SLIDER





SRCOZLOM
Prikaz objav z oznako SRCOZLOM. Pokaži vse objave

SRCOZLOM 💔 BODO ZLOMLJENA SRCA POSTALA REVOLUCIONARNA SILA 21. STOLETJA?

četrtek, 03. oktober 2019

A bo kdaj Srcozlom na Pepermintu? Me je pred dnevi v instakaselčku pričakalo prijateljevo vprašanje, podčrtano  z obveznim emojijem zlomljenega srca. Ah, seveda. Vsi smo jih že kdaj čutili - male in velike, epske in brezvezne, mimogredne in tragične ... srcozlome. Pa sploh ni nujno, da so povezani z ljubeznijo. Je pa res, da so nekakšno 'trpljenje mladega Wertherja' generacije, ki čuti drugače. Ljubi (ali ne ljubi) drugače. Se zaljublja na neke povsem druge načine. Gleda na svet skozi filtre, ki niso nujno rožnato kičasti. Misli brez filtra, pa piše in govori tudi. In hej, to ni nujno narobe. Morda so se res nekje vmes dokazi ne-zanimanja romantičnih interesov iz 'sploh me ne pogleda' spremenili v 'sploh ne gleda mojih storijev', med legitimne razloge za dejt s fantom pa kar naenkrat lahko prištevamo tudi 'dobre meme mi pošilja." 
Pa kaj. Srcozlomi so tu. Z vsemi slovničnimi napakami in zatipki vred. Trezni in malo manj prisebni. Natipkani na hitro, na raztreščene zaslone pametnih telefonov, sredi noči na Metelkovi ali na mestnem avtobusu. Namenjeni prijateljem na drugi strani chata ali telefonske številke, ampak po svoje tako univerzalnim, da jih na Instagramu spremlja, deli, komentira ali se jim samo nasmehne več tisoč ljudi. Hvala eni punci, ne želi se izpostavljati z imenom, ki jih je spravila na Instagram. In hvala, da si je vzela čas in povedala, zakaj. Sledi Srcozlomova zgodba.
"Instagram profil Srcozlom je nastal zaradi prijateljice, ki je imela zlomljeno srce. Da bi jo vsaj malo potolažila oziroma njeno bolečino spremenila v nekaj vizualnega, sem njene citate o občutkih, ki so nastali ob srcozlomu, nalepila na nekaj svojih fotografij, za katere ves čas poslušam, da so skrajno depresivne. Ustvarila sem Instagram profil Srcozlom, ker je bila to takrat beseda, ki sem jo najraje uporabljala za občutke žalosti, ki jih lahko povzroči nesrečna ljubezen, podivjani kapitalizem ali pa neizbežna podnebna apokalipsa. Ker mi je bil rezultat všeč, sem s tem nadaljevala, najprej s citati svojih prijateljev in prijateljic, občasno pa sem kak svoj citat od njih dobila tudi nazaj v obliki screenshota kot dokaz, da sem sama sebi največji srcozlom.
Sčasoma, ko je za profil izvedelo več ljudi, so mi citate začeli pošiljati tudi neznanci in neznanke. Trenutno vsak dan dobim povprečno 10 do 15 citatov, vedno več pa dobivam tudi fotografij. Posebnih kriterijev za izbiro citatov nimam. Trudim se, da jih objavim čim več, pomaga, če me nasmejijo. Ker nisem posebno urejena oseba, je tudi vrstni red objav naključen, pogosto je odvisen od mojega trenutnega razpoloženja.

Podobno kot citati so bile tudi fotografije sprva moje ali pa od mojih prijateljev in prijateljic. Zadnje čase v inbox dobivam vedno več fotografij, kar me še posebej razveseli, ko vidim, da so sodelujoči razbrali prevladujoč slog fotografij. To so prizori, ki jih ne fotografiramo pogosto, na primer smeti, izgubljeni predmeti, polite tekočine in nespektakularni prizori iz narave. Glede skladanja z zapisi nisem pretirano pazljiva, največkrat naključno poskrolam po svojem arhivu in izberem tisto, kar mi najprej pade pod prst.
Cilj Srcozloma je bil in ostaja tolažba. Ker na družbenih omrežjih ni pretirano zaželeno govoriti o neprijetnih čustvih, je Srcozlom prostor, kjer je zaželeno prav to: da smo iskreni o tem, da nas boli, da nas je strah, da smo tudi sami kaj zajebali, da smo kdaj prav patetično bedni, da smo bili zavrnjeni in da preprosto nimamo moči, da bi se pretvarjali, da nas to ni prizadelo. Zdi se mi, da s tem, ko so ta čustva postavljena v javnost, skupaj lahko prebolimo srcozlom ali pa vsaj najdemo uteho v tem, da nas več istočasno doživlja iste stvari.
Mogoče Srcozlom res počne nekaj podobnega, kot je nekoč v Pilu počela Teta Justi, vendar pa sama žal nisem tako vešča v dajanju ljubezenskih nasvetov, kot je Desa Muck. Čeprav se prek zasebnih sporočil kdaj kdo name obrne prav s tem namenom, je za zdaj največ, kar lahko dam, prostor, da skupaj pogledamo, “kaj smo kej zajebal” in zaradi česa imamo srcozlom. No, in da občasno moja prijateljica Simona Gorjan organizira SADmeet.
SADmeet je nastal na pobudo sledilk in sledilcev, ker pa sama nisem pretirano družabna oseba, se je za organizacijo javila Simona Gorjan, sicer klinična psihologinja v Polju, ki je tudi bistveno bolj usposobljena za tovrstne pogovore. Do zdaj sta potekali dve srečanji, eno poleti in eno jeseni, obakrat pa se je nekaj deset ljudi zbralo v ljubljanskem Tivoliju, kjer so ob spremljavi alkohola ter solidarnosti udeležencev in udeleženk govorili o svojih srcozlomih.
Odzivi na Srcozlom me vedno znova presenečajo, saj si nisem nikoli mislila, da bodo supertužni kolaži zanimali kaj več kot šest ljudi. Kolikor opažam, se ljudje z zapisi precej pogosto poistovetijo, če se ne, pa jih ti vsaj zabavajo ali pa se jim zdijo simpatični ker so iskreni, pogosto tudi vulgarni. Do zdaj me je najbolj ganil citat tovarišice, ki je zapisala, da si želi, da bi zlomljena srca postala revolucionarna sila 21. stoletja."

Ps: Svoje srcozlome lahko delite tudi vi, preporsto tako, da jih na IG delite v Srcozlomova DM sporočila. 
© PEPERMINT • Theme by Maira G.