SLIDER





5
Prikaz objav z oznako 5. Pokaži vse objave

5: ALJOŠA BAGOLA

sreda, 18. januar 2012

Ooo, po dolgem času spet gostim nekoga v rubriki 5 reči. Aljošo sem k zapisu njegovih petih povabila predvsem kot glasbenika, saj je Ikono eden mojih ljubših domačih glasbenih projektov, a se zavedam, da počne še vse kaj drugega. Aljoša Bagola je namreč tisti, ki ga pri nas zagotovo največkrat omenimo, ko govorimo o oglaševanju. Je pa tudi res, da najbrž nihče ne zna o oglaševanju govoriti na tak način, kot to počne prav on.  Če vam je všeč ali ne, meni je v čast, da Aljoša deli svoje navdihe na Pepermintu, pa čeprav, kot pravi sam, so ti pretežno zazipani.

J.L. Godard: Bande a part, plesna scena
Najbrž najbolj kul (filmska) koreografija vseh časov.
*Škoda, da celotne scene z originalno glasbo  na YouTubu ne morem najti (link vodi do 25s klipa), saj so večino klipov remixali s priredbo Dance with me prirejevalnih Nouvelle Vague .

Helmut Newton – Polaroids 
 Pontifex maximus moderne fotografije mi je v zadnjem času v navdih s knjigo polaroidov. Skorajda izumrlemu mediju je Helmut vdihnil brezčasnost. In to kljub temu, da sta zakonca Newton večino njegovih testnih polarodiov uporabljala kar kot podstavke za vino na večerjah za goste :) 

Špica True Blood
Preprosto: špica špica.

Spot & komad Iron benda Woodkid

Francoski supertalent Yoann Lemoine je tako izvajalec glasbe kot tudi režiser enega najbolj navdihujočih spotov po videu Sabotage, ki ga je za Beastie Boys posnel Spike Jonze. *Seveda je Spikov vseeno boljši, hehe.

Jimi Hendrix – Voodo chile 
Človek, ki kanalizira električno kreativnost, nenadkriljiv stil in genijalnost tudi iz zdrajsanih filmskih in studijskih trakov iz sedemdesetih. Kar strašno obžalujem je, da z Milesom Davisom (za katerega seveda veljajo isti pridevniki kot za Jimija) nista nikoli uspela udejaniti dogovorjenega sodelovanja.

5: ALJA | LJUBEZNICE

ponedeljek, 17. oktober 2011

Alja je ena mojih najljubših blog deklic. Bila sem prav žalostna, ko se je kar naenkrat odločila, da svoj (prejšnji) lep spletni dnevnik  zapre. In zato še toliko bolj vesela, ko so se pojavile njene Ljubeznice. Alja uživa v malih ljubkih rečeh in v tistih velikih, tapomembnih trenutkih, ko fizične stvari izgubijo ves svoj pomen. Na frišno je študentka v Ljubljani in že uživa v vsem, kar mesto ponuja. In veliko fotka :) Pokukajte na Ljubeznice in preberite Aljinih pet...

JUTRA
preprosto obožujem tisti občutek, ko se prebudiš v nov dan. tistih nekaj minut poležavanja, globoko pod kovtrom in daleč od sveta. prve jutranje žarke sonca, ki na stene rišejo komaj vidne silhuete. pa ptice, ki me prebujajo pomladi in snežinke, zaradi katerih pozimi iz pričakovanja vstajam prej. paše vroč čaj, tak da si zraven opečeš jezik. in če mestne gospe zjutraj ob kavici berejo dnevnike, brez jutranjega branja najljubših blogov pri meni ne gre.
JESEN
rada imam jesen. najprej sem jo imela rada, ker je bilo še (relativno) malo do božiča. potem sem šla v šolo in sem se vedno znova veselila septembra, da zopet vidim sošolčke in grem v višji razred. potem sem bila že na predmetni stopnji in sem celo poletje čakala, da za prvi šolski dan oblečem nova oblačilca. ko sem prišla v gimnazijo je bila jesen kul, ker se še ni bilo treba učit. zdaj pa je jesen lepa prav zaradi tega, ker je jesen. ker je v zraku tist prav poseben vonj, ki ravno prav zbode v nosek, a ga hkrati mešanica kostanja in drugih dobrot, dela tako božanskega. čar je šum listja pod nogami, paleta barv, ki se ti razprostira pred očmi, so mrzli prstki in rdeči noski, pa najlepši možni sončni zahodi, so ulice polne študentov,..

