SLIDER





intervju: funchi

nedelja, 01. november 2009

Za mini blagovno znamko, spletno prodajalno in blogom, vse pod imenom F U N C H I, se skriva Mateja. Mateja, ki plete ekološke pletenine z veliko ljubezni in poguma. V njenih odgovorih boste začutili oboje, izvedeli pa še mnogo več o tej topli in prijetni ustvarjalki, ki svojo domišljijo, potrpežljivost in natančnost pretvarja v lične, mehke in eko jopice, kapice in copatke za naše najmlajše.


Kdo si?
Mateja sem. Mama, teta, sestra, jasno, tudi hči. Pol svojega življenja sem bila učiteljica matematike. Kmalu bo eno leto, odkar sem podjetnica. Na nek način vseskozi nekakšen samotni jezdec, čeprav nikoli brez ljubeče podpore družine, družbe prijateljev in tudi ne osamljena.

Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Odkar sem sama-svoja, moji dnevi nimajo več ustaljene rutine. Najbrž se zaradi tega s takim veseljem zbujam okrog 6h in dan zaključim okoli 11h zvečer. Ob jutranji kavi preberem pošto, prelistam bloge, facebook, priljubljene strani, urejam spletno trgovino, bančne obveznosti, izdelam škatlice za naročene izdelke, pripravim pakete, prevajam, če imam kakšen naročen prevod, pletem in grem s hčerko, prijateljico ali sama na sprehod po arboretumu. Tu nekje se začne popoldanski čas. Ali pa po jutranji kavi zasučem in spremenim dnevni red in grem na sprehod, nato pa pletem, pletem, pletem. Popoldan pomagam osnovnošolcem odstirati tančice matematičnih zagonetk, potem pa me spet vabijo moje štrikarije. Dan zaključim s kakšno prebrano vrstico v knjigi, ki potrpežljivo čaka na polici pri postelji.



Kako si zašla v ustvarjalne vode in na kakšen način je funchi spremenila tvoj vsakdan?
V ustvarjalne vode me je odnašalo že ves čas. Sem bila tiste vrste deklič, ki je počel vse mogoče stvari, ali pa sem si vsaj želela, da bi jih lahko počela. Pri 9 letih sem si sama pletla puloverje in kvačkala torbe. Pa plesala sem, pisala prozo in pesmi, sodelovala v gimnazijskem literarnem krožku in sanjala, da bom arhitektka, postala pa učiteljica matematike. A sem vmes morala početi še kaj manj 'na štiri vogale', recimo spesniti pesniško zbirko ali prevesti knjigo. In potem je prišla funchi in vse postavila na glavo. Kajti zdaj ustvarjam ekološke pletenine za dojenčke. In moj vsakdan niti od daleč ni več podoben tistemu leto nazaj. Nič več mi za vrat ne diha šolski sistem, a tudi ni več finančne varnosti, ki jo nudi državna služba. Zdaj sem velika punca, odgovorna zase, za svoje blagostanje (ali životarjenje) in počnem, kar imam rada in kolikor si sama naložim.


Kako bi opisala svoj stil ustvarjanja? Kakšno je tvoje vodilo in kakšnim ljudem so tvoje stvaritve namenjene? In še materiali - katere uporabljaš pri svojem delu ?
Hm, moj stil ustvarjanja? Vedno sem imela težave, ko sem se morala nekam popredalčkati. Moje kvačkarije in štrikarije so večinoma sad trenutnih navdihov. Ne morem ustvarjati tako, da bi si naredila nek načrt, naročila preračunano količino bombaža in izdelala določeno število načrtovanih pletenin.

Midva z bombažem imava en svoj ritual. Nekaj časa se vrtim okoli njega in ogledujem barve, potem pa mi ta pošlje namig, kaj želi postati. Kapica z drevesci me je zbudila sredi noči in ponoči sem šarila po svoji zalogi bombaža in preverjala, če so tam vse potrebne barve. Včasih začnem plesti v dobri veri, da vem, kaj bo nastalo, pa med delom dobim novo idejo.

Moje štrikarije so namenjene dojenčkom in malčkom, ki imajo okoli sebe odrasle, ki cenijo unikatne ročne pletenine, za katere sumim, da so tudi sami kreativni in ki vedo, kakšna je razlika med ekološkim bombažem in drugimi materiali.

Za svoje pletenine uporabljam eko bombaž s certifikatom, ki je veliko, veliko bolj mehak (poleg vseh ostalih kvalitet, ki jih ima) kot običajni bombaž za pletenje. Kupujem ga v Angliji, prav tako tudi gumbke iz kokosa. Škatlice za pletenine ročno izdelam iz ekološkega kartona (iz alg). Tega pa sem uvozila iz Italije. Čakam dan, ko bodo vsi ti materiali na voljo tudi pri nas.


