intervju: Polona Fonda
sobota, 26. september 2009
Kako si zašla v fotografijo/oblikovanje in na kakšen način je spremenila/o tvoj vsakdan?
 {tole sem si dovolila sestavit, se mi zdi, da tile utrinki s frišnega lepo ponazarjajo polonino uživaško naravo:}
{tole sem si dovolila sestavit, se mi zdi, da tile utrinki s frišnega lepo ponazarjajo polonino uživaško naravo:}
Kako si zašla v oblikovanje? Je tvoja izobrazba povezana z oblikovanjem? Je ustvarjanje tvoj full time job, hobi, nekaj vmes?
Ko sem končevala osnovno šolo, sem se za Oblikovno (SŠOF) odločila večinoma zato, ker ni bilo sprejemnih izpitov iz matematike, ko sem končevala Oblikovno, sem se za Arts-applique odločila, ker ni bilo sprejemnih ne iz matemike, ne iz česa bolj zahtevnega kot risanja stolov in barvanja kvadratkov (pa še en del staršev sem imela v Parizu, kar je sploh prišlo prav). Ko sem končala akademijo, sem nekaj časa delala kot kostumografinja in nekaj časa kot modna kreatorka... potem pa sem imela otroke in sem čutila potrebo po neki donosnejši izobrazbi... in sem naredila še ekonomski faks (o.k. manjka mi še diploma, ampak ne bodimo malenkostni) in potem sem ugotovila, da ljudje, ki na bilance rišejo rožice, škrate in mrtvaške glave, niso iz pravega medžerskega testa ... in zdaj se trudim dostojno živeti od risanja . 
 Kako bi opisala svoj stil ustvarjanja? Kakšno je tvoje vodilo, kaj želiš s svojimi izdelki doseči, sporočiti? Kakšnim ljudem so namenjeni?
 Kako bi opisala svoj stil ustvarjanja? Kakšno je tvoje vodilo, kaj želiš s svojimi izdelki doseči, sporočiti? Kakšnim ljudem so namenjeni?
V resnici bi bilo hudo pretenciozno, če bi svojemu risanju pripisala kakšna eksistencialna sporočila: "med globokimi mi podtoni vsakodnevnega poskusa provokativnega razumevanja religioznosti z barvo, črto in obliko, se počutim zavezana k soustvarjanju evropskega vsakdanjika", ker na koncu vsega predvsem želim, da bi bila stvar izdelana od moje roke ... lepa.
 Kaj/kdo te inspirira?
 Kaj/kdo te inspirira?
Ah, verjetno reference - tako kot vsi ostali, pobiram malo tu, malo tam. V tem hipu (6.9.2009) pa sem močno zadeta od :
Za katera spletna mesta bi te najbolj prizadelo, če bi čez noč pomrknila?

Poloni hvala, da si je vzela čas za odgovore, vi pa klik, vabljeni h komentiranju!
 Legendarna stripovska serija o srečnem Luki (heh, tako poslovenjeno zveni kot junak iz kakšne Jurčičeve zgodbe), kavboju z rdečo rutko in zvestim konjičem, je začela izhajati že leta 1946. Do leta 2001 jo je vztrajno risal belgijski ilustrator Maurice De Bevere, v stripovskih krogih bolj znan kot Morris, ki mu je pri pisanju pomagal še bolj kultni René Goscinny (avtor Asterixa). Po Morrisovi smrti se dogodivščine Lucky Lukea še niso zaključile, z risanjem je nadaljeval Achde, zgodbo pa je prevzel Laurent Gerra.
