SLIDER





i n t e r v j u
Prikaz objav z oznako i n t e r v j u. Pokaži vse objave

intervju: Barbarella

torek, 23. november 2010

Tako, prišel je čas, ko na Pepermintu gostim prvi kuharski blog. Em, slaščičarskega. Hm, tudi ne? Food style blogov je na tujem malo morje, verjemite, imam jih v svojem bloglovinu cel kup. So polni prelepih fotografij, krasno in vabeče dekoriranih pogrinjkov in takih jedi, ki zadišijo kar čez ekran.  Seveda zraven spadajo tudi recepti, ki se vedno zdijo prezapleteni, da bi jih realizirali v lastni kuhinji. In tako ostane pri klikanju, ogledovanju in cedečih se slinah. No, Barbarelline fotografije se lahko mirno postavijo ob bok tistim iz Timesovega izbora 50ih najboljših food blogov na svetu. In filozofija, ki tiči za njimi? Zdravo življenje in skrb zase. Točno to in nič več. Dobro, dodajmo še kanček estetike za večje vizualno zadovoljstvo. Izvolite, naj vam serviram intervju z Barbarello. Pa dober tek!
Kdo si in kaj počneš?
Sem radovedna oseba, ki nenehno stremi k učenju in novemu znanju. Vrsto let delam v znani založniški hiši, kjer sem zaposlena v trženju. Za dušo pa trenutno ustvarjam kar nekaj aktivnosti na svoji spletni strani www.barbarella.si, preko katere želim obiskovalcem podati  inspiracijo za bolj kakovosten in zdrav način življenja. Če sem nekoliko bolj natančna, želim preko receptov in delavnic, ki jih prirejam, pokazati, kako je mogoče pripraviti jedi iz kakovostnih, ekoloških sestavin, ki so izključno rastlinskega izvora. Vse jedi pripravljam z nežnimi postopki, ki ne presegajo toplotne obdelave nad 48 stopinj celzija, z glavnim razlogom da se v jedeh ohranijo vse hranilne vrednosti, naravna barvila in encimi. Sem mnenja, da za mladostni izgled in življenjsko vitalnost lahko preprosto poskrbimo tako, da telo  nahranimo od znotraj – navzven, poskrbimo za telesno vadbo in si zagotovimo dovolj spanca. 
 Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Moram priznati, da sem zadnje čase močno zaposlena, pa vendarle zjutraj, ko vstanem spijem ogromno količino zelenega smoothie-ja in se odpravim v redno službo, kjer  opravim veliko marketinških aktivnosti. Popoldne skušam uloviti slabo urico za tek v naravi ali sprehod po gozdu, ki mi neznansko pomaga pri nabiranju energije, idej in pozitivnem počutju . Če mi le čas dopušča, vadim klavir in pozno popoldne in tudi zvečer pripravljam in ustvarjam različne stvari za Barbarello. Bodisi gre za pripravo na delavnico, catering, urejanje spletne strani in bloga, ustvarjanje novih receptov za knjigo,...
Barbarella. Kako in zakaj si se odločila hrani posvetiti več pozornosti - kakšna je tvoja zgodba?
Vedno sem imela oči nekoliko odprte za zdrav način prehranjevanja, vendar nikoli nisem temu posvetila dovolj časa, saj se mi je zdelo zelo zahtevno, ogromno teorij, različnih mnenj in strokovnjakov, ki si nasprotujejo, preveč informacij in ko sem se pred leti srečala z določenimi netolerancami v prehrani ( lergija na konzervanse, aditive, ipd.), sem si vzela kar nekaj časa ter preizkusov na lastnem telesu, da sem ugotovila, da mi veganstvo z visokim deležem sveže (presne) prehrane najbolj ustreza. Tako mojemu telesu, kot tudi intelektu. Vendar pri nas v Sloveniji tovrstna prehrana ni zgledala ravno spodbudno, še manj gourmet.  Ko sem med brskanjem po spletu našla ogromno čudovitih blogov, kreativnih receptov in ugotovila, da  je tovrstni način prehranjevanja zelo popularen ( udi med športniki, zvezdniki, ipd.) sem se odločila, da je tudi pri nas temu načinu prehranjevanja potrebno dodati nekaj urbanega stila, da ga bodo ljudje opazili in jih bo zanimalo. Še vedno namreč obstajajo predsodki, da zdrave jedi nimajo okusa, vendar gre po mojem mnenju le za slabo kombinacijo in razmerje med sestavinami jedi.  Z usmerjanjem na pravo razmerje med različnimi komponentami sestavin lahko ustvarimo izjemne okuse, ne glede na to kakšnega izvora so.  In to je tudi moj cilj: ustvariti čimveč na ogled privlačnih in okusnih jedi, s katerimi bi  spodbudila zanimanje za veganski in presni način prehranjevanja, ki nedvomno zelo blagodejno vpliva na vsesplošno počutje in je hkrati tudi prijazen do okolja.
Tvojo spletno stran, blog in članke vedno spremljajo krasne fotografije pripravljenih jedi.
- Kaj se ti zdi pri tovrstnem fotografiranju pomembno?
Veliko dejavnikov vpliva na končno fotografijo hrane in sicer: food styling, svetloba, čas, fotogeničnost jedi,...
Hrano vedno skušam fotografirati na dnevni svetlobi, saj tako zgleda bolj resnična in užitna. Zato je najlažje fotografirati na mizi ob velikem oknu z direktno dnevno svetlobo. Skušam fotografirati čim manjše porcije v majhnih skledicah, saj so le-te veliko bolj fotogenične in elegantne kot večje porcije. Pri tem izbiram različne skledice, krožnike, ki jih kupujem v dekorativnih butikih in se mi jih je do sedaj že kar nekaj nabralo. Vedno nekoliko prej razmislim o stylingu, saj je po pripravljeni jedi dokaj malo časa, ker jedi pričnejo lezti, spuščati vodo ali razpadati, tako da je efektivnega časa malo in je treba imeti mizo ter stojalo pripravljeno za fotkanje. Hrana mora biti že v osnovi elegantno pripravljena, da nastane dobra fotografija. Včasih je potrebno le nekaj posnetkov, včasih pa tudi več, da je fotografija uspešna.
- Kakšno opremo pri tem uporabljaš?
Uporabljam Nikonov vstopni zrcalno refleksni fotoaparat D5000, za fotografiranje hrane  pa najraje uporabljam Nikkor 50 mm/f 1.4G.
 Tudi sicer spremljaš tuje food bloge? Kateri so tvoji najljubši?
Kaj še sicer rada počneš?
V prostem času sem zelo rada v naravi in fotografiram. Imam pa še dve strasti - peto leto igram klavir in v poletnem in zimskem času obožujem deskanje na snegu in vodi (wakeboarding). Zelo rada pa tudi berem literaturo, ki stimulira pozitivni način razmišljanja.  
Načrti in želje za prihodnost?
Veliko načrtov imam, pa vendarle sem nekoliko vraževerna in jih ne želim na glas oznanjati. Vse ob svojem času. :)

