SLIDER





instagram
Prikaz objav z oznako instagram. Pokaži vse objave

SRCOZLOM 💔 BODO ZLOMLJENA SRCA POSTALA REVOLUCIONARNA SILA 21. STOLETJA?

četrtek, 3. oktober 2019

A bo kdaj Srcozlom na Pepermintu? Me je pred dnevi v instakaselčku pričakalo prijateljevo vprašanje, podčrtano  z obveznim emojijem zlomljenega srca. Ah, seveda. Vsi smo jih že kdaj čutili - male in velike, epske in brezvezne, mimogredne in tragične ... srcozlome. Pa sploh ni nujno, da so povezani z ljubeznijo. Je pa res, da so nekakšno 'trpljenje mladega Wertherja' generacije, ki čuti drugače. Ljubi (ali ne ljubi) drugače. Se zaljublja na neke povsem druge načine. Gleda na svet skozi filtre, ki niso nujno rožnato kičasti. Misli brez filtra, pa piše in govori tudi. In hej, to ni nujno narobe. Morda so se res nekje vmes dokazi ne-zanimanja romantičnih interesov iz 'sploh me ne pogleda' spremenili v 'sploh ne gleda mojih storijev', med legitimne razloge za dejt s fantom pa kar naenkrat lahko prištevamo tudi 'dobre meme mi pošilja." 
Pa kaj. Srcozlomi so tu. Z vsemi slovničnimi napakami in zatipki vred. Trezni in malo manj prisebni. Natipkani na hitro, na raztreščene zaslone pametnih telefonov, sredi noči na Metelkovi ali na mestnem avtobusu. Namenjeni prijateljem na drugi strani chata ali telefonske številke, ampak po svoje tako univerzalnim, da jih na Instagramu spremlja, deli, komentira ali se jim samo nasmehne več tisoč ljudi. Hvala eni punci, ne želi se izpostavljati z imenom, ki jih je spravila na Instagram. In hvala, da si je vzela čas in povedala, zakaj. Sledi Srcozlomova zgodba.
"Instagram profil Srcozlom je nastal zaradi prijateljice, ki je imela zlomljeno srce. Da bi jo vsaj malo potolažila oziroma njeno bolečino spremenila v nekaj vizualnega, sem njene citate o občutkih, ki so nastali ob srcozlomu, nalepila na nekaj svojih fotografij, za katere ves čas poslušam, da so skrajno depresivne. Ustvarila sem Instagram profil Srcozlom, ker je bila to takrat beseda, ki sem jo najraje uporabljala za občutke žalosti, ki jih lahko povzroči nesrečna ljubezen, podivjani kapitalizem ali pa neizbežna podnebna apokalipsa. Ker mi je bil rezultat všeč, sem s tem nadaljevala, najprej s citati svojih prijateljev in prijateljic, občasno pa sem kak svoj citat od njih dobila tudi nazaj v obliki screenshota kot dokaz, da sem sama sebi največji srcozlom.
Sčasoma, ko je za profil izvedelo več ljudi, so mi citate začeli pošiljati tudi neznanci in neznanke. Trenutno vsak dan dobim povprečno 10 do 15 citatov, vedno več pa dobivam tudi fotografij. Posebnih kriterijev za izbiro citatov nimam. Trudim se, da jih objavim čim več, pomaga, če me nasmejijo. Ker nisem posebno urejena oseba, je tudi vrstni red objav naključen, pogosto je odvisen od mojega trenutnega razpoloženja.

Podobno kot citati so bile tudi fotografije sprva moje ali pa od mojih prijateljev in prijateljic. Zadnje čase v inbox dobivam vedno več fotografij, kar me še posebej razveseli, ko vidim, da so sodelujoči razbrali prevladujoč slog fotografij. To so prizori, ki jih ne fotografiramo pogosto, na primer smeti, izgubljeni predmeti, polite tekočine in nespektakularni prizori iz narave. Glede skladanja z zapisi nisem pretirano pazljiva, največkrat naključno poskrolam po svojem arhivu in izberem tisto, kar mi najprej pade pod prst.
Cilj Srcozloma je bil in ostaja tolažba. Ker na družbenih omrežjih ni pretirano zaželeno govoriti o neprijetnih čustvih, je Srcozlom prostor, kjer je zaželeno prav to: da smo iskreni o tem, da nas boli, da nas je strah, da smo tudi sami kaj zajebali, da smo kdaj prav patetično bedni, da smo bili zavrnjeni in da preprosto nimamo moči, da bi se pretvarjali, da nas to ni prizadelo. Zdi se mi, da s tem, ko so ta čustva postavljena v javnost, skupaj lahko prebolimo srcozlom ali pa vsaj najdemo uteho v tem, da nas več istočasno doživlja iste stvari.
Mogoče Srcozlom res počne nekaj podobnega, kot je nekoč v Pilu počela Teta Justi, vendar pa sama žal nisem tako vešča v dajanju ljubezenskih nasvetov, kot je Desa Muck. Čeprav se prek zasebnih sporočil kdaj kdo name obrne prav s tem namenom, je za zdaj največ, kar lahko dam, prostor, da skupaj pogledamo, “kaj smo kej zajebal” in zaradi česa imamo srcozlom. No, in da občasno moja prijateljica Simona Gorjan organizira SADmeet.
SADmeet je nastal na pobudo sledilk in sledilcev, ker pa sama nisem pretirano družabna oseba, se je za organizacijo javila Simona Gorjan, sicer klinična psihologinja v Polju, ki je tudi bistveno bolj usposobljena za tovrstne pogovore. Do zdaj sta potekali dve srečanji, eno poleti in eno jeseni, obakrat pa se je nekaj deset ljudi zbralo v ljubljanskem Tivoliju, kjer so ob spremljavi alkohola ter solidarnosti udeležencev in udeleženk govorili o svojih srcozlomih.
Odzivi na Srcozlom me vedno znova presenečajo, saj si nisem nikoli mislila, da bodo supertužni kolaži zanimali kaj več kot šest ljudi. Kolikor opažam, se ljudje z zapisi precej pogosto poistovetijo, če se ne, pa jih ti vsaj zabavajo ali pa se jim zdijo simpatični ker so iskreni, pogosto tudi vulgarni. Do zdaj me je najbolj ganil citat tovarišice, ki je zapisala, da si želi, da bi zlomljena srca postala revolucionarna sila 21. stoletja."