BLIŽINA svet je lepši, ko veš da je nekdo ob tebi, s tabo. pa če je to stisk roke, mamin objem preden odideš od doma, sestrin iskren nasmeh, neskončni pogovori s prijateljicami, bratrančkovo pošiljanje poljubčkov po zraku, sedenje v parku in zrenje v nebo z vedenjem, da nekdo misli nate.

FOTOAPARAT
v vrtcu sem šminkerala s tistim z dvema kukaloma od fišerprajsa in sem, ko smo šli na izlet v postojnsko jamo poslikala dva filma stresenih fotk. bil je tak fini moder in blazno kul nasploh. zatem sem vedno pojerbala kakšne stare kompaktiče od očija, se hecala s telefončkovimi dvem, trem megapixli, si kupila enga švoh canona, potem pa končno dobila ljubico 450d s katero se mava bolj ali manj radi že okrogla štiri leta. najrajši jo mam s petdeset milimetri, ker drugač je bolj švoh. slikam pa vse. od zažganega kruha, prekisle solate, lušnih čevljev v izložbi, kolesa s prazno gumo pa do lepih ljudi na ulici. včasih je pač treba stisnt gumb da nekaj ostane v glavi!

NAKIT
nekateri se ne morejo upret jutranji kavi in cigaretu, nekateri oblekam, spet drugi dragim avtom (banalna),... no jaz se ne morem in čist zares ne morem upret prstančkom, uhanom in zapestnicam. rada imam žvenket na zapestju, težke prstke in nekaj lepega v ušeskih. delam sama, večkrat pa seveda kaj kupim. pozlačeno, bleščičnato, barvno ali pa zgolj črno, samo da je in da je lepo!

5: MAMI SANDRA

sreda, 17. avgust 2011

Sandro na spletnih labirintih poznamo kot Mami Sandro. Je prav posebna mami, taka, ki se gre učit španskega jezika tja nekam ob zahodno morje. Taka, ki na film lovi otroške poglede, mestne prizore in potovalne razglede. Kuka na stara dvorišča, pozabljene hodnike in prašna stopnišča. Mimogrede škljocne zajtrkovalni pejsaž in svetle laske svojih otrok. Njen blog so slike njenega vsakdana, ki jih z objave v objavo pospremijo iskrene besede navdušenosti nad preprosto velikimi drobnarijami življenja. Z nami deli pet reči o sreči.
PET REČI O SREČI.

1. Sreča je, ko naključno najdeš vhod v hišo s čudovitim talnim vzorcem, sedeš v sosednjo krčmo, naročiš pijačo in opazuješ, kako ljudje prihajajo in odhajajo.
2. Sreča je, ko s sorodno dušo sediš ob morju, debatiraš o smislu obstoja, ješ paello in srebaš hladno belo vino.
 3. Sreča je, ko pod pozno poletnim soncem ležiš v visoki travi in bereš vrhunsko knjigo.
4. Sreča je, ko tvoj otrok zjutraj zleze k tebi v posteljo in te nežno poboža po licu.
5. Sreča je: »Sobotno popoldne in dva pogleda, ki se srečata nad kozarcem hladnega vina.« (Michael Foley)
Hvala, Katja, za prijazno povabilo k tebi domov. V užitek mi je bilo.
Sandra, hvala tebi.

5: ERIK RENKO

petek, 05. avgust 2011

Če spremljate kaj povezave, ki so zapisane v levem stolpcu peperminta, potem ste (ali seveda po kateri drugi poti) zagotovo že odklikali na odličen blog Brands & Films, katerega avtor je Erik Renko. In  če znate filme in ostale s kamero posnete gibljive slike  gledati tudi drugače, vzporedno ali onkraj zgodbe, ki nam jo režiser, igralci in vsi ostali, ki so vpeti v vanjo, želijo povedati, vam tudi pojmi in koncepti, o katerih piše Erik, ne bodo tuji. Morda pa le. In ko enkrat usvojite ta pogled, ni skorajda noben film več to, kar se vam je sprva zdel. Naj Erik pove več:

Pri ustvarjanju mojih »5 reči« za Pepermint se mi je bilo najtežje odločiti, katerih 5 reči bi pravzaprav izbral: 5 naj filmov, 5 naj TV-serij, 5 naj filmskih scen... Spodaj je 5 reči, ki so povezane z mojim blogom o product placementu oziroma, kot se temu reče po slovensko, umestitvah izdelkov ali blagovnih znamk v filme, nadaljevanke, videospote in še kam drugam. Ker pišem tudi o set-jettingu, torej o obiskovanju znanih filmskih lokacij, je ena od petih izbranih reči posvečena tudi temu fenomenu.

Mr. Wilson
Ko sem pred časom delal lestvico najboljših product placementov ever, sem na prvo mesto postavil Wilsona iz filma Brodolom (Cast Away). Najboljšega prijatelja brodolomca Toma Hanksa, ki je bil... žoga. Product placement se običajno pojavlja v treh oblikah: pri prvi nam nek realni izdelek le pokažejo, pri drugi ga nek lik uporablja, pri tretji pa celo izgovori njegovo ime. Pri Brodolomu pa se je zgodila še četrta oblika: blagovna znamka je postala kar samostojen lik v filmu. Tom Hanks se je na samotnem otoku spoprijateljil s predmetom, z žogo proizvajalca Wilson. Lahko bi bila Spaldingova ali Adidasova ali Nikejeva. Pa ni bila. Svaka čast, Wilson. Tudi zato, ker so kmalu po premieri filma začeli prodajati žogo z narisanim obrazom. Še vedno jo lahko dobite na Amazonu.

»It's not called the Wheel. It's called the Carousel.«
Nadaljevanka Oglaševalci (Mad Men) je must-see za vse, ki se ukvarjajo z marketingom, pa tudi za vse ostale. Vsebuje precej odličnih primerov product placementa (takšen primer so recimo plašči London Fog ali pa vodka Stoli), po mojem mnenju pa najbolj izstopa ključna scena finala prve sezone. Glavni junak Don Draper, kreativni direktor oglaševalske agencije, takrat izvede superkul pitch za Kodakov diaprojektor Carousel, saj v predlog oglasa za nov izdelek vplete elemente iz svojega zakona, ki se takrat že precej precej maje. Kako zelo dobro so scenarist Matthew Weiner in kompanija izpeljali to sceno, je najbolje opisal TV-kritik Alan Sepinwall, ki pravi: »How freakin' great was Don Draper's sales pitch to the Kodak people? So great that he wowed the Kodak guys into cancelling their other pitches. So great that it made me want to invest in a slide projector even in this age of digital photography.«


Vzrok za moja nova očala
Ko slišiš, da bo nek modni dizajner ali kak drug nefilmar posnel film, si misliš: »Eh, to bo spet style over substance ali pa kr neki«. Ampak Tom Ford je s filmom A Single Man dokazal, da definitivno ima talent za snemanje filmov, pri čemer mu je izdatno pomagal tudi izjemni Colin Firth. Tisti Colin, ki je odigral naslovno vlogo. Tisti Colin, ki skozi ves film nosi očala s temnim okvirjem. Bojda jih je našel sam, ko je brskal po škatli s scenskimi rekviziti. Že pred ogledom filma sem vedel, da potrebujem nova očala, potem mi je postalo jasno, kakšna hočem.

Jaz sem bil Jesse, ona pa Celine
Pred zoro (Before Sunrise) je eden tistih filmov, ki jih je treba videti. Še najraje v dvoje. Svoje doda tudi Dunaj, kjer Ethan Hawke in Julie Delpy preživita nepozaben dan. In ko greš potem na Dunaj, v dvoje seveda, in se sprahajaš mimo Albertine, pa po Mölker Bastei, ko stopaš proti cerkvi Maria am Gestade, ko vidiš, kako zelo majhen je Kleines Cafe, in narediš en krog s praterskim kolesom, ti postane jasno, da ... Hehe, hitro gledat film, če ga še niste, in pot pod noge! Potem pa seveda poglejte še nadaljevanje, Pred sončnim zahodom (Before Sunset), in obiščite Pariz.