Kaj še drugače rada počneš?
Rada se potikam po knjigarnah in papirnicah, v mojih predalih je zagotovo vsaj nekaj praznih beležnic. Rada se tudi vrtim v kakšnih trgovinah z ekološkimi izdelki, pa v čajnicah in čokoladnicah. Uživam, kadar hčeri izdelujeva plesne kostume  in zelo ponosno in solznih oči sedim med občinstvom, kadar nastopa. S sestro in hčerko smo se blazno zabavale, ko smo naredile naš e-book Moje duhovne potičke. Rada se igram s štiriletnim nečakom, uživam na družinskih srečanjih, kaj napišem, pogledam kakšen film, preberem kakšno knjigo, poslušam kakšno glasbo, se sprehajam sama ali v družbi in včasih (hm, to je zadnje čase bolj ena od stvari, ki si jo samo želim) rada ne počnem nič.

Tvoja najljubša spletna mesta?
Vsak dan pokukam na bloge neverjetno ustvarjalnih in domiselnih žensk. Spletne strani pa večinoma obiskujem tiste, ki jih potrebujem za svoje delo. Pa seveda nujno Etsy, Not on the High Street in ArtFire. No, in youtube. In Deishi, Orient Under Construction, Ashes and Snow in Crimson Circle. Včasih odprem E!Online, da malo pošnofam, kaj čaka moje priljubljene junake iz nanizank, večinoma pa strani odpiram glede na to, kaj me trenutno zanima. Preden sem odprla s.p., sem recimo cele dneve prečesavala samo strani o zakonodaji, bloge in strani o malem podjetništvu in prebirala knjige kot je 'The Boss of You'.


Načrti in želje za prihodnost?
Predvsem si na vso moč želim, da mi zaradi finančne stiske ne bi bilo treba zapreti svojega podjetja. Ker ga imam srčno rada, ker srčno rada počnem, kar počnem in ker sem zelo rada pri tem samostojna. Zato držim pesti in dajem vse od sebe, da bom to lahko še dolgo počela. Močno si želim, da mi ne bi bilo treba več poslušati nasvetov, kako poceniti svoje pletenine, s predlogi, naj najdem poceni delovno silo, naj namesto ekološkega bombaža raje uporabljam navadnega in podobno, ampak bi se raje zgodila sprememba v glavah ljudi, da bi začeli ceniti ročno delo in nehali podpirati veliko industrijo s poceni robo, za katero skoraj zastonj delajo otroci in ki onesnažuje okolje in človeško razsodnost.

Če dam svojim sanjam še malo kril, bi imela rada tudi kakšno ljubko malo trgovino-čajnico sredi stare Ljubljane, no, lahko tudi v Londonu, New Yorku, San Franciscu. Rada bi tudi razvila linijo ekoloških zvezkov, beležnic, voščilnic. Nekje ob strani pa se potiho piše tudi knjiga, a to bom počela v svojih 'finih letih', kot temu pravi urednica Frišnega. Takrat, ko bom imela delovno sobo s pogledom na pacifik. Lahko je tudi Piranski zaliv.

intervju: Neža | e m b r a c e |

nedelja, 18. oktober 2009

Ta teden pepermintov vprašalnik izpolnjuje Neža, ki šiva super torbe, torbice, denarničke, celo puloverje (!) pod imenom embrace. Njen blog lahko vestno dodate med bookmarke in si polnite estetske želodčke z njenimi šiviljskimi projekti. Seveda pa si lahko naročite tudi čisto svojo embrace torbo. Ne spreglejte niti njenih videov in hudimano odštekanega nakita - tudi o tem v intervjuju. Neža je pač hiperkreativka. (:


Kdo si?
Sem Neža. Sem hiperaktivno dekle, ki ponavadi ne more zaspati, pa tudi če gre spat ob 7h zjutraj. Takrat, ko ne morem spati mi grejo po glavi same kozlarije pa nove ideje, kaj vse bi lahko naredila, sešila, izžagala, zlepila in izrezala. Sem v začetku mojega 21.leta in obiskujem 3. Letnik NTF, Grafičnih in interaktivnih komunikacij.