intervju: Klemen Ilovar

sreda, 3. november 2010

Klemen Ilovar je študent Akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Fotograf. Njegove fotografije so tihe in močne. Brezbarvno barvne. Seveda ne vse. Portreti so tudi živahni in polni čustev, rišejo vsa življenjska obdobja človeka, od mladosti do starosti, da se vidi vsaka guba smeha in vsaka guba življenjskih skrbi. Naj vas Klemnov izbor fotografij za ta intervju ne zavede, naj vas prepričajo njegovi odgovori. Če mi ne verjamete, poglejte njegovo spletno stran.

Kdo si in kaj počneš?
Sem Klemen Ilovar, študent akademije za likovno umetnost in oblikovanje. Ukvarjam se s fotografijo, poleg tega pa raziskujem in se navdušujem nad grafičnim oblikovanjem. Sem ljubitelj kvalitete, estetike in iskrenosti. Upam in stremim k temu, da moje delo vsebuje vse troje in prav tako to pričakujem od drugih.

Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Na žalost jutra niso moja svetla točka. Ko me alarm komaj spravi iz postelje imam le malo časa za umivanje zob in konkreten zajtrk. Srečo imam, da živim le kakšnih sto metrov stran od akademije. Zadnje čase mi urnik ne dopušča veliko prostega časa. Sem zelo leteč in komaj čakam da se rahlo umirim. Poleg študija delam kot urednik fotografije pri Tribuni, fotografiram in delam na projektih. Ko se le najde čas, si pogledam film ali pa se odpravim na košarko ali badminton. Večere večinoma preživim  za računalnikom, kjer delam na fotkah istočasno pa pregledujem emaile, bloge in nasplošno čekiram internet.
 Kako si zašel v svet fotografije in oblikovanja?
V ta svet sem zašel dokaj neromantično. Po končani osnovni šoli sem med počitnicami delal in si prislužil dobro polovico za nakup mojega prvega fotoaparata. Mislim, da se mi je želja po njem porajala, ko sem pregledoval nek reklamni katalog na družinskem pikniku ob hrustljanju svežih kruhkov in dodobra zapečenih čevapčičev. Pravzaprav se kar dobro spomnim tega trenutka, hehe. Kot mladi neuk sem iskal znanja in nasvete na internetnih portalih, kasneje pa sem učenje prestavil tudi v uradno ustanovo v Križankah (SŠOF). Tam pa sem se začel ukvarjati tudi z oblikovanjem.
 Bi znal omejiti/opisati svoj kreativni slog ali se še preizkušaš in iščeš?
Iskal in preizkušal se bom vedno. Vsaj upam tako. Če se zapreš v udobni in domači krog rešitev in načina dela ,te to kmalu omeji in govora o (dobri) kreativi je konec. To je tudi en izmed razlogov zakaj se poskušam ukvarjati z različnimi mediji. Z začetkom študija sem začel tudi risati. Nov izrazni prostor ti omogoča rast na vseh področjih ustvarjanja. Slogovno me verjetno zaznamuje minimalizem. Težnja k redu in estetika praznine.
 Kaj te navdihuje?
Navdihujejo me preproste stvari. Vsakdanje malenkosti, dejanja in detajli. Navdihujejo me tudi kompleksne stvari. Strukture, glasba, teorije in močne ideje. Ponavadi in največkrat pa me navdahne okolje v katerem sem in ljudje okoli mene.
 In kaj še drugače rad počneš?
Zelo rad se zamotim s kakšno stvarjo, ki mi prevzame misli in jo moram izdelati s svojimi rokami. Veliko delam na računalniku, verjetno so zato pretežno vsi moji hobiji bolj fizične in trenutne narave. Rad predelujem in sestavljam stara kolesa. Nazadnje sem si sestavil fixied gear kolo. Zadnje čase me tudi noro zanima knjigovezništvo in delam zvezke. Dobrih sedem let se ukvarjam z improvizacijskim gledališčom. Super so mi osnovne in prvinske stvari, zato se rad vračam v temnico in sestavljam kolaže. In kliše za konec, rad potujem, se ukvarjam s športom in  gledam dobre filme.

Najljubša spletna mesta?
Se menjajo, po večini veliko brskam.To pa so neka osnovna:
Načrti in želje za prihodnost?
Kar čimveč izvleči iz študija in aktivno delati, poleg tega pa uživati v študentskem življenju (Work hard, play hard?). Velika želja je živeti vsaj kakšno leto ali dve v tujini. Čimprej pa bi se rad preselil na svoje… Želje so res velike…

intervju: Polona {elevenstar}

četrtek, 28. oktober 2010

In že je čas, da vam pokažem na novo izpolnjen pepermintov vprašalnik! Tokrat se je z njim spopadla Polona, pridna punca, ki rada kvačka. Tako zelo rada, da je pred kratkim odprla pravo pravcato podjetje. In kaj kvačka? Predvsem kape, in to kakšne! Pisane, črtaste, vsaka je drugačna, vsaka unikatna. Elevenstar našitek tako krasi že marsikatero kapo, ta pa marsikatero glavo. Vabljeni k branju, da izveste še nekaj več o Poloni.
1. Kdo si in kaj počneš?
Sem Polona, stara sem 28 let, športnica, ustvarjalka, “falirana” študentka politologije in sociologije…vendar nad faksom nisem še čisto obupala, verjamem, da pride nekoč čas tudi za dokončanje le-tega. Po duši sem športnica, zaljubljena v kolesarski spust in pa smučarski tek. Pred skoraj dvema mesecema sem odprla lastno podjetje, poleg tega pa delam preko pogodbe še za neko podjetje.

2. Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Trenutno so moji dnevi tako naporni in tako podobni eden drugemu, da me včasih že kar malo zaskrbi. Vstajam ob pol sedmih, sem v službi do pol petih, nato pa kvačkanje, dokler ne zaspim na kavču s kvačko v roki. Če se le da, vsak prosti trenutek izkoristim za šport, kar se zadnje čase zgodi premalokrat.
3. Kvačka, volna, kape... elevenstar. Kakšna zgodba stoji za tem, kje se je vse skupaj začelo in kam te pelje?
Zgodba moje znamke elevenstar…v bistvu se je vse začelo tako, da sem si želela kapico, ki bi pasala k jakni, ki sem si jo kupila, sveda se take kape ni dalo kupiti, zato sem se odločila, da si jo naredim sama. Prvih nekaj zank mi je pokazala mami, ki je tudi sedaj moja pridna pomočnica in brez katere mi sigurno ne bi uspelo “nakvačkati” vseh naročil. Ker pa je bilo takrat, pred približno petimi, šestimi leti kvačkanje med mladimi prej izjema kot pravilo, so začela kapljati naročila, najprej od prijateljev, nato pa še od vseh ostalih. Ime elevenstar ima seveda simboličen pomen, kot ga imajo vse stvari, ki se dogajajo v mojem življenju… zdi se mi, da nobena stvar ni prepuščena naključju in da se vse zgodi z določenim razlogom. Kam vse skupaj pelje, ne vem, prepustila se bom toku. Vem samo to, da mi ne bo nikoli žal, da sem zbrala pogum in šla na svoje, ter tako poskušala uresničiti idejo o sanjski službi. Seveda vsega tega ne bi bilo brez majhne skupinice ljudi, ki mi zelo pomagajo in to zelo cenim. Da ne omenjam moje mami, Nine (ninalena), brez katere elevenstar ne bi bil to kar je, saj je Nina zgradila celotno zunanjo podobo moje znamke in sem ji zato neskončno hvaležna, potem je tukaj še ostala družina, ki mi stoji ob strani in me podpira pri mojih idejah.

4. Kako bi opisala profil ljudi, ki nosijo elevenstar izdelke?
Elevenstar izdelki ne poznajo omejitev, nosijo jih tako mladi kot stari, športniki, umetniki…
Predvsem so med kupci mladi, ki imajo radi žive barve in jim je všeč ideja, da je vsaka kapica unikat in narejena po njihovih željah. V elevenstar ekipi sta tudi dva športnika, Avstrijec Bastian, extremni športnik in snemalec RedBullove serije Cliptomaniacs in pa Žan Košir, deskar na snegu, član slovenske državne reprezentance. Predstavnika ekipe sta tudi človeka, ki predstavljata idejo znamke elevenstar…”wear it with fun”! In ju oba zelo cenim.
5. Se ti kdaj zgodi, da bi kvačko najraje vrgla v koš in kaj storiš, ko ti kvačkarska motivacija pade? 
Ooooo seveda se mi zgodi, zato pa obstajajo poletne počitnice, da si malo odpočijem, si napolnim baterije.
Drugače pa zaenkrat (moram potrkati na les) ni bilo kakšne večje krize, saj je to navsezadnje stvar, ki jo počnem izjemno rada. Motivacijo mi seveda dvigne kakšno potovanje, od koder prinesem cele vreče volne in pa seveda vsi tisti, ki nosijo kapice in ki jih kdaj po naključju vidim kje na ulici, no, pa še vse pohvale, ki jih dobim od svojih zadovoljnih strank. Kaj sem pa sigurno še pozabila.

6. Kaj še sicer rada počneš?
Izjemno rada potujem, vendar predvsem po Evropi, ostali kontinenti me še kar ne pritegnejo… mogoče edino Kanada s svojim Whistlerjem, kamor bom seveda nekoč zagotovo šla, saj so tam najlepše proge za spust.
Rada tečem maratone na tekaških smučeh, z leti mi je uspelo celo doseči, da je tremo zamenjal nek drug občutek, ki ga ne znam opisati... v glavnem, neskončno se veselim štarta in komaj čakam da se potovanje začne.
7. Načrti in želje za prihodnost?
Želje, načrti… šla bom s tokom, ga poskušala čimbolje kontrolirati, vendar se mu kljub temu prepustiti. Želim si predvsem to, da bi bili okrog mene še naprej tako pozitivni ljudje, ki me spodbujajo in mi pomagajo, vse ostalo bo pa potem tako ali tako ubralo svojo pot... usoda in te reči… Pa zdravja, tega si želim najbolj!

{foto: prva Urša Drofenik, ostale tri Jan Bleguš}

Polona, najlepša hvala za sodelovanje in veliko uspeha in veselja s kvačkanjem še naprej! 
 

