SLIDER





d o m
Prikaz objav z oznako d o m. Pokaži vse objave

SPOMIN NA EN DAN V OKTOBRU

torek, 19. november 2013

Te fotografije sem posnela na najlepši dan letošnje jeseni, ko je mama Marina praznovala rojstni dan. Bilo je toplo, otroci so se igrali zunaj, jaz pa kot ponavadi malo tu, malo tam. In enkrat med preverjanjem, ali T. počasi dirka v ovinek, ali se je Veso že premaknil iz tistega kota na senu, in ali se za mano morda ne repenči kakšna goska, sem na kamniti okenski polici zapuščene hiše zagledala to lepo posodo. Kanglco. Ljubezen na prvi pogled. Pa sem poklicala k sebi očita, ki pozna mojo ljubezen do takih stvari (no, saj sem jo nenazadnje po njem tudi podedovala:), in ga vprašala: "A mislš, da bi lahko tole vzela?" In oči je vprašal strica Toneta, ki se je malo nasmejal, češ da s to posodo zajema hrano za gosi in race, ampak ja, lahko jo vzamem. Kanglca brez ročajev zdaj stoji na pultu v moji novi kuhinjci, v njej pa imam spravljene kuhalnice, metlico za stepanje, zajemalke itd. Tistega dne sem jo napolnila z zadnjimi rožami z maminega vrta. Vedno me bo spominjala na ta dan. Na dan, ko sem mami spekla limonin kolač. O njem pa v naslednji objavi.

SEJEM AMBIENT 2013

sreda, 02. oktober 2013


 Reml Shelf / TRIpike / Luka Fabjan in Tadej Podakar
Handmade In Moste / Klara Zalokar in Klemen Zupančič 
(keramične posodice Studio Oblique in slika Hana Jesih)
Srednja lesarska in gozdarska šola Postojna (in moj gimnazijski sošolec Janže! - ful je fajn takole napol službeno srečevat sošolce iz gimnazije, iz enega od sejemskih prostorov mi je mahal pa Marko, sošolec iz OŠ:) Skoraj odrasli smo, ni kej!
In še ena random fotka z lepimi tapetami in roza lučko. Tole je le bežen izbor treh sejemskih predstavitev, saj nisem uspela veliko fotografirat. Všeč mi je bila tudi lučka/hiška Domek Ups Ateljeja, zelo lepo postavljen razstavni prostor, ampak smotano okolje za fotke. In seveda naša Ambientova čitalnica, ki sem jo fotografirala le s telefonom, klasika :) Se vidimo še kaj na pohištvenem sejmu!

GAJBICA KOT PREDAL ZA REVIJE

nedelja, 12. maj 2013

Upam, da vsi veste, kaj je to gajba. Za krompir recimo. Lesen zabojček. Gajbe imam rada že od malega. Če dobro pomislim, imam že od majhnega rada vse leseno, tisto iz nezglancanega lesa. Povem vam, ta ljubezen bo večna! Da imam posteljo na paletah, sem že večkrat povedala, ampak te palete so nove in nerabljene, kupljene posebej za ta namen, tako da temu ne morem ravno reči recikliranje. Tudi gajbice se da kupiti čisto lepe, svetle in čiste, uporabimo pa jih lahko na mnogo načinov. Nočna omarica, klopica na balkonu ali vrtu, predal za shranjevanje igrač ... ali revij. Tale moja sicer ni tista masivna gajba, mi je pa všeč spoj kovinskih sponk in furnirja.

V prihodnjih dneh vam pokažem še dva predmeta, ki bi ju lahko že zdavnaj skurili ali vrgli v smeti, jaz pa ju ne dam! Nasploh uživam v tem, da dajem "odpadkom" novo priložnost. Konzerve, embalaža, stekleničke ... Pa vi, reciklirate kaj? Ali date običajnim, ubogim predmetom še eno priložnost? Bi jih postavili v svojo sobo, svoj dom kot povsem legitimen kos pohištva?

