SLIDER





CERKNIŠKO JEZERO

Zadnjič me je zagrabila huda nostalgija. Spomini na vroča poletja pri starih starših v Dolenji vasi, kraju, ki se vije ob Cerkniščici, ko ta zapusti Cerknico. Sprehodi do Selima, lokalnega cerkniškega kafiča, s 100 tolarji v žepu, kar je takrat pomenilo dve kepici sladoleda. Kopanje v potoku in, seveda, v jezeru.
Kopanje v jezeru je bilo sploh posebno doživetje. Avto, rdečo stoenko, pozneje pa srebrno petko, je mama parkirala ob gugalnicah. Takrat so še bile tam, lokal na kolih pa tudi. Po eni od zavitih peščenih potk smo z vso prtljago odpešačili med grmovje do primernega mesta, kjer smo razprostrli podloge in brisače. V zraku je dišalo po jezerskem blatu in šentjanževem olju, s katerim nas je mazala mama. Prava riviera. Vsake toliko je na tvoje koleno pristal kakšen kačji pastir, iz jezera se je zaslišal pljusk rib, otepali smo se sršenov in se (jaz) bali beloušk. Nakar smo šli enkrat na sprehod po presahlem jezeru in z grozo sem gledala v ogromne jezerske kraterje in črne rove na dnu in zaprisegla, da nikoli več niti nog več ne pomočim v vodo. Požiralniki in vse zgodbe in legende o njihovi moči...
Potem smo malo zrasli in na jezero smo hodili s kolesom. S prijatelji z vasi, s sošolci iz osnovne šole. V sedmem in osmem razredu smo tja hodili na piknik ob koncu pouka. V prav poseben zalivček, čez in čez postlan s suhimi, nalomljenimi vejicami. Okoli smo veslali s čolnom, starim drevakom, punce smo vreščale, ko so nas fantje obmetavali z blatom in zvečer smo vsi utrujeni kolesarili bo razritem makadamu proti domu.
Ampak zadnja leta se je jezero zdelo vedno bolj oddaljeno. Nič več ni bilo tako kot v spominih, gugalnice so porušili, tisto hišo na kolih tudi, že zdavnaj. Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tam, nenazadnje že dolgo nisem več Cerkničanka, a včeraj sem se zapeljala mimo pokopališča, po dolgi ravni cesti do Dolenjega jezera. Na koncu vasi me je presenetilo urejeno parkirišče. Na desni že skoraj dograjena hiša, na kateri napis naznanja muzej Cerkniškega jezera in bar. Od tam naprej je vse po starem, luknjasta cesta do Ribiškega kota, v njem pa napol pogorela koča. Veliko kolesarjev, ribičev, tudi kopalcev. Za windsurferje najbrž vode ni bilo dovolj. Fajn se je bilo sprehodit po travnikih, ki so spomladi in jeseni prekriti z vodo. In upam, da se bo kmalu kaj spremenilo, zaživelo. Da se bodo ob poteh postavili koši za smeti in informacijske table. Da se morda uredi kakšen mini kamp, da se privabi tabornike in skavte, mlade ornitologe in metuljeljubce. Muzej bo, lokal bo. Možnosti je ogromno. Samo naša občina se tega premalo zaveda.

Več o Cerkniškem jezeru in Notranjski nasploh lahko najdete tule,  tule, tule, tule pa tule tudi. Tko, da ne bo kdo rekel, da nisem lokalpatriotka :D

12 komentarjev

  1. Ja, prav imaš. Res je lepo pri nas in Cerkniško jezero bi lahko mnogo bolj izkoristili. S pametnim planiranjem, z varstvom okolja v mislih, moderno infrastrukturo in obenem ohranitvijo naravnih in kulturnih danosti bi lahko Jezero postalo ponos celi Sloveniji. Možnosti je mnogo, žal pa je večina lokalcev prepuščena samim sebi, ko gre za turizem.

    Bomo pa mi mladi skp stopil, a ne, mnogi se bojijo napredka in svežih idej :) Smo pa Notranjci ponosni tudi nate! :D

    OdgovoriIzbriši
  2. a da nisi iz ljubljane? ja, svašta!

    OdgovoriIzbriši
  3. Zdaj, ko si tako lepo opisala me pa kar mika en izlet na Notranjsko! :)

    OdgovoriIzbriši
  4. gašper, prid prid, še k selimu te bom peljala! :)

    OdgovoriIzbriši
  5. Pogled na polno jezero z vrha Slivnice je zagotovo eden najlepših razgledov v naši Sloveniji!

    Priporočam, da se Notranjske lotite na kolesu. Rakov Škocjan, poti okoli jezera, vse tja do Križne gore, morda Bloške planote,...

    Nisem pa vedela, da je Pepermintka Notranjka, s kje točno pa si, če smem biti malo firbca? :)

    OdgovoriIzbriši
  6. mateja, iz dobca sem. bolj notranjska hribka, torej. :)

    OdgovoriIzbriši
  7. Ha, ha... jaz sem si te pa nekje iz Vipavske risala. :)
    Lepo je pri vas!

    OdgovoriIzbriši
  8. Hehe... samo da si malo lokalpatriotka pa je zakon :) ah ja, jezero nase je se dalec od kake solidne ponudbe, zlasti moderne turisticne. Skoda. Krasne fotografije in naslednjic se dobive pr Seli'mu :)

    OdgovoriIzbriši
  9. anita, kako pa to? :) ne, ne, notranjka, taprava.

    alči, velja! že sto let nisem bla tam :D

    OdgovoriIzbriši
  10. Lej lej še ena Notranjka ;).
    Pa kar z Dobca doma.
    To,da si iz naših krajev sem seveda vedela,ker je bilo iz tvojih zapisov lepo med vrsticami večkrat napisano.
    No,da si pa čist Meniševka je pa tudi zame novost.

    Tale naša luža,ki ji rečemo "jzeru" in k enkrat je-drugč ga pa nej, si res zasluži malo lepše ravnanje.
    In močno upam,da bodo enkrat eno rampo postavli tam na parking plac in se bo šlo mimo samo na nožni pogon.
    Vsem ostalim pa naj oreng zaračunajo pot,tako kot v Logarski dolini ali še kje drugje.
    Res mislim,da bi zaplankani taakoimenovani upravljalci naše luže morali malo pogled tudi čez svoje zaplankane planke in kaj ukrenit glede tega.
    Saj jim ni potrebno daleč.
    Lep zgled je Škocjanski zatok ali pa recimo izliv reke Soče.
    Kar je naravno je zaščiteno,ostali mi kot moteči element močvirja pa smo za ograjo.Tako sta volk sit in jezero celo.

    Pa lep pozdrav iz Bejgn ;)

    OdgovoriIzbriši

© PEPERMINT • Theme by Maira G.