Legendarna stripovska serija o srečnem Luki (heh, tako poslovenjeno zveni kot junak iz kakšne Jurčičeve zgodbe), kavboju z rdečo rutko in zvestim konjičem, je začela izhajati že leta 1946. Do leta 2001 jo je vztrajno risal belgijski ilustrator Maurice De Bevere, v stripovskih krogih bolj znan kot Morris, ki mu je pri pisanju pomagal še bolj kultni René Goscinny (avtor Asterixa). Po Morrisovi smrti se dogodivščine Lucky Lukea še niso zaključile, z risanjem je nadaljeval Achde, zgodbo pa je prevzel Laurent Gerra. Lucky Luke je z leti postal prava pop ikona, nekakšna bolj štorasta, zato pa toliko bolj simpatična verzija robinhudovskega junaka, ki s Jolly Jumper, najpametnejšim konjem na svetu, vandra po pustinjah ameriškega zahoda in se bori proti nepravičnosti in kriminalu. Kot vsaka (tudi urbana) pravljica ima tudi ta svoje bedgaje. To so bratje Dalton, ki pa niso v celoti imaginarni junaki, saj je nekoč po svetu strašil resničen Dalton klan. Po stripu so seveda posneli tudi ekranizirano verzijo, ena epizoda pa je le klik stran od nostalgičnih vzdihljajev.
Lucky Luke je z leti postal prava pop ikona, nekakšna bolj štorasta, zato pa toliko bolj simpatična verzija robinhudovskega junaka, ki s Jolly Jumper, najpametnejšim konjem na svetu, vandra po pustinjah ameriškega zahoda in se bori proti nepravičnosti in kriminalu. Kot vsaka (tudi urbana) pravljica ima tudi ta svoje bedgaje. To so bratje Dalton, ki pa niso v celoti imaginarni junaki, saj je nekoč po svetu strašil resničen Dalton klan. Po stripu so seveda posneli tudi ekranizirano verzijo, ena epizoda pa je le klik stran od nostalgičnih vzdihljajev. nakit. nikoli ga ni preveč, vseeno pa ga je vedno bolje manj kot veliko (imeti na sebi). tile uhani so izrezani iz čipkastega prta/zavese, najbrž pa se jih da tudi nakvačkati. še več podobnega nakita si lahko ogledate pri white owl. za verižico na sredi potrebujete le laks in lesene/platične/steklene/fimo kroglice. načrt zanjo pa dobite pri marthi. broška je delo depeape. sešita je iz blaga, napolnjena s polnilom, da je lepo okrogla, motiv pa je narisan s flumastri za tekstil.
nakit. nikoli ga ni preveč, vseeno pa ga je vedno bolje manj kot veliko (imeti na sebi). tile uhani so izrezani iz čipkastega prta/zavese, najbrž pa se jih da tudi nakvačkati. še več podobnega nakita si lahko ogledate pri white owl. za verižico na sredi potrebujete le laks in lesene/platične/steklene/fimo kroglice. načrt zanjo pa dobite pri marthi. broška je delo depeape. sešita je iz blaga, napolnjena s polnilom, da je lepo okrogla, motiv pa je narisan s flumastri za tekstil. amigurumi je pravzaprav kvačkanje. s tem, da je kvačka mini, mini je garn (volna) in mini je tudi končni izdelek. za pojest ljubko! na sliki sta izdelka izpod rok knittingdreams in pepike, priporočam tudi ogled te štacunce. za prvo vajo pa je na voljo kar nekaj jutub tutorialov.
 amigurumi je pravzaprav kvačkanje. s tem, da je kvačka mini, mini je garn (volna) in mini je tudi končni izdelek. za pojest ljubko! na sliki sta izdelka izpod rok knittingdreams in pepike, priporočam tudi ogled te štacunce. za prvo vajo pa je na voljo kar nekaj jutub tutorialov.  krompir + nožek + barve (tempere, vodenke, barve za tekstil) + podlaga (papir, karton, blago). preprosto in zabavno.
krompir + nožek + barve (tempere, vodenke, barve za tekstil) + podlaga (papir, karton, blago). preprosto in zabavno. Center urbane kulture Kino Šiška je središče sodobne in urbane ustvarjalnosti v Ljubljani ter v širšem slovenskem prostoru. Je prvi in edini projekt svoje vrste v regiji, namenjen koncertnim, gledališkim, plesnim in eksperimentalnim dogodkom, skrbel pa bo tudi za produkcijske pogoje (vadbo, laboratorije in studie). S svojim programom Kino Šiška predstavlja in združuje urbanost, multikulturnost, politično neobremenjenost, tehnološko naprednost in vzpodbuja inovativnost, kreativnost ter mednarodna povezovanja.

