Če spremljate kaj povezave, ki so zapisane v levem stolpcu peperminta, potem ste (ali seveda po kateri drugi poti) zagotovo že odklikali na odličen blog Brands & Films, katerega avtor je Erik Renko. In če znate filme in ostale s kamero posnete gibljive slike gledati tudi drugače, vzporedno ali onkraj zgodbe, ki nam jo režiser, igralci in vsi ostali, ki so vpeti v vanjo, želijo povedati, vam tudi pojmi in koncepti, o katerih piše Erik, ne bodo tuji. Morda pa le. In ko enkrat usvojite ta pogled, ni skorajda noben film več to, kar se vam je sprva zdel. Naj Erik pove več:
Pri ustvarjanju mojih »5 reči« za Pepermint se mi je bilo najtežje odločiti, katerih 5 reči bi pravzaprav izbral: 5 naj filmov, 5 naj TV-serij, 5 naj filmskih scen... Spodaj je 5 reči, ki so povezane z mojim blogom o product placementu oziroma, kot se temu reče po slovensko, umestitvah izdelkov ali blagovnih znamk v filme, nadaljevanke, videospote in še kam drugam. Ker pišem tudi o set-jettingu, torej o obiskovanju znanih filmskih lokacij, je ena od petih izbranih reči posvečena tudi temu fenomenu.
Mr. Wilson
Ko sem pred časom delal lestvico najboljših product placementov ever, sem na prvo mesto postavil Wilsona iz filma Brodolom (Cast Away). Najboljšega prijatelja brodolomca Toma Hanksa, ki je bil... žoga. Product placement se običajno pojavlja v treh oblikah: pri prvi nam nek realni izdelek le pokažejo, pri drugi ga nek lik uporablja, pri tretji pa celo izgovori njegovo ime. Pri Brodolomu pa se je zgodila še četrta oblika: blagovna znamka je postala kar samostojen lik v filmu. Tom Hanks se je na samotnem otoku spoprijateljil s predmetom, z žogo proizvajalca Wilson. Lahko bi bila Spaldingova ali Adidasova ali Nikejeva. Pa ni bila. Svaka čast, Wilson. Tudi zato, ker so kmalu po premieri filma začeli prodajati žogo z narisanim obrazom. Še vedno jo lahko dobite na Amazonu.
»It's not called the Wheel. It's called the Carousel.«
Nadaljevanka Oglaševalci (Mad Men) je must-see za vse, ki se ukvarjajo z marketingom, pa tudi za vse ostale. Vsebuje precej odličnih primerov product placementa (takšen primer so recimo plašči London Fog ali pa vodka Stoli), po mojem mnenju pa najbolj izstopa ključna scena finala prve sezone. Glavni junak Don Draper, kreativni direktor oglaševalske agencije, takrat izvede superkul pitch za Kodakov diaprojektor Carousel, saj v predlog oglasa za nov izdelek vplete elemente iz svojega zakona, ki se takrat že precej precej maje. Kako zelo dobro so scenarist Matthew Weiner in kompanija izpeljali to sceno, je najbolje opisal TV-kritik Alan Sepinwall, ki pravi: »How freakin' great was Don Draper's sales pitch to the Kodak people? So great that he wowed the Kodak guys into cancelling their other pitches. So great that it made me want to invest in a slide projector even in this age of digital photography.«
Vzrok za moja nova očala
Ko slišiš, da bo nek modni dizajner ali kak drug nefilmar posnel film, si misliš:
»Eh, to bo spet style over substance ali pa kr neki«. Ampak Tom Ford je s filmom A Single Man dokazal, da definitivno ima talent za snemanje filmov, pri čemer mu je izdatno pomagal tudi izjemni Colin Firth. Tisti Colin, ki je odigral naslovno vlogo. Tisti Colin, ki skozi ves film nosi očala s temnim okvirjem. Bojda jih je našel sam, ko je brskal po škatli s scenskimi rekviziti. Že pred ogledom filma sem vedel, da potrebujem nova očala, potem mi je postalo jasno, kakšna hočem.
Jaz sem bil Jesse, ona pa Celine
Pred zoro (Before Sunrise) je eden tistih filmov, ki jih je treba videti. Še najraje v dvoje. Svoje doda tudi Dunaj, kjer Ethan Hawke in Julie Delpy preživita nepozaben dan. In ko greš potem na Dunaj, v dvoje seveda, in se sprahajaš mimo Albertine, pa po Mölker Bastei, ko stopaš proti cerkvi Maria am Gestade, ko vidiš, kako zelo majhen je Kleines Cafe, in narediš en krog s praterskim kolesom, ti postane jasno, da ... Hehe, hitro gledat film, če ga še niste, in pot pod noge! Potem pa seveda poglejte še nadaljevanje, Pred sončnim zahodom (Before Sunset), in obiščite Pariz.
Nepogrešljivi
IMDb je bila ena od prvih spletnih strani, ki so me (že davno tega) resnično fascinirale. Kar naenkrat so moji »filmski« zapiski postali neuporabni, zastareli, netočni in predvsem »papirnati«. Poleg enormne količine uporabnih podatkov ima IMDb en fin link: External reviews. Tam sem po naključju našel
Jamesa Berardinellija, kritka iz New Jerseyja, s katerim imava podoben okus in način razmišljanja o filmih. Pridružil se je Marcelu Štefančiču jr., do tedaj mojemu nepogrešljivemu vodiču pri gledanju filmov.
