SLIDER





intervju: Polona P

sobota, 5. september 2009

Polona. Če ni to najbolj zabavna blogerka v naši ljubi Kokoški?! Njen blog, Frišno novo jutro imenovan, vsaka njena objava, vsak odstavek njenega pisanja je prežet humorjem, ob katerem se krohota marsikatera bralka (morda pa tudi kakšen bralec - spodobilo bi se). Ne samo, da je duhovita blogopiska, je tudi odlična ustvarjalka, ilustratorka, risarka in slikarka, modna poznavalka in kritičarka (ki s pomočjo komentatork piše pravi modni zakonik), pa strastna bralka knjig in ogledovalka filmov ter nenazadnje mama dveh punčk in še marsikaj.
{tole sem si dovolila sestavit, se mi zdi, da tile utrinki s frišnega lepo ponazarjajo polonino uživaško naravo:}

Kdo si?
Če bi morala definirati svoje življenske vloge, bi si sledile po takole dolgočasnem ključu:
  1. krotiteljica dveh jezikavih predpubertetnic
  2. najslastnejši košček srca mojega ljubljenega Bedanca
  3. nadebudna ilustratorka, ki se prebuja iz dolgega gospodinjskega spanca
  4. tankovestna hči, ukazovalna sestra, tračarska prijateljica
  5. strastna prebiralka šundovske literature, filmska uživalka, požrešna kuharica


Kako si zašla v oblikovanje? Je tvoja izobrazba povezana z oblikovanjem? Je ustvarjanje tvoj full time job, hobi, nekaj vmes?
Ko sem končevala osnovno šolo, sem se za Oblikovno (SŠOF) odločila večinoma zato, ker ni bilo sprejemnih izpitov iz matematike, ko sem končevala Oblikovno, sem se za Arts-applique odločila, ker ni bilo sprejemnih ne iz matemike, ne iz česa bolj zahtevnega kot risanja stolov in barvanja kvadratkov (pa še en del staršev sem imela v Parizu, kar je sploh prišlo prav). Ko sem končala akademijo, sem nekaj časa delala kot kostumografinja in nekaj časa kot modna kreatorka... potem pa sem imela otroke in sem čutila potrebo po neki donosnejši izobrazbi... in sem naredila še ekonomski faks (o.k. manjka mi še diploma, ampak ne bodimo malenkostni) in potem sem ugotovila, da ljudje, ki na bilance rišejo rožice, škrate in mrtvaške glave, niso iz pravega medžerskega testa ... in zdaj se trudim dostojno živeti od risanja .

Kako bi opisala svoj stil ustvarjanja? Kakšno je tvoje vodilo, kaj želiš s svojimi izdelki doseči, sporočiti? Kakšnim ljudem so namenjeni?
V resnici bi bilo hudo pretenciozno, če bi svojemu risanju pripisala kakšna eksistencialna sporočila: "med globokimi mi podtoni vsakodnevnega poskusa provokativnega razumevanja religioznosti z barvo, črto in obliko, se počutim zavezana k soustvarjanju evropskega vsakdanjika", ker na koncu vsega predvsem želim, da bi bila stvar izdelana od moje roke ... lepa.

Kaj/kdo te inspirira?
Ah, verjetno reference - tako kot vsi ostali, pobiram malo tu, malo tam. V tem hipu (6.9.2009) pa sem močno zadeta od :

Za katera spletna mesta bi te najbolj prizadelo, če bi čez noč pomrknila?

  • AMAZON, IMDB in PARTIS
  • ostalih 200 blogov po katerih rada iščem inspiracijo/zgubljam čas, kadar bi morala biti delovna in efektivna

    Načrti in želje za prihodnost?
  1. Zavzeti svet?
  2. Revolucionirati svet ilustracij za slikanice?
  3. Srečno živeti, do konca svojih dni?
  4. Veliko ležati na kavču s polnimi usti Rustikine čokolade in krasnim paperbackom v roki?

Poloni hvala, da si je vzela čas za odgovore, vi pa klik, vabljeni h komentiranju!

D a l í

V sredo se je naša mala odprava napotila proti Bledu. Cilj: razstava Dalíjevih grafik. V svetlih prostorih galerije je razstavljenih več kot 200 originalnih grafičnih del iz dveh njegovih opusov - Bibilia Sacra in Božanska komedija.
Prvi del razstave tako tvori 105 Dalíjevih ilustracij za Biblijo, pisano v vulgati (srednjeveška latinščina). To so litografije, narejene po originalnih gvaših s posebno tehniko, imenovano arkebuza. Dalí je za nanašanje barv uporabil starinsko pištolo, ki jo je namesto z naboji napolnil z barvnimi kapsulami, te pa izstrelil na prazen papir. Spontane barvne packe je nato vključil v ilustracije.



