SLIDER





i k a

ponedeljek, 16. november 2009

In še zadnja v vrsti lepih trgovinic, ki sem jih obiskala prejšnji teden - Ika, trgovina z izbranimi izdelki slovenskih oblikovalcev. Ika je lepo urejena in prostorna prodajalna, polna izdelkov vseh možnih materialov in tehnik. Keramika, uporabni in dekorativni izdelki za dom, nakit, oblačila in modni dodatki in še mnogo ostalih drobnarij, ki polepšajo dan in življenje.








Uiii, Vixijini termoforčki! (:

Menda edini izdelki neslovenskega porekla v Iki so tile krasni angelčki, ki prihajajo iz Anglije.


Ljubke grelno-hladilne blazinice za otroke.

Copati Ursanina.










Trgovina Ika se v Ljubljani nahaja na Ciril - Metodovem trgu 13, še eno Ikino trgovinico pa najdete v Škofji Loki na Mestnem trgu 13 (ja, spet trinajstka:). Jaz sem obiskala ljubljansko, da je ne boste zgrešili, še njena zunanja podoba:

Fotografije sem posnela z dovoljenjem, razen označeni dve nista moji, našla sem ju na Ikini spletni strani.

Ste že pokukali v Iko?                       

p h o t o n i c . l u m i n a t i c

četrtek, 12. november 2009


V Mali galeriji CD je še do nedelje, 15.11., na ogled razstava novejše slovenske fotografije in videa - Photonic Luminatic.


Videa (oz. kakšnih projekcij) nisem opazila nikjer, pa je Mala galerija res mala in dvomim, da sem kam na tistem hodničku pozabila pogledati. :)






Razstavljajo: Bojan Salaj, Bojan Peterlin, Dejan Habicht + Tanja Lazetić, Nataša Košmerl, Bojana Tomše, Jernej Humar, Boštjan Pucelj (njegova serija Babi - predzadnja fotografija - je res prisrčna), Uroš Ucman, Peter Koštrun, Damjan Švarc, Vanja Bučan, Špela Volčič, Andrej Osterman in Tomo Brejc.

Nad razstavo bedi galerija Photon, na njeni spletni strani si lahko preberete obširnejši zapis o ideji, sodobni slovenski fotografiji in avtorjih. Razstavljena dela so tudi na prodaj.

intervju: funchi

nedelja, 01. november 2009

Za mini blagovno znamko, spletno prodajalno in blogom, vse pod imenom F U N C H I, se skriva Mateja. Mateja, ki plete ekološke pletenine z veliko ljubezni in poguma. V njenih odgovorih boste začutili oboje, izvedeli pa še mnogo več o tej topli in prijetni ustvarjalki, ki svojo domišljijo, potrpežljivost in natančnost pretvarja v lične, mehke in eko jopice, kapice in copatke za naše najmlajše.


Kdo si?
Mateja sem. Mama, teta, sestra, jasno, tudi hči. Pol svojega življenja sem bila učiteljica matematike. Kmalu bo eno leto, odkar sem podjetnica. Na nek način vseskozi nekakšen samotni jezdec, čeprav nikoli brez ljubeče podpore družine, družbe prijateljev in tudi ne osamljena.

Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Odkar sem sama-svoja, moji dnevi nimajo več ustaljene rutine. Najbrž se zaradi tega s takim veseljem zbujam okrog 6h in dan zaključim okoli 11h zvečer. Ob jutranji kavi preberem pošto, prelistam bloge, facebook, priljubljene strani, urejam spletno trgovino, bančne obveznosti, izdelam škatlice za naročene izdelke, pripravim pakete, prevajam, če imam kakšen naročen prevod, pletem in grem s hčerko, prijateljico ali sama na sprehod po arboretumu. Tu nekje se začne popoldanski čas. Ali pa po jutranji kavi zasučem in spremenim dnevni red in grem na sprehod, nato pa pletem, pletem, pletem. Popoldan pomagam osnovnošolcem odstirati tančice matematičnih zagonetk, potem pa me spet vabijo moje štrikarije. Dan zaključim s kakšno prebrano vrstico v knjigi, ki potrpežljivo čaka na polici pri postelji.



Kako si zašla v ustvarjalne vode in na kakšen način je funchi spremenila tvoj vsakdan?
V ustvarjalne vode me je odnašalo že ves čas. Sem bila tiste vrste deklič, ki je počel vse mogoče stvari, ali pa sem si vsaj želela, da bi jih lahko počela. Pri 9 letih sem si sama pletla puloverje in kvačkala torbe. Pa plesala sem, pisala prozo in pesmi, sodelovala v gimnazijskem literarnem krožku in sanjala, da bom arhitektka, postala pa učiteljica matematike. A sem vmes morala početi še kaj manj 'na štiri vogale', recimo spesniti pesniško zbirko ali prevesti knjigo. In potem je prišla funchi in vse postavila na glavo. Kajti zdaj ustvarjam ekološke pletenine za dojenčke. In moj vsakdan niti od daleč ni več podoben tistemu leto nazaj. Nič več mi za vrat ne diha šolski sistem, a tudi ni več finančne varnosti, ki jo nudi državna služba. Zdaj sem velika punca, odgovorna zase, za svoje blagostanje (ali životarjenje) in počnem, kar imam rada in kolikor si sama naložim.


