SLIDER





e t s y
Prikaz objav z oznako e t s y. Pokaži vse objave

intervju: KraKra

petek, 07. maj 2010

Zelo sem ponosna, da se je Maja, KraKra  ustvarjalka, pripravljena malce razkriti širšemu občinstvu prav na Pepermintu. Poznate KraKra svet? Tudi jaz ga nisem, dokler mi ni pred kratkim prijazna komentatorka namignila, naj si ogledam to čudo. Pa sem si ga res {najdete ga na etsy + flickr + FB} in se takoj zaljubila v bitjeca, pa če so človeška ali živalska. Ker so enostavno adorable, ljubka, pisana, prefrigano nasmejana, rdečih ličk in barabice male točno vejo, da se ti s takim nasmehom takoj prikupijo in se začenjaš spraševati, kako morajo biti šele mehka tale bitjeca v resnici.  Potem so tu še oblekce za blazine, pa pisane zastavice in dišeči žakeljčki, napolnjeni s sivko... Vse lepo z ljubeznijo zašito. Da boste vedeli, čigave pridne ročice režejo, krojijo in šivajo te lepote, vam torej predstavljam Majo. Na koncu pa sledi še presenečenje. (:
Kdo si in kaj počneš?
Sem Maja in nisem ravno oseba, ki rada velikodušno govori o sebi, ampak tokrat pa bom, ker drugače lahko kar zaključimo že na začetku in to se pri teh rečeh nekako ne spodobi! Naj naštejem svoje najbolj karakteristične prvine …
Sem kavč aktivist in to vročekrvni! Polovico do večino časa patološko asocialna (So what, bite me!! Ampak še kar pridno delam na izboljšanju stanja, prosim za kanček razumevanja). Prepojena z muziko (čeravno je res, da sem instrumentalni analfabet, žal! Moja kariera bobnarke ni nikoli zaživela, obupano zdaj hrepenim le še po poziciji tamburin tresalke, po možnosti še pred časom, ko bo zopet potrebno nositi plenice), politično nekorektna (ker je politika ena velika packa in ima nedoumljive norme, ki so vse prevečkrat povsem skregane z preprosto logiko bivanja) in sem kruto iskrena vendar držim jezik za zobmi in zato je možno shajati z mano, vsaj večino časa in z tistimi potrpežljivimi, ki imajo konjsko močne živce.
No, sem tudi zmerni pesimist (ker je res lahkotno opravilo mrščenje čela v kombinaciji z dvomljivim in nezadovoljnim skomiganjem z rameni) in kolerični optimist (ker je svet lep in čutim, da je potreben le miceni poriv, da se megalomansko kolesce mehanizma zgane!). In ja, sem kofeinski džanki, priznam.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Standardne vsakodnevne rutine ni, ampak moj povsem običajen delovni dan vsekakor sestavljajo naslednje reči: khm, khm skodelic kave ob katerih zagnano pišem to-do listke (in takoj zatem zmečem v ločene odpadke včerajšnje, neodkljukane to-do listke), več urnega ropota moje šivačke/likalnika/fotoaparata (ki se brezobzirno porazporedijo od jutranje dopoldanskih ur do pozno nočnih ur), avtomobilskega cijazenja, ždenja pred računalnikom, izvrševanja gospodinjskih opravil (ki hkrati služijo večim namenom in so bojda blagodejni relaksacijski ventilčki za dušo), španciranja (selektivno gluhega in pretirano samosvojega) psa, peke kruha in kartanja.
So pa še prazniki, dopust in posebne priložnosti, takrat pa je na vrsti hedonistični kaos!
Predstavi nam prosim tvoje male prijatelje iz blaga. Kako ste se spoznali, kako so zaživeli?
Precej so živahni in glasni in tiste strašno radovedne sorte. Premalo prostora imajo kot le ideje in kar nadležno zahtevajo svojo dogodivščino. Zato jih pač spustim iz vrvice, z nekaj pomoči šivačke in blaga (opranega, po možnosti takšnega, ki je že imelo predhodno življenje ali pa je novo, in je iz naravnih surovin). Ker so tako suvereni, je nuja, da so tudi edinstveni, torej unikatni.
Ugotavljam, da smo zdaj, po trmastih začetniških mukah in polžjem ritmu dela, že kar vpeljani v ta kreativni proces. Je pa res (in to iskreno priznam), da je zelo malo vode preteklo odkar zmorem vsaj približno spodobno skoz mašino potegniti šiv, pred tem je bil namreč čas, ko je bil opis mojih delovnih nalog bolj ilustratorsko usmerjen, kar pa se zaradi pomanjkanja samoiniciative ni najbolj izšlo. Šivanje je zame velik dril in tako delujoč izrazni medij mi trenutno zelo ustreza! Ampak, ker sem po naravi bolj nostalgične sorte, še vedno na vsake kvatre, malo počičkam po papirju.
Komu so namenjene tvoje male žverce, fantje in dekleta? Kako si predstavljaš njihove zgodbe, potem ko se ločiš od njih in dobijo nov dom?
