SLIDER





will you marry me?

četrtek, 31. december 2009

pri {a cup of jo} sem zadnjič naletela na to čudovitost. v stripovski maniri narisano snubitev. nisem ravno za osladnosti, ampak tole definitivno ne spada med te.






ko se vse slike zložijo v zloženko, pa lahko gospodična prebere tole:

bjutiful.
več o sami ideji in procesu izdelave si seveda oglejte pri avtorju, ilustratorju guyu shieldu.

i z v e s k i.

verjamem in vem, da nisem edina, ki na izletih in/ali potovanjih v objektiv rada lovi novodobne in starodobne napise, pa naj bo to urbani street art ali produkti stare tradicionalne obrti, v tem primeru tiste kovaške in železarske. na mojem zadnjem potepu po salzburgu sem bila navdušena nad raznolikostjo kovanih izveskov nad trgovinicami. vsak je drugačen, vsak je umetelno izdelan in poseben, mnogi med njimi pa ne samo z napisom, ampak tudi z železnimi detajli razkrivajo, kakšno obrt oglašujejo.


salzburška "čopova", getriedegasse.

vuittonov je bogat, baročen, kar malce kičast. :)

tale že na daleč razkriva, kaj počne georg.

pod temle je trgovinica s spodnjim perilom.

staro + novo = zanimivi barvni kontrasti.

pekarnico seveda čuva pek (pekovski kurirček?).

v severnem morju plavajo ribice.

nasproti si stojita dva zanimiva izveska. zgornji označuje trgovinico, kjer najdete vse v povezavi z božičem...
 
...v tej pa vse v povezavi z veliko nočjo (in odprti sta vse leto:).

tale fantič pa deluje precej zamišljeno in otožno.

ljubka povezava med črkami na napisu.

potem je tu račka, oznaka za očitno zelo priljubljeno restavracijo. na obhodu sem jo namreč srečala vsaj dvakrat.

najbolj šik med vsemi. filigranske kovane rožice so prava kombinacija k napisu. elegantno.

hihi, precej predvidljivo ime za nočni klub. ne spreglejte kovanega srčka. :)

le kaj drugega bolj pritiče urarni kot pa ura na izvesku? najboljša možna reklama (če seveda kaže točen čas:).

seveda pa na avstrijskem ne sme manjkati vsaj ena rogata žival.

ko se znoči, pa pridejo do izraza tisti osvetljeni. lepo.

najbolj pa mi je všeč, kako so se vsi veliki korporativni mogotci {recimo mcdonalds, luis vuitton, H&M} prilagodili tradiciji in dediščini mesta. čeprav ohranjajo svoje značilne napise, jih vpnejo v železne izveske in tako malce manj nasilno tvorijo podobo mestnega središča. pri nas sem nekaj podobnega srečala le v škofji loki. pa si predstavljajte čopovo ali miklošičevo z izveski. :)

p.s.: spreglejte zamike med fotografijami in besedilom. še ena reč, ki me jezi pri urejanju objav. :|

intervju: Teta Bina

sobota, 12. december 2009

Z veseljem vam ponujam v branje intervju s Teto Bino. No, pravzaprav s Sabino, ki se skriva za tem prijetnim delovnim imenom in izdeluje prekrasen nakit. Ta je sestavljen iz različnih materialov, navidez nezdružljivih, ki jih zna Sabina skombinirati v lepe, barvite, drzne in nosljive kose. Upam, da se vam bo skozi odgovore še bolj prikupila in si boste ogledali tudi njeno spletno trgovinico (s čisto svežo kolekcijo babušk) in pokukali na njen fin blog.

Kdo si in kaj počneš?
Sabina Robnik, mati živahnemu enoletniku in žena razumevajočemu možu. Zaposlena sem v zdravstvu, kot dipl. medicinska sestra. V prostem času pa se zatekam k moji strasti, oblikovanju.


Kako ponavadi poteka tvoj dan?
Ponavadi vstanem še preden se oglasi budilka. Kavo spijem ob prebiranju blogov, nahitro preberem maile, pregledam Facebook. Zadnje požirke kave naredim kar v kopalnici, medtem ko si mažem trepalnice. Med ščetkanjem zob si natikam nogavice, med česanjem las zapenjam jopico. Vmes pojem tudi toast ali kosmiče, seveda medtem, ko rihtam tamalega. Že zjutraj se veselim poznega popoldneva, ko bomo vsi trije spet skupaj. Šele zvečer, ko sin zaspi, pa v roke vzamem šivanko, blago ter ostale pripomočke in se prelevim v Teto Bino.