Ps: Svoje srcozlome lahko delite tudi vi, preporsto tako, da jih na IG delite v Srcozlomova DM sporočila. 

MLADI PTUJČAN NA INSTAGRAMU OBJAVLJA PESMI, KI LOMIJO (IN CELIJO) SRCA

četrtek, 5. september 2019


Še ena Pepermintova zgodba, ki se začenja na Instagramu. Prav tam sem nekega jutra naletela na temno siv kvadratek s tremi kratkimi, preprostimi vrsticami besed, ki so me spomnile na to, kako so me nekdaj pesmi ganile, kako sem o njih premišljevala, jih brala ob večerih namesto romanov in si skrbno beležila najljubše. Nekatere mi še zdaj, ko to pišem, mrmrajo v mislih, ko se poskušam spomniti rim in besed, ki sem jih znala na pamet. Na to, kaj nam lahko da nekaj v vrstice zbranih besed, nas zadnje čase opominja mladenič, ki s svojo haiku poezijo na Instagramu dnevom marsikaterega bralca daje drugačno barvo. Spoznaj njegovo zgodbo, morda insta-poezija postane tudi del tvojega vsakdana. 


FARMACEVT, KI ČARA BESEDE
Spoznajte Nejca Klemenca, šestindvajsetletnega Ptujčana, ki že od študija naprej živi v Ljubljani. Morda bi pomislili, da je študiral jezike, književnost, filozofijo ali kaj podobnega, kar je običajna podlaga za začetek pesniškega ustvarjanja. Pa ni tako. "Iskreno povedano nisem nič kaj bolj literarno-teoretično razgledan kot kakšen gimanzijec," pravi. Po izobrazbi je farmacevt in dela v enem od farmacevtskih podjetij, a je že od malega imel zelo rad besede in vse, povezano z njimi. "Rad sem si izmišljeval nove besede, rad sem se igral z njimi, zmeraj pa sem se spraševal, zakaj se neki stvari reče tako, kot se ji reče. Zakaj ravno ta beseda in ne katera druga? In tako sem členil besede, jih združeval in obračal po svoje, jim dodajal in odvzemal presledke in vse ostalo. V prostem času pa rad nabiram zgodbe. Rad opazujem stvari okrog sebe, rad poslušam ljudi in rad imam zgodbe, ki jih imajo za povedati. Rad nabiram svoje zgodbe, ki jih imam potem za povedati." 


KRATKE ZGODBE SO SE DALJŠALE ...
Pisati je začel pred kakšnim desetletjem. Najprej kratke zgodbe. Eno je na začetku srednje šole poslal na šolski natečaj in proti njegovim pričakovanjem je bila ljudem všeč. Kratke zgodbe so se sprva daljšale, nato pa na neki točki začele postajati vedno krajše … "In evo me zdaj na haikujih." Prvo pesem je napisal na vlaku, bila je jesen, se spominja. "Še zdaj jo rad preberem. Ni ravno nek višek poezije, a je moja."

Preden je svoje haikuje začel objavljati na Instagramu, je imel kakšna tri leta pesniške pavze. "Zdi se mi, da sem vedno težko pisal o stvareh, ki se ljudi dotaknejo, če sem bi srečen. In zato tudi nisem čutil nobene potrebe po tem, da karkoli napišem. No, pred dobrim letom in pol pa sem začel ponovno na veliko pisati. Najprej zase, čez čas pa sem pesmi delil še s prijatelji." Z enim trikom. Sprva jim namreč ni povedal, da so pesmi njegove. Ker pa so bili odzivi dobri in so želeli prebrati še kakšno pesem istega avtorja, jim je le razkril, da za njimi stoji on. "In tako je prišla ideja za objavljanje. Na Instagramu sem že nekaj časa spremljal profila @slovenskapoezija in pa @knjigoljub, in spomnim se, da mi je vsaka objava polepšala kakšen dan. Lepo je bilo videti kakšen košček poezije na svojem feedu in sem si mislil – zakaj pa jaz ne bi postal ta košček?" Nastal je profil @nk.le.besede, ki ga trenutno spremlja že več kot 1.600 ljudi. 


SECIRANJE SPOMINA
Zakaj tako kratka pesniška oblika? "Od nekdaj sem imel rad kratke pesmi," pravi Nejc. "In pesmi, kjer me je en verz (ponavadi zadnji) sesul. Rad imam plot-twiste v pesmih in verze, ob katerih lahko začutiš različne stvari, odvisno kako se počutiš in kdo si. Rad imam pesmi v katerih se najdeš, ter pesmi, za katere misliš, da so bile napisane samo zate in samo o tebi." Zato se je najbolj našel v haikujih (oz. v njegovi obliki), kjer se trudi v nekaj besedah povedati zgodbo, ki se te, me, nas dotakne. Če so strogo uradno in teoretično gledano haikuji kratke, trovrstične pesmi, zgoščene na 5, 7 in 5 zlogov v posamezni vrstici, tematsko pa prikazujejo trenutek iz narave, Nejčevi od njih kdaj odstopajo. Zato za svoje raje reče, da so le oblika haikuja.

V njih najpogosteje zasledimo motive "iskanja, odhajanja, izgubljenosti, samomotivacije, hrepenenja po izgubljenem in zaljubljenosti." Nejc pri tem veliko črpa iz sebe, a ne toliko iz zdajšnjih čustev, bolj z vračanjem nazaj in s seciranjem spominov. "Ogromno navdiha pa najdem v ljudeh okrog sebe  – v vsakdanjih pogovorih, v njihovih čustvih in njihovih zgodbah."


KO BESEDE NISO LE BESEDE
S tem, ko pesmi deli s svetom, pridejo tudi odzivi. Slovenskega Instagram poeta pri tem najbolj preseneča to, da se njegove besede nekaterih dotaknejo tako močno, da jih želijo deliti z drugimi. "In da jih včasih nosijo s seboj še cel dan. Pokažejo jih svojim prijateljem na kavi, jih delijo na storyjih, razmišljajo o njih. Kdaj pa kdaj mi kdo napiše: 'Hvala ti za to pesem, danes sem jo res rabil,' in mi s tem polepša dan." Mnogo ljudi njegov profil najde v obdobju, ko v sebi nosijo kakšno stisko, opaža. Morda iščejo sami sebe ali imajo zlomljeno srce.

