DIY / IZ KOLUTA V MIZICO

DIY / IZ KOLUTA V MIZICO

sreda, 15. maj 2013

Dva lesena koluta, rešena izpred smetnjaka na koncu vasi. Pobarvana z belo barvo. Pofotkana prvič, na travniku. Za tiste fotke sem v dežju plezala na drevo. Pa mi majsko zelena trava ni bila všeč, temno nebo pa še manj, zato je urejena objava ždela v osnutkih. Minil je še en teden, dež pa še vedno ne. Ampak kolutka sta še vedno čakala name, malce potačkana s šapkami naših muc. Znosila sem si vse rekvizite na ozek balkon, vsako minuto popravila zmečkano rjuho, ki jo je odpihnil veter, Arčija skrivala pred dežnimi kapljami in se malo igrala. Rezultat je 372 fotk (cifra je izmišljena). Ampak kolutka sem pa rešila klavrnega konca, a ne? Naslednjič sešijem še dve okrogli blazinici. Za zdaj pa je tudi mizica lepa.

Aja, zadnje čase gledam filme Audrey Hepburn, kar lepo po vrsti. Kot igralka res ni bila bohvekaj, še več, kar malce nadležna je, je pa zato njena življenjska zgodba zares fascinantna. V Vanity Fair je na nekaj straneh predstavljen izvleček iz njene biografije s spomini njenega sina, vmes pa je nekaj čudovitih fotografij. Sam tko, mimogrede :)

PREBERI

MUZIK BIZAAR

MUZIK BIZAAR

sobota, 3. september 2011

MUZIK BIZAAAR je prva javna knjižnicedarna. Ja, prav ste prebrali. Knjižnica starih, stokrat preposlušanih, morda nesrečno kupljenih ali podarjenih cedejev, ki čakajo na nove poslušalce v podvozu na poti v Rožno dolino. Sprva sem mislila, da je pred mano le en nov grafit, ki se je tam zrisal čez noč. Nato sem opazila poličke s cedeji in simpatičen letak, ki obrazloži namen te urbane zidne strukture. Čestitke snovalcem za odlično idejo in iz srca si želim, da bi se knjižnicedarna obdržala, razširila na nove lokacije in predvsem zaživela med ljudmi. Če imaš kakšen odvečen cedejčič, le brž do Erjavčeve in ga zamenjaj s kakšnim novim-starim.

PREBERI

NEKEGA LEPEGA DNE

NEKEGA LEPEGA DNE

četrtek, 4. avgust 2011

...sem okoli hiše iskala primerne deske, da sem iz dveh lesenih koz naredila mizo. Postavila sem jo med našim in sosedovim vrtom, ki je pravzaprav sadovnjak. Ampak na vasi je velikokrat tako, da meje med našim in sosedovim ni. Kakorkoli že, ko je bila miza sestavljena, sem čeznjo pogrnila malce obrabljeno (lepolepo) posteljnino in se šla igrico popoldanski čaj/malinovec s pušeljcom in mafini. Že dopoldne sem z belo akrilno barvo pobarvala steklene lončke, ko sem iskala primerno vejo za stojalce, sem spotoma nabrala tudi šop suhih vej in pobarvala še te. Iz njih sem spletla pogrinjek. Ko sem po opravljenem fotkanju koooončnoooo vse potrebščine uspela znositi v hišo in pospravila koze na svoje mesto, sem sklenila, da se tega ne bom šla več. Enostavno me preveč utrudi in za teh nekaj fotkic... nima smisla. Da bi se pa katera od sester javila za asistentko, o, to pa ne! Edini interes, ki ga kažejo za ves moj trud, se vedno znova začne in konča pri: "A lahko en mafin?" :)

Ampak najbrž ne bo minilo veliko časa in jaz bom spet okoli hiše nosila potovalko (ja, potovalko!) z vsemi možnimi rekviziti in postavljala imaginarne dogodke. Taka pač sem.

PREBERI