SLIDER





i n t e r v j u
Prikaz objav z oznako i n t e r v j u. Pokaži vse objave

INTERVJU: PETRA KERN

četrtek, 2. junij 2011

Tokratni intervju bo spremljalo veliko veliko vzorčkov. Ponavljajočih se podob, ki jih Petra Kern natančno poslika in razporedi v prav  poseben red. Petra, včasih novinarka in stlistka, je danes mama dveh otrok, ki si med vsakodnevnimi obveznostmi kdaj pa kdaj utrga kakšno urico in ustvarja. Skicira, slika, barva. Njene sanje so kakopak sanjske - da bi se njen dizajn znašel na čisto vsakdanjih predmetih v domovih širom po svetu. Morda na skodelici, preprogi, notesniku. Lastno podjetje z dodatki za dom in galanterijo? Vse je mogoče! Petri in novostim izpod njenih rok lahko sledite tudi na njeni FB strani, vsakdanje utrinke iz svojega življenja pa deli tudi na blogu.
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
V tem trenutku sem predvsem žena in mama (vrstni red teh dveh vlog se čez dan velikokrat spremeni), ki se trudi slediti svojim mladostniškim sanjam. Do sedaj so sanje ostajale nekje v ozadju, pokrite z »resno« službo, iskanjem identitete, partnerja in kopico drugih stvari. Sedaj bi rada iz njih nekaj naredila, zato bi rada ponudila svoje slike kot licenco tekstilnim, papirnim in gospodinjskim podjetjem po svetu.


KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Trenutno moj dan poteka zelo materinsko-gospodinjsko :). Dopoldne uspavam, hranim in se igram s Sofijo. Ko zaspi, zelo na hitro »razvlečem« barve in slikam, ker je moj čas omejen z dojenčičinim spanjem. Včasih kaj napišem na blog, včasih pa berem art bloge, da se tako vsaj malo povežem z umetnicami po svetu. Popoldne pride iz vrtca domov moj štiriletnik Tim in od treh oziroma štirih popoldne, pa do spanja je družinski čas. Zvečer me navadno čakajo gospodinjska opravila.
KAKO SI ZAŠLA V SVET USTVARJALNOSTI, SLIKANJA? SAMA SE TE NAMREČ SPOMNIM PREDVSEM KOT NOVINARKE IN STILISTKE. KDAJ SE JE ZGODIL TISTI PRESKOK?
To je pa dober spomin :). Res je, kot novinarka in stilistka sem delala skoraj sedemnajst let. Pokrivala sem predvsem lifestyle teme, predvsem v ženskih revijah in kasneje na spletnem portalu. Ne vem, če je šlo za kakšen večji preskok v mislih, saj sem tam že dolgo ustvarjala, večja težava je bila, da tega nikdar nisem zlila na papir. Najbrž zaradi vseh vrst strahov: od tega, da bo vse, kar bom naredila, čudno, do tega, da nimam formalne umetniške izobrazbe, da v svetu, kjer je toliko in toliko ljudi boljših od mene, ne bom mogla pogledat niti čez rob itd. Potem pa sem pred prvomajskimi počitnicami leta 2009, ko sem v eni od drogerij nakupovala stvari za naše potovanje v Provanso, zagledala neke svetleče flomastre, s katerimi sem začela risati vzorce, ki so bili podobni tistim, ki jih rišemo, ko govorimo po telefonu … Potem je vse skupaj postalo odvisnost :).
SI SAMOUK ALI SI SE TUDI ŠOLALA V LIKOVNI SMERI?
Popoln samouk. Vmes sem zbrala pogum za dva likovna tečaja :).

BLIZU SO TI ORNAMENTALNI MOTIVI. OD KJE PRIHAJA TA FASCINACIJA IN KJE IŠČEŠ/NAJDEŠ NAVDIH Z ANOVE VZORCE?
Na to vprašanje nimam konkretnega odgovora. Res je, da mi je ornament blizu. Najbrž zaradi poenostavljenih  domišljijskih oblik. Pri ornamentu je lažje pustiti domišljiji prosto pot, saj lahko recimo tulipan naslikaš na tisoč in en način. Če se ga lotiš slikarsko, te bo bolj zanimal popoln približek predmeta, ki ga slikaš. Navdih so najbrž vtisi lepih stvari, ki jih vidim ali samo ošinem tekom dneva. Z iskanjem le tega se mi pa za zdaj še ni potrebno ukvarjati. Leta abstinence so naredila svoje :). Ko se usedem za list papirja ali platno, roke hitro poiščejo oblike in barve, veliko stvari pa v glavi tem trenutku nastane na »vozičkarskih« pohodih.
KAJ ŠE SICER RADA POČENJAŠ V ŽIVLJENJU?
Potujem. Hodim v hribe. Berem. Kuham. Plešem. Nakupujem čevlje. Se družim s prijatelji.

TVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI...
in še in še …
NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST. KAKO SI ZASTAVILA SVOJO POT IN KJE SVOJA DELA VIDIŠ, ČE V PRIHODNOST POGLEDAŠ SKOZI SANJSKI KALEJDOSKOP?
Predvsem vidim veliko stvari, potiskanih z mojim dizajnom. Pa naj bodo to krožniki ali posteljnina, zvezki ali prti, majice ali hladilniki, tapete ali preproge :). Pravzaprav na stvareh, ki nas obdajajo in nas hkrati lahko razveseljujejo. Pot se je šele začela, v trenutku, ko se izteče porodniški dopust, bom začela iskati tudi prevozna sredstva do sanj. Najbolj in čisto sanjsko pa bi bilo lastno podjetje z dodatki za dom in galanterijo.
PREBERI
12 komentarjev