"Marsikdaj opazim, da nekateri, ki so nekoč veliko všečkali samo žalostne verze, začnejo všečkati samo še srečne. Lepo je vedeti, da si bil nekje za nekoga, ki te je takrat potreboval, zdaj pa so nekje na boljšem. Vem, da verjetno ni vsaka objavljena pesem dobra/kvalitetna poezija, a če se dotakne vsaj enega, se mi zdi to dovolj. In tako imam občutek, da delam nekaj dobrega, da imajo ljudje kaj od tega. In da besede le niso le besede."


Seveda ga vprašam, kaj in koga najraje prebira sam. In tole je njegov odgovor: "Iz časa pisanja kratkih zgodb obožujem vse, kar nastane izpod rok Nejca Gazvode – kratke zgodbe, romani, gledališke predstave, filmi. Se mi zdi, da je s svojim ustvarjanjem imel velik vpliv name, da sem sploh začel s pisanjem. V poezijo sem zašel predvsem s poslušanjem spoken word poetry in slam poezije. Tukaj bi rad izpostavil predvsem avtorje kot so Shane Koyczan, Michael Lee, Guante in Phil Kaye. Glede slovenske poezije pa rad prebiram predvsem kratke pesmi, zato najraje v roke vzamem kakšno pesniško zbirko Esada Babačića, ki mi v nekaj verzih pove vse in še več. Glede haikujev pa seveda ne morem izpustiti Josipa Ostija, h kateremu se še zmeraj pogosto vračam.”

Čeprav si nekoč želi izdati svojo zbirko, pa se aktivno tega projekta še ni lotil. Mora najprej nastati dovolj dobrih pesmi, ki bi bile vredno objave v knjigi, razmišlja. Instagram profil Nk (to sta njegovi začetnici) Le besede pa ni edini njegov pesniški projekt, mednje prišteva še magnetno poezijo, sestavi svoj haiku in celo Tinder poezijo. Aktiven je tudi v “realnem” svetu, vodi kreativne delavnice in se kakšne tudi udeleži, nastopa na literarnih večerih in slamih. “Za zdaj sem zadovoljen s tem, kje sem in kam me to pelje. Predvsem pa bom še naprej užival v pisanju, branju in ustvarjanju,” doda mladi poet. 

#100DAYSOFBETTERME • TI LAHKO 100 DNI SPREMENI ŽIVLJENJE?

petek, 9. avgust 2019


Povej, kaj storiš, ko se počutiš ujeto nekje vmes, mimo tebe pa teče življenje? Ko spoznaš, da nisi več TI, nisi pa povsem prepričan/a, kako se spet ujeti, prijeti za roko in iti z nasmehom življenju naproti? S takšnimi in drugačnimi težavami, preprekami, zastoji, izzivi, malodušjem ali monotonostjo se verjetno kdaj srečamo prav vsi, in čeprav si je težko priznati, da nismo vedno stoodstotno okej, so kdaj dovolj tudi najmanjše reči. Objem. Besede. Ali tišina. Svinčnik in papir. Klepet. Pet minut za umiriti nemirno srce in brneče misli, vdihniti vase pogum in veselje. 

In potem je tu Vida, ki je sredi daljega obdobja podobnih občutkov odločila, da obrne kompas v svojo smer in se loti prav (p)osebnega projekta. Kreativno, kot oblikovalka zna. Z občutkom, ki seže dlje od lepih podob. Pogumno in tenkočutno se je svoj proces, ustvarjalni in tisti običajno bolj skrit, srčni, odločila deliti na Instagramu. Vesela sem, da je bila za to, da na njenih sto dni do boljše Vide delim tudi na Pepermintu. Verjamem, da bo navdihnil še koga. 💛
Zakaj si se lotila tega projekta? Kaj te je k temu spodbudilo? 
Vrsto vzrokov in razlogov je, ki so se sestavili skupaj in me vodili k štartu projekta #100DaysofBetterMe. Poglavitna sta bila dva - želja po spremembi počutja na bolje in iskanje novega osebnega kreativnega izziva. Več tednov, morda celo mesecev pred začetkom sem se že zavedala, da moje razpoloženje ni najboljše, da se oddaljujem od stika s seboj, da so vse redkejši občutki zadovoljstva in motiviranosti in vse pogostejši tisti, ki vodijo k otožnosti, vdanosti, celo otopelosti. Poleg tega sem vse od izdaje knjige Naj ti povem svojo zgodbo pogrešala ustvarjanje za družbeno dobro. Ustvarjanje nečesa, za kar verjamem, da lahko nagovori in navdahne druge. Počasi sem se začela intenzivneje zavedati upadanja zagona in z odprtimi očmi pogledala na dejstvo, da ker to ni bila posledica sprememb iz okolice, mora biti veliko, če ne celo vse, v mojih rokah, da razpoloženje obrnem na bolje. Nekje globoko v sebi sem se zavedala, da se z majhnimi koraki začnejo velike spremembe in da se zadovoljstvo največkrat skriva v majhnih stvareh. Vizija v glavi se je zbistrila, hitro sem vedela, da bo to projekt, ki me bo premaknil naprej in k sebi nazaj. 
Gre bolj za vajo iz kreativnosti in raziskovanje tvojega ustvarjalnega izraza ali za osebno rast, razmišljanja? Ali oboje? 
Vsekakor oboje. Na eni strani je osebna rast skozi majhno dobro dejanje vsak dan, katere cilj je premik izven cone udobja in ustaljenih tirnic k boljši verziji sebe. Včasih je to aktivno dejanje, drugič “zgolj” premik v razmišljanju ali nov uvid v ustaljenih vzorcih. Potem je tu kreativnost - vsako dejanje opremim z ilustracijo ali kaligrafijo. Ker gre za eno dejanje in eno ilustracijo na dan, sem morala čas, ki ga namenim risanju krepko optimizirati. Hkrati sem imela od samega začetka projekta željo, da se premaknem iz cone udobja že ustaljenega stila in poskusim kaj novega. Sedaj si v povprečju vzamem od pol do ene ure na dan za ilustracijo in preizkušam vrsto novih stilov in pristopov. Ko si omejen s časom, je enostavneje sprejemati, da ni cilj perfekcija končnega rezultata, ampak sam proces ustvarjanja, odkrivanje novega. 

