SLIDER





i k a

ponedeljek, 16. november 2009

In še zadnja v vrsti lepih trgovinic, ki sem jih obiskala prejšnji teden - Ika, trgovina z izbranimi izdelki slovenskih oblikovalcev. Ika je lepo urejena in prostorna prodajalna, polna izdelkov vseh možnih materialov in tehnik. Keramika, uporabni in dekorativni izdelki za dom, nakit, oblačila in modni dodatki in še mnogo ostalih drobnarij, ki polepšajo dan in življenje.








Uiii, Vixijini termoforčki! (:

Menda edini izdelki neslovenskega porekla v Iki so tile krasni angelčki, ki prihajajo iz Anglije.


Ljubke grelno-hladilne blazinice za otroke.

Copati Ursanina.










Trgovina Ika se v Ljubljani nahaja na Ciril - Metodovem trgu 13, še eno Ikino trgovinico pa najdete v Škofji Loki na Mestnem trgu 13 (ja, spet trinajstka:). Jaz sem obiskala ljubljansko, da je ne boste zgrešili, še njena zunanja podoba:

Fotografije sem posnela z dovoljenjem, razen označeni dve nista moji, našla sem ju na Ikini spletni strani.

Ste že pokukali v Iko?                       

p h o t o n i c . l u m i n a t i c

četrtek, 12. november 2009


V Mali galeriji CD je še do nedelje, 15.11., na ogled razstava novejše slovenske fotografije in videa - Photonic Luminatic.


Videa (oz. kakšnih projekcij) nisem opazila nikjer, pa je Mala galerija res mala in dvomim, da sem kam na tistem hodničku pozabila pogledati. :)






Razstavljajo: Bojan Salaj, Bojan Peterlin, Dejan Habicht + Tanja Lazetić, Nataša Košmerl, Bojana Tomše, Jernej Humar, Boštjan Pucelj (njegova serija Babi - predzadnja fotografija - je res prisrčna), Uroš Ucman, Peter Koštrun, Damjan Švarc, Vanja Bučan, Špela Volčič, Andrej Osterman in Tomo Brejc.

Nad razstavo bedi galerija Photon, na njeni spletni strani si lahko preberete obširnejši zapis o ideji, sodobni slovenski fotografiji in avtorjih. Razstavljena dela so tudi na prodaj.

intervju: funchi

nedelja, 01. november 2009

Za mini blagovno znamko, spletno prodajalno in blogom, vse pod imenom F U N C H I, se skriva Mateja. Mateja, ki plete ekološke pletenine z veliko ljubezni in poguma. V njenih odgovorih boste začutili oboje, izvedeli pa še mnogo več o tej topli in prijetni ustvarjalki, ki svojo domišljijo, potrpežljivost in natančnost pretvarja v lične, mehke in eko jopice, kapice in copatke za naše najmlajše.


Kdo si?
Mateja sem. Mama, teta, sestra, jasno, tudi hči. Pol svojega življenja sem bila učiteljica matematike. Kmalu bo eno leto, odkar sem podjetnica. Na nek način vseskozi nekakšen samotni jezdec, čeprav nikoli brez ljubeče podpore družine, družbe prijateljev in tudi ne osamljena.

Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Odkar sem sama-svoja, moji dnevi nimajo več ustaljene rutine. Najbrž se zaradi tega s takim veseljem zbujam okrog 6h in dan zaključim okoli 11h zvečer. Ob jutranji kavi preberem pošto, prelistam bloge, facebook, priljubljene strani, urejam spletno trgovino, bančne obveznosti, izdelam škatlice za naročene izdelke, pripravim pakete, prevajam, če imam kakšen naročen prevod, pletem in grem s hčerko, prijateljico ali sama na sprehod po arboretumu. Tu nekje se začne popoldanski čas. Ali pa po jutranji kavi zasučem in spremenim dnevni red in grem na sprehod, nato pa pletem, pletem, pletem. Popoldan pomagam osnovnošolcem odstirati tančice matematičnih zagonetk, potem pa me spet vabijo moje štrikarije. Dan zaključim s kakšno prebrano vrstico v knjigi, ki potrpežljivo čaka na polici pri postelji.



Kako si zašla v ustvarjalne vode in na kakšen način je funchi spremenila tvoj vsakdan?
V ustvarjalne vode me je odnašalo že ves čas. Sem bila tiste vrste deklič, ki je počel vse mogoče stvari, ali pa sem si vsaj želela, da bi jih lahko počela. Pri 9 letih sem si sama pletla puloverje in kvačkala torbe. Pa plesala sem, pisala prozo in pesmi, sodelovala v gimnazijskem literarnem krožku in sanjala, da bom arhitektka, postala pa učiteljica matematike. A sem vmes morala početi še kaj manj 'na štiri vogale', recimo spesniti pesniško zbirko ali prevesti knjigo. In potem je prišla funchi in vse postavila na glavo. Kajti zdaj ustvarjam ekološke pletenine za dojenčke. In moj vsakdan niti od daleč ni več podoben tistemu leto nazaj. Nič več mi za vrat ne diha šolski sistem, a tudi ni več finančne varnosti, ki jo nudi državna služba. Zdaj sem velika punca, odgovorna zase, za svoje blagostanje (ali životarjenje) in počnem, kar imam rada in kolikor si sama naložim.