intervju: Anže Osterman

sreda, 29. september 2010

Anže je mlad fotograf z vizijo in stilom. Če pregledate njegov fotoblog, vam hitro postane jasno, kaj najraje fotografira. Ljudi. In prav portreti so tisto, kar je najbrž najtežje pri fotografiji. Anžetu gre kar dobro, se vam ne zdi? :) V spodnjem vprašalniku lahko izveste več o enem najprijaznejših Pepermintovih komentatorjev.
Kdo si in kaj počneš?
Sem Anže. In vprašanje ‘Kdo si?’ je eno najtežjih kar jih obstaja. Sem študent, prihajam iz Radovljice, odvisen od fotografije in športa. Rad imam lepe stvari, pa naj bo to tehnologija, ženske, fotografije, oblačila, avtomobili… Trenutno čakam na začetek faksa, da obrnem nov list v življenju.
 Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Kako poteka dan,  ko moraš v šolo vsi vemo, zato bom rajši opisal moj običajni dan.
Zjutraj vstanem in pred zajtrkom naredim serijo sklec. Sledi dopoldne z računalnikom, na katerem pregledam mail, facebook, vse bloge in strani, ki jih spremljam. Popoldneve namenjam čisto različnim stvarem; druženje, fotografiranje, branje, filmi, sprehodi, delo okoli hiše, kuhanje, tek... Vsak dan zaključim s fitnesom in kakšnim dobrim filmom. Rad hodim tudi v kino in na koncerte; včasih sam, včasih v družbi, odvisno od razpoloženja. Najraje imam dneve ko urejam fotografije, poslušam glasbo in odmislim vse. Odvisno od časa!
 Kako si zašel v fotografske vode in na kakšen način je fotografija spremenila tvoj vsakdan?
Svoj prvi fotoaparat sem dobil od strica. Z njim sem začel dokumentirati gradnjo naše hiše in na tak način sem bil posrkan v ta svet fotografije. S finančno pomočjo strica in staršev sem si kupil tudi prvi dslr. Začel sem brati članke o fotografiji, gledati fotografije… in tako tudi eksperimetirati s fotoaparatom in postprodukcijo. Na svet sem začel gledati kot na trenutke, ki bi bili zanimivi na fotografiji. Prav tako sem začel na ljudeh opazovati tisto kar jih dela posebne in zanimive.
Kako bi opisal svoj stil fotografiranja oz. kaj je značilno za tvoje fotografije? kakšno opremo uporabljaš pri svojem delu?
Usmeril sem se pretežno v fotografijo ljudi. Sem mnenja da so take fotografije najbolj zanimive, ker imajo neko zgodbo in življenje. Ko vidiš osebo na fotografiji se vedno lahko vprašaš; kdo je ta oseba? kaj počne? kakšna je njegova zgodba? Verjamem v to, da je popolnoma vsak človek nekaj posebnega in da se da to posebnost ujeti na fotografijo, in to tudi poskušam.
Svoj stil fotografiranja še gradim, tako da ga težko opišem. Rad imam mešanice digital-analog efektov. Včasih mi paše umetna svetloba, včasih naravna… čisto odvisno od ambienta in motiva.
Uporabljam Canon dslr aparat, moj najljubši objektiv je 85mm 1.8! Najraje uporabljam fiksne objektive z majhno blendo, ker imam rad na fotografijah lepo globinsko ostrino. Pri postprodukciji uporabljam Adobe orodja.
Kakšno je tvoje vodilo pri delu? Kaj želiš s svojo fotografijo doseči, sporočiti?
Moje glavno vodilo pri delu je to, da se je treba za vsako stvar truditi po maksimalnih močeh in trdo delati, ker le to prinese nek rezultat na katerega smo lahko ponosni. S fotografijo želim sporočiti to, da svet ni le v vidnem kotu 50mm kot ga vidimo s prostim očesom, ampak z malo kreativnosti tudi drugačen. Kot vsak fotograf, želim doseči tudi neko spoštovanje do svojega dela.
 Kaj še drugače rad počneš?
Aktivno se ukvarjam s fitnesom, rad tečem, se potapljam, kolesarim… Sem strasten ljubitelj dobrih filmov in glasbe, ker sem mnenja, da se iz njih lahko naučimo veliko življenskih stvari, ali po drugi strani dobimo inspiracije in ideje. Prav tako sem rad v dobri družbi, naj bodo to kolegi ki jih že dalj časa poznam, ali pa ljudje ki sem jih spoznal pred petimi minutami.
Tvoja najljubša spletna mesta?
Flickr, Feaverish Photography Blog, Facebook, Gizmodo, Boston: the big picture. Rad spremljam bloge/strani fotografov, ki me inspirirajo in so mi v vzor (Helmut Newton, Annie Leibovitz). In seveda google, brez katerega ne vem več, kako bi se svet vrtel.
 Načrti in želje za prihodnost?
Moji glavni načrti za prihodnost so končati študij, prepotovati čimvečji del sveta, si ustvariti spodobno življenje in razviti nek edinstven stil fotografiranja. Želje se iz dneva v dan spreminjajo, tako da - kakršne koli že bodo, bom delal na tem, da se uresničijo.

Anže, hvala za sodelovanje in veliko uspeha pri fotografski karieri!