intervju: ZORAN PUNGERČAR

ponedeljek, 2. maj 2011

Začnimo teden z novim pepermintovim intervjujem. Tokrat sem za odgovore na vprašalnik prosila Zorana Pungerčarja, razlog pa je takle. V lokalih, knjižnicah in ostalih javnih prostorih vedno prečekiram stojala z letaki in vzamem tiste najbolj vizualno zanimive. In med njimi je že kar ličen kupček koncertnih letakov, ki jih je oblikoval Zoran.  Oblikuje tudi plakate, pred kratkim pa je sodeloval pri prav posebnem projektu in zdizajniral ovitek ploščka, o čemer (in še o čem drugem) lahko preberete tudi na njegovi spletni strani in blogu. Zoran pa nam v intervjuju postreže tudi z odličnimi linki. In nekam sumljivo se mi zdi, da imajo fantje iz nekega točno določenega konca Slovenije zelo radi brokoli in tofu. :)
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem Zoran Pungerčar, plačo si služim kot grafični oblikovalec, drugače pa rišem in oblikujem plakate za koncerte. Rad jem brokoli in tofu. Rad tudi pijem kavo. Vsaj tri na dan.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
PON-PET: zgodnje ustajanje, sprehajanje psa, nato sledi pedaliranje v službo, kjer senadaljnih 8 ur ukvarjam z reševanjem vprašanj iz sveta oblikovanja in postavljanja revij, nato odpedaliram nazaj domov kjer si skuham tretjo ali četrto kavo in v najboljšem primeru še kaj narišem.
VIKEND: sobota in nedelja potekate bolj počasi in sta zato primerni za sprehajanje po hribih in ostale stvari za katere mi zmanjka časa čez teden. Tudi rišem najraje med vikendi, ker si lahko takrat res vzamem čas. Tako lastni projekti ponavadi nastajajo ob nedeljah zvečer.
KDAJ IN KAKO SI SE ZAVEDEL, DA BO GRAFIČNO OBLIKOVANJE TVOJ POKLIC?
Takšnih in drugačnih »trenutkov resnice« je bilo že kar nekaj, prvi pa je bil na koncu osnovne šole. Na gimnazijo nisem hotel, ker sem vedel, da sem prelen, ekonomska šola se mi je zdela dolgočasna, so pa tisto leto odprli program medijski tehnik na Srednji šoli tiska in papirja, pa sem rekel, da grem poizkusit. Še danes sem mnenja, da je bila to ena izmed boljših odločitev.
BI ZNAL Z BESEDAMI OPISATI SVOJ SLOG ILUSTRACIJE IN OBLIKOVANJA?
Sodelavka je moj stil nekoč opisala kot naivnega, ampak v dobrem pomenu besede. Sam bi rekel, da so moje ilustracije malce primitivne, grobe, čudaške... vse kar mi roji po glavi pa ne morem vtaknit nikamor drugam.
POVEČINI OBLIKUJEŠ PLAKATE IN LETAKE ZA KONCERTE. ZANIMA ME, KOLIKO SE V TEM PRILAGAJAŠ BENDU/IZVAJALCU IN ČE MORAJO MORDA IZDELEK "POŽEGNATI", PREDEN GRE V TISK?
Plakate delam »po naročilu« organizatorjev koncertov, parkrat pa se je zgodilo, da sem delal tudi turnejski plakat po naročilu banda. Vedno se trudim, da je ilustracija na nek način povezana z bandom za katerega delam. Stil glasbe vpliva na sam izgled, vendar nočem, da bi me to omejevalo. Proces se vedno začne z googlanjem za preteklimi plakati bandov, ker me vedno zanima, kakšne asociacije je band vzbujal pri ostalih oblikovalcih. Sledi branje besedil in iskanje zanimivih pojmov iz le-teh, ki bi se jih dalo zanimivo upodobiti. V sam proces nastajanja spada tudi poslušanje čimveč glasbe banda v obdobju, ko zanj oblikujem plakat. Zaenkrat se ne spomnim primera, da bi band zahteval, da mora videti plakat pred tiskom, seveda pa sami organizatorji presodijo ali je grafika primerna za band. Na srečo so organizatorji ,s katerimi sodelujem, zelo na tekočem z aktualno glasbo in grafično podobo, ki spada zraven. Vsi sledijo naslovnicam albumov, plakatov itd. in imajo posledično občutek, kaj je dobro in kaj ne. S takimi ljudmi je super delati, saj razumejo in podpirajo to, kar počnem.
KOGA V SVETU OBLIKOVANJA NAJBOLJ OBČUDUJEŠ IN ZAKAJ?
Eden izmed mojih največjih favoritov je zagotovo Maxwell Loren Holyoke Hirsch, odličen mi je tudi Jon Klassen, redno pa spremljam tudi Lizzy Stewart, Nigela Peaka, Julio Pott, Scotta Bakala, Justina Bartletta, Stacey Rozich... Google Reader folder z ilustratorji je precej velik. Od slovenskih pa najbolj cenim Mino Fino, Leno Sardelo, Lukatarina, super pa se mi zdi tudi ekipa, ki ustvarja ilustracije za Tribuno. Vse naštete ljudi občudujem zato, ker vsakič, ko vidim kaj novega izpod njihovih svinčnikov ,dobim željo in inspiracijo po risanju.

TVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI?
GLASBA:
UMETNIJE:
Pikaland 
KAJ ŠE SICER RAD POČENJAŠ V ŽIVLJENJU?
Kadar imam čas, ga rad namenim analognim stvarem. Tako rad poslušam glasbo iz vinilk in namesto iz ekrana probam brati iz revije ali knjige. Dosti časa namenim tudi glasbenim koncertom, pitju kave in sprehajanju psa. Sploh kava in pes sta super za preganjanje designers blocka.
NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST.
Čimveč objavljenih ilustracij, cilj sta seveda New York Times in New Yorker, hehe. Narediti še kakšno naslovnico za vinil. Z ilustracijami napolniti čimveč fanzinov in knjig. Ena izmed velikih želja, ki čaka na listi, pa je poizkusiti živeti in delati nekje v tujini.