Kakšna pravila, če tako rečem, si si zastavila? 
Osnovna smernica projekta je vsak dan narediti eno dobro dejanje in ga opremiti z ilustracijo. Ob tem vsak dan, ponavadi v večernem času, odgovorim na tri vprašanja - 1. Kaj si naredila dobrega danes?, 2. Si se zaradi tega ti ali kdo drug počutil bolje?, 3. Je to prineslo kakšno novo spoznanje? Samo pisanje je del terapevtskega pristopa in s časom je postal še pomembnejši del, kot sem si predstavljala v štartu. Skozi pisanje v miru pogledam na dejanje, strnem misli in jih zaobjamem v pozitivni smeri. Vse skupaj potem objavim na Instagramu in delim z drugimi, nekaterimi naključnimi “mimoidočimi”, nekaterimi zdaj že rednimi bralci. 
V objavah pišeš o raznolikih temah, ni te strah deliti tudi bolj osebnih razmišljanj. Se ti zdi, da to enostavno potrebujemo? Da Instagram niso samo lepe fotke, ampak je lahko platforma za nekaj več? 
Moja velika želja od nekdaj je ustvarjati za družbeno dobro. Verjamem, da vsak v sebi nosi talente, veščine, znanje ali karakteristike, s katerimi lahko pozitivno vpliva na druge. Sama svoj doprinos trenutno vidim skozi ilustracije in iskrene zapise. Res je, mestoma odpiram zelo osebne teme, tudi nekatere, o katerih družba (še) ne govori dovolj pogosto in dovolj sproščeno. Tu bi predvsem izpostavila tematiko mentalnega zdravja. Ni vedno enostavno in prijetno biti transparenten in odprt za kritike drugih, pred katerimi tudi mene preplavi strah, a vsekakor se mi zdi, da je premagati ta strah in biti iskren, eden izmed načinov, da kot družba postanemo bolj odprti, povezani in prijazni ter sprejemajoči do sebe in drugih. Instagram je lahko poplava lepih fotografij in zrežirano srečnih utrinkov, a raje kot ujeti se v obsojanju ali primerjanju, se mi zdi ključno razviti kritično mišljenje in se vprašati, kam gre tvoja pot, česa si ti želiš videti in kaj deliti z drugimi. Svoj projekt sem se odločila objavljati na Instagramu, zato vsekakor verjamem, da je platforma za nekaj več. Zahvaljujoč vsem odzivom ljudi, ki sem jih tam prejela tekom tega projekta, sem še toliko bolj prepričana v to. Ko se ljudje iskreno odzovejo na moje objave na temo psihoterapije, občutka nevrednosti, trenuntkov žalovanja, delijo svoje misli in zgodbe - tako težke in žalostne kot pozitivne in navdihojče - takrat dobim navječjo potrditev za svoj projekt.
Ti bo kaj dolgčas, ko bo 100 dni mimo? Morda že razmišljaš o kakšnem podobnem izzivu?
V začetku se mi je ob misli na 100 dni zdelo, da sem si zastavila kar konkreten izziv. Danes, ko sem ravno objavila dejanje 82. dne, lahko brez pomisleka rečem, da mi je projekt spremenil življenje in že iščem načine, kako ga nadgraditi in deliti s čim več ljudmi. Če sem vse skupaj začela v zavedanju ali upanju, da so lahko majhni koraki ključni sprožilci sprememb na bolje in majhne stvari ključ do sreče, imam danes za to potrditev, ki jo želim deliti naprej in spodbuditi čim več ljudi, da ne ostajajo v coni udobja, sploh ko udobje postane poznano in poznano predstavlja slabo počutje. Želja je, da #100DaysofBetterMe postane knjiga, delovni zvezek. Želim si, da se čim več ljudi dnevno odloči biti boljša verzija sebe in na lastni koži spozna, da je sprememba na bolje lahko vsak dan le eno majhno dejanje stran.

365 IZMIŠLJENIH SLOVENCEV NA INSTAGRAMU • VSAK DAN NOV OBRAZ, IME IN ZGODBA

četrtek, 1. avgust 2019

O lepih stvareh in kreativnih ljudeh = tisto, o čemer najraje pišem tule na Pepermintu. In hej, reči in ljudi, ki me navdušujejo in navdihujejo, kar ne zmanjka. V zadnjem obdobju sem zelo pozorna na način, na katerega nekateri posamezniki uporabljajo to sladko novodobno obsesijo, ki ji rečemo tudi Instagram. Drugače, ustvarjalno, povezovalno, z namenom. Med njimi je tudi Eva, ki jo blogerski domorodci morda poznate kot Evo Sardino, in je ena od prvih oseb, ki sem jih zaradi bloga spoznala tudi v živo. Eva je letošnje leto začela s prav posebnim projektom, s katerim ne izziva le svoje kreativnosti, domišljije in discipline, temveč tudi vse nas. SHAPES FACES NAMES je eden od tistih profilov na Instagramu, ki nasmejijo, dajo misliti, mrmrati v brk in hočeš-nočeš postanejo del tvojega dne. Več o njem pa naj pove kar Eva.

Kdo si in kaj počneš? 
Sem Eva Zupan Horaček. V tazaresnem življenju delam kot oblikovalka, v virtualnem svetu pa svoje vsakodnevne frustracije in opažanja o ljudeh prelivam v Instagram profil z imenom Shapes Faces Names. Zadala sem si cilj, da na tem profilu v letu 2019 vsak dan opišem zgodbo enega izmišljenega tipičnega Slovenca - slehernika z vsakdanjimi tegobami in pripetljaji. Izmenično opisujem moške in ženske, vsak ima svoje ime in sliko obraza, sestavljenega iz lesenih kock.
Zvezdan, Nada, Boris, Alja, Marjan in Sandra.

Kje si prvič videla te kocke, si jih poznala že prej? Jih lahko malo opišeš za vse, ki jih morda ne poznajo? Kaj je njihov namen in kako so zasnovane kocke? 
Že nekaj let nazaj sem si za božič kupila set kock z imenom FaceMaker, ki jih je zasnoval britanski oblikovalski duo Miller Goodman. Prvič sem jih opazila na Pinterestu in zdele so se mi nadvse lične in duhovite. Set sestavlja 25 lesenih kock, poslikanih z enostavnimi liki v rdeči, beli in črni barvi. Cilj igre je zložiti kocke v kvadrat 5x5 na način, da oblike na vrhnjih stranicah skupaj sestavljajo obraz. Možnosti variacij so skoraj neskončne. 