Kako si zašla v ustvarjalne vode in zakaj si se lotila ravno oblikovanja nakita?
Ustvarjam že od otroštva. Kot majhna punčka sem čečkala po stenah, risala po betonu s kredami, šivala oblekice barbikam. Želela sem se vpisati na SŠOF, naredila sem sprejemce; potem pa podlegla pritiskom staršev, naj se rajši vpišem v kakšno šolo, ki mi bo lažje zagotovila službo.
Oblikovanje nakita pa se je pričelo v srednji šoli, v 1.letniku. Takrat je bilo punk obdobje in oblikovala sem predvsem iz kovinskih materialov, keten, ki sem jih dobila v Metalki, knofel iz prve pomoči, nekaj časa sem se navduševala tudi nad usnjem in fimo maso.

Rada imam velike uhane, ki pa so ponavadi tudi težki. Zato se mi je pred parimi leti porodila misel, da bi si jih naredila kar iz čipke. Še rajši kot zase, pa oblikujem za druge. Moja večna muza pa je bratova punca, ki ima neverjeten smisel za modo. Rada nosi ogromne kose nakita, zato z veseljem naredim kaj, kar obogati njeno garderobo.

Kako bi opisala slog, stil tvojih izdelkov?
Moji izdelki projicirajo moje občutke. Na moj slog močno vplivajo glasba, moda in subkultura nasploh. Rada imam avantgardne, asimetrične kreacije; vendar se je moj slog, predvsem zaradi boljše prodaje, usmeril v bolj nosljive, vsakodnevne kose.
Stil mojih izdelkov pa je bolj romantičen, vintage, bohemski, včasih celo gotski.

Kakšne materiale uporabljaš pri svojem delu?
Uh, seznam bi bil verjetno krajši, če bi napisala, kaj ne uporabljam. Vse od blaga, čipk, trakov, gumbov, volne, zadrg pa do žice, kamnov, lesa, plastike, papirja, barv, lepila. Celo lak za lase se najde vmes. Predvsem pa imam rada rabljene materiali, ki imajo za sabo zgodbo. Zelo rada se ob nedeljah potikam po boljšaku, kjer brskam za starimi kosi nakita, ki jih potem predelam in uporabim kot material.

Kakšnemu profilu ljudi so tvoji izdelki namenjeni?
Moji izdelki so namenjeni predvsem ženskam, ki želijo popestriti svoj stil oblačenja s posebnimi, unikatnimi kosi nakita. Ženskam, ki želijo biti opažene in tudi rade opazujejo.

Kje iščeš navdih oz. kje te navdih najde?
Prej navdih najde mene, kot jaz njega. Najdeva se resnično povsod. Če imaš kreativnost v sebi, potem te to spremlja vedno in povsod. Sploh se ga ne trudim najti.
Inspirirajo me ljudje, ki se ne ozirajo na okolico in so takšni, kot jim paše. Občudujem ljudi, ki se drzno oblačijo. Moja ikona je Roisin Murphy, ki rada nosi kreacije Vivienne Westwood, moje najljubše modne oblikovalke. Velik vpliv name ima tudi David Lynch, ne samo kot režiser, ampak predvsem kot vizualni umetnik.

In kaj še drugače rada počenjaš?
Obožujem fotografiranje. Predvsem me navdušujeta modna in portretna fotografija. Rada pa fotografiram tudi detajle in predmete. Včasih komaj čakam, da bo nakit prišel v fazo fotografiranja.
Rada tudi kuham in dobro jem. Zanima me tudi dietetika in njena načela poskušam, bolj ali manj uspešno, vpeljati v moj vsakdan. Vsaj 2x na teden pa se mora moj pulz dvigniti na 130 bpm in moje telo spotiti. Ja, s telovadbo in savno seveda.


Tvoja najljubša spletna mesta?
Rada obiščem:

Večinoma pa kar sproti ugotavljam, kaj me zanima in si delam solato v zaznamkih.