intervju: Meta Wraber

petek, 20. avgust 2010

Meta Wraber in njen metamundus, vizualni portfolio, blog, metasvet, na katerem te ob vsakem vstopu pozdravi ena taka fina muzika in vsakič nova doza akvarelnih vinjet. Frišna Meti pravi Wrabčica, se mi zdi tako simpatično, no. :) Vedno sem mislila in še vedno tako mislim, pa čeprav so ure likovnega pouka že zdavnaj za mano, da je akvarel nekaj najbolj težkega, kar v kiovnem svetu sploh obstaja. Vodo težko nadziramo, Meta jo očitno z lahkoto, saj z njo (in barvami) čara takele krasote. Vabljeni k branju in natipkajte no kakšno mnenjce. Mislim, da ob temle intervjuju to ne bo težko.
Kdo si in kaj počneš?
Po izobrazbi sem oblikovalka vizualnih komunikacij, v srcu ilustratorka, v resnici pa nekako oboje skupaj s primesmi vsega kar paše zraven. Fotkam, pišem, skiciram, zbiram in lepim v blokce, pišem blog. Kadar grem po svetu, odprem oči, da najdem kakršnekoli motive za ustvarjanje. Rišem odkar vem zase. Analogno pa blogam že od osnovne šole. Doma imam kupe dnevnikov, ki zgledajo nekako tako, kot moje objave na blogu. Nežne, sentimentalne, razpoloženjske … dolgo sem oklevala, da dnevnike iz papirja položim v splet in delim svoj skrivni svet.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Sem frilensarka, kar pomeni, da sem sama svoj šef. Toje hkrati lepo in naporno. Vsak dan je drugačen, težko govorim o rutini ali navadah, kaj šele dobrih navadah. Še kadar imam projekt, za katerega vem, da bo trajal na primer dva meseca, težko rečem ali bom ta dan naredila 5 ilustracij ali 11 ali eno. Ne gre tolko za navdih, kot za zbranost in osredotočenost. Temu rečem zen v roki in težko ga je imeti vsak dan v enaki meri. Najraje delam zjutraj, takrat je svetloba za risanje najprimernejša. A zjutraj rada tudi tekam, delam jogo, ponavadi ne gre vse naenkrat! Lepo je delati tudi ponoči, ko vlada tišina in poseben mir, ne zvonijo telefoni…kakor, da bi čas tekel počasneje.
Kaj te je potegnilo v svet risarij in sliakrij? Kako se je vse supaj začelo?
Začelo se je preden sem vedla zase in za svoje sposobnosti…”Zakaj vedno rišeš samo punčke?”, izrezovanje oblekic, porisati vsak prazen prostor med črtami v zvezku. Nadaljevalo se je s tečaji pri Eki Vogelnik, kjer sem prvič narisala figuro in dojela pojem abstraktnega, ko sem iz žice in papirja izdelala bodečo nežo. Potem sem bila sprejeta na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, kjer sem bila kot gimnazijka sicer prikrajšana za občutek za “eksekucijo” (uporaba olfa noža, ufff lepilo v spreju, milimetri pomembni za končen vtis…), vendar sem začela razvijati in utrjevati svojo ljubezen do ilustracije.
Kaj te inspirira, kaj najpogosteje upodabljaš?
Navdihujejo me rože, problemi, lepe obleke in čevlji, Sigur Ros, The Phoenix Foundation, Pierre Bonnard, Elizabeth Peyton, Milton Glaser, Alexey Brodovitch, ilustratorji Kitty Crowther (dobitnica letošnje Alme - Astrid Lindgren Memorial Award), Laura Carlin, Suzana Bricelj …fotke Francesce Woodman, Ryana Mcginley-a, Richarda Avedona, moje prjatlce, drevesa, zelenjava, kuharske knjige, Pablo Neruda,...
Materiali in tehnike, ki so ti najljubši?
To je vendar zelo očitno: akvareli! Moj number one. Rišem tudi s tuši, svinčniki, ampak glavni so akvarelni bonbončki in pregrešno drag ročno izdelan, debel akvarelni papir, ki je že neporisan fetiš. Potrebujem tudi posebne čopiče, ki jih lahko v trgovini izbiram ure in ure vsakič znova. Točno vem, kakšni morajo biti! Nato sledi skener, za skenerjem računalnik, zatem pa dober tiskar.
V katere smeri te vleče tvoje ustvarjanje? Kje vse lahko vidimo tvoja dela?
Ne obremenjujem se z opredeljevanjem kdo ali kaj sem, sem prepoznavna kot ilustratorka ali oblikovalka, ali kakšen je moj stil, saj se vse te zvrsti pri meni med sabo prepletajo, kar se mi zdi velika prednost. Delam celostne podobe (Sushimama, Sisi, Krilca, Lili in Roza…), oblikujem cd ovitke, knjige, plakate, embalažo, celo lutke sem že oblikovala. Ilustriram knjige, ukvarjam se z otroško ilustracijo (Ciciban, Zmajček), risala sem hrano za Odprto kuhinjo…V večini primerov je v ospredju ilustracija, a to ne zato, ker bi na vsak način želela vsiliti svoje in se izogniti načrtovanju mrež in popravljanju tipografije. Pomembno je, da izrazim najboljše in najiskrenejše v sebi. Vedno rada povem Glaserjevo misel, da je ustvarjanje mišljenje. Kar zame pomeni, da je za uspešen rezultat dobro biti širokih nazorov, previdno poslušati in nato prevesti vse informacije, zaznave in svoje razumevanje v likovno govorico. Ustvarjanje ni samo trenutni navdih, ampak proces, ki polega časa terja premišljevanje ter seveda dober odnos z naročnikom.
Deliš z nami svoja najljubša spletna mesta, če jih imaš?
Le territoire des sens, Of paper and things, Style files, Oh Joy!, Camilla Engman, Heather Smith Jones, Jak and Jil, Lolita, Mojčin vizualni blog, Frišno novo jutro.
Kaj še sicer rada počneš?
Imam srečo, da to kar rada počnem, v glavnem počnem tako v prostem času, kot profesionalno. Verjetno sem dovolj vztrajala in gojila željo v vseh trenutkih, situacijah in obdobjih. Nikoli si nisem mogla zamisliti, da bi lahko počela za preživetje, kaj drugega. Sicer pa sem zelo družabno bitje, imam veliko prijateljev in rada imam družbo, zato včasih pogrešam vrvež delovnega okolja, pol ure za malico, seminarje…no, sicer pa se sama odpravim na primer v Bologno na sejem otroških, ali Dunaj na kakšno razstavo…ah, nič mi ne manjka!

Načrti in želje za prihodnost...
Naj navedem Fellinijevo misel; “There is no end. There is no beginning. There is only the passion of life.”

intervju: NiNocHka

petek, 6. avgust 2010

Nino sem srečala le enkrat, zato težko povem kaj relevantnega o njej. Pa vseeno. Imam vtis, da se veliko smeje, da je redko slabe volje, da ima rada življenje in si ga vedno znova lepša tako, da se obkroža z lepimi, pozitivnimi rečmi. Če sem ustrelila povsem mimo, naj me prosim popravi, čeprav lahko podobno sklepamo iz njenega nakita. Lepe, živahne barve, vzorčki, detajli,... Vse ročno izdelano z občutkom in veseljem. Več o Nini lahko sicer izveste na njenem blogu, veliko pa upam kar iz spodnjega intervjuja. :)
Kdo si in kaj počneš?
Sem Nina. Absolventka medicine. In sem NiNocHka. Navdušenka nad vsem lepim, ki rada sprošča svoje ideje skozi ustvarjanje nakita. Obe pa obožujeva potovanja po neznanih kotičkih sveta, fotografijo, pozitivne ljudi, dobro hrano in eksperimentiranje v kuhinji, bombončkaste stvari, ki ti polepšajo dan, vonj borovcev, petje čričkov, dobro knjigo, turkizno morje in peščene plaže.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Zjutraj vstanem, ko je večina že oddelala dve uri v tazaresni službi :). Potem na balkončku v miru spijem svojo jutranjo dozo črnega čaja z aromo manga, preverim napredek moje zeliščne gredice, pogledam kaj je novega na mojih priljubljenih blogih, preberem mail-e, naročim nov material za izdelavo mojih NiNocHk... Vmes me ponavadi odnese in že se zalotim, kako pregledujem fotke iz daljnjih krajev in planiram raziskovanje neodkritih kotičkov sveta. Sledi reality check in dejstvo, da je vseeno potrebno prej še kaj postoriti za faks. Če je tako, se odpravim v knjižnico, ker je produktivnost doma na nuli. :) Nato sledi še kakšen čvek in pijačka z prijateljico in tek na Rožnik. Ko pade noč, pa na plano pokuka NiNocHka in me odpelje v fantazijski svet, kjer na dan pridejo ideje, ki so se cel dan podile po moji glavi. In takrat nastajajo nove lepotičke.
Zakaj nakit? Kako se je vse skupaj začelo?
Vse se je začelo že zelo dolgo nazaj...mislim da že v osnovni šoli, ko sva na morju s prijateljico nizali perlice na laks in se kičili pred ogledalom. Nadaljevalo se je v srednji šoli, ko sem odkrila fimo maso in začela ustvarjati svetleče ogrlice za na party. Takrat sem si zašila tudi kakšno oblekco, da je šla zraven. Nato je sledilo zatišje in gužva na faksu, vendar je bila želja po ustvarjanju še vedno močno prisotna, tako da sem ponovno odprla svojo škatlo z ustvarjalnimi pripomočki, odkrila decoupage tehniko in se lotila prtičkanja.
Zakaj nakit? Ker ga obožujem in ker je lep kos nakita pika na i celotnemu videzu.
Kaj te inspirira, kako sestaviš določen kos/kolekcijo?
Inspiracija prihaja od vsepovsod. Obožujem barve, naravo, rožice, metuljčke, srčke, krogce, geometrijske vzorce. Nakit nastaja pod vplivom trenutnega navdiha, ali pa po zasnovi, ki nekaj dni nastaja v moji glavi. Če izdelujem nakit po naročilu, si v glavi poskusim predstavljati to osebo, ki bo moj nakit nosila in vključiti željene barve v neko paleto barv, ki se seboj lepo dopolnjujejo.