PREBERI
, , , , , , , ,
9 komentarjev

INTERVJU: PRIMOŽ ZORKO

sobota, 2. april 2011

Tole je moj najdlje zacahnan intervju! Oziroma intervju, ki sem si ga želela na pepermint spraviti že odkar sem nekega dne na enem od stojal z letaki našla eno super vabilo za vpis v poletno surfersko šolo.  Primoža, ki je bil napisan kot oblikovalec letaka, sem takoj poguglala, naletela pa na Coming soon spletno stran. Eh. In potem sem nekaj mesecev nazaj spet poskusila srečo in našla njegov blog. Si navdušeno ogledala še več njegovih del in mu takoj pisala. Primož, ki sicer študira arhitekturo, je kot oblikovalec samouk leta 2010 s svojim plakatom I AM NOT LABELS zmagal na mednarodnem natečaju Ten images of Ithaca. Plakat SOON IT MIGHT BE TOO LATE s polarnim medvedom, ki joče krvave solze, pa je tako ali tako genialno. emocionalno in sporočilno močno delo, ki opozarja na nezadržne ekološke spremembe. Naj bo dovolj za uvod, preberite intervju in spoznajte Primoža Zorka.
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Primož Zorko, študent arhitekture, v fazi popolnega preskoka v svet grafike in ilustracije in morda še česa, hobi fotograf, ljubitelj lepega, surferski odvisnik, rekorder v številu obiskov tega bloga, oboževalec tipke cmd (tudi shift mi je ljuba) in amaterski žurer.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Nekega tipičnega poteka dneva pri meni ni, če že, gre za obdobja, ko zaradi okoliščin dnevi izgledajo podobno, a se zna že naslednji dan zgoditi preskok v novo "obdobje".
Trenutno je, glede na obilico naročil v preteklih tednih in s tem povezanega nočnega dela, moj dan zamaknjen za nekaj ur. Zvečer, oz. ponoči ne morem zaspati in delam, zjutraj pa spim malenkost dlje. 
Morda obredni deli vsakdana so skodelica čaja ali kave v družbi punce, pregled emailov in nekaterih spletnih mest (še posebej rad preverim svoj blog, če sem slučajno objavil kaj novega, pa sem nad ugotovitvijo največkrat razočaran), malo ali več ustvarjanja, vse ostalo pa so že spremenljivke. Tudi razmerja naštetih aktivnosti lahko zelo variirajo, kak dan delam od jutra do jutra, drugič večino časa preživim zunaj.  Edino čaja nikoli ne pijem cel dan.
Fleksibilno torej. Mislim, da bi bilo dobro začeti delati v kakem od oblikovalskih studijev, poleg glavnih razlogov tudi zato, ker bi na taka vprašanja lažje odgovoril, pa še bolj organiziran bi deloval. Pa ne da nisem (ali vsaj rad verjamem, da je tako).
KAKO IN KDAJ SI SE ZAČEL UKVARJATI Z GRAFIČNIM OBLIKOVANJEM, KAJ TE JE POVLEKLO V TA SVET?
Spomnim se, da sem že zgodaj rad risal in nasploh ustvarjal, a si grafičnega oblikovanja, ilustracije, vizualnih komunikacij nisem predstavljal kot možne kariere. Odločil sem se za študij arhitekture, a sem iz leta v leto, predvsem pa po nekaj delovnih izkušnjah v arhitekturnih birojih, prišel do spoznanja, da arhitektura ni tisto pravo. Zato sem se začel počasi, a vztrajno  lotevati grafično oblikovalskih nalog.
Kaj točno me je povleklo v ta svet ne bi vedel, vedno pa sem rad pogledal grafike in ilustracije, streetart, ali zgolj oglas, ki so bili narejeni tako kvalitetno, da so v meni zbudili čustva, zanimanje, navdušen sem bil (in sem) nad izdelki, ki so le z vizualnim outputom prenašali sporočilo učinkoviteje, kot bi ga lahko nekdo z besedami. Isto sem želel tudi sam in ugotovil, da pri procesu ter še posebej ob pogledu na rezultat neznansko uživam.
BI ZNAL OMEJITI/OPISATI SVOJ KREATIVNI SLOG ALI GA ŠE PREIZKUŠAŠ IN IŠČEŠ?
Kar se sloga tiče, bi raje videl, da ga, če že, opredeljujejo in analizirajo drugi (morda bom sicer takrat želel obratno). Ne bi se rad oprijel določenega sloga, saj vsak brief glede na idejo, ki jo želimo z vizualijo sporočiti, narekuje uporabo specifičnega sloga, in pa ker uživam v uporabi različnih/novih medijev, postopkov kreacije, stilov in so zato tudi rezultati lahko povsem različni. Sem v (večni) fazi učenja in eksperimentiranja in verjamem da se bo moj stil, estetika še spreminjala.
LAHKO OPIŠEŠ SVOJ USTVARJALNI PROCES OD NALOGE, PREK IDEJE DO IZVEDBE?
Kreativni proces variira glede na specifičnost naloge, ali delam za naročnika, natečaj ali osebni projekt. V grobem - po prejetem briefu začnem z analizami in brainstormingom in beleženjem prebliskov (slabih in boljših), skodelica kave, morda sprehod ali pogovor s tretjo osebo (nenamišljeno) in nazaj k skicirki, saj se mi, ko "ne razmišljam" največkrat utrnejo najboljše ideje. Potem iz množice idej izberem ali spredem meni (ali stranki) najbolšo. Nato skodelica čaja, zatem pa največkrat list papirja in svinčnik. Nastale krace so potem osnova za digitalno ilustracijo ali del nje. Če ne krace, morda fotografija. Ali samo črke. Odvisno od posameznega projekta. Z barvami se ponavadi ukvarjam na koncu.
KOGA V SVETU OBLIKOVANJA NAJBOLJ OBČUDUJEŠ IN ZAKAJ?
Nimam določene osebe, za katero bi lahko rekel, da jo najbolj občudujem kar se njenega dela tiče. Velikorat večjo pozornost temu, kdo je kaj naredil, posvečam izdelku samemu, zato bi morda lažje naštel ali našteval projekte, ki so me impresionirali, a jih je preveč in se zato ne spomnim niti enega. No, je pa vseeno veliko tudi kreativcev, ki me navdušujejo s konsistenco kvalitete svojega ustvarjanja. Taki so na primer Emil Kozak, Jasper Goodall, James Joyce, The Zonders, Mark Weaver, Gianluca Fallone, Filip Bojović/A3format in drugi, v domačem prostoru za moje pojme odlično delajo Pop-up studio, The Zek Crew in Multipraktik kolektiv, potem Nenad Cizl, David Fartek, Branislav Milošević, Mina Fina in še bi lahko našteval. Dosti je takih. Upam, da se v prihodnosti ponudi priložnost sodelovanja s katerimi od njih.
TVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI?
designboom.com - klasika. Kako neizvirno.
tumblr.com - blogerska platforma, na kateri se v množici blogov nekje skriva tudi moj.
pepermint.si - odkril sem ga šele pred kratkim, povezava pa je že dnevno aktivna med ostalimi bookmarki v brskalniku
photodonuts.com - foto krofki.
ffffound.com - zaradi adiktivne moči te strani, se jo trudim obiskati kar se da malokrat
surfline.com - brez pregleda dogajanja v svetu surfanja in sanjanja o valovih na drugem koncu sveta ne gre.
KAJ ŠE SICER RAD POČENJAŠ V ŽIVLJENJU?
Iz dneva v dan sem bolj zaljubljen v dizajn, ilustracijo, ustvarjanje, tako da bi tudi to lahko označil za neke vrste hobi. Fotografija je druga aktivnost, ki mi krajša čas, še posebej obožujem upravljanje z analognimi fotoaparati zaradi drugačnega pristopa in občutkov, ki jih ponuja ta oblika fotografije. Obožujem trenutek, ko domov prinesem razvit in skeniran film in od vsega pričakovanja in tresočih rok komaj vtaknem CD v režo na laptopu. Da ne omenjam, kako že na ulici med hojo pregledujem negative usmerjene proti soncu, na nevarnosti prometa pa kratkomalo pozabim. Zadnje čase se vračam k izdelavi custom superg, a zaradi obilice drugega dela, zaenkrat v manjši meri, kot bi želel. Potem pa je tu še ena aktivnost, ki je na prvi pogled malo težje združljiva z delom in življenjem v mestu kot je Ljubljana, to je surfanje na valovih, brez česar si prav tako ne predstavljam svojega življenja. Ni ga lepšega kot uživati v moči in lepoti narave v obliki valov, sonca, dežja, sončnih zahodov, toplih krajev itd., če pa k temu dodaš še občutke, ki jih dobiš ob vožnji po valu, je zasvojenost povsem opravičljiva. 
NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST?
Delati kar imam rad in to delati dobro.
(p.s.:Ter na vprašanja v intervjujih odgovarjati s krajšimi odgovori)