Kako poteka tvoj dan?
Zdaj ko se je začelo študijsko leto, vstajam tam okrog pol sedme ure zjutraj. Na faksu preživim kar lep del dneva, ko pridem domov najprej malo pointernetiram, potem pa sledi kakšno risanje, skiciranje, kolažiranje, rezanje in lepljenje, stukturiranje. Če ostane še kaj časa pa kaj majhnega zašijem. Ob vikendih je ponavadi čas za malo večje projekte, recimo torbe, puloverje. Med počitnicami me pa ni, ker kupujem blago po svetu.


Kako si zašla v šiviljske/oblikovalske vode in na kakšen način je spremenilo tvoj vsakdan?
Začela sem tako, kot verjetno veliko deklet. Mami ni imela časa da bi mi zašila šolsko torbo pa sem se sama lotila. Na začetku je bilo veliko polomljenih igel, slabe volje, po nepotrebnem uničenega blaga. Ampak počasi se daleč pride. S šivalnim strojem moraš biti prijatelj in zelo potrpežljiv do njega. Midva sva moram reči kar dobra kolega. No, ko sem enkrat končno naredila nekaj uporabnega, so me prijateljice začele spraševati, če bi naredila še njim in potem prijateljicam od prijateljic in tako naprej. Od dveh let nazaj ko sem začela šivat, se že kar lepo število torbic sprehaja po deželi. Fajn mi je da nekdo ceni ročno delo. Vsaka torba nosi en delček moje dušice, tko da se kar uspešno selim po svetu.

Kako bi opisala svoj stil oblikovanja/šivanja/ustvarjanja? kakšno opremo in materiale pri svojem delu uporabljaš?
Vedno ko izbiram motive je moje glavno vodilo osnovna oziroma temeljna barva torbe/ali karkoli drugega. Opremo, zaenkrat sta to dva šivalna stroja, samo enega ne uporabljam, ker ne znam napeljat sukanca. Blago je pač blago. Načeloma kakšnih šumečih neubogljivih in smrdečih materialov (beri sintetika in razni drugi) ne uprabljam. Sem bolj za bombaž.

Kaj/kdo te inspirira?
Barve. Pa naj bodo to kombinacije barv v naravi, arhitekturi, ali pa kombinacija oblačil pri naključno mimoidočemu.

Kaj še drugače rada počneš?
Hja, packam. Zelo rada delam z lesom. S prijateljico izdelujeva neobičajen nakit, za katerega moraš biti kar pogumen. Moja druga ljubezen poleg lesa pa je video. Video se mi zdi tako lepa alternativa fotografiji, da kamorkoli grem, nikoli ne fotkam ampak naredim video. Če znaš kombinirati glasbo z videom, je učinek lepih spominov trikrat večji. Drugače je pa šport en moj velik hobi.

Tvoja najljubša spletna mesta?
Hm. V iskalniku imam kar veliko folderjev. Ločenih po mojih hobijih. Za primer Lizzete Greco . ki je res ena super mama in ustvarjalka, nato fant, ki ima super domišljijo in veliko slovenskih ustvarjalcev je našlo svoje mesto na mojem brskalniku.

Načrti in želje za prihodnost?
Moja velika želja je odseliti se na Novo Zelandijo in imeti ovčjo farmo pa delat en super sir (upam da moja mama tega ne bere). Glede Embrace pa da bi dobila eno super talentirano gospodično, da bi me malo priganjala in mi pomagala. Ali pa mogoče da bi dobila še eno sestro Nežo.

intervju: Mojca Sekulič Fo

petek, 09. oktober 2009

Mojco sem "odkrila" med klikanjem kar tako. Klik, klik, klik, link tam, link tu, potem pa: "Oooo..." , ko sem se znašla na njeni spletni strani. Toliko lepih in čarobnih ilustracij, da bi človek samo gledal in v glavi ustvarjal zgodbe za njimi. Mojca bo več o sebi povedala kar sama - na zanimiv način, ki priča, da se tudi z besedami znajde. Pokukajte pa tudi v njeno spletno trgovinico, morda vas kakšna umetnina tako začara, da si jo boste zaželeli gledati vsak dan. (:

Kdo si?
Moje ime je Mojca, pišem se pa Sekulič Fo. Sem ilustratorka in bivša arhitektka, malo kemičarka, biologinja, znanstvenica. Predvsem trenutno lebdim v ilustratorskem svetu, ki me je nekako uspel najbolj zapeljati v svoje čudovite mreže.