Nepogrešljivi
IMDb je bila ena od prvih spletnih strani, ki so me (že davno tega) resnično fascinirale. Kar naenkrat so moji »filmski« zapiski postali neuporabni, zastareli, netočni in predvsem »papirnati«. Poleg enormne količine uporabnih podatkov ima IMDb en fin link: External reviews. Tam sem po naključju našel Jamesa Berardinellija, kritka iz New Jerseyja, s katerim imava podoben okus in način razmišljanja o filmih. Pridružil se je Marcelu Štefančiču jr., do tedaj mojemu nepogrešljivemu vodiču pri gledanju filmov.

5: Jure Lavrin

torek, 29. marec 2011

Jure zna marsikaj. Recimo bobnati, kar počne v parih bendih (We can't sleep at night, Vortex Magnolia, Nina Bulatovix). Animira, barva in lakira na blogu Barve&Laki. Med njegove talente lahko preverjeno in brez dileme uvrstimo tudi kuhanje, peko in vse, kar sodi zraven. Vsake toliko pa spremeni identiteto in v Gromki vrti muziko kot Brian Emo. Naslednjič že ta četrtek, zato bo Juretov seznam nekaterih njemu nepogrešljivih reči kar fina uvertura.
Jure (tisti zadaj v grmovju:) z bratom Markom tvori glasbeni tandem Vortex Magnolia

  • Curaprox zobne ščetke. Prej se mi nikoli ni ljubilo po novo ščetko, četudi sem jo že krvavo potreboval. Sedaj je vse drugače; brez obotavljanja grem - ko potrebujem novo - v bližnjo drogerijo. Ponavadi kupim kar tri v paketu, ceneje je, pa še doma te vedno čakata dve novi zverini, pripravljeni na uporabo. Vsaka s svojimi 3960 ščetinami. Kakšna moč in udobje!
  • Prosena kaša. Ker sprva izgleda kot da ne bo nič iz nje. A bolj se z njo ukvarjaš, več svojega bogastva pokaže. Čeprav jo imam neizmerno rad, jo na koncu neusmiljeno pojem.
  • WINAMP. Predvajalnik za glasbo. Menjajo se letni časi, menjajo se modni kroji in ljudje, ki pišejo o svojih petih najljubših nadomestkih za resnično življenje. Menjajo se punce, katere imaš rad, menjajo se najljubši položaji, menjajo se lasje na glavi. Menja se denar, menjajo se smeri, v katere drvi ta svet. Menjajo se naslovi, kjer živiš, še email naslovi se menjajo. Predvajalnik za glasbo pa ostaja isti. 
  • Protihrupni čepki za ušesa.  Igram bobne in pred kratkim sem postal lastnik, mojima sluhovodoma prilagojene, zaščite za sluh. Hrup je manjši, brnenja v ušesih po vaji ni več, zbranost je poskočila. Nauka sta dva. Kdor ima rad svoje telo, se poizkusi zaščititi pred škodljivimi vplivi. Drugi nauk govori o odnosu do glasbe. Ni mi več všeč, če je glasba zgolj hrup, konzumiranje, brnenje. Muzika mora biti tudi pozorno poslušanje, razmišljanje, uživljane v sporočilo soljudi, učenje od drugih.
  • Yogi Tea, blagovna znamka čajev. Ker jim gre dobro od rok mešanje začimb, ker imajo umirjene embalaže, ki se podaju k čaju, imajo pa tudi dobre pisce, ki se potrudijo zapisati na ovoj nebuloze tipa Serving Your Spirit, čeprav oni vejo in mi vemo, da tega nihče ne jemlje resno ter da je višji pomen lari fari keš keš. A če se že držiš žanra, bodi pri tem dober.
Za konec pesem See/Saw, avtor je Jay Reatard, v lanskem letu umrli genijalec. Njegova muzika se dobro poda k tej spletni strani – ker tu se zbirajo lepe stvari, a včasih človek od tega znori.

Hvala Katji za povabilo, naj ji blog raste kot podivjana ovijalka:)
Jure, hvala tebi!
 