PREBERI
6 komentarjev

intervju: PETER PERUNOVIČ

ponedeljek, 21. marec 2011

Po štirih dekletih v pepermintovem intervjuju spet gostim predstavnika moškega spola. In kjer so moški, ponavadi tudi šport ni daleč, kar tokratni intervjuvanec potrjuje. :) Peter Perunovič (www | blog) je športni entuziast, na šport in adrenalin pa ga veže tudi fotografija, saj ni redko, da se v gozdove na razrite proge ali v zasnežene gore odpravi s fotografsko opremo. Rezultat? Fenomenalne fotke, na katerih so ujeti skoki, triki, ostri ovinki, popolna skoncentriranost pa tudi zabava. Z urbano ali naravno kuliso, ki ju Peter v objektiv lovi, tudi ko ne gre za šport - na potovanjih in doma.
KDO SI IN KAJ POČNEŠ?
Sem Peter Perunovič, fotograf, drugače studiram arhitekturo in živim v Mariboru.  Trenutno v dvaindvajsetem letu hoje po svetu počnem to kar mi je všeč, se trudim ustvarjati dobre fotografije in pri tem uživati.
KAKO PONAVADI POTEKA TVOJ DAN?
Odvisno od dneva.  Lahko vam tako povem:  se zbudim, grem na zajtrk, nato na kavico na sonce, s prijatelji na kosilo, še malo počivat, potem mogoče malo bordat in zvečer na pijačo.
Vendar to ni pretirano zanimiva zgodba. Zato bom opisal bolj produktiven dan, ko se je treba zgodaj zbuditi, kaj pojest in se z avtom odpraviti na lokacijo še po temi, nato velikokrat nadaljevati peš po globokem snegu ali blatu v gore, kjer se pripravi objekt za fotošuting, ki se odvija ob najprimernejši svetlobi. Seveda, veselje ob nošenju kilogramov fotografske opreme je nepopisno, vendar se za dobro fotografijo največkrat izplača. Posebno poglavje je slikanje bordanja v mestu, ki se ponavadi zavleče do jutra...
KAKO SE JE ZAČELA IN RAZVILA TVOJA ZGODBA S FOTOGRAFIJO?
Fotoaparati so me od nekdaj fascinirali, vendar sem se s fotografijo resneje začel ukvarjat pred parimi leti, ko zaradi poskodbe nekaj casa nisem mogel  bordati in sem imel preveč prostega časa. Prvi resen fotoaparat sem si kupil leta 2007. Takrat sem veliko slikal gorsko kolesarjenje in BMX, šele kasneje sem se preusmeril bolj na bordanje, portrete, lifestyle. Ampak še vedno se kdaj pa kdaj poleti odpravim tudi  v strmine slikat kolesarjenje.
BI ZNAL OPISATI  SVOJ FOTOGRAFSKI STIL? MU OSTAJAŠ ZVEST ALI GA PRILAGAJAŠ PROJEKTOM?
To je precej težko vprašanje. Če bi moral opisati svoj stil, bi šlo nekako takole: gre za fotografije s poudarkom na zgodbi in iskanju zanimivih kompozicij, mešanju naravne svetlobe z umetno. Ampak samokritike so eno veliko nakladanje, skritizirat te mora nekdo drug, ki je boljši od tebe...
MOTIVI TVOJIH FOTOGRAFIJ SO RAZLIČNI, PREVLADUJE PA ŠPORTNA FOTOGRAFIJA, KJER STA V OSPREDJU GIBANJE IN DINAMIKA. BI REKEL, DA JE ŠPORTNA FOTOGRAFIJA ENA TEŽJIH FOTO DISCIPLIN? V ČEM SE RAZLIKUJE OD STATIČNE PORTRETNE ALI POKRAJINSKE FOTOGRAFIJE?
Definitivno gre predvsem pri fotografiji akcijskih športov za eno zahtevnejših smeri fotografije, saj se večinoma ne dokumentira dogajanja, ampak ustvarja, producira zgodbo, vzporednice je najlažje vleči z advertising fotografijo, le da se odvija v težjih pogojih. Gre torej za kombinacijo pokrajinske fotografije z lovljenjem pravega trenutra športa in osvetljavo studijske fotografije… V pol metra svežega snega.
DELA KATERIH FOTOGRAFOV ŠE POSEBEJ OBČUDUJEŠ?
David LaChapelle, Embry Rucker, Vincent LaForet, od domačih je treba omeniti Sama Vidica in Jako Babnika. Če dodam še režiserje - Guy Ritchie, Quentin Tarantino, Wes Anderson...
DELIŠ Z NAMI SVOJE NAJLJUBŠE SPLETNE STRANI?
Največ časa je na mojem računalniku odprt facebook, ki mu sledi youtube, brez tega pač ne gre, haha. Drugače so zanimive strani še Contemporist, BrandNew, Gizmodo, The Daily Show, tv.blinkx in stran, ki ji na internetu ni para, peterperunovic.com.
KAJ ŠE SICER RAD POČENJAŠ?
Sem velik privrženec spanja, vanj vložim velik delež svojega časa. Zadnje čase sem se precej navdušil nad srfanjem na valovih, tako da bo to poletje zopet na vrsti Indonezija, če bo le čas. Pozimi bordam, smučam, občasno hodim v šolo. Druženje z prijatelji, kavice, zabava,... samo najboljše. 
NAČRTI IN ŽELJE ZA PRIHODNOST?
Uživat, čim več slikat... Mogoče posneti film?
PREBERI
4 komentarji

