INTERVJU: PIA KLANČAR

INTERVJU: PIA KLANČAR

• sreda, 14. september 2011

Dober dan, čas je za nov pepermintov vprašalnik! Tokrat ga je izpolnjevala Pia, ki me je očarala s prvim setom fotk veri ingliš para na dvorišču velikega dvorca. Seveda sem jo morala povprašati za intervju in zdaj je pred vami. Vabljeni k branju, da spoznate fotografinjo, ki se še posebej rada posveča bodočim družinicam:), ne pozabite pa si ogledati še njenega preostalega dela na njeni spletni strani.

KDO SI IN KAJ POČNEŠ?

Sem preprosto Pia – še vedno precej naivni in deloholični kozorog, fotografinja in učiteljica. 

KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?

Nimam običajnega dne. Srečo imam, da se lahko zbudim, ko me zbudita mož ali pes, oz. se tam do 9h zbudim sama. Sploh nisem jutranji človek in odkar pijem manj kave se to zelo pozna. Potem pa imam ritual... pregledam, če se je na svetu zgodilo kaj pomembnega, spijem pol litra vode, si naredim zeleni smuti (bojda se besedo sedaj zapisuje tako), v mislih naredim tibetanske vaje in se zakopljem v kup elektronske pošte, Twitter, Facebook, Google +, bloge … Potem pa je zelo odvisno od dneva – slikam, se učim, prebiram, brskam in preizkušam, kofetkam ali raziskujem nove lokacije za fotografiranje čez vikend.

FOTOGRAFIJA. KAKO IN KDAJ SI SPOZNALA, DA BI RADA FOTOGRAFIRALA TUDI TAKO ZARES, NE SAMO ZASE?

Hm, kaj pa vem, nekako me je kar potegnilo notri. Že od nekdaj sledim svoji intuiciji in pustim, da me življenje pelje tja, “kamor mi je namenjeno” in tako me je peljalo tudi sem. 15 let nazaj sem od dedka dobila svoj prvi pravi veliki fotoaparat, svojega prvega Nikona. Bila je ljubezen na prvi pogled in še danes mi je ob pogledu nanj toplo pri srcu. Sledilo je več kot 10 let avtomatike. Bila sem tako kuuul, ker sem znala prestavit gumbke in nastavit na portret, ali rožico... haha. Potem se je začelo postopno raziskovanje. Želela sem najti povezavo med ljudmi (med odnosi in zgodbami navadnih ljudi) in med izdelki, ki sem jih ustvarjala. Šla sem od ene stvari k drugi, a nikakor nisem mogla vpostaviti take povezave, kot sem jo želala, nikakor nisem bila dovolj zadovoljna s čimer koli. Želela sem iti globlje. Nato je zanosila moja prijateljica Alenka. Mislim, da se je takrat moje življenje postavilo na glavo. Odkrila sem, kako zelo mi je všeč, da lahko na drugačen način odkrivam človeško naravo in čudež življenja, hkrati pa sem od vsepovsod dobila pozitivne odzive na moje fotografije. Od takrat sem sicer rabila še kakšno leto, da sem se popolnoma prepustila, ampak sedaj sem tu. Vsega tega seveda ne bi bilo, če ne bi imela brezpogojne podpore moža, ki mi, ne samo stoji ob strain, ampak tudi pomaga pri fotografiji. Vedno, ko grem na slikanje, je Tine namreč moj drugi fotograf in moj pomočnik. 

SI FOTOGRAFSKI SAMOUK?

Na tem področju nimam formalne izobrazbe, izkoristim pa vsako priložnost za učenje doma in v tujini. Če bi le lahko, bi se vpisala tudi na študij fotografije, a v tem trenutku za to nimam možnosti. Večino časa tako prebiram knjige, bloge, nasvete, se izobražujem na internetnih seminarjih, tu in tam pa se udeležim kakšnega tudi v živo. Verjetno zato tudi kronično pomanjkanje vitamina D in gibanja...

BI LAHKO REKLA, DA IMAŠ SVOJ STIL FOTOGRAFIJE? KAKŠNO VZDUŠJE ŽELIŠ PRIČARATI S SVOJIMI FOTKAMI?

Moj stil ni toliko povezan s tem, kaj želim pričarati s fotografijami, ampak je bolj povezan z ustvarjanjem časa in prostora, kjer lahko odkrivamo naravo in povezanost teh, ki jih slikam. Slikam “navadne” ljudi, si za njih vzamem čas, z njimi govorim in jih poslušam. Ker gradim na odnosih bolj kot na poziranju, z mnogimi ostanemo v stikih še dolgo po slikanju ali pa celo postanemo prijatelji.  Vem, sliši se tako abstraktno, a v resnici ni. Fotografije so v prvi vrsti namenjene njim. Če  ob tem uspem nagovoriti tudi druge, toliko bolje. Manj abstraktno doživljam svoj stil, kot topel, preprost, čist, s poudarkom na zgodbah - na odnosih.

ZAGOTOVO IMAŠ POSEBNO LISTO FOTOGRAFOV/USTVARJALCEV, KI JI ŠE POSEBEJ OBČUDUJEŠ? BI JO DELILA Z NAMI? :)

Ja, seveda! En kup ljudi mi je blizu in jih spremljam dnevno. Večinoma so to ljudje, ki imajo posebne življenjske zgodbe, ki me navdihujejo samo zato, ker so taki, kot so. Tu jih je le nekaj, ki me naudušujejo v zadnjem času... Mark Wallace – Zaradi neverjetnega smisla za organiziranost in zaradi njegovega pogleda na življenje – sprejemaj odločitve, kot da imaš le še teden dni do smrti. Jasmine Star–  Ker me njene izjave  vedno nasmejijo, njene fotografije pa mi polepšajo dan. Zack Arias – Ker sem ob njem dojela, da vsak pač ni fotograf in se v tem ustvarjalnem svetu ne počutim več “ogrožene”. Penny De Los Santos – Ker sploh nisem nadarjena za slikanje hrane, ampak si ob njenih fotografijah želim, da bi bila. Navdušuje me resničnost življenja, ki jo lahko skoraj okusim.

KAJ ŠE SICER RADA POČENJAŠ, KO NE FOTOGRAFIRAŠ?

Če ne fotografiram, obdelujem slik ali se tako ali drugače pripravljam na naslednje slikanje, se ukvarjam s Čarobnim svetom, na vsake toliko napišem kakšno objavo za Nalino, potujem in razmišljam, kako rada bi se preselila v tujino, ali pa preprosto delam nič. Slednjega na srečo sicer bolj malo – nikoli nisem znala ločiti osebnega in poslovnega in sem srečna, da lahko živim svoje delo. 

NAČRTI IN ŽELJE ZA (FOTOGRAFSKO) PRIHODNOST?

Uh, imam toliko želja! Največja je vsekakor to, da bi se s fotografijo lahko ukvarjala prav vsak dan svojega življenja, da bi se razvijala in uživala sleherni trenutek (mislim, da se bo sem vrinilo tudi poučevanje, a še ne vem kako). Vsekakor si želim več časa posvetiti blogu  in Facebooku, želim si, da bi svoje znanje lahko nadgradila tudi s formalno izobrazbo in da lahko fotografirala tudi v tujini.  Tiho in zelo počasi se s Tinetom spogledujeva tudi s fotografiranjem porok.