Kako bi opisala svoj stil ustvarjanja? Kakšno je tvoje vodilo in kakšnim ljudem so tvoje stvaritve namenjene? In še materiali - katere uporabljaš pri svojem delu ?
Hm, moj stil ustvarjanja? Vedno sem imela težave, ko sem se morala nekam popredalčkati. Moje kvačkarije in štrikarije so večinoma sad trenutnih navdihov. Ne morem ustvarjati tako, da bi si naredila nek načrt, naročila preračunano količino bombaža in izdelala določeno število načrtovanih pletenin.

Midva z bombažem imava en svoj ritual. Nekaj časa se vrtim okoli njega in ogledujem barve, potem pa mi ta pošlje namig, kaj želi postati. Kapica z drevesci me je zbudila sredi noči in ponoči sem šarila po svoji zalogi bombaža in preverjala, če so tam vse potrebne barve. Včasih začnem plesti v dobri veri, da vem, kaj bo nastalo, pa med delom dobim novo idejo.

Moje štrikarije so namenjene dojenčkom in malčkom, ki imajo okoli sebe odrasle, ki cenijo unikatne ročne pletenine, za katere sumim, da so tudi sami kreativni in ki vedo, kakšna je razlika med ekološkim bombažem in drugimi materiali.

Za svoje pletenine uporabljam eko bombaž s certifikatom, ki je veliko, veliko bolj mehak (poleg vseh ostalih kvalitet, ki jih ima) kot običajni bombaž za pletenje. Kupujem ga v Angliji, prav tako tudi gumbke iz kokosa. Škatlice za pletenine ročno izdelam iz ekološkega kartona (iz alg). Tega pa sem uvozila iz Italije. Čakam dan, ko bodo vsi ti materiali na voljo tudi pri nas.


Kaj še drugače rada počneš?
Rada se potikam po knjigarnah in papirnicah, v mojih predalih je zagotovo vsaj nekaj praznih beležnic. Rada se tudi vrtim v kakšnih trgovinah z ekološkimi izdelki, pa v čajnicah in čokoladnicah. Uživam, kadar hčeri izdelujeva plesne kostume  in zelo ponosno in solznih oči sedim med občinstvom, kadar nastopa. S sestro in hčerko smo se blazno zabavale, ko smo naredile naš e-book Moje duhovne potičke. Rada se igram s štiriletnim nečakom, uživam na družinskih srečanjih, kaj napišem, pogledam kakšen film, preberem kakšno knjigo, poslušam kakšno glasbo, se sprehajam sama ali v družbi in včasih (hm, to je zadnje čase bolj ena od stvari, ki si jo samo želim) rada ne počnem nič.

Tvoja najljubša spletna mesta?
Vsak dan pokukam na bloge neverjetno ustvarjalnih in domiselnih žensk. Spletne strani pa večinoma obiskujem tiste, ki jih potrebujem za svoje delo. Pa seveda nujno Etsy, Not on the High Street in ArtFire. No, in youtube. In Deishi, Orient Under Construction, Ashes and Snow in Crimson Circle. Včasih odprem E!Online, da malo pošnofam, kaj čaka moje priljubljene junake iz nanizank, večinoma pa strani odpiram glede na to, kaj me trenutno zanima. Preden sem odprla s.p., sem recimo cele dneve prečesavala samo strani o zakonodaji, bloge in strani o malem podjetništvu in prebirala knjige kot je 'The Boss of You'.


Načrti in želje za prihodnost?
Predvsem si na vso moč želim, da mi zaradi finančne stiske ne bi bilo treba zapreti svojega podjetja. Ker ga imam srčno rada, ker srčno rada počnem, kar počnem in ker sem zelo rada pri tem samostojna. Zato držim pesti in dajem vse od sebe, da bom to lahko še dolgo počela. Močno si želim, da mi ne bi bilo treba več poslušati nasvetov, kako poceniti svoje pletenine, s predlogi, naj najdem poceni delovno silo, naj namesto ekološkega bombaža raje uporabljam navadnega in podobno, ampak bi se raje zgodila sprememba v glavah ljudi, da bi začeli ceniti ročno delo in nehali podpirati veliko industrijo s poceni robo, za katero skoraj zastonj delajo otroci in ki onesnažuje okolje in človeško razsodnost.

Če dam svojim sanjam še malo kril, bi imela rada tudi kakšno ljubko malo trgovino-čajnico sredi stare Ljubljane, no, lahko tudi v Londonu, New Yorku, San Franciscu. Rada bi tudi razvila linijo ekoloških zvezkov, beležnic, voščilnic. Nekje ob strani pa se potiho piše tudi knjiga, a to bom počela v svojih 'finih letih', kot temu pravi urednica Frišnega. Takrat, ko bom imela delovno sobo s pogledom na pacifik. Lahko je tudi Piranski zaliv.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.