INTERVJU: MINA ŽABNIKAR | MINA FINA

ponedeljek, 7. marec 2011

Kar nekaj dni sem kolebala, kako spisati uvodnik k vprašalniku, ki ga je izpolnila Mina.  Napisati ali ne? Koga sploh zanimajo moji otroški spomini na Mino v moji sobi pred posterjem Spice Girls ali na gugalnici na maminem vrtu?  Spomnim se enega zvezka, porisanega z njeno pisavo, velike tiskane črke z odebeljeno piko na koncu vsake črte. Naslednje šolsko leto sem tudi sama tako krancljala naslove, šolarka. In sem zrasla jaz in je Mina postala Mina Fina. In po vseh teh letih je  še vedno ena mojih najljubših umetnic. Ali kako se reče tem ljudem, ki delajo vse sorte vizualnih reči in vse so tako lepe in se krušijo kot konica barvice na male drobce med nas, ogledovalce in občudovalce... Okruške greste lahko pobirat že jutri (in vse do 27.marca) v Kino Šiška na Minino Razstavo za risbe in video.
Kdo si in kaj počneš?
Moj standardni odgovor na to se glasi takole: Mina Fina se zbuja z dobrimi nameni, vendar vedno znova pristane pri kosu torte. Rada riše vsakdanje stvari in si zapisuje neumnosti. V prostem času dela kot grafična oblikovalka. 
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Zelo rada se zbujam zgodaj. Verjetno zato, ker je zajtrk postal moj najljubši obrok dneva. Nato nujno pospravim posteljo, ker razmetana postelja pa res ne vodi nikamor. Dan se ponavadi prilagaja tekočim projektom in ostalim kapricam. Dopoldneve večinoma preživim doma, nato pa me zanese v studio na Rimski. Najboljša stvar studia so sodelavci iz grupe Ee. Pogovor in  drugo kritično oko res pomagata pri konstruktivnem delovnem procesu. Da delo ni samo monolog z ekranom. Zelo so priročni tudi za kave in kosila. Perfekten dan bi imel lepo razmerje med delom in druženjem.  
Kako in kdaj si se začela ukvarjati z oblikovanjem, ilustracijo, vizualizacijami... kaj te je povleklo v ta svet?
Malo zgodovinskega orisa: "oblikovanje" se je začelo z 2. letnikom srednje šole po prepisu na Oblikovno in se potem kar nekako nadaljevalo v sedanjost. Zelo neplanirano se je razvilo v stalno "freelance" službo. Posvečam se predvsem vprašanjem iz knjižnega in revijalnega preloma. Z VJ-anjem sem se srečala v začetku Akademije. Kakor se reče "gor sem rasla" pri kolektivu Codeep-i. Za vse sta kriva Martin Bricelj in Ozren Škondrič. Če pomislim, da se s tem ukvarjam že 10-12 let, me res zvije. Moj abstraktno-barvni-video-svet  je prišel do izraza in se nekako profiliral pri Smetnjaku. Pri tem podivjanem krdelu sem že več kot tri leta. Z veseljem pa delam na črno tudi pri Sindikatu. Z ilustracijo in risanjem je drugačna pesem, ker me spremlja od malih nog. Včasih bolj, včasih manj izrazito. Pred približno štirimi leti, ko sem RES spoznala, da me konvencionalno delo v oblikovalski branži ne izpolnjuje in ne zadostuje, se je začel resen premik k osebnim projektom. Eden prvih takih, ki je nastal iz tega hrepenenja, je recimo I see darkness when I close my eyes. 
Bi znala omejiti/opisati svoj kreativni slog ali je to nikoli končana zgodba?
Moje delo zelo lepo sovpada z različnimi stranmi mojih zanimanj. Naj ponazorim:
  • Oblikovanje za red, grid, sistematizacijo.
  • VJ-anje za eksperiment, abstraktno ne-urejenost, spoznavanje tehnologije in družbe.
  • Risanje za spontanost, čustvenost, nadomestek dnevnika.
 Vse skupaj pa je seveda nikoli končana zgodba. Več kot znaš, manj znaš.
Tvoje najljubše spletne strani?
Kaj še sicer rada počneš v življenju?
Med vožnjo rada poslušam klasiko, da izpostavim dramatičnost dolgočasne rutine ustavi - spelji. Na tej postaji se napovedovalci slišijo tako pomirjujoče. Pomirja me tudi spanje. Rada se zaljubljam. Se mi zdi, da je to zelo podobno kuhanju. V kuhinji so najpomembnejši dobri ostri noži in začimbe. Finta vsega pa je v nonšalantnem redu.
Načrti in želje za prihodnost?
Prihodnost, prihodnost ... Všeč mi je ta neznanka. Nisem človek, ki veliko planira  vnaprej. Velika želja je, da bi lahko svoj čas posvečala samo svojim projektom in stvarem, ki me resnično zanimajo. Verjetno je to kar standardna želja. Vendar se je že par let ne naveličam.
PREBERI
