Včeraj sem vas že malo hecala na
FB in vas spraševala, v kaj in zakaj sem vrtala luknje z bormašino. Jp, v stare deske, ki so se leta močile na dežju in sušile na soncu. Popisala sem jih s čopičem in akrilno belo barvo. Ni šlo zlahka, ker barve nisem redčila z vodo, ampak efekt je pa kjut. Tak, rustikalno poročni :) K starem lesu po mojem mnenju lepo sodijo rože. Z nadlepim rožnatim blagom sem zato oblepila lesene ščipalke in naredila zastavice za na mafine.
Če prirejamo tazaresno čajanko ali praznovanje, lahko vsakemu gostu ob pogrinjek zapišemo ime, morda številko mize na kos deščice. Meni je bilo že tako dovolj vroče, zato je bila moja čajanka čaj-less. Malo torej goljufam :)
Vazice sem v viseče spremenila tako, da sem jih okoli vratu enkrat ovila z cvetličarsko žico, nato pa z drugim kosom žice naredila lok iz ene na drugo stran, tako da sem dobila nekakšen ročaj. Za povezano zgodbo sem okoli žice zavezala pentljo iz enakega blaga, kot sem ga uporabila pri ščipalkah in cake toppersih. Vaze lahko obesimo na žebelj ali pustimo na mizi, morda na tleh ali na debelem lesenem čoku. Ko se stemni, obnje postavimo bele sveče.
Desko z napisom sem postavila na vidno mesto, okoli nje sem prav tako ovila trak blaga. Skozi zvrtani luknji sem napeljala navadno vrvico. Desko sem skupaj z manjšim cvetličnim aranžmajem obesila na isti žebelj, oboje pa spela še z eno okrancljano ščipko.
No, zdaj naj se pa hitro kakšna od meni bližnjih punc poroči, da prevzamem dekor v svoje roke. Mislim, da bi v tem nadvse uživala. Samo nekaj stopinj manj se ne bi branila.