Obeta se nam torej prostor, v katerem bomo zagotovo našli nekaj zase. Glasba, gledališče, ples, razstave, filmi, eksperimenti in drugo. To so programski sklopi, v okviru katerih se bo gibal program Kina Šiška. Šiška, here we come!
(več o background-u tule)
 D je nova priloga osrednjega slovenskega časnika Delo. Slučajno sem naletela nanjo, sicer sploh ne bi vedela, da obstaja. Format je velik, večji od navadnih glosijev, vseeno pa manjši od Dela samega. In zdaj k vsebini, ki pravzaprav na prvi uč ni nič posebnega. Nekaj intervjujev, nekaj kolumen, novic in portretov, modni editorial in podobne rubrike. Nič tako zelo novega in drugačnega. Kot v uvodniku pravi odgovorna urednica Barbara Žnidar, gre za uredniško odgovoren mesečni izbor ekskluzivnih in aktualnih tem, ki obravnavajo življenjski slog v arhitekturi, umetnosti, modi, kozmetiki, kulinariki in sodobnih izzivih popularne kulture. No ja, kozmetika ravno ne paše zraven, če vprašate mene, izzivi popularne kulture pa tudi ne vem, kaj točno naj bi pomenili. Ne rečem, intervju z Niko Zupanc sem prebrala z užitkom, ker gojim do dotične oblikovalke zgolj fascinacijo in njen pogled na vse, ne le na oblikovanje, je lahko v inspiracijo vsakemu. Tudi filmski intervju z režiserjem Toddom Haynesom je iskriv, vendar pa za naključnega bralca najbrž ne tako zanimiv kot za novinarko, ki še v tekstu priznava, kakšna fenica da je njegovih del (tega se pač v novinarstvu ne počne). Kolumnisti - Luka Novak, Katja Škoberne, Nika Urbas in Boštjan Vuga - sicer obetajo, a njihovi teksti iz prve številke so razmeroma dolgočasni. Editorial s stilistom Sašom Radovičem in fotografom Aljošo Reboljem na čelu pa popolnoma preživet in brez domišljije.
 D je nova priloga osrednjega slovenskega časnika Delo. Slučajno sem naletela nanjo, sicer sploh ne bi vedela, da obstaja. Format je velik, večji od navadnih glosijev, vseeno pa manjši od Dela samega. In zdaj k vsebini, ki pravzaprav na prvi uč ni nič posebnega. Nekaj intervjujev, nekaj kolumen, novic in portretov, modni editorial in podobne rubrike. Nič tako zelo novega in drugačnega. Kot v uvodniku pravi odgovorna urednica Barbara Žnidar, gre za uredniško odgovoren mesečni izbor ekskluzivnih in aktualnih tem, ki obravnavajo življenjski slog v arhitekturi, umetnosti, modi, kozmetiki, kulinariki in sodobnih izzivih popularne kulture. No ja, kozmetika ravno ne paše zraven, če vprašate mene, izzivi popularne kulture pa tudi ne vem, kaj točno naj bi pomenili. Ne rečem, intervju z Niko Zupanc sem prebrala z užitkom, ker gojim do dotične oblikovalke zgolj fascinacijo in njen pogled na vse, ne le na oblikovanje, je lahko v inspiracijo vsakemu. Tudi filmski intervju z režiserjem Toddom Haynesom je iskriv, vendar pa za naključnega bralca najbrž ne tako zanimiv kot za novinarko, ki še v tekstu priznava, kakšna fenica da je njegovih del (tega se pač v novinarstvu ne počne). Kolumnisti - Luka Novak, Katja Škoberne, Nika Urbas in Boštjan Vuga - sicer obetajo, a njihovi teksti iz prve številke so razmeroma dolgočasni. Editorial s stilistom Sašom Radovičem in fotografom Aljošo Reboljem na čelu pa popolnoma preživet in brez domišljije.