, , , , , , ,
10 komentarjev

intervju: Ana Baraga

nedelja, 9. januar 2011

    Na Ano sem postala pozorna med lanskoletno razstavo študentov Akademije za likovno umetnost in oblikovanje Oko za oko. Kup njenih (porisanih, popisanih, polepljenih in počečkanih) moleskinov me je popolnoma prevzel in želela sem vedeti, kdo se skriva za njimi in imenom na razstavni ploščici. In tako sem Ano prosila, da izpolni tale vprašalnik. Ker je trenutno na izmenjavi v Barceloni, je malce dlje trajalo, ampak zdaj so odgovori tu. Aninemu delu lahko sledite tudi na njeni strani ali pa si ogledate njen portfolio.
    Kdo si in kaj počneš?  
    Sem punca iz Ljubljane, malo odrasla in veliko otročja. Končujem študij vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Sanjam o slikarstvu, umetnosti, ljubezni, velikih dogodivščinah, o tem, kaj vse bo treba narediti, o prihodnosti in letenju. Čudim se življenju.  
    Kako ponavadi poteka tvoj dan?  
    Začne se zelo počasi ob motoviljenju in začenjanju delovanja in končuje vse bolj hitro. Zaenkrat sem bolj večerno nočna. Veliko časa porabim, da zberem koncentracijo za delo, menim, da je to do neke mere del dela (a jo po moje tudi prvečkrat presežem). Nedelo je del dela. Ustvarjalci brez neke redne ritmične zaposlitve imamo ponavadi obdobja, ko veliko delamo - cele dneve, vikende ter obdobja, ko je dejanskega dela manj. A to je več kot poklic, je smer življenja in pogled nanj. Tako je tudi sprehod v trgovino vizualni trip, vedno nabiraš razne ideje, inspiracije, vidiš kompozicije, barve, hecne motive... 
    Kako si zašla v svet vizualne umetnosti in kako je le-ta postal tvoj študij in bodoči poklic? 
    Izhajam iz  družine, kjer se oba starša ukvarjata z vizualnimi umetnostmi in sem bila s tem od vedno obkrožena, tako da je bila usmeritev v to logičen potek razvoja. Drugega v bistvu ne poznam in ne znam početi. Kot otrok sem veliko risala in si zraven izmišljevala zgodbe. Tako sem bila lahko cele dneve sama s papirjem, svinčnikom in domišljijo. Veliko sva skupaj risala in se igrala z mojim dedijem. Starši so me vedno spodbujali, a nikoli učili ali preveč profesionalno pristopali do moje ustvarjalnosti, vsaj do fakultete ne -  vse je potekalo zelo spontano in neprisiljeno. V osnovni šoli nikakor nisem hotela biti slikarka ali umetnica, čeprav sem stalno risala in sem si izmišljevala marsikateri poklic, ko pa sem se odločala za srednjo šolo, sem spoznala, da je usmeritev v likovnost le tista prava zame in se odločila za SŠOF in kasneje za ALUO.   
    Kateri so tisti "tvoji" mediji ustvarjanja? 
    Zaenkrat sem se v večji meri usmerila v ilustracijo in se zaljubila v knjigo kot medij. Ne želim pa se omejiti, saj različni mediji omogočajo različne izrazne možnosti in vsebine. Za vsako sporočilo je primeren poseben medij. Medij je sporočilo ("Medium is the message." Marshal McLuhan). Zakaj knjiga? Ker ima več strani, na katerih lahko predstaviš več plati življenja, več drobcev, ki tvorijo celoto. In več knjig na polici spet tvori  svojo celoto, svojo zgodbo. Knjiga je objekt, celota, zgodba, v sebi nosi svoj svet. Je oseben medij, ki ga bralec vzame v roke v trenutkih kontemplacije. Je kot dialog med ustvarjalcem, pisateljem in bralcem, gledalcem - direkten nagovor. 
    v sodelovanju z Miho Erjavcem
    Najbolj prvinsko iz mene nastajajo liki - živali in ljudje. Sem bolj figuralik in abstrakcija mi ni prirojena. Kar se same tehnike ilustracije tiče, imam rada skicozen način risanja, ker menim, da je sproščena risba najboljša za direkten prenos misli, čustev in stanj na papir ter ima najmočnejšo osebno noto. Vsaka črta, ki jo posameznik potegne, je drugačna. Večkrat pa seveda rada zakompliciram z kolažem, mešanjem s fotografijo, risbo in poznejšo računalniško obdelavo, da ustvarim poseben vizualen svet, stil in atmosferao Ponavadi elemente narišem in pripravim posebej, jih nato skeniram in pozneje računalniško dodelam celoto v kompozicijo, saj mi ta način omogoča mnogo preizkušanja in dodelovanja. Drugače je, če delaš original le na papirju, saj dodelava v tem primeru ni možna.