5: the Miha Artnak

nedelja, 02. januar 2011

Ne le, da umetnik in oblikovalec Miha Artnak nima najljubše barve, tudi najljubših/najboljših 5 za Pepermintovo rubriko težko izbere. Njegov podaljšan seznam tako sestavljajo tisti ljudje, ki so, kot sam pravi, močno vplivali nanj in na okolje, v katerem živi. "Seveda sem pozabil jih omeniti še mnogo. Zdelo pa se mi je pomembno povedati, da so vzorniki lahko tudi na naših tleh." Miha je soustanovitelj in član kolektiva ZEK, pred kratkim pa je z Lovko na lovce, ki je svoje plastične lovke stegovala po centru Ljubljane, skupaj s somišljeniki opozarjal na nepremišljeno in prekomerno uporabo plastičnih vrečk in lončkov. Več o njegovih delih in projektih si lahko preberete tule
  • Tomaž Lavrič je res vzornik že od zgodnjih let, SK8 F8 stripov, Ratmana in Rdečega alarma. Vse, kar ustvari, je umetnost. Zaradi njega bolj diham Ljubljano.
  • Kipi Janeza Boljke so me prav tako v rosnih letih vedno impresionirali zaradi razumevanja oblik in materialov. Bik, pa nosorog. A si nor?
  • Za Mikija Mustra ne vem, če potrebuje pojasnilo. Moje otroštvo.
  • ZEK skupina je skozi leta pokazala talente posameznikov in skupinskega dela. Cenim čisto vse člane. So mi kot bratje. Eden od njih celo je moj brat.
  • Angel Palka je najbolj talentiran in vztrajen glasbenik, kar sem jih kdaj spoznal. Man in Red. Moč intuitivnega razuma. M.I.R.
  • Hinka Smrekarja sem prvič zasledil pri taroku in od takrat naprej postal oboževalec njegovega ustvarjanja.
  • NSK sem spoznal, ko je obdobje vladavine že minilo in se je že pojavilo novo. Njihov koncept in vsebina sta v ponos slovenski umetnosti. Sta tudi dejstvo, da se da, če se hoče. Vzporedno s tem gre tudi slovenski pank, ki je avtohtona glasbena zapuščina. Predvsem občudujem to obdobje.
  • Almirja Jusoviča sem videl šele v filmu To ni hec. Še nikoli me ni kateri od slovenskih športnikov tako impresioniral, da sem nemudoma moral videti še njegove ostale rezultate.
  • Ekologi brez meja pa so pokazali Slovencem, da se v ključnih trenutkih lahko zedinimo brez politikov in denarja za nek višji cilj. Cenim Slovence, ki so prebujeni.

5: Nejc Gazvoda

ponedeljek, 31. maj 2010

Nejc Gazvoda je najbrž večini poznan kot mladenič, ki je nekaj let nazaj presenetil javnost z večkrat nagrajeno zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide ('04). Vevericam se je štiri leta zatem pridružila še druga od njegovih kratkozgodbnih zbirk, Fasunga, izdal pa je tudi tri romane, Camera Obscura, Sanjajo tisti, ki preveč spijo ter V petek so sporočili, da bo v nedeljo konec sveta. Če rečem, da je Nejc zaljubljen v zgodbe, najbrž ne udarim kaj dosti mimo. Če ne drugega, lahko opazko potrdi Nejčeva druga ljubezen (ali prva, tega pač ne vem:) - film. Zaključuje namreč študij režije, kot koscenarist pa je sodeloval tudi pri celovečercu Osebna prtljaga. Tudi danes boste brali o zgodbah. Filmskih. Ljubezenskih, kakopak.

Za Pepermintovih 5 je Nejc izbral njemu najljubše flmske ljubezenske prizore. Uživajte!

1. SANJSKA POROČNA SEKVENCA V FILMU DU LEVANDE

Če bi moral (pogojeno z življenjem!) definirati ljubezen, bi pokazal ta prizor. Kdor bi začutil, bi začutil. Če ne bi, ne navija za isti klub kot jaz. Film je trenutek, ko besede umrejo iz spoštovanja, ker so izgubile bitko. Mojstrovina Roya Anderssona in moj najljubši filmski prizor.