Materiali in tehnike, ki so ti najljubši?
Trenutno največ izdelujem z decoupage tehniko. Nališpanim kroglicam potem dodajam razne perlice, korale, trakce, blago, zadrge, žico, das maso. Včasih na bolšjakih najdem kakšen lep kos nakita in poskusim to zgodovino vpeljati v mojo zgodbo.
Kako vidiš profil osebe, ki nosi tvoj izdelek?
Moji izdelki so namenjeni predvsem ženskam in dekletom, ki se rade nakitkajo in želijo svoj videz popestriti z unikatnim kosom nakita.

Deliš z nami svoja najljubša spletna mesta, če jih imaš?
Teh je pa tako veliko, da sploh ne vem kje naj začnem naštevati: Jamie Oliver, Vegan yumyum, TasteSpotting, La tartine gourmande, Fensišmensi, Pipstudio, Radio Nula, Decor8 Blog, LeaNNe M.
Kaj še sicer rada počneš?
Rada potujem in tukaj zraven je vključena tudi ljubezen do fotografije. Ponovno sem aktivirala šivalni stroj, tako da bo kaj novega tudi na tem področju. Obožujem dobro hrano in eksperimentiranje v kuhinji ter preizkušanje novih vegetarijanskih receptov. Rada tečem in sem navdušena nad Capoeiro. In še ena moja ne najboljša navada je, da rada spim.
Načrti in želje za prihodnost...
Načrtov in želja za prihodnost je veliko. Vsekakor je na prvem mestu dokončati faks. V mislih imam tudi že par destinacij za naslednja potovanja. Načrtujem tudi postavitev spletne trgovine. Želim se izobraževati na področju fotografiranja in se še bolj posvetiti fotografiji in seveda ustvarjanju.

intervju: Ana Razpotnik Donati

petek, 30. julij 2010

Na faksu so nas učili, da se novinar v intervjuju ne sme izpovedovati. Res, koga pa zanima, kako je novinar spil že tretji zanič kapučino, medtem ko je čakal na intervjuvanca ali kako je le-ta pohvalil njegov kajpavem šal. :) Ampak jaz nisem novinarka in to ni tazaresen intervju. Zato bom subjektivna. Torej, ko so bile moje mlajše (imam tudi eno starejšo:) sestre še mlajše, toliko mlajše, da so v mali šoli in prvih razredih OŠ naročale Cicibana, sem izrezovala ven tanajlepše ilustracije. In pri tanajlepših je vedno pisalo Ana Razpotnik Donati. In ko sem se odločila, da poskusim srečo in moji najljubši ilustratorki pošljem povabilo za tole hecno reč, ki ji pravim Pepermintov intervju, sem morala kar globoko vdihnit, da sem to tudi zares storila. Saj veste, rešpekt, pomešan z občudovanjem rezultira v hecni tremi. In tu so - odgovori in izbor njenih ilustracij.  Ne vem, če bi znala opisati svet, ki se odpre pred tabo, ko imaš v naročju slikanico, ki jo je ilustrirala Ana. Čudovite, pogosto presenetljive kombinacije barv in tehnik, prisrčna bitja, neverjetni karakterji, ki jih razbiraš z obrazov, hudomušnost, vzdušje... Enostavno lepo na tist poseben, čaroben način. Izvolite, spoznajte Ano.
Kdo si in kaj počneš?
Sem Ana. Mama. Žena. Ilustratorka. Slovenka, živeča na šestem paru vezalk na italijanskem škornju. Ljubiteljica vsega lepega za pogledat, vsega dobrega za pojest ter vsega prijetnega za slišat. Ljubiteljica štirinožnih bitij  (lahko so tudi večnožna, vendar obvezno s krili), skrivna opazovalka ptic in predvsem ‘nora’ na barve.
Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Moji dnevi so precej podobni drug drugemu kar se zadeva mojih aktivnosti… Razlikuje se samo tisto kar je na moji delovni mizi in s tem povezane misli. Na srečo živim v prečudovitem okolju, kjer sem obdana z oljkami, poleti s polji sončnic ter predvsem z magično svetlobo, ki nas občasno dobesedno poboža. Zaradi vsega tega se večkrat počutim kot da sem na počitnicah. In zaradi tega tudi težko oddidem na počitnice. Kombinacija narave dela in pa okolje zahtevata več kot odlično disciplino (kar se zadeva delovnega urnika, ki je enak tistemu v vrtcu…), če želim da so rezultati tudi vidni (beri, da skočijo iz glave na papir). Torej zjutraj, takoj ko se nahranijo vsa živa bitja (z mano vred) in nekatera oddidejo po svojih opravkih, začnem z delom. Rišem, rišem… radiram, barvam, perem čopiče, stiskam barvne tube, trgam lepilni trak itd. Popoldne sem pa samo mama... z vsemi neumnostmi in igrarijami ki spadajo zraven. Dnevi se končajo z obveznim nočnim pasjim sprehodom (v poletnem času z lovlenjem kresničk), da se misli dneva počasi v miru posedejo na svoja mesta.
In zjutraj? Kot da včerajšnjega dneva ni bilo... vse spet znova odprto za vse novo.
Kako si sploh začela z ilustracijo, kako te je potegnilo v svet zgodb, pesmic in knjig?
Potegnilo me je že v otroštvu, ko sem dojela, da to lepo v knjigah je delo nekoga. In se mi je zdelo blazno fino in da bi to počela tudi sama... ko bom velika. Vedno sem knjigo bolj gledala kot brala, teksta je bilo vedno preveč zraven. In danes se mi včasih zdi še vedno tako.
Bi znala razložiti, kako se razvije ilustratorjev individualni slog? Kaj je značilno zate kot avtorico?
Ne bi znala razložiti, kako se razvije individualni slog in kaj je značilno zame. Lahko samo razložim, kaj so moji cilji oz. kaj se trudim doseči v svojem delu in če to potem nakazuje moj slog oz. moje značilnosti, v redu. Na prvem mestu se trudim, da so slike prijazne, pozitivne, zelo sem zadovoljna če mi uspe v sliko vključiti tudi humor in da je slika jasna,enostavna, lahko ’berljiva’... Potem pa so tu še barve, ki jih obožujem. Če bi se dalo, bi pobarvala vse - drevesa, hiše, oblake,...

