SLIDER





SOFIA 13


Konec poletja sem odšla na izlet v Maribor. K cimri na obisk, na sprehode po mestu in pod Pohorjem, na obisk v Isabello in Salon. Imela pa sem še en zmenek, pred katerim sem bila kar malo nervozna. Cimra me je pospremila do prave ulice, stopila sem čez cesto, preverila hišno številko in ploščice z imeni, ošinila uro na zapestju in nemirno brskala po mobiju. Čez minuto sem iz notranjosti zaslišala smeh in dva glasova, dekličin in mamin, že naslednji moment je skozi vrata priskakljala Sinja, za njo pa je stopila Petra z Levom v vozičku. Nasmeh, stisk roke, nekaj besed. "Me počakate tu? Grem še gor po Sofio." In smo obstali na pločniku, Sinja, Levček in jaz. Ob klepetavi punčki nisem mogla dolgo ostati resna, kajti tale Sinja je ... za dol past :) Ko se je vrnila Petra s Sofio v drugem vozičku, smo krenili v kavarno. Jaz sem peljala Leva in se za hip počutila kot mami, ki gre z drugo mami na kavo. Petra očara v momentu. Lepa je, ima krasne lase in najlepšo zbirko oblekic. Njen glas je močan, če je treba, pa tudi nežen in tih. Ko smo zavili na ozko uličico, na dvorišče kavarne, se posedli, parkirali vozička in naročili kavo (midve s Petro) in kakav (Sinja), sva začeli klepetati. Klepet, za katerega sem takoj ugotovila, da ne bo le klepet, ampak ena najbolj zanimivih in čustvenih ur mojega življenja. Saj morda sem mlada, ampak ne več tako zelo. In pogovor s Petro, mamo deklice s trisomijo 13, vse, čisto VSE postavi v drugo perspektivo. O vsem govori jasno, ne okoliši, pove, kar želi, kar mora in kar je treba povedati. In ta direktnost se zareže vate, ta pogum in zavest, da se vse prevečkrat v življenju zapiramo vase in ne artikuliramo svojih misli. Bojimo se nekih trapastih instanc, družbenih pravil in zapovedi obnašanja. Zakaj že? To je naše življenje, samo eno je. Bomo res dovolili, da nam ga krojijo drugi? Veste, ko Petra govori o Sofii, medtem ko jo drži v naročju ali pa gospodična v pisanih žabicah drema v vozičku, ne govori o bolezni, ne govori le o tem, da lahko njen otrok, prav ta, ki ga gledam, prav ta, ki ga božam po rokici, vsak trenutek umre, ker so "pravila" in statistika pač taki. Ne, govori tudi o neumnosti medčloveških odnosov, okostenelosti človeških duš, ki so jih kljub iskreni želji skrbeti za ljudi zadušili papirji, alineje, pravila in zakoni. Govori o življenju, ne le o življenju mame, ki se je po zdravi hčerki in hčerki z redko genetsko boleznijo, ki zahteva drugačno (ali pa sploh ne) starševstvo, kljub vsej čustveni teži, vprašujočih pogledih okolice odločila še za enega otroka. Niti ne o življenju žene in partnerke. Pa tudi ne o življenju ženske, ki uživa v estetiki, umetnosti, kozarcu vina, modi, negi telesa, ženskem klepetu, svojih petih minutah. Govori o vseh nas. Vsem nam. Tako. Nikoli ne bom pozabila tega zmenka v Mariboru. Nikoli ne bom pozabila, kako sem skušala čisto neopazno zajemati sapo, v meni pa je rasla ena povsem nova energija, ki je ne znam opisati. In ko berem razne zapise pri Petri na FB, besede vseh, ki se jih je Sofia (in Petra) tako ali drugače dotaknila, je jasno, da bo ta mala/velika punčka spremenila toliko življenj. In največ zato je naredila prav njena mama. Ker se ni skrila, ker ni skrila svoje hčerke, ker je obleka lepo obleko, obula nove čevlje, se našminkala z rdečo šminko in odšla na kavo v svojo najljubšo kavarno. S Sofio, seveda.

O tem dnevu sem na malce drugačen način pisala tudi tule. Petra je ustanoviteljica Zavoda 13, ki ozavešča o drugačnosti in nudi pomoč staršem drugačnih otrok. Kratek dokumentarni film Sofia 13 je delo Marka Samca, Ajde Račečič in Petre Greiner. Dovoljeno si ga je zavrteti večkrat, boste videli, čudovit je.
 
In ... Kakšna pa je vaša posebna potreba?

13 komentarjev

  1. petra je ženska in pol (pa ne po kilah) in malčkom se to krepko pozna:) film mi je izzval toliko pozitivnih čustev...kar je za tako "črnogledko" kot sem jaz en velika šefla nutelle. moje posebne potrebe...seznam je kar dolg. ampak vsak dan je nov dan.

    OdgovoriIzbriši
  2. Moja posebna potreba je, da ne znam uživati v trenutku. Zmeraj razmišljam, da bi morala biti nekje drugje in početi nekaj drugega, živeti življenje nekoga drugega ... čeprav živim lepo polno življenje. Moje "zdravilo" so tudi takšne zgodbe, kot je ta o Sofiji. Ob takih zgodbah se zavem sedanjosti in jo užijem ...

    Janja

    OdgovoriIzbriši
  3. Petra je mene osupnila in prevzela v prvih dveh minutah ko sem jo nekoč čisto slučajno slišala na radiu. Kapo dol!

    OdgovoriIzbriši
  4. Ni lepšega filma in ni lepše ženske na svetu.
    Pogledala sem si ga dvakrat. Posebna potreba: da bi naša družba imela malo širše oči.
    In zelo lepo napisano Katja.

    OdgovoriIzbriši
  5. Spoštovanje ... vsem.

    Saša

    OdgovoriIzbriši
  6. In jaz berem in berem tvojo objavo in na koncu solzica. In pogledam video in polno solzic. Čudovit video in tega zmenka ne bi mogla lepše opisat. (:

    OdgovoriIzbriši
  7. Ostala sem brez besed... krasen video, lepe besede... in velik ♥ za Petro!

    OdgovoriIzbriši
  8. Draga Katja, tako lepo si tukaj opisala svoje občutke ob srečanju z Petro in njenimi otroci. Tudi tekst ki si ga napisala za planet siol je super ampak tale se me je še bolj dotaknil.
    Petra je tudi mene očarala, predvsem z svojo močno voljo in pozitivnim pogledom na življenje. Tako krhka izgleda v resnici je pa pravi Herkul. Tudi sama sem mamica in sem se pred tremi leti morala soočiti z izjemno redko in hudo avtoimunsko boleznijo svojega otroka. Če primerjam z Petrino izkušnjo je to ništrc, pa vendar, si zelo dobro predstavljam skozi kakšen pekel je morala. Zato toliko bolj cenim vse kar je do zdaj naredila za svojo Sofijo, druge otroke in njihove starše.

    OdgovoriIzbriši
  9. Zivljenje res najvec nalozi ljudem, ki so najbolj mocni. Ali pa v situaciji pac postanemo mocni? Kakorkoli, lepa in srecna druzina so... Krasne starse imajo otroci. Jaz pa se v takih trenutkih se toliko bolj zavem, kaksno sreco imam, da imam dva zdrava neugnanca in da so moje skrbi pecej majhne...

    OdgovoriIzbriši

© PEPERMINT • Theme by Maira G.