Kako bi opisala svoj stil ustvarjanja? Kakšno je tvoje vodilo in kakšnim ljudem so tvoje stvaritve namenjene? In še materiali - katere uporabljaš pri svojem delu ?
Hm, moj stil ustvarjanja? Vedno sem imela težave, ko sem se morala nekam popredalčkati. Moje kvačkarije in štrikarije so večinoma sad trenutnih navdihov. Ne morem ustvarjati tako, da bi si naredila nek načrt, naročila preračunano količino bombaža in izdelala določeno število načrtovanih pletenin.

Midva z bombažem imava en svoj ritual. Nekaj časa se vrtim okoli njega in ogledujem barve, potem pa mi ta pošlje namig, kaj želi postati. Kapica z drevesci me je zbudila sredi noči in ponoči sem šarila po svoji zalogi bombaža in preverjala, če so tam vse potrebne barve. Včasih začnem plesti v dobri veri, da vem, kaj bo nastalo, pa med delom dobim novo idejo.

Moje štrikarije so namenjene dojenčkom in malčkom, ki imajo okoli sebe odrasle, ki cenijo unikatne ročne pletenine, za katere sumim, da so tudi sami kreativni in ki vedo, kakšna je razlika med ekološkim bombažem in drugimi materiali.

Za svoje pletenine uporabljam eko bombaž s certifikatom, ki je veliko, veliko bolj mehak (poleg vseh ostalih kvalitet, ki jih ima) kot običajni bombaž za pletenje. Kupujem ga v Angliji, prav tako tudi gumbke iz kokosa. Škatlice za pletenine ročno izdelam iz ekološkega kartona (iz alg). Tega pa sem uvozila iz Italije. Čakam dan, ko bodo vsi ti materiali na voljo tudi pri nas.


Kaj še drugače rada počneš?
Rada se potikam po knjigarnah in papirnicah, v mojih predalih je zagotovo vsaj nekaj praznih beležnic. Rada se tudi vrtim v kakšnih trgovinah z ekološkimi izdelki, pa v čajnicah in čokoladnicah. Uživam, kadar hčeri izdelujeva plesne kostume  in zelo ponosno in solznih oči sedim med občinstvom, kadar nastopa. S sestro in hčerko smo se blazno zabavale, ko smo naredile naš e-book Moje duhovne potičke. Rada se igram s štiriletnim nečakom, uživam na družinskih srečanjih, kaj napišem, pogledam kakšen film, preberem kakšno knjigo, poslušam kakšno glasbo, se sprehajam sama ali v družbi in včasih (hm, to je zadnje čase bolj ena od stvari, ki si jo samo želim) rada ne počnem nič.

Tvoja najljubša spletna mesta?
Vsak dan pokukam na bloge neverjetno ustvarjalnih in domiselnih žensk. Spletne strani pa večinoma obiskujem tiste, ki jih potrebujem za svoje delo. Pa seveda nujno Etsy, Not on the High Street in ArtFire. No, in youtube. In Deishi, Orient Under Construction, Ashes and Snow in Crimson Circle. Včasih odprem E!Online, da malo pošnofam, kaj čaka moje priljubljene junake iz nanizank, večinoma pa strani odpiram glede na to, kaj me trenutno zanima. Preden sem odprla s.p., sem recimo cele dneve prečesavala samo strani o zakonodaji, bloge in strani o malem podjetništvu in prebirala knjige kot je 'The Boss of You'.


Načrti in želje za prihodnost?
Predvsem si na vso moč želim, da mi zaradi finančne stiske ne bi bilo treba zapreti svojega podjetja. Ker ga imam srčno rada, ker srčno rada počnem, kar počnem in ker sem zelo rada pri tem samostojna. Zato držim pesti in dajem vse od sebe, da bom to lahko še dolgo počela. Močno si želim, da mi ne bi bilo treba več poslušati nasvetov, kako poceniti svoje pletenine, s predlogi, naj najdem poceni delovno silo, naj namesto ekološkega bombaža raje uporabljam navadnega in podobno, ampak bi se raje zgodila sprememba v glavah ljudi, da bi začeli ceniti ročno delo in nehali podpirati veliko industrijo s poceni robo, za katero skoraj zastonj delajo otroci in ki onesnažuje okolje in človeško razsodnost.