Kako poteka ustvarjalni proces, ko dobiš naročilo za ilustracijo zgodbice? Kako knjižni junaki dobivajo svoje obrazke?
Začetek dela se mi zdi po eni strani najtežji (še posebno ko gre za knjigo) hkrati pa najbolj spontan. Preberem tekst. Ga spravim v zadnji del možganov, meljem, meljem (skeniram, skeniram), dokler se mi ne prikaže slika (print). Dokler ne vidim celote oziroma ni jasno to kar naj bi narisala, ne morem začeti. Potem pa stvari stečejo bolj gladko in je tu le še vprašanje ur, ki jih proces zahteva. Zelo tehničen opis, a ne?
Kaj še drugače rada počenjaš, ko ne rišeš?
Glede na vse vloge, ki jih imam, mi za tisto dodatno redkokdaj ostane čas… Za tisto zraven štejem vse kar me sprošča in mi hkrati daje kakšne nove ideje ali zgolj motivacijo. Včasih je to ustvarjanje ogromnih ‘vrtnih palčkov’ – ki to niso, vrtnarjenje je obvezno na tem seznamu (še posebej spomladi), šivanje raznih, predvsem neobveznih stvari... Predvsem vse tisto, pri čemer me ne priganja čas.
Načrti in želje za prihodnost? Se obeta kakšen nov zanimiv projekt, ki se ga še posebej veseliš?
Načrte imam vedno. Želja še več. Ker pa prinese vsakodnevni tok življenja svoje, se prepustim temu…nerada govorim o načrtih, raje o rezultatih. Načrte in želje skrivnostno čuvam in raje presenetim z rezultatom le teh. Veselim se pa vsega novega. Če je še drugačno, pa še toliko bolj.

Ana, najlepša hvala za sodelovanje!