TREND / FLAMINGI

sobota, 11. maj 2013

Flamingoti (sori, flamingi mi ne gredo izpod tipk) so zadnje čase povsod. Kako ne, ko pa so tako čudoviti in spominjajo na vroče poletne dneve, turkizne bazene, pisane kopalke, palme in sladoled. Pa kokakolo iz stekleničke. Zadnjič sem jih občudovala v IKEI, prejšnji teden pa sem si v H&M kupila plastikfantastik tošl, s potiskanimi flamingoti, seveda.  H&M pa ima letos v kolekciji HOME (še vedno ne vem, kaj čakamo, da je nimamo tudi pri nas) še kar nekaj zadevic z motivi teh prelepih ptic. Pa IKEA tudi.
Flaminge pa najdemo tudi na oblačilih in dodatkih. Posvojila jih je Tori Burch, ki jih ima na kar veliko kosih. Meni pa so še posebej všeč ti vintič plakati, zelo Miami. Več o izdelkih na kolažu pa na Polyvoru. Jutri pa pokažem še mojo torbico. Že prejšnji teden sem namreč fotografirala nov DIY projekt, pa sem se cel teden odločala, ali naj ga objavim. Danes sem vse skupaj pofotkala malo drugače in veliko bolj Pepermintasto. Jutri!

IMELA BI // HIŠNI BARČEK

četrtek, 02. maj 2013

Ojoj, grozna beseda je ta hišni barček. Ampak jaz zadnje čase do same ideje gojim prav obsedene vizije. Ker enkrat ga bom imela, na eni lepi beli komodi, na enem lepem pladnju. Taki na kolesih mi sicer niso preveč všeč, tisti v omarah in vitrinah pa sploh ne. Ful se mi zdi seksi, da imaš nekje v jedilnici/dnevni/kuhinji prostorček z vsemi lepimi steklenicami in stekleničkami, nato pa ponudiš obiskom (ali sebi) en kozarček. Puncam GT, mami šeri, očiju kakšno zeliščno žganje, fantom pa viski al pa konjak. Za pivo bo pa itak vedno prostor v hladilniku. Pa naj to ne zveni niti za odtenek tako, kot da sem alkoholni manijak, le v idejo sem se zaljubila.

SOVICE IN SERVETKI

ponedeljek, 22. april 2013

Včasih sem zbirala marsikaj, danes zbiram kuhinjske servetke. Zdijo se mi ena taka nedolžna, nepredraga strast. Edina težava je v tem, da vse po vrsti tudi zares uporabljam, v kuhinji pa se zna zgoditi marsikaj, a se trudim ne preveč obžalovati kakšnega fleka, ki ne gre stran. Servetki mi pridejo prav tudi pri fotografiranju, moj kupček pa lepo okrasi tudi tisto poličko s slaščičarskimi knjigami in modelčki za mafine. Ko sem torej zagledala novo serijo servetkov v H&M, kjer dva prodajajo za 1.95 evričev, ni bilo debate. Če je bil prejšnji haundemov kompletek srčkast in rozast, je ta tipično skandinavski. Sovice so za v okvir!
 Delček moje zbirke :)

AH, TE GRADBENIŠKE ZADEVE!

ponedeljek, 07. januar 2013


Okej, ne vem, kaj je z mano in vsemi temi zidarskimi/lesarskimi/delavniškimi zadevami, ampak vedno znova se zaljubljam vanje. Naj vas samo spomnim na lesene palete ali peg board ... Prve mi domadoma že leta služijo kot postelja, drugega mi še ni uspelo narediti. Tu je še moja dilema o clothing racku, se je spomnite? No, to je rešila mini kvadratura mojega domovanja, ker zanj preprosto ni prostora:) In zdaj so očitno na vrsti armaturne mreže? Ampak jaz res ne maram armaturnih mrež, spominjajo me na betoniranje in na vse prikolice betona, ki ga je treba namešat, vse litre vode, ki jih je treba znosit k mešalcu itd. In te mreže so ponavadi grde in rjave in zarjavele in še težke povrh. Ja, ja, ja, a poglejte to, ki služi kot wall display, mar ni krasna?