Mislim, da najbolj in predvsem, otroškim dušam! V glavi si zamišljam, da so narejene za vse tiste, ki jih pač… pokličejo (tako ali drugače), da se začuti vabljiva energija in jih vzamejo k sebi ter jim poklonijo nov dom. Želim si, da s sabo prinesejo kakšen nasmeh in da jih otroci radi stiskajo. S tem namenom ta bitjeca (pa tudi ostale reči) tudi delam!
In še, mogoče ni ravno priporočljivo izdati, vendar jih med nastajanjem čaram. Zaželim si, da bi v svojih novih domovih/pri novih prijateljih slišale ogromno smeha in navihanosti, pa posrečena tuhtanja (obožujem lucidno otroško logiko!!!), pa konstruktivna pričkanja in podobno ter nikoli, ampak res nikoli, bile priča čemu hudemu. Seveda ne živim v pravljicah, le srčno upam, da so tam kjer se nastanijo, le radoživa in breskrbna otroška doživetja, ki rastejo in tkejo svoje spomine v ljubečih sredinah. Takšne misli mi dajejo največji zagon.
Kaj še drugače rada počneš, ko se Krakra delavnica zapre in šivalni stroj utihne?
Drži, moja draga šivačka in tudi ostali tehnično-mehanski kreativni kolektiv res utihne, jim ugodim z pavzo, jaz pa medtem rada (naštevam po naključnem vrstnem redu):
  •  vzgajam z ljubeznijo, po najboljših močeh in zmožnostih.
  • kuham (vegansko oz., če ne drugače pač vegetarijansko), perem (mmm, svežina), likam, sekam drva, pucam in pacam in spet pucam!
  • vrtnarim (to je, rinem po zemlji in z navdušenimi kriki strašim trenutno še mirkoskopske rastlinice ali pa se štorasto natikam na trne)
  • lutkarim
  • zelo rada potujem in si že vrsto let noro želim na Islandijo, pa vedno najdem kakšno prepreko (od okoljske ozaveščenosti zavoljo letaskega prometa do finančnega fedra), no letos je moja ljuba Islandija končno prišla k meni, sicer le kot prašni vulkanski delci, ampak ne dlakocepimo (toliko o potovanjih!)
  • obožujem knjige, to je ljubezen brez meja in preprek. Čeprav se je v tej ljubezni kruto pripetilo, da sem prešla iz »dve bukvice na teden« na »dejmo, vsaj ena bukvica na teden!« na »ni veliko časa, ampak bukvica na mesec or die!!!«, zato se upravičeno bojim, da sledi le še tisto strašno stanje, ko si na redko posajene dni v letu vzameš knjigo s police, čez čas še kakšno in še kakšno in jih potem (tedne kasneje) skesano pospraviš nazaj na polico, neprebrane. Oh knjige!
  • in še ena reč, ki jo redno prakticiram (zadnje čase tik pred spanjem, toliko da izenačim vse te pocukranosti sreče čez dan), študiozno se obremenjujem z grozotami sveta (prek vrste aktivistično usmerjenih spletnih strani in blogov le teh) in kot kaže, mi še dolgo ne bo zmanjkalo gradiva!
Imaš svoja najljubša spletna mesta? Jih deliš z nami?
Najpogosteje klikam po Etsy, Flickr, YT, vmes je še polna pest prej omenjenih ozaveščeno naravnanih strani, zadnje čase tudi po FB. Za mašenje luknjastih informacij in ostalega firbčnega raziskovanja pa je tu seveda ata vseved - Google.
Načrti in želje za prihodnost? (Zelo navijamo za Krakra blog, zelo glasno in zelo močno.)
Glede načrtov sem nekaj nakazala že pri to-do listkih, torej načrtovanje je fina reč in se pri meni na veliko dogaja, je pa izpeljava prepogosto težko breme za povsem prelene za izpeljavo. Kaj?! Ups, pa ne prelene, pre-zaposlene kot sem jaz, ki se strogo držim načela »kam pa pridemo, če bomo vsi požrešno ambiciozni?!«
Želje … seveda so, ampak tako zelo preproste in zelo realne, ker si kaj več oz. drugače kot že poklicno funkcioniram, niti ne želim, vsekakor pa je največja želja, da bi bila malenkost bolj produktivna oz. organizacijsko gospodarna z delovnim časom (in to bo kmalu, čutim na vodi, da bo - le še kolektivni omm mi manjka). Poleg tega se mi poklic indie crafter sliši zelo prima in se ga želim še nekaj časa držati!
Blog?! Kaj je to blog? Mislim, da kaj takega pri meni ne bi šlo dobro skozi … predvsem zavoljo tega, ker šele meseca maja odkljukavam decembrski spisek idej in opravil, poleg tega je vsekakor bolje prepustiti zadeve tistim, ki jih res obvladajo (in tukaj se intervjuvanka prijazno nasmehne in požmikne pepermintki K!).
Sedaj pa, kot obljubljeno, presenečenje!
~ KraKra giveaway ~
Trije med vami, ki se boste potrudili in napisali zgodbico o zaenkrat še neobstoječemu KraKra bitjecu iz blaga, boste dobili prav posebno darilce izpod Majinih rok. Vsaka KraKra igračka ima namreč svoje ime in zgodbico. To lahko preverite tule. Čas imate do naslednjega Peperminovega  intervjuja (hja, ne vem, kdaj bo:)! Z Majo pa se bova še zmenili, ali bova dobitnike izžrebali ali bodo nagrajene najbolj simpatične zgodbice. Sedaj pa...spustite domišljijo na pašo!