V drugem delu pa so bile na ogled postavljene ilustracije za Božansko komedijo. Dalíju jih je za posebno izdajo te pesnitve leta 1950 naročila izdelati italijanska vlada. To je seveda sprožilo kar nekaj kontroverz. Komunisti so tako trdili, da so tako obsežne ilustracije potrata denarja, nacionalisti pa, da dela največjega italijanskega pesnika ne bi smel ilustrirati Španec. Kakorkoli že, nastal je 101 akvarel, ti pa so razdeljeni v tri sklope (Pekel, Vice, Raj).
Tudi tu je Salvador uporabil posebno in zelo težavno tehniko, posebno vrsto lesoreza, imenovano ksilografija. Pri ksilografiji podoba ni vrezana v ploščo, temveč je iz plošče izrezan tisti del, ki ga nato na natisnjeni grafiki ni. Postopek je bil zelo zamuden, saj je na eni grafiki tudi do 35 barv (vsako pa je seveda potrebno natisniti posebej).

kaj: Dalí
kje: galerija Deva Puri, Pristava, Bled
kdaj: med 10.7. in 15.11. 2009
odprto: vsak dan od 10. do 19. ure
vstopnina: 6,5 € (študenti, upokojenci, otroci 5€ - če sem si prav zapomnila:)

strip: Lucky Luke - mož, ki strelja hitreje od svoje sence.

četrtek, 27. avgust 2009

Legendarna stripovska serija o srečnem Luki (heh, tako poslovenjeno zveni kot junak iz kakšne Jurčičeve zgodbe), kavboju z rdečo rutko in zvestim konjičem, je začela izhajati že leta 1946. Do leta 2001 jo je vztrajno risal belgijski ilustrator Maurice De Bevere, v stripovskih krogih bolj znan kot Morris, ki mu je pri pisanju pomagal še bolj kultni René Goscinny (avtor Asterixa). Po Morrisovi smrti se dogodivščine Lucky Lukea še niso zaključile, z risanjem je nadaljeval Achde, zgodbo pa je prevzel Laurent Gerra.
Lucky Luke je z leti postal prava pop ikona, nekakšna bolj štorasta, zato pa toliko bolj simpatična verzija robinhudovskega junaka, ki s Jolly Jumper, najpametnejšim konjem na svetu, vandra po pustinjah ameriškega zahoda in se bori proti nepravičnosti in kriminalu. Kot vsaka (tudi urbana) pravljica ima tudi ta svoje bedgaje. To so bratje Dalton, ki pa niso v celoti imaginarni junaki, saj je nekoč po svetu strašil resničen Dalton klan. Po stripu so seveda posneli tudi ekranizirano verzijo, ena epizoda pa je le klik stran od nostalgičnih vzdihljajev.

Bang, bang, Lucky Luke!

D I Y

četrtek, 20. avgust 2009

nakit. nikoli ga ni preveč, vseeno pa ga je vedno bolje manj kot veliko (imeti na sebi). tile uhani so izrezani iz čipkastega prta/zavese, najbrž pa se jih da tudi nakvačkati. še več podobnega nakita si lahko ogledate pri white owl. za verižico na sredi potrebujete le laks in lesene/platične/steklene/fimo kroglice. načrt zanjo pa dobite pri marthi. broška je delo depeape. sešita je iz blaga, napolnjena s polnilom, da je lepo okrogla, motiv pa je narisan s flumastri za tekstil.
amigurumi je pravzaprav kvačkanje. s tem, da je kvačka mini, mini je garn (volna) in mini je tudi končni izdelek. za pojest ljubko! na sliki sta izdelka izpod rok knittingdreams in pepike, priporočam tudi ogled te štacunce. za prvo vajo pa je na voljo kar nekaj jutub tutorialov.

krompir + nožek + barve (tempere, vodenke, barve za tekstil) + podlaga (papir, karton, blago). preprosto in zabavno.

re:start Kina Šiška

torek, 18. avgust 2009

Kino Šiška po letih samevanja, prerekanja, pregovarjanja in letu dni prenove končno dobiva najboljše možno poslanstvo: postati in ostati Prostor urbane kulture. Vizija in poslanstvo:
Center urbane kulture Kino Šiška je središče sodobne in urbane ustvarjalnosti v Ljubljani ter v širšem slovenskem prostoru. Je prvi in edini projekt svoje vrste v regiji, namenjen koncertnim, gledališkim, plesnim in eksperimentalnim dogodkom, skrbel pa bo tudi za produkcijske pogoje (vadbo, laboratorije in studie). S svojim programom Kino Šiška predstavlja in združuje urbanost, multikulturnost, politično neobremenjenost, tehnološko naprednost in vzpodbuja inovativnost, kreativnost ter mednarodna povezovanja.