Kako poteka povprečen dan v tvojem življenju?
Ko se zjutraj zbudim, ne vzamem šminke s seboj (po pesmi, hahah), pač pa po zajtrku in jutranjem odpravljanju hčere v šolo karseda hitro vzamem računalniško pero ali čopič v roke, odpišem na pisma, ki so se nabrala ponoči ali kakšen dan prej, premislim, kaj bom delala in si skujem načrt dneva, ker se je tisti od prejšnjega večera že neverjetno postaral in postal popolnoma nesmiselen. Včasih se načrt skvari, ker mi česa zmanjka za delo ali se nenadoma napove nujen sestanek. Teh je toliko, da včasih z zgubanim čelom pomislim, da sem morda spremenila poklic in postala uradnica. Običajno si jih sicer naložim v lepo skladovnico in jih odpravim v dnevu ali dveh na teden. Če zmanjka materiala, se usedem na kolo ali v avto in odpotujem po barve, papir, lepilo, rezervni disk, les… Nato, če je sreča mila, delam. Pogosto imam precej raznoliko delo in preskakujem z enega projekta na drugega. To počnem toliko časa, dokler se ne utrudim. Včasih mineta dve uri, včasih šest. V vsakem primeru se moram za delo skoncentrirati, kar zna biti nepojmljivo naporno. Popoldne oddrvim na pošto, domov, kaj skuham, če se mi ljubi, odpeljem mularijo v Tivoli ali kamorkoli drugam in že napoči večer. Ta je najpogosteje rezerviran za branje pravljic in klepetanje, potem grem ob 22.00h kamuflažno spat. Ob 23.00 se zbudim in dnevna noč se znova začne. Do kakšnih 3.00 zjutraj in tako naprej. Pogosto spim do 3.30 in se potem zbudim ter grem delat do 6.30, zaspim za pol ure in že se začne nov dnevni dan. Taka bi bila klasika. Alternativa je spanje do nezavesti in branje dobrih knjig kakšen dan, ko res ne zmorem več obvladati klasike.


Kako si zašla v ilustracijo in oblikovanje in na kakšen način sta spremenila tvoj vsakdan?
V ilustracijo sem zašla dokaj po naključju, čeprav me je na nek način spremljala že od malega. Moji zvezki so nosili v sebi krdela majhnih podob. Nato so krdela odšla, postala sem kemičarka, nato arhitektka, pojavljale so se nove slikice in slike, čedalje bolj dodelani in obrabljeni robovi zvezkov, dokler na koncu nisem pristala pri računalniku in arhitekturi zares. Pa sem nekega dne odšla po les za neko resno arhitekturo in zagledala smrekov ploh. Obema so se zasvetile oči in začela sem slikati. Kmalu so me začeli najemati za ilustracije za knjige, predvsem učbenike. Sledilo je na stotine ilustracij za biologijo, kemijo, genetiko, tehniko, glasbo,… Hkrati se je začel kradoma graditi moj osebni pravljični svet na malih lesenih deščicah. Tudi teh sem naslikala na stotine, delala skoraj dobesedno dan in noč in se potem malo ustavila, ker je začelo zdravje kazati svoje volčje zobe. Volkov se pa bojim in sedaj spreminjam sistem dela. Slikice rišem skoraj samo še po naročilu, za razstave se dobro pripravim, sprejemam naročila in končno slikam za ljubo leposlovje v malo bolj zahtevnem obsegu. Trenutno končujem knjigo, ki mi zelo veliko pomeni. Kuštra bo njen naslov in prilagam nekaj slikic tule v intervju. Moj vsakdan – vsak dan je drugačen, zato ne more biti prav – vsak dan. Je nekam nevsakdanji moj vsakdan.


Kako bi opisala svoj stil risanja in oblikovanja? Kakšno opremo, orodja in materiale pri svojem delu uporabljaš?
O, da. Oblikovanje tudi. Puščam ga ob strani, čeprav mi je ljubo in me še ščemi pod prsti neskončno idej. Molčim o tistem pravem oblikovanju z materiali torej. Sicer pa mi je ljub japonski minimalizem, pa naročnikove ideje pomešane z mojimi rešitvami. Za omare govorim, pa stojala za sadje, pa mizice in tako naprej… Uporabljam les, pleksi steklo, kovino, steklo. To najraje. Trenutno sem drugje: oblikujem omenjeno ljubo knjigo in koledar ter pobarvanko, ki bo imela tudi uporabne naloge na drugi strani lista, poigrala sem se z logotipom in celostno podobo za naročnico. Materiali, ki jih uporabljam pri risanju so akrili, kolaži, vrtalni strojčki, krivim kovine in vstavljam lesove, delam teksture s peskom, računalniško rišem, s svinčnikom…


Kaj/kdo te inspirira?