... Upam, da naš oči ne bere Peperminta, ker bom eno mrežo (ziher imamo kakšno okoli hiše, pri nas se vse najde) skrila za garažo. Ne mu povedat, a prou? In klik za še en luškan primer, kako eno zarjavelo mrežo spremenite v kul dodatek za dom.

I V J E

ponedeljek, 21. november 2011

Ko sem se v soboto peljala z vlakom iz ljubljanske megle, sem brala Ambient in poskušala ne gledat prijaznega angleškega pobiča, ki mi je pomagal spravit težak kufer na poličko, imel asos plašč in krasen pulover in je zaspal nekje pri Preserju. Potem sem končno lahko obrnila list v Ambientu in mirno prebrala dve strani. Ker potem je vlak zapeljal skozi Borovnico in tam je en viadukt, veste, kjer gre spodaj tudi ena pot, pri kateri vedno pomislim, da če bi šla zdej po tisti poti in ne z vlakom, bi bila doma 2x hitreje. Ampak sem hitro nehala o tem razmišljat, ker potem se je začela pravljica. Ne, isti Anglež ni bil vključen vanjo, če se je kdo vprašal. Vsa drevesa od Borovnice pa do Logatca so bila odeta v ivje in ivje je najlepši vremenski pojav, kar jih je. Kar živčna sem postala, ker nisem vedela, kakšno vreme je pri nas doma. V Logatcu se je namreč megla poslovila, z njo pa tudi ivje in ko sem končno prišla domov, je bila tam skoraj pomlad. Sonce! Ah. To, da ni ivja, me ni prav nič motilo, seveda. No, do nedeljskega jutra. En pogled skozi okno je bil dovolj.  Arči in rdeča pelerina v rokah. Za po tleh, da se Katja lahko uleže in ždi tam na travi, oviti v slano in fotka in je srečna.

KLARA+KLEMEN

sreda, 16. november 2011

Ko smo v začetku septembra s puncami fotkale v tivolskem rastlinjaku, nam je Klara, ki smo jo do sedaj poznali pod blogerskim imenom kajakaja, povedala, da s Klemnom načrtujeta eno novo stran, blog, na katerem bosta pokazala, kako je nastajal njun brlog. Evo ga, tukaj je HANDMADE IN MOSTE! Oba že tako ali tako občudujem, ker sta res prilčna, kot bi rekli pri nas. Vsega se lotita, ničesar se ne ustrašita, sta super kreativna in nasploh kul :) Noooo, zdaj pa skupaj z Mijo sodelujeta tudi na Mercatorjevem natečaju, na katerem izbirajo embalažo za pakiranje izdelkov slovenskih kmetovalcev. Mislim, da mi ni potrebno 2x napisat, da je njihov predlog daleč najčednejši in da bi izdelke s tako embalažo imela kar na polici v dnevni, ne pa v kuhinji.
No, ti šment. Na tem vestu sem vas želela pozvati k glasovanju, ampak sem ugotovila, da sem malce prepozna. Tako da upam, da ste itak vedeli za to zadevo in pridno glasovali za tole embalažo. Zdaj pa kliknite na Handmade in Moste in poglejte, kako se spreminja domovanje Klare in Klemna.

POGRINJKANJE: JABOLČNA PITA IN MALO ROŽNATE

nedelja, 25. september 2011

Prejšnji teden sem skoraj na vsaki spletni strani, ki sem jo odprla, zagledala kakšno pito, štrudelj in kar je še teh sladičk, ki jih jeseni enostavno moraš speči vsaj par. In tako sem sklenila, da bom tudi jaz pekla. In če že pečem nekaj, kar lepo zgleda (in še lepše diši, aja, in je še lepše, no boljše, za pojest:), ni odveč narediti priložnosti primerne dekoracije. Pogrinjkanje, torej! V škarpi sem izruvala zelenje od tadišečih roza nageljčkov, fejk žajbelj in netresek. Nisem jih čisto zares posadila v roza lončke (ki sem jih kupila v milerju za pol evra na kos:), počivajo na podlagi iz pokošene trave, saj sem jih po fotkanju pposadila nazaj na njihovo mesto. Francoska vadnica je iz leta 1938, srnjakov rog pa iz očijeve delavnice. Roza astre so ena redkih rožic, ki ta čas cveti na našem vrtu. Sem pa posadila tudi nekaj čebulic tulipanov, upam, da bodo spomladi že pognali. Spekla sem še eno pito, s figami. Ker gre vijolična barva fig zelo lepo z zlato, je drugi pogrinjek v zlato-vijola tonih. Pokažem ga v naslednjih dneh!

