njenih ilustracij.  Ne vem, če bi znala opisati svet, ki se odpre pred tabo, ko imaš v naročju slikanico, ki jo je ilustrirala Ana. Čudovite, pogosto presenetljive kombinacije barv in tehnik, prisrčna bitja, neverjetni karakterji, ki jih razbiraš z obrazov, hudomušnost, vzdušje... Enostavno lepo na tist poseben, čaroben način. Izvolite, spoznajte Ano.
Kdo si in kaj počneš?
Sem Ana. Mama. Žena. Ilustratorka. Slovenka, živeča na šestem paru vezalk na italijanskem škornju. Ljubiteljica vsega lepega za pogledat, vsega dobrega za pojest ter vsega prijetnega za slišat. Ljubiteljica štirinožnih bitij  (lahko so tudi večnožna, vendar obvezno s krili), skrivna opazovalka ptic in predvsem ‘nora’ na barve.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Moji dnevi so precej podobni drug drugemu kar se zadeva mojih aktivnosti… Razlikuje se samo tisto kar je na moji delovni mizi in s tem povezane misli. Na srečo živim v prečudovitem okolju, kjer sem obdana z oljkami, poleti s polji sončnic ter predvsem z magično svetlobo, ki nas občasno dobesedno poboža. Zaradi vsega tega se večkrat počutim kot da sem na počitnicah. In zaradi tega tudi težko oddidem na počitnice. Kombinacija narave dela in pa okolje zahtevata več kot odlično disciplino (kar se zadeva delovnega urnika, ki je enak tistemu v vrtcu…), če želim da so rezultati tudi vidni (beri, da skočijo iz glave na papir). Torej zjutraj, takoj ko se nahranijo vsa živa bitja (z mano vred) in nekatera oddidejo po svojih opravkih, začnem z delom. Rišem, rišem… radiram, barvam, perem čopiče, stiskam barvne tube, trgam lepilni trak itd. Popoldne sem pa samo mama... z vsemi neumnostmi in igrarijami ki spadajo zraven. Dnevi se končajo z obveznim nočnim pasjim sprehodom (v poletnem času z lovlenjem kresničk), da se misli dneva počasi v miru posedejo na svoja mesta.
In zjutraj? Kot da včerajšnjega dneva ni bilo... vse spet znova odprto za vse novo.
Kako si sploh začela z ilustracijo, kako te je potegnilo v svet zgodb, pesmic in knjig?
Potegnilo me je že v otroštvu, ko sem dojela, da to lepo v knjigah je delo nekoga. In se mi je zdelo blazno fino in da bi to počela tudi sama... ko bom velika. Vedno sem knjigo bolj gledala kot brala, teksta je bilo vedno preveč zraven. In danes se mi včasih zdi še vedno tako.
Bi znala razložiti, kako se razvije ilustratorjev individualni slog? Kaj je značilno zate kot avtorico?
Ne bi znala razložiti, kako se razvije individualni slog in kaj je značilno zame. Lahko samo razložim, kaj so moji cilji oz. kaj se trudim doseči v svojem delu in če to potem nakazuje moj slog oz. moje značilnosti, v redu. Na prvem mestu se trudim, da so slike prijazne, pozitivne, zelo sem zadovoljna če mi uspe v sliko vključiti tudi humor in da je slika jasna,enostavna, lahko ’berljiva’... Potem pa so tu še barve, ki jih obožujem. Če bi se dalo, bi pobarvala vse - drevesa, hiše, oblake,...

Kako poteka ustvarjalni proces, ko dobiš naročilo za ilustracijo zgodbice? Kako knjižni junaki dobivajo svoje obrazke?
Začetek dela se mi zdi po eni strani najtežji (še posebno ko gre za knjigo) hkrati pa najbolj spontan. Preberem tekst. Ga spravim v zadnji del možganov, meljem, meljem (skeniram, skeniram), dokler se mi ne prikaže slika (print). Dokler ne vidim celote oziroma ni jasno to kar naj bi narisala, ne morem začeti. Potem pa stvari stečejo bolj gladko in je tu le še vprašanje ur, ki jih proces zahteva. Zelo tehničen opis, a ne?
Kaj še drugače rada počenjaš, ko ne rišeš?
Glede na vse vloge, ki jih imam, mi za tisto dodatno redkokdaj ostane čas… Za tisto zraven štejem vse kar me sprošča in mi hkrati daje kakšne nove ideje ali zgolj motivacijo. Včasih je to ustvarjanje ogromnih ‘vrtnih palčkov’ – ki to niso, vrtnarjenje je obvezno na tem seznamu (še posebej spomladi), šivanje raznih, predvsem neobveznih stvari... Predvsem vse tisto, pri čemer me ne priganja čas.
Načrti in želje za prihodnost? Se obeta kakšen nov zanimiv projekt, ki se ga še posebej veseliš?
Načrte imam vedno. Želja še več. Ker pa prinese vsakodnevni tok življenja svoje, se prepustim temu…nerada govorim o načrtih, raje o rezultatih. Načrte in želje skrivnostno čuvam in raje presenetim z rezultatom le teh. Veselim se pa vsega novega. Če je še drugačno, pa še toliko bolj.

Ana, najlepša hvala za sodelovanje!

5 komentarjev

  1. Tudi jaz sem velika oboževalka Aninih ilustracij. Z užtikom sem prebrala intervju, ki je tudi podoben njenim ilustracijam - srčen, barvit, prijazen in humoren. Še naprej veselo lovljenje kresničk želim!

    OdgovoriIzbriši
  2. Čudovite ilustracije!

    OdgovoriIzbriši
  3. Čudovite ilstracije in intervju, ki nakazuje na čudovito osebo!
    Bravo!

    OdgovoriIzbriši
  4. Katja, hvala da si nas seznanila s temi krasnimi ilustracijami!

    OdgovoriIzbriši
  5. tegale sem poleti očitno zamudila in me je danes fino razveselil

    OdgovoriIzbriši

© PEPERMINT • Theme by Maira G.