Inspirira me narava, vsa sončna in deževna, mrka in bleda, silna in tiha. Medčloveški odnosi, otroci s svojimi neskončnimi očmi in vprašanji, svojo zatopljeno igro. Knjige, prijatelji, glasba, potovanja in razmišljanja. Veliko študiram, kar je pri mojem delu potrebno. Vsak projekt je svoja naloga. Enkrat kitajsko zgodovino, drugič genetiko, potem preprosto kompozicijo slike in idejo spraviti v nek red… Inspirirajo me stari slikarski in kiparski mojstri, filmi, pravljice, risanke. Vse vsak dan.


In kaj še drugače rada počneš?
Gledam v zrak. To zelo rada. Preprosto ždim na Krasu med kamni in se pogovarjam s srnami, ki pridejo pod večer. Gledam vodo in nebo. Hodim po gozdovih in opazujem sence, globine, svetlobo, meglice. Poslušam. Plavam, pojem, berem. Preučujem kamne. Rišem tudi.Tuhtam. Uživam v filmih, se smejim, družim. Čvekam. Kolesarim.


Najljubša spletna mesta?
Veliko jih je. Občudujem dobre ilustratorje, ki imajo svoje strain na spletu, gledam dobre filme, berem intervjuje z igralci. Youtube je dobra stran, definitivno. Philippe Jaroussky je car naprimer. Facebook mi je nekako stopil v srce. Wikipedia, slovarji. Artservis. Blogi tudi nekateri.



Načrti in želje za prihodnost?
Ravnokar sem odprla spletno trgovinico, rada bi naredila še kakšno lepo knjigo. Koledar je kar hud projekt tako finančno kot strateško, pa ga na vsak način želim speljati, pobarvanka je tudi delo dveh let po malem in bo ljubka, otroci so, po preizkusih, ki sem jih opravila, nori nanjo. Kar me veseli. Razstave so ljube in zanje se posebej pripravljam. Z njim rastem ustvarjalno. Po projektu Kuštre, knjige, ki jo ves čas omenjam, avtorica je sicer Patricija Peršolja in govori o porcelanasti deklici, bom ilustrirala staro kitajsko pesnitev. V Parizu sem šla v muzej gledat figure iz dinastije Tang, ogledujem si slike v knjigah in se počasi vživljam v podobe in življenje tistega časa. Globoko občudujem stare slikarske mojstre, razvijam pa svoj način, kako bom prikazala pesnitev. Prav za naprej ne vem, življenje mi sproti prinaša, kar mi. Sprejemam s hvaležnostjo.

package design v deželi tej II.

sreda, 07. oktober 2009

nadaljujem. in sporočam vsem podjetjem, ki jim takole delam reklamo, da mi lahko pošljejo v zahvalo kakšen izdelek. (:



na policah z vini izstopa BZ Ščurek. zelo lične etikete imajo in zanimiv logotip.



ostajam pri pijačah. costella ima fajn plastenke (in najbolj neoporečna je med uplastenkanimi vodami, pravi najnovejša študija + zelo lep kompleks podjetja ob ovinkasti cesti do kolpe ima, ko smo že pri tem).

zdaj pa k sladkarijam.


konzerve se mi zdijo super, embalaža za čokolado pa tudi- pa še ni tistih tipičnih milka-gorenjka dimenzij. preprosto in lepo.

čeprav ni slovenski proizvod, pa moram prilepiti še evo. tale škatlica mi je namreč tako zelo všeč, da sem si jo prav kupila. seveda s sardinami vred. tako lepo se svetijo tiste oljke. res všečna embalaža.

package design v deželi tej.

Embalaža. Spomnim se naravoslovnega dneva v OŠ, ko je toršica v šolo prinesla bonboniero tistih slavnih ledenih čokolatinov. Pa je rekla: "Odprite škatlo in pojejte bonbone." In smo navalili, itak. (: Za nami je ostal kup papirčkov na katedru. In potem je toršica v tišini dvignila vse, kar je ostalo. Najprej celofan, potem pokrov, nato tisti mehurčkast večslojni papir, zatem vse modre ovitke, in vse celofanaste ovitke teh modrih ovitkov, pa plastični "klavirček" (le kdo ni tega podstavka obračal naokoli in pritiskal na izbokline?) in nazadnje spodnji del škatle. Tisti kup odvržene embalaže imam v mislih vsakič, ko v trgovini zlagam nakupljeno v plastično vrečko (kadar doma pozabim tisto iz blaga!). Koliko smeti kupimo skupaj s škatlo bonbonov? Zakaj mora biti vse ovito 2x, 3x, celo 4x?