    Bi znala zamejiti svoj stil, kaj je značilno za tvoja dela? 
    Mislim, da je moj stil pisan, igriv, hudomušen, včasih grotesken, erotičen, nežno grob in skrivnosten. Živalice in osebice, ki nastanejo pod mojimi rokami, me spravijo v zelo dobro voljo, pogovarjamo se in smejimo. Upam, da tako vplivajo tudi ostale, ki jim pridejo v vidno polje. Svojim delom želim poleg vizualne podobe dati predvsem vsebino, ki se mi zdi pomembnejša od tehnike in popolnosti izdelave, čeprav je seveda tudi ta zelo pomembna. Vsebina torej narekuje “stil”. Rada menjam tako vsebine kot stile.
    Kaj te najbolj inspirira?   
    Ogledi razstav mojstrov iz preteklosti. Veliki umi. Literatura, internet, človeško telo, človekovo delovanje, psihologija, odnosi in narava. Sama sebe in čudenje nad tem, da živim. Posebni ljudje, ki me obkrožžajo. Raznolikost. Barve, oblike, vzorci, svetloba. Svet. Življenje, predvsem življenje.
    Tvoja najljubša spletna mesta?  
    Haha. Facebook. Pa kakšni blogi in linki, ki me popeljejo do krasnih reči, informacij in ustvarjalcev. To me ponavadi zelo navduši in inspirira na začetku, a mnogokrat traja predolgo, saj se izgubim v sodobni postmoderni “vse-je-že-narejeno” utrujenosti in prenasičenosti uma.
    Načrti in želje za prihodnost? 
    Izboljšati oz. razviti sebe, da bom čimbolj izkoristila svoje potenciale in postala čimbolj jaz - ter s tem bila zmožna čimveč dajati. Morda nadaljevati študij po diplomi v manj praktični smeri, da poskusim preusmeriti svoj miselni tok še tja stran od uporabne funkcije k bolj duhovni, osebni, svobodni. Najprej pa seveda dokončati tega in diplomirati. Poskusiti se izogniti klasičnim zaposlitvam in sodobnemu suženjstvu. Biti samostojna. Sodelovati z nadarjenimi ljudmi iz mojega in drugih področij. Biti čimbolj ne lena, kar ne pomeni ne privoščiti si kdaj nekaj lenobe, ampak predvsem zares znati uživati v delu in imeti motivacijo za napredek na večih področjih. Ravnovesje... Stalno se želim učiti. Pa včasih poskusiti še kaj drugega kot le likovnost, ki sicer (časovno) prevzema generalni del mojega življenja. Potovati. Delati lepe, smiselne in vsebinsko polne reči, ki bodo osrečevale mene in druge ljudi. Poskusiti z svojim delom komu vzpodbutiti kakšno misel, porušiti kak okostenel princip, stereotip, družbeno pogojeno prepričanje - ali pa vsaj narisati nasmeh. Haha, kot vsak - izboljšati svet. 
    Ana, hvala za sodelovanje in veliko uspeha še naprej. :)
      PREBERI
      , , , , , ,
      4 komentarji