CERKNIŠKO JEZERO

ponedeljek, 08. avgust 2011

Zadnjič me je zagrabila huda nostalgija. Spomini na vroča poletja pri starih starših v Dolenji vasi, kraju, ki se vije ob Cerkniščici, ko ta zapusti Cerknico. Sprehodi do Selima, lokalnega cerkniškega kafiča, s 100 tolarji v žepu, kar je takrat pomenilo dve kepici sladoleda. Kopanje v potoku in, seveda, v jezeru.
Kopanje v jezeru je bilo sploh posebno doživetje. Avto, rdečo stoenko, pozneje pa srebrno petko, je mama parkirala ob gugalnicah. Takrat so še bile tam, lokal na kolih pa tudi. Po eni od zavitih peščenih potk smo z vso prtljago odpešačili med grmovje do primernega mesta, kjer smo razprostrli podloge in brisače. V zraku je dišalo po jezerskem blatu in šentjanževem olju, s katerim nas je mazala mama. Prava riviera. Vsake toliko je na tvoje koleno pristal kakšen kačji pastir, iz jezera se je zaslišal pljusk rib, otepali smo se sršenov in se (jaz) bali beloušk. Nakar smo šli enkrat na sprehod po presahlem jezeru in z grozo sem gledala v ogromne jezerske kraterje in črne rove na dnu in zaprisegla, da nikoli več niti nog več ne pomočim v vodo. Požiralniki in vse zgodbe in legende o njihovi moči...
Potem smo malo zrasli in na jezero smo hodili s kolesom. S prijatelji z vasi, s sošolci iz osnovne šole. V sedmem in osmem razredu smo tja hodili na piknik ob koncu pouka. V prav poseben zalivček, čez in čez postlan s suhimi, nalomljenimi vejicami. Okoli smo veslali s čolnom, starim drevakom, punce smo vreščale, ko so nas fantje obmetavali z blatom in zvečer smo vsi utrujeni kolesarili bo razritem makadamu proti domu.
Ampak zadnja leta se je jezero zdelo vedno bolj oddaljeno. Nič več ni bilo tako kot v spominih, gugalnice so porušili, tisto hišo na kolih tudi, že zdavnaj. Ne vem, kdaj sem bila nazadnje tam, nenazadnje že dolgo nisem več Cerkničanka, a včeraj sem se zapeljala mimo pokopališča, po dolgi ravni cesti do Dolenjega jezera. Na koncu vasi me je presenetilo urejeno parkirišče. Na desni že skoraj dograjena hiša, na kateri napis naznanja muzej Cerkniškega jezera in bar. Od tam naprej je vse po starem, luknjasta cesta do Ribiškega kota, v njem pa napol pogorela koča. Veliko kolesarjev, ribičev, tudi kopalcev. Za windsurferje najbrž vode ni bilo dovolj. Fajn se je bilo sprehodit po travnikih, ki so spomladi in jeseni prekriti z vodo. In upam, da se bo kmalu kaj spremenilo, zaživelo. Da se bodo ob poteh postavili koši za smeti in informacijske table. Da se morda uredi kakšen mini kamp, da se privabi tabornike in skavte, mlade ornitologe in metuljeljubce. Muzej bo, lokal bo. Možnosti je ogromno. Samo naša občina se tega premalo zaveda.

Več o Cerkniškem jezeru in Notranjski nasploh lahko najdete tule,  tule, tule, tule pa tule tudi. Tko, da ne bo kdo rekel, da nisem lokalpatriotka :D
© PEPERMINT • Theme by Maira G.