Kaj sploh je namen emabaliranja izdelkov? V prvi fazi seveda varnost  in podaljševanje roka trajanja živila/produkta. V drugi fazi pa smo že pri bonbončkih, tistih malih (ne)potrebnih detajlih. Pri svetlečih mavričnih papirčkih, ki nas mamijo. Embalaža ima namreč tudi funkcijo predstavljanja izdelka v kar najboljši in najlepši luči. In mi, ker smo estetska bitja, padamo na te mini vizualne spodbude.

Eko in šik. To se danes prodaja. In čeprav se zavedamo banalnosti ovijanja in pakiranja, si hkrati mislimo: če je že ovito, naj bo vsaj lepo ovito. Ker na koncu vedno pridemo do potrošništva in filozofije, da je nakupovanje dogodek in nakup darilo sebi. Zdaj pa dovolj besedičenja. Po mini brainstormingu sem malo poklikala in poiskala biserčke slovenskega package designa.






fonda in luna produktom je embalažo (no, grafično podobo) zdizajniral LUKS studio. fondinih se spomnim z lanskega bienala, luna pa je itak nekaj posebnega. na trgovinske police in v domove je vnesla nekaj pisanosti in dišav (čeprav ima živce parajoč tv oglas in malo nepraktične plastenke).



bazilikini produkti imajo za moj okus najlepšo embalažo. logotip je eden najboljših v slovenskem prostoru, preprost, čist, razpoznaven. oblikovanje agregat2. pohvale. (:



tudi podoba embalaže kozmetike kancilja je premišljena in dodelana. morda k temu pripomore arhaična pisava imena, ki je hkrati logo, morda svetle barve in nenakičenost. oblikovalec za1x neznan.

zaenkrat toliko. z mnenji, predlogi in kritikami na plano!

intervju: Polona Fonda

sobota, 26. september 2009

Polona je mlada študentka grafičnih in interaktivnih komunikacij. Fotografira in oblikuje, svoje izdelke pa predstavlja in ponuja v oceno na svojem blogu. Posveča se predvsem portretni in modni fotografiji, oblikovala je svojo pisavo, ljubke in eko embalaže za študijski projekt, iz veselja do zdravega življenja pa je naredila in uredila tudi spletno stran Druga stran ogledala. Vsestranska punca, ni kaj. In z veseljem je odgovorila na pepermintov vprašalnik. (: Vabljeni k branju in ogledovanju njenih odličnih del.



Kdo si?
Žiujo. Sem Polona, stara sem 23 let, prihajam iz Radovljice, a večino časa preživim v Ljubljani, kamor sem se preselila zaradi študija. Študiram na Naravoslovnotehnični fakulteti, na oddelku za tekstilstvo, kjer usmerjam grafiko. Natančneje, grafične in interaktivne komunikacije. Obožujem kreativnost, ki jo izražam na vseh področjih življenja, najraje pa prav v fotografiji in grafičnem oblikovanju. Sicer pa imam zelo bujno domišljijo, rada sanjam in verjamem v nasmeh in dobro voljo. Ustvarjanje mi omogoča, da malo pobegnem iz vsakdanjika in vstopim v svoj domišljijski svet, kjer dogajanje in pravila postavljam izključno jaz in vse to potem zabeležim v objektiv fotoaparata. Tako ohranim vizualni spomin na tiste lepe trenutke in ga delim z ostalimi na svojem blogu. 


Kako poteka povprečen dan v tvojem življenju?
Trenutno precej ležerno, saj sem še doma, brez kakšnihkoli obveznosti. Dan rada začnem počasi, s skodelico zelenega čaja in zraven prelistam kakšno revijo. Sledi zajtrk in kavica  v lokalčku čez cesto. Tole je trenutni vsakdanji obvezni jutranji ritual. Čez dan potem malo postopam po internetu, kaj pospravim, skuham kosilo za starše, športam, grem v mesto, zvečer pa ponavadi prebiram knjige ali pa kaj ustvarjam.

Kako si zašla v fotografijo/oblikovanje in na kakšen način je spremenila/o tvoj vsakdan?
Mislim, da je bilo to povsem spontano. Že v osnovni šoli, sem rada še dodatno popestrila razne grafične predstavitve izletov in dogodkov, ki smo jih takrat izdelovali za starše. V gimnaziji sem potem spoznala gospoda Photoshop-a, ki je še danes eden mojih najljubših prijateljev. In začela sem ustvarjati ter obenem v sebi obudila željo po delu oblikovalca v oglaševalski agenciji. Kasneje so mi za darilo starši kupili fotoaparat in zašla sem še v fotografijo. Moj vsakdan je zaradi tega, predvsem precej lepše, veselo in bolj bogato zapolnjen. 