Da se bo v Šiški dogajalo, je jasno že od prvega napovednika za naslednji mesec:

Obeta se nam torej prostor, v katerem bomo zagotovo našli nekaj zase. Glasba, gledališče, ples, razstave, filmi, eksperimenti in drugo. To so programski sklopi, v okviru katerih se bo gibal program Kina Šiška. Šiška, here we come!

(več o background-u tule)

D

sreda, 12. avgust 2009

D je nova priloga osrednjega slovenskega časnika Delo. Slučajno sem naletela nanjo, sicer sploh ne bi vedela, da obstaja. Format je velik, večji od navadnih glosijev, vseeno pa manjši od Dela samega. In zdaj k vsebini, ki pravzaprav na prvi uč ni nič posebnega. Nekaj intervjujev, nekaj kolumen, novic in portretov, modni editorial in podobne rubrike. Nič tako zelo novega in drugačnega. Kot v uvodniku pravi odgovorna urednica Barbara Žnidar, gre za uredniško odgovoren mesečni izbor ekskluzivnih in aktualnih tem, ki obravnavajo življenjski slog v arhitekturi, umetnosti, modi, kozmetiki, kulinariki in sodobnih izzivih popularne kulture. No ja, kozmetika ravno ne paše zraven, če vprašate mene, izzivi popularne kulture pa tudi ne vem, kaj točno naj bi pomenili. Ne rečem, intervju z Niko Zupanc sem prebrala z užitkom, ker gojim do dotične oblikovalke zgolj fascinacijo in njen pogled na vse, ne le na oblikovanje, je lahko v inspiracijo vsakemu. Tudi filmski intervju z režiserjem Toddom Haynesom je iskriv, vendar pa za naključnega bralca najbrž ne tako zanimiv kot za novinarko, ki še v tekstu priznava, kakšna fenica da je njegovih del (tega se pač v novinarstvu ne počne). Kolumnisti - Luka Novak, Katja Škoberne, Nika Urbas in Boštjan Vuga - sicer obetajo, a njihovi teksti iz prve številke so razmeroma dolgočasni. Editorial s stilistom Sašom Radovičem in fotografom Aljošo Reboljem na čelu pa popolnoma preživet in brez domišljije.
Vprašanje je, če trg potrebuje še eno lifestyle revijo, ki pravzaprav ne ponudi nič novega. Če bi se priloge D lotili na malce bolj svež in bolj premišljen način, bi zadeva morda uspela. Tako pa dvomim. Ko pride na police druga številka (to naj bi se zgodilo 5. septembra, nato pa bo izhajala vsak mesec) pa morda, vsaj upam, napišem kakšen bolj k + nagnjen zapis.

p.s.: Sicer pa se, v časopisni hiši Delo, popularne kulture in oblikovanja na precej bolj zanimiv in iskriv način loteva Delova petkova priloga Kult, pa tudi Ambient ne govori zgolj o arhitekturi, ampak ponuja resnično zanimivo branje in kvalitetne intervjuje.

fashion(l)ista: Eva {Internazionale}

ponedeljek, 10. avgust 2009

Evin blog je pravi poliglotski Babilon. Podnaslov Notebook on cities and clothes pove skoraj vse, ne zajame pa njene ljubezni do opere, no, čeprav večinoma potuje prav zaradi nje. Njen oblačilni slog je izčiščen, izpiljen in, če smem pripomniti, zelo šik in damski. Kar predstavljam si jo, kako zravnano sedi za mizo katere od dunajskih/{vstavi poljubno mesto} kavarn in zapisuje svoje misli v moleskina, v ušesih, ji odzvanja kakšna arija, oblečena pa je v kaj domačega. Tam, sredi tuje metropole. Tudi to si je treba predvsem - drzniti.


moj stil:
Nimam stila; nosim stvari, ki mi pripovedujejo zgodbo. Brez te povezave me oblačilo (torbica, čevlji, dodatek ...) ne zanima. Rada imam slovensko modo (Mojca Makuc, Alan Hranitelj, Marjeta Grošelj, Zoran Garevski, Almira Sadar, Rašica), visoke pete in moške ure. Ker nisem najbolj odprta oseba na svetu, mi videz služi tudi kot vizualni prevod (ali nadgradnja) moje osebnosti; to včasih odpre nove možnosti za komunikacijo.

must have:
Okus in znanje. Ostalo sledi samo.
fashion icon:
Sophie Marceau v filmu Anthony Zimmer.

fashion disaster:
Krzno v operi po marcu.

najljubši modni blog:
Fashion Bits and Bobs. Fotograf in bloger iz Züricha z
ekonomsko izobrazbo in neverjetno estetiko.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.