Najbrž je bilo lani
prav ta čas, ko sem se podala na isto pot. Iskat mačice. Ko sem jih nabrala, v gozdičku našega otroštva, tam, kjer so pač vedno rasle, točno vem, kaj sem naredila. Odšla po poti in šla k mami in atu. Spomnim se, da smo se pogovarjali, kje še rastejo mačice v Dobcu in vem, da je ata povedal za en kraj, kjer so včasih rasle in vem, da sem rekla, da bom šla naslednje leto pogledat tja. Nisem šla, pozabila sem, kje je že bilo. Ampak leto je naokoli in naokoli je tudi dober mesec, odkar našega ata ni več. Nič nisem pisala o tem, nočem pisati o žalosti ... ampak če kaj, upam, da iz mojega bloga lahko začutite, kako rada sem doma, obkrožena z ljudmi, ki me imajo radi. In imam jaz rada njih. Od zmeraj in za zmeraj.
Kuhinja pri mami in atu je najbrž že od mojega najzgodnejšega otroštva moj najljubši kraj na svetu. In tam sem se vedno počutila kot otrok, kot vnučka. Tam sem spekla svoje prve buhteljčke, pila citronko s cukrom in najboljši čaj kar jih je, tam sem se kot minijaz skrivala v kotu pod klopjo, kot šolarka hodila intervjuvat mamo in ata, kako so živeli včasih, poslušala mamin brezmejni svet zgodbic, štorasto pometala tla, se bala luknje na tleh (in kevdra spodaj), kot velika punca pa hodila čitat Kmečki glas in z atom tret orehe (tega ata res ni rad počel, ker je slabo videl in naskrivaj sem pobirala luščine iz sklede z orehovimi jedrci:). In čeprav sem stara 25 in sem nadvse srečna, da mi je dano imeti stare starše pri teh letih, je bilo izgubiti ata najhujša stvar v mojem življenju.
Ampak prepričana sem, da me je imel ata (tako kot vse nas) nadvse rad in vedel, da sem pridna punca. In jaz ne bi mogla biti bolj hvaležna in ponosna, da sem del družine, ki sta jo ustvarila z našo mamo. Del tako velike in tako povezane družine. In vsako leto bom še v snegu poiskala prve mačice in jih nesla atu na grob. Na lepem kraju je, ob njem je nizek zidek in jaz se kar zapeljem tja do majhne cerkvice in pokopališča v sosednji vasi in se malo pomenim z njim.