Kako bi opisala svoj stil fotografiranja/oblikovanja? Kakšno opremo pri svojem delu uporabljaš?
Večina ljudi in tudi jaz sama, svoj stil najraje opišem kot drugačen. Ta beseda mi je zelo všeč. Tisto, kar ljudje označijo za grdo, rada spremenim v lepo. In obratno. Lepoto lahko najdem prav v sleherni stvari, velikosti, obliki, barvi, ... Sicer pa imam rada minimalistično oblikovanje, v smislu manj je več. Preprosto, ampak vseeno zanimivo. Ne maram omejitev in norm, pač pa pri oblikovanju obožujem občutek svobode. Pri fotografiji uporabljam fotoaparat Canon 350D, pri oblikovanju pa prednjači photoshop, uporabljam pa tudi illustator in dreamweaver. 

Kaj/kdo te inspirira?
Navdih največkrat najdem našem v dogajanju okoli mene ali v meni sami. Predvsem v čustvih ali pa v spominu na otroštvo. Sicer pa me navdihujejo razni slavni fotografi. Obožujem Stevena Kleina. Super pa so mi še Hedi Slimane, Peter Lindbergh ter naši Mimi Antolovič in Marta Lamovšek

Načrtovanje embalaže mlečnih izdelkov

Kaj še drugače rada počneš?
Zelo rada imam šport, predvsem fitnes. Le-ta tudi predstavlja moj način življenja. Pazim na zdravo prehrano, redno športam in se samoizobražujem o prehrani, športu, anatomiji človeka ter psihologiji, predvsem osebnostnem razvoju. Vse to sem združila z oblikovanjem in ustvarila spletno stran Druga stran ogledala, ki pa je trenutno žal v prenovi. Eden izmed mojih oblikovanj pa je tudi forum Vital Slim, kjer se zibramo vse punce, ki nas zanima rekreacija in zdrava prehrana.  


Izdelava spletne strani: Druga stran ogledala
Tvoja najljubša spletna mesta?
Rada prebiram modne in ustvarjalne bloge. Zelo mi je všeč blog The cherry blossom girl. Super pa so mi še The Sartorialist, Design Scene in Fashionising. Povsod predvsem brskam za modnimi editoriali in fotografijami. Obenem pa še spletna mesta o fitnesu in zdravi prehrani ter forumi za čvek.  

 
Oblikovanje pisave Fonda

Načrti in želje za prihodnost?
Načrt in želja v tem letu je diplomirati iz modne fotografije ter ponovno vzpostaviti in oživeti mojo spletno stran. Pa trenutno tudi, najdi kreativno službico. In predvsem veliko ustvarjati na vseh področjih življenja. 

Polona, hvala za sodelovanje + vse dobro (in ustvarjalno) še naprej!

o k o . z a . o k o

torek, 22. september 2009


Jesen je očitno čas, ko pridelke pobirajo tudi dizajnerji. Oziroma, delajo čez celo leto, jesen pa je čas, ko svoje izdelke zberejo in pokažejo zainteresirani javnosti. Naslednja v nizu oblikovalskih razstav je tako Oko za oko, iniciativa študentov oblikovanja za izboljšanje študijskih pogojev na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Letos v Arhitekturnem muzeju Ljubljanskem. Od ponedeljka do petka med 9. in 15. uro, ob sobotah med 10. in 18. uro in ob nedeljah med 9. in 15. uro si letošnji učzauč ogledate za nič cekinov. Še do 10. oktobra.


vir fotografij: aljaž

intervju (poln lepih fotografij): Katarina Jazbec

nedelja, 13. september 2009

Ko sem, povsem po naključju, prvič pristala na Katarininem fotoblogu, sem ostrmela. Onemela. Skratka, povsem sem bila fascinirana (in sem še!) nad njenimi fotografijami. Tako lepe so, močne in obenem mehke, svetloba na njih je čudovita, pa če je fotografija nastala sredi mrzle zasnežene zime ali toplega poletnega večera. Najbrž k temu veliko pripomore dobra stara analogna tehnika. In seveda - Katarinin občutek. Za zgodbo, za tisti pravi trenutek, za detajle in za barve. Tudi za črno in belo in vse njune odtenke. In tudi njene besede razkrivajo veliko o njej. O tem, kaj počne in kaj ima rada, ta mlada in nadarjena punca.
Kdo si?
Sem Katarina, dijakinja, ki obiskuje 4. letnik Gimnazije Kranj. Na žalost ali pa srečo sem pred slabima dvema mescema vstopila v svet polnoletnosti, kar pa ne pomeni, da sem sedaj kaj bolj odgovorna. Skupaj s starši, bratoma in ostalimi sorodniki (ki jih sploh ni malo) živimo v prijetni vasici Sebenje, ki leži med Kranjem in Tržičem.
Prijateljice bi verjetno rekle, da sem nasmejan, skuštran, zbegan in neroden deklič, ki kar naprej teži s fotografiranjem, ki na plesišču izgubi ves razum, v šoli pa je odločno preveč priden.
Če pa je bilo vprašanje zastavljeno bolj na filozofski način, lahko povem le, da skoraj ne mine dan, ko se ne bi verjetno kot vsak izmed nas vprašala, kdo sem. No, in ponavadi me takšno razmišljanje nikamor ne pripelje, še posebno pa ne do odgovora.