Kolikor vem, se FaceMaker pri nas v trgovinah na žalost nikjer ne prodaja, možno ga je naročiti le prek spleta. Kar precej ljudi me je že kontaktiralo, ker so si sami zaželeli kock in so napačno domnevali, da se jih da pri meni kupiti … Me pa iskreno veseli, da moj profil spremljajo in podpirajo tudi sami avtorji kock. Zelo bi bila vesela, če bi mi ob koncu leta uspelo pridobiti kak set in ga podariti v nagradni igri. 

Povej, kako se je vse skupaj začelo? In kako si se odločila, da se lotiš tega projekta in ga z nami deliš na Instagramu? 
Malo pred novim letom sem v redkih trenutkih brezdelja kocke spet privlekla s police. Takrat mi je mož predlagal, da bi lahko vsak dan v prihajajočem letu sestavila en obraz in ga objavila na Instagramu. Izziv se mi je zdel odličen, a sem se že takoj odločila, da samo obraz ne more biti dovolj. Potreboval je še ime in kratko zgodbo. Najprej sem utopično nameravala pisati v angleščini. To je tudi razlog, zakaj profil še vedno nosi angleško ime. A mi je hitro postalo jasno, da bo vsakodnevno objavljanje kar velika obveza in da moram narediti vse, kar je v moji moči, da si delo olajšam. Pisati v maternem jeziku je zame seveda lažje in hitrejše. Predvsem pa se mi zdi, da lahko karakterjem z izbiro sloga, slenga, besed in dobesednih navedkov dodam še dodatno dimenzijo. Vse to bi bilo v tujem jeziku mnogo težje - predstavljajte si gajstnice v angleščini ...
Izidor, Polona, Svit, Petra, Urban in Maja.
Kaj se ti utrne najprej: karakter ali podoba? 
Na začetku sem iz same navdušenosti na zalogo zložila na desetine obrazov, jih poslikala in jim potem vsakodnevno dodajala besedilo. A sčasoma se je izkazalo, da delam hitreje, če prvo napišem zgodbo. Ker je prav zgodba tista, ki po mojem mnenju nosi levji delež karakterja in ji zato posvečam vedno več pozornosti. Pa tudi v zlaganju kock sem se tako izurila, da zdaj že skoraj na pamet poznam razporeditev naslikanih oblik po ploskvah in si lahko vnaprej zamislim, kakšen obraz si želim sestaviti. Trudim se namreč, da sta zgodba in podoba kar se da skladni. 

Zgodbe tvojih junakov so hecne, morda prav zato, ker so tudi nadvse resnične - kaj hitro lahko v opisih prepoznamo koga iz naše okolice. Kako se jih domisliš? Črpaš iz vsakdanjega življenja, te kdaj že kdo na kaj opozori in predlaga nov karakter?
Že od nekdaj sem se zabavala ob opazovanju naših navad in interakcij ter prepoznavanju hecnih, a tako vsakdanjih vedenjskih vzorcev. Kako na primer sosed vsako nedeljo na dvorišču zre pod pokrov avtomobila, kako ljudje ploskajo ob pristanku letala ali kako je obvezno treba še enega spit preden gremo. Odkar sem začela z objavljanjem, pa sem na takšne in drugačen tipične situacije še toliko bolj pozorna. Včasih je dovolj že pikra pripomba nekoga na pošti ali hecen pogovor na kavi in že beležim ideje v telefon. V premnogih karakterjih se najdem tudi sama, pobrskati je treba le po spominih. Pogosto v osebe na profilu prelijem kakšno svojo neprijetno izkušnjo iz vsakdanjega življenja in se tako zventiliram. Prav tako veliko idej dobim od znancev in prijateljev. Novi predlogi so vedno dobrodošli - od kogar koli! Do konca leta je še dolga pot ...
Anika, Igor, Darja, Damjan, Silva in Anže.
Si se kdaj že znašla v zagati, v kreativni blokadi? 
Malo pred koncem lanskega leta so se spremenila razmere v moji službi. Potrebovala sem nove kreativne izzive in prav to je verjetno razlog, da sem v prvih mesecih svoj nov hobi vzela zelo resno. Potem se seveda zgodi življenje - slabi dnevi, druženja pa dopust in pomanjkanje časa. Takrat normalno nastopi kriza. Hitro sem ugotovila, da je fino imeti nekaj idej na zalogi. Tako v zapiskih na telefonu vedno hranim nekaj slik obrazov in osnutke za vsaj 20 novih karakterjev, ki jih sproti dopolnjujem. Do danes mi je še vsak dan nekako uspelo. Zamudila sem le enkrat, ko je Instagram doživel mrk, tako da sem lahko šele naslednje jutro poravnala dolg. Blizu sem bila tudi na obletnici mature, ko sem ob tretjem špricerju komaj spravila skupaj zgodbo ob pol polnoči. Sicer večinoma objavljam okrog devetih zvečer, ko otrok že spi in so vsaj načeloma izpolnjeni vsi pogoji, da imam vsaj pol ure miru. 

Kakšni so odzivi ljudi in sledilcev na IG? 
Odzivi so super in so zame velika spodbuda za naprej. Hvaležna sem vsem sledilcem. Večina projekt spremlja prek Instagrama, malo manj prek Facebooka in Twitterja. Najbolj me veseli, da ljudje s svojimi komentarji pomagajo graditi karakterje še naprej, skupaj se smejimo in razvijamo zgodbe z iskrivmi domislicami. Zelo dober je tudi odziv pri glasovanju za ime meseca. Z zmagovalcem vsak mesec namreč opravim še “intervju”, kar pomeni, da zgodbo karakterja razširim in vse skupaj postavim na enostranski pdf, ki je v obliki nekakšne priloge potem dosegljiv prek povezave v profilu. Tudi tu se je že razvila zgodba v zgodbi - vsi intervjuji so pravzaprav ne-intervjuji, saj se izbranci vprašanjem pogosto izmikajo, se ne želijo osebno izpostavljati (kako slovensko!) ali preprosto niso dosegljivi. Na ta način ni nikoli dolgčas, treba je namreč neprestano razmišljati, kako je mogoče zgodbo podati na drugačen - izviren način. Tako smo imeli že dramska besedila, sonete, izjave za javnost, ljubezenske izpovedi ... Pri pisanju ne-intervjujev mi pogosto pomaga sodelavec, saj ideje včasih dobijo tisti pravi naboj šele v dialogu.
Lojze, Katja, Bogdan, Irena, Stane in Danica.
Kaj tebi osebno daje ta projektič? Že razmišljaš kaj, kaj se bo zgodilo, ko bo leto mimo?
Zdi se mi, da zaradi svojega projekta naokrog hodim z večjo pozornostjo in odprtostjo do človeških zgodb. Vsi živimo v svojih socialnih mehurčkih podobnomislečih, zato menim, da vsakodnevno vživljanje v sošolce, sodelavce, sosede in mimoidoče - tudi če so nadležni in zoprni - ponuja priložnost za refleksijo in razmislek o lastnem obnašanju ter krepi empatijo. Po drugi strani pa mi profil omogoča, da na humoren način obelodanim katero od lastnih pomanjkljivosti, predelam kakšno krivico ali slabo izkušnjo z ljudmi. Instagram postaja prenasičen z osladnimi citati, lepimi obrazi in kloniranimi trenutki generične sreče. Objavljanje zgodb o filanih paprikah, balkonskih rožah in številkah teleteksta sicer ni zelo “in” je pa zato toliko bolj pristno in zabavno.
Ker sem z objavami komaj pred kratkim prilezla čez polovico, še nimam zelo jasnih načrtov za zaključek. Če mi dejansko uspe priti do številke 365, bi si želela vse skupaj spraviti v zbirko, morda knjigo ali razstavo. Ampak najprej je treba opraviti delo do konca!