      intervju: Anja Slapničar

      torek, 21. december 2010

      Zgodbica, ki nas pripelje do tega intervjuja, je precej kjut.  Pisala mi je namreč Anjina prijateljica, ki se ji je želela zahvaliti in ji podariti takle intervju. Sem pa prepričana, da bi do njega prišlo slej ko prej, četudi ne bi bilo posredi tistega luštnega mejla. Ker Anjine skodelice, posodice in ostali izdelki iz gline so enostavno preveč lični, da bi ostali neopaženi. Se strinjate?
      Kdo si in kaj počneš?
      Sem absolventka geodezije, torej precej tehnični človek po prvi plati, po ostalih pa še vse drugo. Zanima me skoraj vse, s čimer pridem v stik, o vsaki stvari želim vedeti čim več. O njeni zgodovini, nastanku, namenu,... Od tod izhaja moja nagnjenost k praktičnosti. In ker sem punca, tudi k lepemu izgledu - sedaj govorim že o mojih šalčkah.  Torej, rečem si, da se ukvarjam z lončarjenjem.
      Kako ponavadi poteka tvoj dan?
      Čeprav je moj urnik primeren za daljše jutranje poležavanje, ponavadi vstanem relativno zgodaj. Po zajtrku skočim na net, potem pa ali v službo - delam kot študentka, ali pa v delavnico, odvisno od razporeda ur v službi. V delavnici delam običajno par ur, dopoldne ponavadi več, ker sem spočita. Če imam kakšen dan prost službe, se zgodi, da v delavnici preživim cel dan. Nikoli pa ne morem lončariti zvečer, ker lončarjenje zahteva poleg volje in navdiha tudi precej fizičnega vložka, zvečer mi za take stvari enostavno zmanjka energije. Večer mi zato ostane za vse druge stvari.
      Kako si zašla v lončarstvo, kje si se naučila osnov in kako si se nato odločila, da se s tem začneš resneje ukvarjati?
      Že od nekdaj je v mojem življenju prisotna želja o ustvarjanju: veliko sem risala, izdelovala razne stvari iz raznih materialov. Zahvala za to gre tudi moji stari mami, ker sva v mojem otroštvu preživeli veliko časa skupaj, delali 'umetnost' iz vsega kar nama je prišlo pod roke. V stik z glino sem prišla pri svojih šestih letih na šolskem krožku, potem pa spet v gimnaziji, kjer sem opravila prvi pravi tečaj in od tedaj po malem packala sem ter tja. Nato sem opravila še dva zanimiva tečaja. Pred dobrimi dvemi leti pa sem si omislila vreteno, kmalu zatem še peč in glina je postala prisotna skorajda v vsakem mojem dnevu. Glina se je odločila namesto mene, ker me je tako vlekla k sebi, še vedno me, vsakič na drugačen način.
      Kakšno opremo uporabljaš pri svojem delu? Katere so tiste osnovne reči, ki jih mora lončar imeti v delavnici?
      Ravno zadnjič sem razmišljala, brez česa ne bi mogla lončariti. Brez ene točno določeno oblikovane modelirke in seveda vretena. Vreteno je čisto sodobno električno in ne leseno na nožni pogon, kot si mnogi predstavljajo, ko jim ga omenim. Poleg ostalih lončarskih pripomočkov pa imam tudi svojo 100 litrsko električno peč. Ta je moja zadnja pridobitev, s katero se rada pohvalim. Peč je ena izmed stvari, ki je osnova za resnejše lončarjenje, hkrati pa tudi  največji izdatek. Lončar mora imeti seveda še glino, glazure in barve, površino za gnetenje, prostor za sušenje izdelkov, vodo,... še bi se dalo naštevati.
      Lahko opišeš svoj delovni proces od ideje do končnega izdelka?
      Začne se z idejo, ki največkrat pomeni čisto praktičen odgovor na zastavljeno vprašanje. Na primer -  kje bi imela razstavljene svoje prstane? Na stojalu za prstane! Potem kar nekaj časa posvetim idejam o izgledu, da bo zadeva zadovoljila estetski vidik, nato pa razmislim, kako jo poleg tega narediti še čim bolj praktično. Medtem včasih preteče več dni, včasih pa se razreši samo od sebe v zelo kratkem času. Veliko rišem, si zapisujem ideje, ker jih je kar precej. Včasih, če je ideja težje izvedljiva, si naredim tudi načrt izdelave. Sledi samo še čas za vretenom. Včasih seveda kaj moduliram, popravim, vprašam za nasvet. Barve si določim že prej ali pa se zanje odločim po tem, ko formo držim prvič pečeno v rokah. Vse izdelke pečem dvakrat, najprej t.i. biskvitno peko, nato še glazurno pri višjih temperaturah. Rezultat je vedno zabaven, saj nanj ne vpliva samo tehnično lončarjevo znanje, temveč tudi kemija in fizika materialov in peči.
      Kako bi opisala svoj stil? V čem so tvoji izdelki posebni in drugačni od drugih?
      Moj stil je pravljično/enostaven/zabaven/babičin/eleganten. Moji izdelki oddajajo mojo energijo, ki sem jo vložila vanje z vso svojo srčnostjo. Posebni so vsem, ki znajo to ceniti. Zelo se trudim, da so izdleki drugačni od drugih, po obliki, veliko poudarka dajem barvam.
      Kaj še drugače rad počneš?
      Poleti veliko tečem in lenarim na plaži s kakšno knjigo (poučno, ne leposlovjem), pozimi bordam, v kuhinji rada preizkusim kakšen dober recept. Želim se tudi čim več kulturno udejstvovati na  raznoraznih prireditvah z različnih področij. Glasba je nujna v delavnici ali med tekom. Zelo rada tudi potujem. Iz vseh teh stvari črpam ideje za svoje ustvarjanje.
      Tvoja najljubša spletna mesta?
      Zadnje čase veliko obiskujem etsy, kjer je predstavljenih ogromno keramikov s svojimi izdelki. Večkrat si  ogledam filmčke  posebnega lončarja Simona Leacha na youtubu . Veliko prijateljev keramikov in lončarjev sem pridobila tudi na facebooku. V slast pa mi je listati e-kataloge glazur in glin na tej spletni strani. Brez njih ne bi prišla do sem, kjer sem.
      Načrti in želje za prihodnost?
      Nekoč, ko bom temu dorasla, bi si želela imeti svojo veliko stekleno delavnico in svoj s.p. Tudi če tega ne dobim, bom pri glini zagotovo ostala, dokler mi bo v takšno veselje, kot mi je sedaj. Želim se bolj resno ukvarjati z lončarjenjem. Kar pa pomeni, da se moram par stvari še naučiti. Oziroma nikoli se nočem nehati učiti.

      Anjo lahko kontaktirate tule ali pa se najavite za obisk v njeni delavnici. :)
      Fotografije so delo Dušana Smolnikarja.
      PREBERI
      , ,
      9 komentarjev
      Naročite se na: Objave (Atom)
      © PEPERMINT • Theme by Maira G.