Kako poteka povprečen dan v tvojem življenju?
To bo potemtakem šolski dan. Zjutraj vstanem navadno od petih do pol šestih, pojem zajtrk, zraven pa berem revije in časopise, nato pa sledi rutinski obred v kopalnici. Ko je vse to opravljeno ali pa skoraj, se začne igra na srečo – ujeti avtobus ali pač ne. Pouk začnemo ob bogokletni uri, to je deset čez sedem. Vmes med glavnim odmorom in po pouku pa obvezno kofetkamo v rock lokalu Down Town, kjer vrtijo res zakon musko. Popoldan nekaj časa porabim za sproščanje, kot je poslušanje glasbe, surfanje po internetu (bloganje, fb, youtube …), branju, sprehodih, brenkanju na kitaro, urejanju fotografij … Zvečer pa sledi neprijetni del, (m)učenje. Zadnje čase pa me zaposluje tudi izpit za avto. Kdaj pa kdaj, ko imam bolj aktivna obdobja, se zvečer odpravim tudi teč.

Kako si zašla v fotografijo in na kakšen način je spremenila tvoj vsakdan?
Fotografija me »spremlja«, vse odkar se je z njo začel resno ukvarjati brat, ki je fotograf. Tega pa je sedaj že kar nekaj let. In čeprav sem se vedno upirala ideji, da bi tudi sama poskusila s fotografiranjem, sem vseeno podlegla čarom analogne fotografije. Pred enim letom in pol sem v Londonu tako »poškljocala« moj prvi film in še preden mi ga je uspelo previti do konca, sem ga strgala in veselo izpostavila svetlobi na Trafalgar Square-ju. Ja, v bistvu se mi ni sanjalo o tehniki. No, to me vseeno ni ustavilo in danes še vedno vztrajam pri analogni fotografiji.
Zdi se mi, da sedaj vidim svet čisto drugače, v fotografijah. Poleg tega veliko časa posvetim spremljanju fotoblogov, branju fotografskih revij, v glavnem seznanjenju z deli drugih fotografov.

Kako bi opisala svoj stil fotografiranja? kakšno opremo uporabljaš?
Fotografiram večinoma samo ljudi. Svetloba, barve in trenutki pa so tisto, kar me vodi. Zanimajo me male čarovnije, ki velikokrat že izginejo, ko uspem izvleči ven fotoaparat, ampak če ne drugega, si takšne fotografije shranim v glavi. Včasih pa gre za motiv, ki samo čaka, da ga ukradem pa se zgodi, da se pojavijo druge ovire. Namreč fotografirati ljudi ni vedno enostavno.
Uporabljam analogni fotoaparat Canon AE-1, 50mm objektiv ter praviloma fuji filme 200 ase.

Kaj/kdo te inspirira?
Karizmatični ljudje, glasba (zadnje pol leta Olivija in Caetano Veloso), fotografi (Francesco Zizola, Annie Leibowitz, Gregory Colbert, Pep Bonet …), filmi (nazadnje Frida), dobri romani in kratke zgodbe, poezija, letni časi (jesen mi je najljubša, kar se tiče svetlobe in barv), gledališče, ples, Brazilija, Afrika, Rusija, Indija …

Kaj še drugače rada počneš?
Obožujem potovanja (četudi je to samo potepanje po Prekmurju), uživam v druženju in žuranju s svojo klapo (Urša, Maša in Ula), rada berem, učim se igrati na kitaro, čez leto sem v šolski dramski skupini, kolesarim, smučam, pečem …

Načrti in želje za prihodnost?
Zaenkrat si želim naučiti dobro fotografirati, ogromno potovati, izbrati pravi študij in uspešno opraviti maturo. Zakaj pa ne?:)
Katarini hvala za sodelovanje (in da bi se ta Zakaj pa ne? čimbolje končal:), vsi pa lepo vabljeni, as usual, h komentiranju.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.