Imaš svoj najljubši karakter? Ali pa trio, če se že ne moreš odločiti? :)
Super se mi zdi Anže, ki kot pravi Slovenec, kar poka od ponosa, ko svojega sina prvič postavi na smuči. Pa davčna tečnoba Ksenja (kdo je še ni srečal?) in seveda neulovljivi surfaški polbog Gal

POZNAŠ TA INSTAGRAM PROFIL? OČARAL TE BO Z ILUSTRIRANO POEZIJO.

četrtek, 20. junij 2019

Pesem. Kdaj le nekaj besed, kdaj nekaj natipkanih strani. Verz, ki te spremlja še dolgo. Misel, ki se vtetovira vate. V nekaj črk skrije vse, kar čutiš. Hočeš. Iščeš. Občuduješ. Imaš rad. Ali vse z nasprotnega pola čustev.

Vsi ne povemo tega z besedami. Morda raje z glasbo. Risbo. Fotografijo. Ali pa smo kar tiho. No, Eva Kosec je za svoj način izražanja izbrala prav poezijo. To pa s pomočjo prijateljice, ilustratorke Maje Rigler, prepletla z ilustracijami, ki zdaj skupaj domujejo na Instagramu, na profilu Ran by the pen.

S PISANJEM UMIRI VEDNO KAOTIČNE MISLI
Vedno zamišljena in z mislimi tam nekje med oblaki - je stavek, s katerim bi Evo verjetno opisali njeni bližnji, sama pa bi se opisala kot "skoraj 29-letna Ljubljančanka, katere velik del srca pripada Torontu, ki točno ve kaj hoče, se na poti do tja kdaj malce izgubi, ampak na koncu vedno najde pravo pot nazaj k uresničevanju svojih ciljev."

Da ji je pisanje blizu, je prvič spoznala v drugem letniku srednje šole, ko se je znašla za tipkovnico in ugotovila, da se v pisanju najde in je z njim našla način, s katerim lahko "malce uredi svoje vedno kaotične misli". Svoje zapise se je odločila deliti s svetom in pred desetletjem svoj blog Eve's breeze odprla javnosti. Blog ta hip miruje, a se Eva k njemu namerava še vrniti. 

VČASIH EN STAVEK PONUDI VES SMISEL
Čeprav je pisala že dolgo in vedno veliko brala, jo je poezija zares začarala lansko poletje med bivanjem v Torontu. "Iskreno povedano sem se v poezijo zaljubila in v njej našla nekatere odgovore, ki sem jih iskala že dolgo," pravi Eva. "Navdušilo me je predvsem to, kako ti lahko včasih en sam stavek ponudi ves smisel in da občutek, da nisi sam."

Odločila se je, da se tudi sama preizkusi v pisanju poezije. "Prvo sem spesnila v parku blizu mojega takratnega stanovanja v Torontu med ležanjem na žgočem soncu, si jo zapisala v telefon, potem pa odšla v knjigarno, kupila prvi zvezek za pisanje poezije, ki me od takrat naprej spremlja kamorkoli grem. Vanj si zapišem vsako misel in ko začutim, te misli spravim v pesem. Teh nedokončanih misli je še polno, a kot pri vsaki stvari, je treba najti pravi čas za zaključek, to pa pride čisto nenapovedano."
POEZIJA + ILUSTRACIJA
Ko se je decembra lani Eva vrnila v Slovenijo, si je zaželela svoje stvaritve deliti z drugimi. Na Instagramu. "Tega si nisem predstavljala drugače kot v družbi ilustracije. Za sodelovanje je prosila prijateljico in nekdanjo boksarsko partnerko Majo Rigler, katere slog ji je bil noro všeč. "Poleg njenega stila mi je všeč tudi to, da ima super ideje za upodobitev besedila, ki ji ga pošljem in ji z veseljem puščam proste roke pri ustvarjanju. Vedno znova me preseneti."

NAVDIH Z VSAKIM KLIKOM
Navdih za pisanje za Evo pride od vsepovsod. "Od krajev, ki jih obiščem, do ljudi, s katerimi preživljam čas, definitivno pa največ navdiha za pisanje pride v bolj težkih trenutkih, ko se spomnim na pretekle situacije in spomine. Pisati o teh, jih spraviti v končno obliko in jih na koncu poslati v svet, mi pomaga in je zame precej zdravilno," opisuje Eva, ki rada prebira tudi druge avtorje, ki jo navdihujejo. 
"Moj najljubši je Rudy Francisco (njegova Love poem me je pravzaprav 'vrgla' v vode poezije), Mayo Angelou vedno z veseljem prebiram, ogromno drugih, veliko pa je tudi Instagram poetov, ki jih spremljam in ki me navdihujejo z vsakim klikom."

Eva si želi, da bi tudi njene pesemi komu pomagale, mu dale vedeti, da ni sam. Ali pa mu samo polepšale dan, v nežni kombinaciji z Majinimi ilustracijami. Zase pa upa, da se nikoli ne ustavi in se še večkrat loti nepoznanega.