intervju: Dišeče dobre vile

ponedeljek, 21. junij 2010

Hm, sem kolebala, ali naj za dvopičje zgoraj v naslovu napišem imeni in priimek ustvarjalk ali ime, ki je zaščitni znak njunega ustvarjanja. Za kaj sem se odločila, vidite, njuni imeni pa bom zapisala zdajle. Viktorija in Mankica Kranjec sta mama in hči, ki skupaj preživljata čas ob ustvarjanju njunih vilinskih bitij, na potovanjih po eksotičnih deželah ali v malce bližjih evropskih mesih, kjer iščeta prelepo blago in ostale dodatke, ki jih nato spremenita v ljubke in čarobne male stvarce. Najdete ju (in njune izdelke) na blogu Dišeče dobre vile ali na FB, vsako soboto pa tudi na s prav posebnimi slaščicami okrašeni stojnici, kje drugje kot na Art marketu. 
Kdo sta?
Sva Mankica in Viktorija Kranjec, hčerka in mama, ki sta si že na videz tako podobni, da ju pogosto ljudje vprašajo, če sta sestri.
Mankica: Tudi razumeva se tako dobro! Poleg tega, da jih ustvarjava, se nekako tudi (v)živiva v vilinske sanje, saj sva obkroženi z vilinskimi bitjeci, ki vsak dan nastajajo izpod najinih rok. Ustvarjava Dišeče dobre Vile, Srečne Kokoške, unikaten nakit in mnoge druge izdelke, ki začarajo. Prav vsak izdelek je brezhibno izdelan unikat in je najino avtorsko delo. Vsakemu ustvarjanju je posvečeno veliko časa in truda, ker pa je ideja tako maksimalno dodelana in inovativna ter edinstvena, imajo izdelki tudi certifikat.
Kako ponavadi poteka vajin dan?
Mankica: Zanimivo je, da se obe ukvarjava s povsem drugačnimi stvarmi. Jaz delam kot novinarka in fotoreporterka, kar predstavlja velik del mojega vsakdana, medtem ko se mami ukvarja z drugimi stvarmi. In četudi se včasih tudi cel dan ne vidiva, se najin dan združi največkrat zvečer, ko se vsedeva za mizo, pripraviva perlice, trakove, blago, volne, šivanke in cvirne. Takrat začneva ustvarjati.
Viktorija: In takrat je tudi čas, ko se lahko pogovarjava o dogodkih preteklih dni in tuhatava o novih idejah. Najin proces ustvarjanja je sestavljen iz tesnega sodelovanja, saj je vsaka od naju ‘specializirana’ za posamezen del izdelka, ki nastaja. Jaz pripravim oblekico, zašijem krilce, Mankica naredi laske in obrazek, zvije nogice, nato pa Vila spet pride v moje roke – v lase ji prilepim rožice ali pentljice, na rokico ji z žičko pritrdim ime … Ena brez druge torej ne moreva.
Kako sta zašli v ustvarjalne vode in na kakšen način so Dišeče dobre Vile spremenile vajin vsakdan?
Mankica: Huh, tega je že davno! Zdi se mi, da jaz ustvarjam že od rojstva. Moja babi je bila vzgojitejica in nekako spontano se je ljubezen do ustvarjanja prenesla tudi name. Že kot otrok sem z veseljem ustvarjala ogrlice iz testenin, rezala papir in lepila čestitke, kasneje sem delala zapestnice iz bunkic, v prvem razredu osnovne šole sem se celo vpisala na tečaj šivanja … vse to je bil naraven proces, ki vse od otroških dni še vedno ostaja del mene in hvaležna sem, da sem poleg vsega še podedovala nekaj umetniške žilice tako z mamičine, kot tudi očijeve družine.
Viktorija: Spomnim se, da je moja mama vedno ustvarjala in tudi mene je začelo zanimati vse, kar je bilo v zvezi z barvami, ročnimi spretnostmi in šivanjem. Očitno sem Mankico nevede usmerjala v ustvarjalno smer in njej je to bilo všeč. Da pa sva izdelke začeli delati ne več le zase, je bilo čisto naključje. Pred več kot destimi leti sva se sprehajali po centru Ljubljane in stojnice umetnikov, za katere sva kasneje izvedeli, da so postavljene v okviru projekta Art market, so naju pritegnile z raznolikimi izdelki, ki so jih umetniki takrat ponujali. Spoznali sva se z vodjo projekta Davidom Matejem Goljatom in prijavili sva se na razpis za sodelovanje. Bili sva izbrani in tako se je začelo najino sodelovanje pri projektu ljubljanska Umetniška tržnica, ki poteka vsako soboto na Bregu, kjer sodelujeva letos že najino jubilejno deseto leto!
Kako bi opisali svoj stil ustvarjanja?
Mankica: To je za naju precej težko vprašanje, saj je stil pri tej vrsti izdelkov zelo težko opisati. Vsekakor pa gre pri nama za edinstveno in povsem samosvoje kombiniranje barv, materialov in oblik, saj želiva izdelkom dati ključno razlikovalno vrednost. Stil torej sproti spreminjava, dopolnjujeva in nadgrajujeva.
Kakšne materiale pri svojem delu uporabljata?
Viktorija: V najini omari, ki sva jo kupili za to, da vanjo lahko spraviva vse, kar je povezano z ustvarjanjem vilink, se znajdejo materiali vseh vrst. Od svile, bombaža, pa do papirnatih rožic in perlic iz kamna, stekla, pa tudi porcelana in recikliranih pločevink za kokoške. Ker želiva ustvariti izdelek, ki bo karseda dobro narejen in da bo z njim naš kupec zadovoljen, uporabljava izključno kvalitetne in dražje materiale. V vseh teh letih ustvarjanja sva se srečali z najrazličnejšimi vzorci, vrstami tkanin in volne, kupili veliko materiala, ki ga nato nisva mogli uporabiti, toda po vseh the letih zdaj že veva, kašna vrsta blaga pride v poštev, kako debela mora biti žica za nogice in rokice Vil, pa tudi, katera volna je najprimernejša za pričeske, ki jih Vile imajo.
Mankica: Ker je pri nas trg še vedno zelo majhen, se le redko na slovenskih prodajnih policah pojavi tisto, kar bi midve lahko uporabili za ustvarjanje, zato vse kupujeva v tujini. Pri nas je izjemno težko dobiti lepo blago s pravimi vzorčki, ki bo hkrati tudi prave debeline. Naravne ročno barvane volne se tukaj ne dobi, zato je vse treba iskati izven naših meja, kjer je ponudba bolj raznolika.
Kakšno je vajino vodilo?
Viktorija: Drživa se vodila, da je vsak izdelek treba narediti z dušo. Namen izdelkov, ki nastanejo izpod najinih rok pa je predvsem osrečevati ljudi. Svoje skrite želje menda Vilam šepetajo tisti najmlajši, ko si želijo v šoli lepe ocene, pa tudi študentje, ki šepetajo, da si želijo študijske počitnice, nič drugače pa ni niti s tistimi malo starejšimi, ki si pogosto zaželijo že odgovorov in izpolnitev nekoliko odgovornejših želja in šepetajo ob večerih, kako fino bi bilo, če bi se jim izpolnilo ...
Mankica: V domove ljudi bi radi z najinimi izdelki prinesli srečo, veselje, radost in upanje. Zelo sva veseli, ko slišiva, da Vile dejansko ljudem prinesejo srečo, ko nama ljudje rečejo, da je videti in čutiti, da so izdelki narejeni z dušo in da skoraj zares živijo! To je nekaj najlepšega, kar je mogoče slišati!
Kakšnim ljudem so vajine stvaritve namenjene?
Mankica: Ljudem, ki cenijo ročno delo in so za kakovost pripravljeni odšteti nekaj evrov več. Izdelki so namenjeni za okrasitev notranjega interiera modernega stanovanja ali pa le zato, da prinesejo srečo. Ti izdelki namreč nimajo le materialne vrednosti, temveč tudi simbolno.

 Kaj še drugače radi počneta (hobiji)?
Mankica: Joj, mene raje vprašajte, česa ne počnem! :) Zanima me toliko različnih stvari, da si včasih želim, da bi moj dan imel vsaj 30 ur! Moje novinarsko delo je na srečo hkrati tudi moj hobi, saj je tesno povezano s fotografijo, glasbo, filmi, umetnostjo, oblikovanjem in potovanji.
Viktorija: Mankica je omenila potovanja, ki naju obe izpopolnjujejo. Zelo radi se z nahrbtnikom na rami odpraviva v daljne dežele, kjer raziskujeva predvsem neturistične poti, se srečujeva z lokalnimi prebivalci, jeva hrano, ki jo pripravljajo na ulici. Največkrat naju pot odnese v daljno Azijo, sicer pa nama ni tuja niti Amerika ali pa Evropa.
Mankica: Svet je velik, a ko enkrat prestopiš meje domače deželice, vidiš, da ni nedosegljiv in to je tisti čar, ki ga dela tako imenitnega!
Vajina najljubša spletna mesta?
Viktorija: Po spletu brskava vsak dan in vedno najdeva nove in nove spletne strani, ki naju navdušijo. Obe se zanimava za vse, kar je povezano s potovanji, modo in kulturo bivanja, medtem ko Mankica še posebej rada pobrska po straneh, povezanih s fotografijo in ulično umetnostjo.
Načrti in želje za prihodnost?
Viktorija: Da bi razigrane, oblečene v mavrične vzorce, okrašene z raznovrstnimi cvetlicami in pentljicami ter pričeskami veselih barv in ovite v dišeče vonje razveseljevale in osrečevale ljudi še naprej.
Mankica: Huh, načrtov je veliko, tudi želja je zelo veliko. A cilje je treba dosegati postopoma. Vsekakor pa si želiva z najinimi izdelki osrečiti čim več ljudi, Vile pa nekoč popeljati tudi v širni svet – na tuje prodajne police in tuje časopise in revije.

Hm, jaz mislim, da vama bo ob toliko vilinske družbe tudi to uspelo! ;)
© PEPERMINT • Theme by Maira G.