2. KONČNI PRIZOR V FILMU OASIS

V resničnostnih šovih so se zaredili povprečneži, ker naj bi ljudje hrepeneli po junakih, ki so njim enaki. Ampak potem to ni junak, ne? Junake od bedakov ločijo dejanja. In končno dejanje glavnega junaka v filmu Oasis korejskega režiserja Chang Dong Leeja je tisto, ki iz njega dokončno naredi človeka, ki ga spoštuješ. Kljub temu, da je posiljevalec in morilec. Več ne povem, da se boste potrudili in izvohali ta spregledan biser (tudi priložena sekvenca ni tista, o kateri pišem).

3. PRIZOR Z JASTOGI V FILMU ANNIE HALL

Odnosi so behemoti umetnosti, a ko prideš blizu, vidiš drobne koščke iz katerih so grajeni. Scena, ki najlepše pokaže, zakaj so pomembne »male reči«. Zakaj se razhajamo in prepiramo zaradi »nepomembnosti«. Jastogi in nevrotičen očalar, ki jih lovi po kuhinji, dvakrat – ampak jasno mu je, zakaj bi s prvo žensko lahko preživel celo življenje, z drugo pa ne. In jasno je tudi nam.

4. PRIZOR ŽIVLJENJA V PIXARJEVEM UP

Včasih sem rad pameten in ciničen, ko pride do medsebojnih odnosov in njih kompleksnosti. Potem pa sem v kinu po koncu sekvence te Pixarjeve animacije brisal špegle v majico in upal, da se mi bodo solze posušile do prižiga luči. Čustvena bomba. Po svoje je žalostno, da se me od sodobnih visokoproračunskih Hollywoodskih filmov dotaknejo le še Pixarjeve animiranke. Nadvse priporočam tudi WallEja, ki je kot celota boljši film.

5. PRIZOR V ZVOČNI KABINI V BEFORE SUNRISE

Film si ljubosumno lasti element pogleda. Tega nima nobena druga umetnost, v sledeh morda teater in fotografija, a ne tako zelo živo kot film. Nekaj minut, nekaj pogledov, a jasno nam je vse – nikoli se ne bosta pozabila. Prevečkrat sta umaknila pogled. In prevečkrat sta ga vrnila.

5: Ekoas

četrtek, 08. april 2010

Na pepermint uvajam novo rubriko. Vsake toliko bom kakšno zanimivo blogersko/virtualno persono povprašala o njenih/njegovih trenutnih top-it-kul-mega-obveznih-zakon reči. Reč, kot vemo, je zelo širok pojem, in nikakor ne pomeni le predmeta, lahko je tudi "jutranji tek čez park" ali "čokoladni sladoled" ali karkoli vam pade na um. Torej...

Za kar najbolj pompozen začetek rubrike  sem za otvoritvenih 5  poprosila skrivnostnega, artikuliranega, razgledanega, uglajenega, modno in ekološko osveščenega, (upam, da mi ne zameri še naslednjega naziva:) novodobnega dandyja (eh, sedaj zagotovo že veste, koga opisujem:) Ekoasa, ki je svojih trenutnih "it" reči kozmopolitansko, kot mu pritiče, sestavil takole:

1. Ljubljana. Pomlad je tu, dnevi se daljšajo, temperature rastejo, sonce se je končno zbudilo in Ljubljana končno živi. Resnično imam rad Ljubljano in njene polne ulice. Ni boljšega kot se poditi s kolesom navzdol po Wolfovi, z wayfarer očali na glavi in Tetkinimi radosti v ušesih. Veter v laseh. Drug fin prizor je dopoldanski kapučin in popoldansko kosilo na ulici, na prostem. Da ne govorim o vseh mestnih tračih, ki jih slišiš od gospode.
2. Fantastic Man. Gladko prešiša GQ. :)
3. Paul Octavious. Trikrat ugibajte kateri projekt mi je najljubši.
4. Čevlji znamke Folk, še posebno te v barvi kave, ampak ne turške. : )
5. Načrtovanje poletja. Sem v fazi, ko sanjarim o poletju, poletnih destinacijah, poletnih okusih in vonjih, poletni opravi in sploh morju. To poletje bo retro. Potovanja, potovanja, potovanja, gut družba, dobra hrana, koktejli, Ljubljana in spet od začetka.
© PEPERMINT • Theme by Maira G.