HIŠA S PAVILJONOM V METLIKI • NAČRTI, KI NAVDUŠUJEJO NA INSTAGRAMU

nedelja, 13. januar 2019

Ideje za objave na Pepermintu prihajajo od marsikod. Sprehod po mestu, namig na mejlu, pogovor s kolegi, stojalo z letaki, pred leti sem objavo napisala zatem, ko sem na poti na delo na tleh zagledala pujska na etiketi. Ko sem se pred dnevi na Instagramu sprehajala med fotkami, sem na enem od arhitekturi posvečenih profilov zagledala hišo, tako zanimivo in podobno moji sanjski hiški, da sem kliknila na fotografijo, da si preberem več, in v opisu presenečena zagledala poznana imena. Izkazalo se je, da gre za načrte za hišo v #Metlika, #Slovenia. Kaaaj? No, in tako (par mejlov pozneje) nastane objava na Pepermintu. 

HIŠA S SKORAJ 100 TISOČ VŠEČKI NA INSTAGRAMU
Izkazalo se je tudi, da je hiša že prava viralna uspešnica na Instagramu, saj so hišo s paviljonom objavili že  številni profili, ki izpostavljajo zanimive arhitekturne projekte, interierje in vizualizacije. Njena zgodba pa je takšna. 
Načrte za sodobno hišo s paviljonom so po naročilu pripravili v metliškem arhitekturnem in oblikovalskem studio ARHEIN, ki ga vodi Sanja Zvonkovič. Čeprav se naročniki na koncu niso odločili za realizacijo, so načrti še vedno izjemno zanimivi in privlačni (in na voljo za odkup), vizualizacije, ki so delo Dušana Vukčeviča I Vudumotion, pa, kot sem omenila v uvodu, navdušujejo ljubitelje arhitekture po svetu.
Hiša je bila načrtovana z mislijo na aktivno štiričlansko družino. Bivalna površina se razteza na 240 m2, kompleks pa sestavlja dinamična struktura dveh povezanih volumnov: večjega, v katerem so predvideni bivlni, spalni in tehnični prostori, ter manjšega paviljona, namenjenega druženju in rekreaciji. Ker so se prvotni naročniki rekreativno ukvarjali s plezanjem, je bila v paviljonu predvidena celo plezalna stena. Z druge strani je predviden tudi parkirni prostor z nadstreškom.

V nadstropju so načrtovali spalnice in kopalnico, v pritličju pa naj bi se zvrstile kuhinja, jedilnica, dnevna soba in manjši pomožni prostori. Nadstropji povezuje odprto stopnišče, odprtost in zračnost pa sta tudi sicer ključni ideji pri zasnovi. Prostoren, odprt bivalni prostor se preko velikih steklenih površin odpira proti terasi in vrtu, kjer se druženje lahko nadaljuje v toplih dnevih leta. 
Želja naročnikov je bila sodobna hiša čistih linij. Predlog arhitektke je bila kombinacija železa, lesa  (na primer lesene lamele iz sibirskega macesna) in stekla, ki z belo fasado deluje moderno, kljub temu pa domačno in vabljivo. Še več, hiša je zasnovana tako, da jo iz naravnega okolja in metliške pokrajine zlahka prestavimo kam drugam: na obrobje mesta ali izven slovenskih meja. Se strinjate?

ALJA HORVAT • RAZSTAVA V LOS ANGELESU? PRINT NA STENI NEWYORŠKE INSTA-ZVEZDNICE? OBKLJUKANO.

sreda, 11. julij 2018

Vsake toliko se zgodi, da se vse poklopi - čas, energija, barve, Instagram algoritmi, kajvemkaj - in pred našimi očmi zaprasketa iskra (ne bom rekla zvezda, saj to ni lejdi) nove generacije. Najbrž bo huda, ker sem to napisala in morda se bo kdo posmehnil tej trditvi. Ampak tako vidim ALJO HORVAT. Punco, ki z mladostnim entuziazmom, svežim pogledom in neobremenjeno igrivostjo riše in slika, hkrati pa svojega dela ne skriva po mapah in čaka na to, da jo bodo morda nekoč nekje odkrili, temveč spretno izkorišča momentum družbenih omrežij in ustvarja svoj mini kreativni imperij. 

"Hej," mi odgovori na tisti klasični uvodni kdo si in kaj počneš. "Moje ime je Alja, prihajam iz Maribora, živim pa v Ljubljani. Na kratko, sem ilustratorka  -  rada rišem in ustvarjam."  

ŽENSKE, CVETJE IN ŽIVALI
Njen priljubljeni in bržkone najbolj prepoznavni motiv upodabljanja so ženske. Pa rože. In živali. Zakaj? "Ženske predvsem zaradi kompleksov, ki jih imamo o sebi, svojem izgledu in telesu - rada bi, da bi se punce končno začele sprejemati takšne kot so. Kot pravijo - "Lepota je v očeh opazovalca" -  in prav zato je pomembno, da se nehamo primerjati z drugimi. Glede rož in živali pa: ko sem bila majhna, je bilo 80% mojih knjig o živalih in spomnim se, kako zelo rada sem jih listala. 90% knjig, ki jih ima moja mama, pa je o rožah." Rože pa nosijo posebne zgodbe, vsaka pomeni nekaj drugega, ima posebno zgodovino in sporočilo. In pa, kot pravi Alja, vse rože so videti čudovito.  

FANT JI JE PREDAL SVOJO STARO GRAFIČNO TABLICO - IN TO JE BILO TO
Poti umetnikov so različne, nekateri so že od majhnega vedeli, kaj bodo počeli, spet drugi so ta talent in ustvarjalno željo odkrili pozneje. V katero skupino spada Alja? "Že od malega sem rada risala, ustvarjala, moja najbljuša revija je bila Unikat in moj najljubši predmet v šoli je bila likovna vzgoja - pa ne zato, ker pri tem predmetu ne bi nič počeli ali ker si lahko po liniji najmanjšega odpora dobil lepo oceno, ampak zato, ker sem le pri tem predmetu resnično uživala." 

Srednja šola za oblikovanje je bila najbrž logična izbira, a Alja je prav v tem obdobju nehala risati. Na to sta vplivali šola, pa tudi starost, "pri kateri je vse drugo bolj zanimivo kot pa naša prihodnost." Šele na faksu je spet začela ustvarjati. Ključni trenutek? "Ko mi je fant prinesel svojo staro grafično tablico - in to je bilo to. Od takrat sem s tablico in vsemi kreativnimi pripomočki nerazdružljiva." 