intervju: Teta Bina

sobota, 12. december 2009

Z veseljem vam ponujam v branje intervju s Teto Bino. No, pravzaprav s Sabino, ki se skriva za tem prijetnim delovnim imenom in izdeluje prekrasen nakit. Ta je sestavljen iz različnih materialov, navidez nezdružljivih, ki jih zna Sabina skombinirati v lepe, barvite, drzne in nosljive kose. Upam, da se vam bo skozi odgovore še bolj prikupila in si boste ogledali tudi njeno spletno trgovinico (s čisto svežo kolekcijo babušk) in pokukali na njen fin blog.

Kdo si in kaj počneš?
Sabina Robnik, mati živahnemu enoletniku in žena razumevajočemu možu. Zaposlena sem v zdravstvu, kot dipl. medicinska sestra. V prostem času pa se zatekam k moji strasti, oblikovanju.


Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Ponavadi vstanem še preden se oglasi budilka. Kavo spijem ob prebiranju blogov, nahitro preberem maile, pregledam Facebook. Zadnje požirke kave naredim kar v kopalnici, medtem ko si mažem trepalnice. Med ščetkanjem zob si natikam nogavice, med česanjem las zapenjam jopico. Vmes pojem tudi toast ali kosmiče, seveda medtem, ko rihtam tamalega. Že zjutraj se veselim poznega popoldneva, ko bomo vsi trije spet skupaj. Šele zvečer, ko sin zaspi, pa v roke vzamem šivanko, blago ter ostale pripomočke in se prelevim v Teto Bino.

Kako si zašla v ustvarjalne vode in zakaj si se lotila ravno oblikovanja nakita?
Ustvarjam že od otroštva. Kot majhna punčka sem čečkala po stenah, risala po betonu s kredami, šivala oblekice barbikam. Želela sem se vpisati na SŠOF, naredila sem sprejemce; potem pa podlegla pritiskom staršev, naj se rajši vpišem v kakšno šolo, ki mi bo lažje zagotovila službo.
Oblikovanje nakita pa se je pričelo v srednji šoli, v 1.letniku. Takrat je bilo punk obdobje in oblikovala sem predvsem iz kovinskih materialov, keten, ki sem jih dobila v Metalki, knofel iz prve pomoči, nekaj časa sem se navduševala tudi nad usnjem in fimo maso.