Če dam svojim sanjam še malo kril, bi imela rada tudi kakšno ljubko malo trgovino-čajnico sredi stare Ljubljane, no, lahko tudi v Londonu, New Yorku, San Franciscu. Rada bi tudi razvila linijo ekoloških zvezkov, beležnic, voščilnic. Nekje ob strani pa se potiho piše tudi knjiga, a to bom počela v svojih 'finih letih', kot temu pravi urednica Frišnega. Takrat, ko bom imela delovno sobo s pogledom na pacifik. Lahko je tudi Piranski zaliv.

intervju: Neža | e m b r a c e |

nedelja, 18. oktober 2009

Ta teden pepermintov vprašalnik izpolnjuje Neža, ki šiva super torbe, torbice, denarničke, celo puloverje (!) pod imenom embrace. Njen blog lahko vestno dodate med bookmarke in si polnite estetske želodčke z njenimi šiviljskimi projekti. Seveda pa si lahko naročite tudi čisto svojo embrace torbo. Ne spreglejte niti njenih videov in hudimano odštekanega nakita - tudi o tem v intervjuju. Neža je pač hiperkreativka. (:


Kdo si?
Sem Neža. Sem hiperaktivno dekle, ki ponavadi ne more zaspati, pa tudi če gre spat ob 7h zjutraj. Takrat, ko ne morem spati mi grejo po glavi same kozlarije pa nove ideje, kaj vse bi lahko naredila, sešila, izžagala, zlepila in izrezala. Sem v začetku mojega 21.leta in obiskujem 3. Letnik NTF, Grafičnih in interaktivnih komunikacij.

Kako poteka tvoj dan?
Zdaj ko se je začelo študijsko leto, vstajam tam okrog pol sedme ure zjutraj. Na faksu preživim kar lep del dneva, ko pridem domov najprej malo pointernetiram, potem pa sledi kakšno risanje, skiciranje, kolažiranje, rezanje in lepljenje, stukturiranje. Če ostane še kaj časa pa kaj majhnega zašijem. Ob vikendih je ponavadi čas za malo večje projekte, recimo torbe, puloverje. Med počitnicami me pa ni, ker kupujem blago po svetu.


Kako si zašla v šiviljske/oblikovalske vode in na kakšen način je spremenilo tvoj vsakdan?
Začela sem tako, kot verjetno veliko deklet. Mami ni imela časa da bi mi zašila šolsko torbo pa sem se sama lotila. Na začetku je bilo veliko polomljenih igel, slabe volje, po nepotrebnem uničenega blaga. Ampak počasi se daleč pride. S šivalnim strojem moraš biti prijatelj in zelo potrpežljiv do njega. Midva sva moram reči kar dobra kolega. No, ko sem enkrat končno naredila nekaj uporabnega, so me prijateljice začele spraševati, če bi naredila še njim in potem prijateljicam od prijateljic in tako naprej. Od dveh let nazaj ko sem začela šivat, se že kar lepo število torbic sprehaja po deželi. Fajn mi je da nekdo ceni ročno delo. Vsaka torba nosi en delček moje dušice, tko da se kar uspešno selim po svetu.

Kako bi opisala svoj stil oblikovanja/šivanja/ustvarjanja? kakšno opremo in materiale pri svojem delu uporabljaš?
Vedno ko izbiram motive je moje glavno vodilo osnovna oziroma temeljna barva torbe/ali karkoli drugega. Opremo, zaenkrat sta to dva šivalna stroja, samo enega ne uporabljam, ker ne znam napeljat sukanca. Blago je pač blago. Načeloma kakšnih šumečih neubogljivih in smrdečih materialov (beri sintetika in razni drugi) ne uprabljam. Sem bolj za bombaž.

Kaj/kdo te inspirira?
Barve. Pa naj bodo to kombinacije barv v naravi, arhitekturi, ali pa kombinacija oblačil pri naključno mimoidočemu.

Kaj še drugače rada počneš?
Hja, packam. Zelo rada delam z lesom. S prijateljico izdelujeva neobičajen nakit, za katerega moraš biti kar pogumen. Moja druga ljubezen poleg lesa pa je video. Video se mi zdi tako lepa alternativa fotografiji, da kamorkoli grem, nikoli ne fotkam ampak naredim video. Če znaš kombinirati glasbo z videom, je učinek lepih spominov trikrat večji. Drugače je pa šport en moj velik hobi.

Tvoja najljubša spletna mesta?
Hm. V iskalniku imam kar veliko folderjev. Ločenih po mojih hobijih. Za primer Lizzete Greco . ki je res ena super mama in ustvarjalka, nato fant, ki ima super domišljijo in veliko slovenskih ustvarjalcev je našlo svoje mesto na mojem brskalniku.

Načrti in želje za prihodnost?
Moja velika želja je odseliti se na Novo Zelandijo in imeti ovčjo farmo pa delat en super sir (upam da moja mama tega ne bere). Glede Embrace pa da bi dobila eno super talentirano gospodično, da bi me malo priganjala in mi pomagala. Ali pa mogoče da bi dobila še eno sestro Nežo.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.