BARVIT, POLN, ROŽAST?
Če poznate Aljine ilustracije in slike, potem veste, da so do zadnjega milimetra zapolnjene z barvami in vzorci. Kar dolgo je iskala tisto nekaj, kar bo zares njeno. Četudi meni, da je njen slog še vedno v procesu ustvarjanja, da se stil znova in znova spreminja, ga trenutno opiše nekako tako: "Barvit, poln, rožast? Haha." Mlada ustvarjalka, ki je pred kratkim zaključila z izpiti na NTF, nadaljuje: "Obožujem barve, šestdeseta in sedemteseta leta oziroma občutek, ki ga dajejo - prav to želim pokazati s svojimi deli." 
Tako kot srednja šola, tudi študij na njen kreativni izraz ni imel posebnega vpliva. Bolj kot diploma, predvsem v njeni smeri - študirala je grafiko - se ji zdijo pomembne reference. In ona jih pridno zbira, ves čas riše, preizkuša nove tehnike in testira svoj navdih, svoje ideje, svoje poteze in motive. Polni svoj portfolio in tudi s pomočjo spleta išče svojo pot v svet. Je del mlade generacije, ki z družbenimi platformami odrašča. 

Prelom generacij, ki se kar naenkrat delijo na pred in po Insta/Snap/FB, prinaša možnosti in priložnosti in svobodo posebne sorte. Tudi (ali pa še posebej) v kreativnem svetu. Se ti zdi, sprašujem Aljo, da se to pozna tudi pri tvojem ustvarjanju? 

"O ja, zelo. Sploh si ne znam predstavljati, kako je bilo pred tem in sem res izjemno vesela, da živim v tem času, kjer je vse res doooosti lažje. Sama sem bolj sramežljive sorte in je bilo že objavljanje na Instagramu sprva velik korak zame. Mnogim je težko objavljati svoja dela pod svojim pravim imenom, ker se bojijo, kaj bodo drugi rekli in če jim bo sploh všeč - enako sem se počutila jaz. Vendar pa s časom zgubiš ta strah. Veliko težje bi bilo osebno iti do galerije ali potencialnih kupcev, dandanes te vsi kontaktirajo kar preko Facebooka, Instagrama in mejla."



INSTAGRAM = ZAKLADNICA PRILOŽNOSTI
Sama tako Instagram uporablja predvsem za objavljanje svojih novih del, kreativnih videov, utrinkov iz zakulisja ter za povezovanje z drugimi ustvarjalci. "Le redkokdaj za marketing - objavljanje tvoje zgodbe in povezovanje z drugimi ustvarjalci/uporabniki je dosti boljši marketing, kot pa če bi samo objavljali izdelke, ki jih prodajamo in lepo prosili druge, naj jih kupijo," opiše svoj pogled na IG kot na marketinško orodje. "Drugače pa Instagram je res zakladnica priložnosti - večino del in priložnosti, ki sem jih dobila, sem zaradi Instagrama."

ALJIN NASVET: "POJAVLJANJE NA ČIM VEČ MESTIH!"
Je spretna in kreativna promotorka svojega dela. Piše blog, ima Etsy ter Society6 spletno prodajalno, snema videe, zanimive storyje, svoja dela vedno lepo pofotka in predstavi. Ima kakšen nasvet za vse, ki  bi prav tako radi začeli s prodajo svojih del ali odprli svojo spletno trgovinico? "Pojavljanje na čim večih mestih! Prav zato je pomembno, da imaš spletno stran, Pinterest profil, Instagram profil, facebook stran itd. Tako imaš dosti več možnosti, da bo nekdo našel tvoja dela." Predlaga čim bolj raznolike objave na družbenih omrežjih - trenutno so zelo popularni kratki videoposnetki. 

"Ful fajn je, če kdaj pa kdaj pofotkaš "behind the scenes", tako daš svojemu virtualnemu omrežju malo življenja. Najbolj od vsega pa je pomembno povezovanje z ljudmi - ravnokar berem zelo dobro knjigo na to temo, ki jo priporočam res vsem, tudi tistim, ki mogoče nimajo namena odpreti svoje trgovinice - Dale Carneige, How To Win Friends And Influence People. Resnično mislim, da je stik z drugimi ljudmi in to, kako ravnamo z njimi, ključnega pomena."

NA RAZSTAVI V LOS ANGELESU ALI NA STENI NEWYORŠKEGA STANOVANJA INSTAGRAM ZVEZDE?
Kljub mladosti je prepoznavna tudi v tujini, tam morda še bolj kot doma. Najbolj ponosna je na svojo Society6 spletno trgovino in sodelovanje s to mednarodno platformo. "Velikokrat me izberejo za kakšne razstave, prireditve in sodelovanja - izmed vseh teh kreativcev, ki prodajajo in objavljajo na tej platformi. Society6 mi je odprl res ogromno vrat." S svojimi podobami je gostovala že na številnih znanih blogih in spletnih platformah (poznate HonestlyWTF?) In ravno te dni se je eden od Aljinih printov pojavil na profilu (in steni njenega newyorškega stanovanja) ene od najbolj poznanih IG uporabnic -  glasbenice, fotografinje, kreativke Tezze

A post shared by ⚡️Tezza⚡️ (@tezzamb) on

"Jaz sem doživela kar manjši infarkt, ko sem skrolala po Instagramu in čisto slučajno opazila svoj print, ker je Tezza res občudovanja vredna punca in je njen instagram profil  res on point."  Kljub "zvezdniški" izpostavitvi je vedno izjemno vesela, ko se kdo odloči za nakup njenega izdelka. "Da nekdo dejansko nameni svoj čas in denar nakupu nečesa. kar sem jaz ustvarila ..."


SANJSKO SODELOVANJE? SNOVANJE VZORCEV ZA MODNO ZNAMKO.
Če smo začeli s klasičnim Pepermintovim vprašanjem, pa z njim tudi končajmo. Kakšni so Aljini načrti za prihodnost, kakšen je njen sanjski projekt? "Vedno bolj se nagibam k slikanju, čeprav še vedno rada ustvarjam digitalno, vendar ima slikanje in tradicionalno ustvarjanje res poseben čar. Sanjsko sodelovanje - ustvarjanje vzorcev/patternov za kakšno modno znamko. Vedno sem bila navdušena nad modo!"
_____________________________
Spremljajte Aljo in njeno delo na

© PEPERMINT • Theme by Maira G.