Načrti in želje za prihodnost?
Teh je kar veliko. Svojo energijo poskušam usmerjati v tiste bolj uresničljive. Zaenkrat načrtujem postavitev spletne trgovine. Zelo bi želela vključiti tudi ostale mlade kreatorje, še posebej mlade, neuveljavljene. Pri tem mi je v velik navdih Etsy, ki omogoča mladim umetnikom z vsega sveta, da prodajajo svoje izdelke, kupcu pa nešteto možnosti, da najde kaj za svoj okus. Mogoče pa.
Zelo se želim izobraževati na področju fotografiranja in si kupiti kakšen boljši objektiv za mojega Canona EOS 450d. Poleg Photoshopa je zdaj v načrtu učenje InDesign-a.

galerijski trojček.

petek, 04. december 2009

Včerajšnji Ta veseli dan kulture sva z M. (spremljevalko in fotografinjo:) odlično izkoristili. Obiskali sva galerijski trojček, ki se razteza v zelo majhnem radiju: MGLC, Moderna in Narodna.

Začeli sva s sprehodom po opustelem Tivoliju do tivolskega gradu, kjer sta trenutno v MGLC na ogled dve razstavi. Tista v prvem nadstropju je posvečena prekmurskemu umetniku Štefanu Galiču, lesorezcu, grafiku, ilustratorju in strastnemu zbiralcu metuljev.





 

{vaša poročevalka med zavzetim preučevanjem lesorezov:}
 
 
V pritličju pa se v majhni sobi nahajajo Mali svetovi Špele Čadež. Čudovito. Dih jemajoče. Ganljivo.  Fotografije niti ne morejo ujeti vseh filigranskih podrobnosti, še manj pa truda, ki ga je Špela vložila v svoje prizore. Čarobnost pa seveda najbolj pride do izraza v končnih izdelkih, v njenih noro dobrih animirankah. DVD z njimi lahko kupite na razstavi za 10€.






S Špelo že tečejo dogovori za Pepermintov intervju. Komaj čakam. :) Vaša domača naloga pa je, da si še pred njim ogledate Male svetove. Kot spremljajoča razstava Animateke bodo v MGLC na ogled še do 31. decembra.

O obisku v Moderni in Narodni galeriji pa naslednjič.


Rada pa bi opozorila tudi na zelo različne politike galerij in sorodnih ustanov glede fotografiranja razstavnih eksponatov. Nekateri fotografiranje strogo prepovedujejo (v Narodni galeriji se moraš predhodno najaviti in pridobiti dovolilnico, pa še to ponavadi dobijo zgolj kompetentni mediji ali strokovnjaki), drugi ga dovoljujejo, a moraš prej podpisati izjavo, da fotografij ne boš uporabljal v komercialne namene (Moderna galerija), seveda se fotografira izključno brez uporabe fleša. Spet tretji pa nimajo jasnih pravil. Tako se nama je v MGLC-ju zgodilo, da nama je gospodična, ki čuva razstavo Štefana Galiča, fotografiranje dovolila, ko pa sva za dovoljenje vprašali v spodnjih prostorih, kjer je razstava Špele Čadež, pa nama 5 ljudi ni znalo jasno povedati, kako in kaj. Dva sta skomignila z rameni, ena je grdo gledala, tretja je rekla, da ne ve in da glede tega niso dobili navodil. Nihče pa ni rekel, ne, ne sme se. Kako lahko nekdo dela v taki instituciji in ne ve, ali je fotografiranje dovoljeno ali ne? V bistvu sva sami videli znak s prečrtanim fotoaparatom, ampak ker sva fotografirali za Pepermint in z namenom promoviranja njihove ustanove in umetosti ter ustvarjalcev nasploh, sva razstavljeno vseeno pofotkali. Je to komercialni namen? Je Pepermint profitna stran? Ne in ne. :) Moj namen je le pokazati, kaj vse se dogaja okoli nas in privabiti kar največ ljubiteljev lepega k ogledu. In s tem sama prav nič ne zaslužim. :)

Stopnišče v MGLC-ju. Duhovito in kritično obenem. Kritika tudi meni? Kaj menite?
© PEPERMINT • Theme by Maira G.