SLIDER





i'm a plastic bag but i'm cute

ponedeljek, 03. januar 2011

zadnjič sem bila ravno brez kakšne vrečke iz blaga, v torbo vse nakupljeno ne bi šlo in sem vzela eno tole vrečkico. so mi ful luškane rečke gor, reklama mi je tudi všeč, panoji v večjih nakupovalnih centrih takisto  risankasto. za spremembo! kaj takega bi lahko naredili z lumpijem, ne pa da so naredili like, ki so povsem neprivlačni in grozoviti. da pa ne boste rekli, da promoviram plastične vrečke (jih ne!), vam pokažem še, kako zadevice zgledajo na plakatu.
zdaj pa mi lahko pošljete kakšen darilni paket iz trgovine, hvala. :)

5: the Miha Artnak

nedelja, 02. januar 2011

Ne le, da umetnik in oblikovalec Miha Artnak nima najljubše barve, tudi najljubših/najboljših 5 za Pepermintovo rubriko težko izbere. Njegov podaljšan seznam tako sestavljajo tisti ljudje, ki so, kot sam pravi, močno vplivali nanj in na okolje, v katerem živi. "Seveda sem pozabil jih omeniti še mnogo. Zdelo pa se mi je pomembno povedati, da so vzorniki lahko tudi na naših tleh." Miha je soustanovitelj in član kolektiva ZEK, pred kratkim pa je z Lovko na lovce, ki je svoje plastične lovke stegovala po centru Ljubljane, skupaj s somišljeniki opozarjal na nepremišljeno in prekomerno uporabo plastičnih vrečk in lončkov. Več o njegovih delih in projektih si lahko preberete tule
  • Tomaž Lavrič je res vzornik že od zgodnjih let, SK8 F8 stripov, Ratmana in Rdečega alarma. Vse, kar ustvari, je umetnost. Zaradi njega bolj diham Ljubljano.
  • Kipi Janeza Boljke so me prav tako v rosnih letih vedno impresionirali zaradi razumevanja oblik in materialov. Bik, pa nosorog. A si nor?
  • Za Mikija Mustra ne vem, če potrebuje pojasnilo. Moje otroštvo.
  • ZEK skupina je skozi leta pokazala talente posameznikov in skupinskega dela. Cenim čisto vse člane. So mi kot bratje. Eden od njih celo je moj brat.
  • Angel Palka je najbolj talentiran in vztrajen glasbenik, kar sem jih kdaj spoznal. Man in Red. Moč intuitivnega razuma. M.I.R.
  • Hinka Smrekarja sem prvič zasledil pri taroku in od takrat naprej postal oboževalec njegovega ustvarjanja.
  • NSK sem spoznal, ko je obdobje vladavine že minilo in se je že pojavilo novo. Njihov koncept in vsebina sta v ponos slovenski umetnosti. Sta tudi dejstvo, da se da, če se hoče. Vzporedno s tem gre tudi slovenski pank, ki je avtohtona glasbena zapuščina. Predvsem občudujem to obdobje.
  • Almirja Jusoviča sem videl šele v filmu To ni hec. Še nikoli me ni kateri od slovenskih športnikov tako impresioniral, da sem nemudoma moral videti še njegove ostale rezultate.
  • Ekologi brez meja pa so pokazali Slovencem, da se v ključnih trenutkih lahko zedinimo brez politikov in denarja za nek višji cilj. Cenim Slovence, ki so prebujeni.

prvi prvi ena ena

sobota, 01. januar 2011

prvega prvega je vedno treba na kakšen sprehod. tudi jaz sem danes šla, komaj sem čakala, da pridem na mraz. odpravila sem se (skorajda) na drugi konec ljubljane, pogledat, kako se kaj drži včerajšnja druščina in če je še kej ostalo za pojest. pa sem šla peš. kajpak. z arčibaldom. kakopak. na zamrznjenem tivolskem ribniku so se drsali otročki, mesto pa je bilo napol mrtvo. kar je kul, saj lahko brez skrbi slikaš izložbe. :)
lenoben začetek enajstke. i like!

random day.

petek, 31. december 2010

včeraj sem šla na delo kar peš. čez tivoli iz rožne doline je taka lušna pot. in v soncu je vse tako fajn, čeprav mi je vse v napoto. v rokavicah težko brskam po torbi za robčki, fotoaparata nimam kam dat, ko si hočem obrisat nos, lasje pod kapo me žgečkajo, pa labelo je treba poiskat, mesič napisat (na tačmobi),... ampak je kul, ker sem šla uro in pol prej in sem lahko čisto počasi hodila. moderna galerija gosti razstavo o eksperimentalnem filmu v YU, pred njo stoji en razbit avtek. grem dalje.
ni mi več nerodno sredi ulice potegniti iz torbe arčija, ali celo pohajati z njim okoli vratu. hukers. ne vem, zakaj sem imela sprva filing, da vsi čudno gledajo, če slikaš izložbe ali pa si na kavi in potegneš iz torbe fotoaparat, da slikaš to, kar imaš na mizi. :) skorajda vsi blogerji to počnemo, to bo kmalu naša prepoznavna lastnost, hehe. včeraj sem imela še toliko časa, da sem se sprehodila do čajne hiše. gužva. morda sem edina, ki mi je skoraj vsak čaj, tudi najbolj đabe iz filter vrečke, dober. še najmanj rada imam prave čaje, črne in zelene. ni ga čez šalčko zeliščnega čajčka! sem kupila par paketkov za darilca. pozabila pa sebi kupiti tisto mrežasto zajemalko. next time.
vixi ima nove angelčke, jaz pa moram za to izvedeti prek izložbe. ha! :) lepi so, taki, kot morajo angeli biti. iše par korakov in že sem bila pri lutkovnem gledališču. menda tistega parkirišča čez čas ne bo več, avtomobili od škofije so vsi enaki in vsi novi. khm. saj ne, da sem malo prej na ulici opazila tole.  just sayin. :) fontana pred lutkami je prekrita z zimsko preobleko. ptičjimi hiškami in podobo zimske pokrajine z malimi figuricami. 
tako, tudi podnevi je ljubljana lepa. jaz jo imam rada. letos je bila še posebno vljudna in prijazna z mano. lepo je bilo lenarit do pomladi. potem sem začela s to srčkano študentsko službico in skoraj vsakodnevni sprehodek po tej trasi zjutraj, popoldne ali zvečer je postal del mojega dne. poletje s trnfestom je bilo sploh nadkul. jeseni sem diplomirala. pa v budimpešto sem šla. pa ninalena je prišla in the hood. in fajn je po mestu srečevat ljudi, ki jih poznam zaradi peperminta, in so fajn in zabavne osebe tudi nevirtualno, zato jasno in glasno naznanjam, da sem ful vesela, da sem blogerka. in bom še blogerka tudi v 2011, čeprav je to kar full time job,  še bom fotkala razstave in še bom urejala intervjuje pozno v noč,  brskala po  internetu in počela še vse sorte drugih reči, ker mi je pepermintič tako zelo kul.

okej, totalno sem se izgubila med mislimi in besedami. to naj sploh ne bi bila taka objava. torej, čau. uživajte danes!
© PEPERMINT • Theme by Maira G.