Rada imam velike uhane, ki pa so ponavadi tudi težki. Zato se mi je pred parimi leti porodila misel, da bi si jih naredila kar iz čipke. Še rajši kot zase, pa oblikujem za druge. Moja večna muza pa je bratova punca, ki ima neverjeten smisel za modo. Rada nosi ogromne kose nakita, zato z veseljem naredim kaj, kar obogati njeno garderobo.

Kako bi opisala slog, stil tvojih izdelkov?
Moji izdelki projicirajo moje občutke. Na moj slog močno vplivajo glasba, moda in subkultura nasploh. Rada imam avantgardne, asimetrične kreacije; vendar se je moj slog, predvsem zaradi boljše prodaje, usmeril v bolj nosljive, vsakodnevne kose.
Stil mojih izdelkov pa je bolj romantičen, vintage, bohemski, včasih celo gotski.

Kakšne materiale uporabljaš pri svojem delu?
Uh, seznam bi bil verjetno krajši, če bi napisala, kaj ne uporabljam. Vse od blaga, čipk, trakov, gumbov, volne, zadrg pa do žice, kamnov, lesa, plastike, papirja, barv, lepila. Celo lak za lase se najde vmes. Predvsem pa imam rada rabljene materiali, ki imajo za sabo zgodbo. Zelo rada se ob nedeljah potikam po boljšaku, kjer brskam za starimi kosi nakita, ki jih potem predelam in uporabim kot material.

Kakšnemu profilu ljudi so tvoji izdelki namenjeni?
Moji izdelki so namenjeni predvsem ženskam, ki želijo popestriti svoj stil oblačenja s posebnimi, unikatnimi kosi nakita. Ženskam, ki želijo biti opažene in tudi rade opazujejo.

Kje iščeš navdih oz. kje te navdih najde?
Prej navdih najde mene, kot jaz njega. Najdeva se resnično povsod. Če imaš kreativnost v sebi, potem te to spremlja vedno in povsod. Sploh se ga ne trudim najti.
Inspirirajo me ljudje, ki se ne ozirajo na okolico in so takšni, kot jim paše. Občudujem ljudi, ki se drzno oblačijo. Moja ikona je Roisin Murphy, ki rada nosi kreacije Vivienne Westwood, moje najljubše modne oblikovalke. Velik vpliv name ima tudi David Lynch, ne samo kot režiser, ampak predvsem kot vizualni umetnik.

In kaj še drugače rada počenjaš?
Obožujem fotografiranje. Predvsem me navdušujeta modna in portretna fotografija. Rada pa fotografiram tudi detajle in predmete. Včasih komaj čakam, da bo nakit prišel v fazo fotografiranja.
Rada tudi kuham in dobro jem. Zanima me tudi dietetika in njena načela poskušam, bolj ali manj uspešno, vpeljati v moj vsakdan. Vsaj 2x na teden pa se mora moj pulz dvigniti na 130 bpm in moje telo spotiti. Ja, s telovadbo in savno seveda.


Tvoja najljubša spletna mesta?
Rada obiščem:

Večinoma pa kar sproti ugotavljam, kaj me zanima in si delam solato v zaznamkih.

Načrti in želje za prihodnost?
Teh je kar veliko. Svojo energijo poskušam usmerjati v tiste bolj uresničljive. Zaenkrat načrtujem postavitev spletne trgovine. Zelo bi želela vključiti tudi ostale mlade kreatorje, še posebej mlade, neuveljavljene. Pri tem mi je v velik navdih Etsy, ki omogoča mladim umetnikom z vsega sveta, da prodajajo svoje izdelke, kupcu pa nešteto možnosti, da najde kaj za svoj okus. Mogoče pa.
Zelo se želim izobraževati na področju fotografiranja in si kupiti kakšen boljši objektiv za mojega Canona EOS 450d. Poleg Photoshopa je zdaj v načrtu učenje InDesign-a.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.